vodnarka77

@ pika polonica: Malce je trajalo. Me je delo posesalo... Em, najprej: hvala za skrb. Kufri se še niso povsem spokali, ampak se je on spokal spat drugam. Tudi uradna selitev je za naslednjim ovinkom. In ne! - nisem in ne nameravam ga vzeti nazaj, četudi bi to hotel. Jaz živim naprej kot vem in znam. Sonček me meša. Hormoni divjajo. Dlje kot sem od te grozljivke, jasneje jo vidim. Itak. In vse več elementov, ki niso štimali, opažam. Itak. Z dvema besedama: zdravim srce. Ko mi uspe urediti še logistiko (npr. kako ostati v (pre)velikem, a lepem in toplem stanovanju in redno plačevati najemnino), bom na konjčku. Hvala, hvala. LP

@Porny: Vidiš, še par lupčkov ti pošljem, pa se boš čist omehčal.

@ vsi po malem: Seveda ne mislim, da imam jaz čiste roke. Nikoli nima samo eden v razmerju umazanih. In seveda, da o tem razmišljam. Mislim pa, da sem tudi s pomočjo vas, prijaznežev, ki ste me tukaj sprejeli, pa tudi vas, ki ste bolj tečni, in me niste, prišla do točke, kjer se lažje ozrem nazaj in počasi začnem pucat. O terapevtih se strinjam s Tjazyjem. V življenju sem imela že kakšno precej hujšo izkušnjo od te (takšno, ki nima veze z ljubezenskim/partnerskim odnosom) in sem jo prebrodila brez pomoči "profijev". V tem vsakič znova najdem moč in vsakič znova po končanem "delu" zrastem za kak milimeter ali dva. Tokrat se je pojavila težava v tem, da se niti ven nisem mogla pobrati, da bi lahko začela z "delom". Ampak ... danes sem že precej bližje temu. In - čeprav tega nisem pričakovala - ugotavljam, da imate tudi vi, dragi Luni in Lunice, kak prstek zraven. Tako da...NVK, sem že tam. No, na lulo še ne čakam... Ukvarjam se sama s sabo in z mojo dediščino razmerja. Razglabljam in se učim.

Sansatia... Ne vem, tablet ti ne bi svetovala. Kot sem zapisala že pod svojim bridkim (za marsikoga pretiranim) postom - verjamem, da smo sami najboljši profesionalci, kar zadeva (samo)analizo. Imam tudi izkušnjo s prijateljico, ki je bila dolga leta v terapiji in na tabletah, dokler je niso zasvojile. To seveda ne pomeni, da zasvojijo vsakega, le jaz imam tudi zato odpor do njih. S tvojimi občutki se delno identificiram, a iz druge štorije.... Babice, ki jo imam neizmerno rada, a vsa skrušena (dva otroka, ki sta umrla pred njo) živi daleč stran, in imam velikokrat paranojo, da se je njej kaj zgodilo. Kadar me ob čudnih urah kliče kak sorodnik pogostokrat pomislim, da je umrla. Občutek pride sam. Ne morem ga nadzirat. Dvomim, da ti ta drobec iz mojega življenja kakorkoli pomaga, morda vsaj v toliko, da veš, da se vsi na svoj način ves čas soočamo s smrtjo. Lastno ali tisto bližnjega. No, to verjetno veš tudi sama... Včasih mi v teh trenutkih pomaga, da se zagledam v kaj lepega... rožo, sonce, živali, ljudi, karkoli... zveni trivialno, a meni pomaga. Tok misli se dostikrat obrne. Poglej si tale link: http://video.google.com/videoplay?docid=6791277826275399315 Ne bom ti pisala, kaj je v njem. Le usedi se za 14 minut, se nasloni nazaj in poslušaj. Mogoče se ti posveti kaj, česar ti nihče od nas (forumaških novincev ali staroselcev) ne bo znal nikoli napisati. Meni ga je poslal forumaški prijatelj in sem ostala brez besed. Se pa strinjam tudi s tem, kar je napisal Alan_New. Strah zna privabiti dogodke.

Hvala pika polonica. Pa še res je. Dobila sem jo. Pomoč in brco. Se že danes pozna.

@ XYZ: podpišem. @ Alan_New: Odpusti mi, saj ne vem, kaj delam.

