Ne vem koliko ljudi se je že srečalo s tem, a vsekakor bi bil vesel, da tisti, ki so imeli podobne izkušnje kot jaz, kaj napišejo. Namreč pred leti sem imel kar močne depresije in poleg tega da nisem našel smisla prav v ničemer, me je moril še grozen občutek razširjene zavesti ali pa tudi izgubljanje lastnega jaza, identitete. Ko sem imel hude depresivne trenutke se mi je začelo dogajati, da se mi zavest širi na vse ljudi, npr: če sem stopil v trgovino sem razumel vse v stavbi, v vse sem se lahko vživel...v službi ravno tako, vživel sem se lahko v svoje sodelavce, šefa, stranke...občutek je grozljivo utesnjujoč saj misliš da so vsi jaz in jaz sem vsi...kot en velik gigantski organizem. Cel svet si ti. Nič ni zanimivo. Utesnjuje. S tem sem postal nekako čustveno otopel, zamrznjen...če me je nahrulil šef da kaj ne delam dobro mu nisem zameril, stvari nisem jemal osebno, nekako sem čutil njegovo jezo, vživel sem se vanj in je bilo nekako tako kot da bi nahrulil sam sebe...hkrati se je zgubljala moja osebnost in se nisem več postavljal zase ker se mi to ni zdelo potrebno saj stvari nisem jemal z osebnega vidika ampak kot opazovalec...vsi ljudje so mi bili zelo preveč blizu....občutek je blazno blazno zoprn in čutiš kot da obstajaš le ti in neživa stvarnost ki te obkroža....Zakaj do tega pride ne vem. Dejstvo je da se mi je to dogajalo le med depresijo. Ko sem depresijo nekako prebrodil, se je začel vračati občutek lastne identitete, mojih osebnih lastnosti. Zopet sem začel gledati na svet s svoje perspektive, stvari sem zopet jemal zmerno osebno kot pač normalen človek deluje. Zanima me ali so se komu pojavljali podobni občutki, ki so prestali ali prestajajo depresijo. Če je kdo doživljal kaj podobnega naj se razpiše. Lp
