sonda

Za glivice in bakterijske okužbe (recimo za spiranje ustne votline namesto s strupenim fluorom)je izvrsten H2O2 - vodikov peroksid. Priporoča se 3% raztopina. Pazite le, da je brez kakršnih koli dodatkov, recimo v lekarni dobimo to raztopino, ki pa ji je dodan aluminij, za katerega je znano, da je rakotvoren in škodljiv za možgane. Učinkovina v H2O2 je kisik,ki je tako rekoč ena od osnov biološkega življenja. Kisik ima še to čudovito lastnost, da že v malenkost povišani koncentraciji uničuje škodljive anaerobne bakterije, medtem ko so koristne aerobne bakterije nanj bolj odporne. Za zatiranje glivic na nogah enkrat dnevno temeljito zmasiramo stopala s H2O2. Učinek je viden po dobrem tednu, potem to masažo uporabljamo preventivno.Omejitev pogostnosti in trajanja uporabe H2O2 tako rekoč ni, kajti kisik na kožo deluje zdravilno in pomlajevalno. Osebno uporabljam H2O2 tudi kot preventivo proti prehladu in gripi. V neki pdf knjigi na spletu sem prebral recept: v primeru začetkov prehlada ali nevarnosti okužbe z gripo 3 krat dnevno kanemo v vsako uho nekaj kapljic 3% raztopine H2O2, po parih minutah pa tekočino odstranimo z vatirano palčko (osebno raje večino tekočine pustim v ušesih, da se sama posuši). Komur postopek vlivanja nečesa v uho vzbuja nelagodje, naj za začetek poskusi tako, da vatirano palčko namoči v H2O2 in si tekočino na ta način vnese v uho, po možnosti do 5 krat dnevno. Tudi to deluje.

O živjo, amber! Ni problema, saj se mi je zdelo, da je zadeva od kje prekopirana. Lep vikend in ti želim in da boš kmalu spet lahko uživala v svojem kefirju! Daniel

Glede na to, da kefir nadvse uspešno pridobivam že sedmo leto, si bom dovolil dodati svojo opombo na spodnja opozorila. Najprej - amber, da ne bo pomote, tvoj post je izvrsten in resnično poučen! Moram pa reči, da moje izkušnje potrjujejo predvsem to, da je kefirjeva kultura skoraj neverjetno trdoživa. V tem smislu so nekatere zgoraj podane trditve nekoliko pretirane (milo rečeno) in lahko koga navedejo k popolnoma napačnemu sklepanju, da je pridobivanje kefirja zahteven in problematičen proces. Dejansko pa je ravno obratno - pridobivanje kefirja je tako preprosto, da skoraj ne bi moglo biti bolj. Torej naj se navežem na nekaj trditev: 1 - Čistost posode je v mejah normale seveda potrebna. Ampak jaz posodo perem s klorirano vodo in včasih tudi uporabim čistilo za posodo. To sploh ni problem, važno je, da je posoda dobro oprana in nato obrisana do suhega. 2 - Ogrevanje zrnc že nad 37 st.C je lahko škodljivo za bakterije, medtem ko bakterije za določen čas preživijo ohladitev tudi do -20 st.C. Jaz sem jih shranil samo ocejene (niti ne oprane v vodi) v zmrzovalnik za nekaj mesecev, nakar sem jih odtajal in vrnil v mleko. Po enem tednu adaptacije so že veselo opravljale svoje poslanstvo. Ni zime za eskime. 3 - Problem stika s kovino niti približno ni tako pereč, kot je tu prikazano. Kislina v kefirju ob stiku s kovino rahlo električno reagira, kar pa še ne pomeni, da lahko na takšen kefir priklopimo nočno lučko. Pretok elektrike je neznaten in za kefiran ni življenjsko usoden, zato lahko pri precejanju mirno uporabljamo kovinsko cedilo (jaz ga), pa tudi kovinska žlica ni velik greh. Le posoda, v kateri kefir zorimo ali hranimo, naj ne bo iz kovine. 4 - Zrnca popolnoma brez hrane lahko nekaj mesecev preživijo le globoko zamrznjena (kot sem omenil prej), saj v tem primeru bakterije hibernirajo (njihovi življenjski procesi se skoraj povsem ustavijo). Če pa jih damo v nekaj mleka in v hladilnik, zagotovimo vmesno varianto - imajo nekaj hrane, življenjski procesi pa potekajo precej počasneje. Na ta način zrnca zlahka in brez opaznih posledic preživijo več tednov - recimo celotno obdobje poletnega dopusta. Naredil sem eksperiment, v katerem so zrnca na tak način (brez menjave mleka!) preživela v hladilniku kar 4 mesece (resda jih je velik del odmrl, a na vsa). 5 - Glede stiskanja zrnc... no tole mi je izvabilo nasmeh; moja zrnca lahko stiskam po mili volji, pa se jim nič ne zgodi. Elastična so in trpežna kot sam vrag. Vsake toliko jih prav brez milosti razrežem na manjše delce (pri čemer se še kako stiskajo), saj se tako razdeljena hitreje razmnožujejo. Poleg tega jih v neprodušno zaprti vrečki pošiljam zainteresiranim po pošti. Poštna vreča gotovo ni najbolj udoben način potovanja, pa vendar se še ni zgodilo, da zrnca pri prejemniku ne bi takoj po vstopu v sveže mleko veselo in neobremenjeno delala naprej. Tu naj še dodam: jaz nastajajoči kefir ne mešam prav nič rahlo in obzirno, ampak ravno obratno - premešam ga temeljito, saj na ta način omogočim bakterijam lažji in bolj enakomeren dostop do vseh delov mleka. Pa na zdravje!