@ Porny: Matr lepo pesniš... Potemtakem je bila vodnarka tista, ki te je tako prizadela, da jih (nas) ne maraš, ali se je le lepo rimalo rože-kože-lože-nože ?

@ Cookie: To je ena prvih stvari, ki sem se jih vprašala. In je definitivno stvar, ki ji bo treba posvetiti precejšnjo pozornost. Materiala se je kljub relativno kratki vezi nabralo precej. Ne glede na to, za katero razmerje gre (ljubezensko, prijateljsko, družinsko), je njegovo usihanje ali anihilacija vedno znova major lekcija. @ Porny: No, vsaj malce si se sprostil... Si ti "temnolasec z modrimi očmi"?

@ Porny: Ooo, ti si pa nesramen in zloben. Imaš že razlog. Morda se ti je zgodilo kaj podobnega in si poln sovraštva. Ni panike. Imaš pravico. Vseeno hvala! Četudi nisi razumel niti pike... Ampak tudi svinjanje lahko pomaga. PS: Tvoj nick in pripadajoči slikici tvorijo zanimivo celoto. Koliko osebnosti pa imaš?

Najprej: Vau, čisto sem paf. Kako ste totalno prijazni in topli. Super ste, všeč ste mi. Prvič sem na kakršnemkoli forumu pustila kak oseben (pravzaprav skorajda intimen) post. Ne vem, zakaj sem se tako odločila, a ko zdaj berem za seboj, vidim, da se je kar zlil iz mene. Torej je bila odločitev prava. @ unis: Se strinjam s teboj - boli, ker se nočem nehati oklepati. In res sem storila vse, kar sem lahko. @ vranja: Sem že preiskovala spomine ... in ugotovila, da me je tako sesulo samo enkrat, ko mi je umrl eden od staršev. In mi je bilo potem še slabše. z ostalim se strinjam, res bo najbolje, če si ta čas zamislim kot neke vrste emocionalno-mentalno-seksualne toplice. @ butl: Sem opazila, da si precej našpičen, zato me ne moti, če se ti zdi hecno. Kaj bi jim svetovala? Naj gredo v šolo ali si nakupijo knjige in se sami naučijo, pa še bolj zaleže. Sicer pa ti je že nimbus odgovoril to, kar bi ti jaz. ... Skrb, da se mi kaj takega lahko ponovi, pa je verjetno na mestu, butl. @ artem: prijetno in lepo... @ nimbus: carski odlomek!! hvala... @ pika polonica & cookie: Ja, to je argument večine mojih prijateljev. Mislim le, da še nisem v fazi, ko bi lahko na razvoj dogodkov gledala z distanco. Se pa absolutno strinjam, da je bolje sedaj kot čez leto ali dve, po možnosti z malim, nič krivim otrokom. Kovčki še niso spakirani, bojda bodo kmalu. Vendar ne spi več "doma". In je precej lažje, ker mi ni treba več gledat. Poleg tega pa ja, si bo treba kmalu čestitat in malce praznovat, khm, spraznit glavo. @ cookie: To, da je spoznal, da nisem Tista, je povsem legitimno. Mene je sesulo to, da je vseskozi razmerje čisto vse (res ne pretiravam) držal v sebi in nikoli ni imel jajc se soočit s tistim, kar ga je morilo. Ko je bilo preveč zanj, ko je pljusknilo čez rob (ergo: se je pojavila druga), pa se je umaknil in mi dokončno vzel pravico do tega, da karkoli storim. Pravico, ki mi je nikoli ni dal. Tako da je "bedak" morda na mestu... Čeprav ne podpiram zaničevanja nekdanjih partnerjev, razen, če so res totalni psihoti. @ Mystica: Sčasoma, ja... Upam, da tisti urbani mit o tem, da prebolevanje traja toliko časa, kolikor je trajalo razmerje, ne drži. Matr.

Hvala, Marko ... Ne delam si utvar, da moj problem ni vsakdanji. Le zame je prvič tako drastičen. Na dlaneh nimam prvič propadlega razmerja in da, res se vedno znova izkaže, da je bilo vse za nekaj dobro. Se strinjam, da čas celi rane, a prav v tem je srž problema - kako naj se prepustim toku življenja, ko me tako silovito dol tišči kot nikoli doslej? Kako odvreči breme z duše, da lahko spet (vsaj mičkeno) zadiha? Kako si prepovedati dajanje v nič, ki te ovira pri tem, da se odlepiš od starih, žalostno propadlih načrtov? Da se prepustiš toku? Da spet zaupaš življenju?

