Halja

Pozdravljeni! Stara sem 25, v zvezi s fantom pol leta. Začelo se je precej hitro, oba sva se zaljubila, in čeprav sem že v prvih dneh izvedela o njegovi preteklosti (z bivšo punco), se s tem nisem toliko obremenjevala. Zdaj pa se- vedno bolj. Zadnje 2, 3 mesece me čisto razjeda, da sta z bivšo živela skupaj pri njem, imela skupen denar, mačko, psa, ..., skratka- življenje. Hitro se je preselila k njemu (po parih mesecih), želela in živela sta v predstavah, da bo to neke vrste pravljica, preživeti ves čas skupaj. A ni bila. Trajalo je leto in pol. Zdaj mi pravi, da je bil zaljubljen le v njeno predstavo, ne pa v njo, da je bila njegova želja po izkustvu skupnega življenja in doživetja tiste prave ljubezni (ki je pri njej ni spoznal) večja od zavedanja, da to enostavno ni bilo to. Trudil se je na vse možne načine (iskreno - zame veliko preveč.), čeprav sta se veliko kregala, preživljala čas vsak zase, on bežal od nje (problemov) k prijateljem, kjer je bilo veliko alkohola, ubijanje časa s "početi nič".. Sama tega nikakor ne razumem, po njegovih besedah si resnično ne morem predstavljati, da je vztrajal toliko časa v taki zvezi, ki ni peljala nikamor in je to spoznal veliko prej, preden je zvezo končal. Vem, da je stvar preteklosti (čeprav od tega z njo ni minilo niti 1 leto), a me razjeda. Ne razumem in mislim da nikoli ne bom (njega, takrat). Kakšen dan se resnično sprašujem, ali sem to sploh sposobna sprejeti, ne misliti na to in končno živeti zdaj, z njim in se ne obremenjevati z njegovo preteklostjo.. Vem, teoretično točno poznam odgovor na to, a je izvedba tako zelo težka.. Je zgodovina, a vendar v meni ostaja tisti neprijeten občutek "nje".. Drugače se imava krasno, vedno povdarja, da nikakor ni primerjave med mano in njo, da sem jaz tista prava zanj, da sem mu končno pokazala, kaj je ljubezen, da hoče z mano ustvarit topel dom, preživeti življenje, osivet.. Zakaj toliko slabe volje iz moje strani? Pokvarila sem nama že veliko dni.. Zakaj se toliko obremenjujem glede tega, kar je bilo, zamujam pa sedanjost, krasna leta svojega življenja? Kaj je narobe z mano? Na trenutke se počutim kot da o nobeni stvari na svetu ne vem manj kot o sebi.. Naj povem, da sem si že velikokrat vzela čas zase, o tem že toliko premišljevala, da skoraj nimam več kaj. Toliko, da sem mislila, da sem že pozabila, sprejela. A kaj, ko vedno znova pride dan, ko se misli vrnejo in se počutim tako "drugorazredno", žalostno.. Kak nasvet?