Dragi forumaši, res je - novinka sem, a kljub temu upam, da mi bo kdo od vas morda znal pokazati vidik, ki ga zaradi prevelike bolečine ne vidim sama. Brala sem vaše nasvete in diskusijo s Palchico iz septembra 07 in si rekla, da se pa morda komu od vas lahko kaj posveti, saj sama tavam v temi in pred seboj ne vidim ničesar... Najina zveza ni bila dolga (2,5 let), čeprav se mi zdi, da je dolžina v tem primeru precej nepomembna. Imela sva lep odnos, komplementaren, kregala se skorajda nisva, morda na par mesecev enkrat, pa še to ne ornk. Načrtovala sva otroke... Vedno je bil pasivec (sicer tehtnica), diametralno nasprotje od mene, našponanke. Vsaj večino časa... Tudi meni se kdaj pa kdaj zalušta, da me nekdo vodi in da nisem vedno vodja. Kakorkoli, v zadnjem času sem ga veliko opozarjala, da komunikacija škripa, ga spraševala, kaj ga muči, mu dala nešteto priložnosti... NIKOLI mi ni povedal ničesar. Nič. Kar je - jasno - precej čudno, saj ne verjamem, da je kdo kje na tem svetu, ki mu je vse pač fajn. Potem se je zgodilo kot strela z jasnega. Z "Nisem prav v tem razmerju. Nisem več vate." Ves čas je žrl. Še posebej v zadnjih mesecih, ko se je meni, zaradi poklicne prelomnice, gromozansko dogajalo in sem bila tudi temu primerno zmešana. Je rekel, da ne more več, se trudit, noče sklepat kompromise...nič. Si lahko vzameva čas, da poskušava stvari speljati naprej, si dava zadnjo priložnost (v moji glavi prvo, ker ne more biti zadnja, če še prve ni bilo)? Ne. Mogoče je samo kriza, prva velika kriza, priložnost, da se odnos razvije drugam, na boljše? Ne. Počutila sem se kot v prisilnem jopiču. Ne prej ne na koncu mi ni dal priložnosti, da prispevam k temu, da bo njemu in posledično nama lepše, boljše. Sveta krivica. Pa sem se trudila, pojasnjevala, mehko, ljubeče, tipa "razumem, da se ti je v lajfu malce odpelo po celi črti, ampak bom s tabo"...Nič. Da rabi prostor za dihat. Sem mu ga dala. Je bilo čisto vseeno. Moja dejanja, moje besede povsem nepomembne. Aja. Vse skupaj pa je imelo za povod eno deset let mlajšo deklico, ki "ni nič resnega". Samo malo se igra. Ni se še izselil. In jaz vse to gledam. Že tedne sem v čisti nuli. Pod ničlo, če sem natančna. Nihče me še ni tako prizadel. Za nikomer nisem tako jokala. Sploh nisem jokavka. Zdaj jokam že tedne. Zdi se mi konec sveta. Ne morem verjet. Ne morem razumet. Ničesar. Zame je bilo čez noč. Zanj (očitno) ne. Šokirani so bili vsi, ki naju poznajo. Mislila sem, da sva iskrena eden do drugega. On ni bil. To vidim zdaj. In zdaj? Hendikepirana sem. Ne morem delat (v svoji novi in super službi). V družbi sem "una ta zamorjena". Oziram se okrog sebe in vidim same neprivlačne tipe. In itak se sprašujem, če bom pa zdaj čisto sama. Brez otrok (poroka me ne interesira). Če ni nikjer nikogar, ki bi me lahko hendlal. Če sem za vse overdose. In podobno... Aaargh. Po naravi sem borka. Vedno se poberem. Ampak tokrat me vse skupaj drži pri tleh. Rada bi samo našla pot ven iz tega, pa je ne vidim... Žalost mi megli pogled. Ne bi hodila k "profesionalcem", ker verjamem, da je vsak zase največji profesionalec. Do zdaj sem se še iz vsake godlje zvlekla sama (seveda, sem se vedno pogovarjala o godljah in godljicah). Katerega gozda ne vidim zaradi dreves???!! Hvala vsem, ki ste prebrali, in hvala za kakšen nasvet.