Moja malenkost jaz že 7. leto pridobivam mlečni kefir. Iz globoke hvaležnosti, ki jo čutim do mogočne bakterijsko-kvasovske federacije, imenovane Kefir, po svojih zmožnostih razširjam vedenje o njej in njenih čudodelnih prebivalcih Kefirančkih. Za ta namen imam na Bolhi oglas, zraven pa še priložena precej podrobna navodila in napotke, kako s Kefirančki ravnati, da bo zadovoljstvo obojestransko. Tu preberi navodila, nato pokliči za zrnca _______________________ Navodila za pripravo mlečnega kefirja Za mlečni kefir so primerne vse vrste mleka, kar jih pozna svet - kravje, kozje, ovčje, tudi sojino… Mleko je lahko sveže, kuhano, pasterizirano, homogenizirano, posneto, neposneto… Priprava mlečnega kefirja je enostavna, za količino okrog 1. litra dnevno potrebujemo 10-15 minut. · Za zorenje kefirja uporabimo posodo, ki naj ne bo kovinska, in naj bo v zgornjem delu čim bolj odprta, da bo pomivanje bolj enostavno, stresanje zrnc s cedila v posodo pa bolj urno. · V posodo stresemo kefirjeva zrnca in jih prelijemo z mlekom (pozor: pred tem zrnc ni potrebno spirati z vodo, razen v primeru, če se onesnažijo). Priporočljivo razmerje med zrnci in mlekom je 1:4. · Posodo pokrijemo (a ne nepredušno) in položimo na ustrezno mesto, stran od toplotnih virov in nedosegljivo za sončne žarke. · Optimalna - ne pa tudi nujna - temperatura za pridobivanje kefirja je 22 stopinj Celzija. Pri tej temperaturi je kefir primerno zrel v 24. - 48. urah, kar pa je odvisno tudi od količine zrnc v mleku - več ko jih je, hitrejše je zorenje kefirja. Posodo lahko postavimo tudi v hladilnik. V tem primeru zorenje poteka pribl. 3 krat počasneje kot na sobni temperaturi. · Po približno 12. urah ali tudi pozneje (če nameravamo kefir zoreti več kot en dan) vsebino posode dobro premešamo. Priporočljiva je ponovitev čez naslednjih 12 ur. · Ko kefir dozori po našem okusu, ga še enkrat temeljito premešamo, nakar ga precedimo. Uporabimo cedilo s premerom vsaj 10 cm , z mrežico, ki ima luknjice premera 2-3 mm. Naluknjana plastična cedila so manj primerna (precejanje je počasnejše). · Kefirjev napitek je priporočljivo hraniti v hladilniku, kjer lahko počaka več dni, zrnca pa seveda takoj po precejanju romajo nazaj v posodo (ki jo seveda prej pomijemo). S tem pa se že vrnemo na začetek teh navodil… O kefirju še to in ono Beseda kefir prihaja iz turške besede "keif" - dobro počutje. Po legendi so bila kefirjeva zrnca darilo Mohameda svojim vernikom, vendar dejanska starost kefirjeve kulture ni znana. Znano je le, da so ga bila ljudstva v področju Kavkaza uporabljala že stoletja, preden se je nato pojavil najprej v Rusiji in pozneje tudi drugod po svetu. Kefirjeva zrnca, ki služijo za pridobivanje kefirja, sestavlja okrog 30 vrst bakterij in 25 vrst kvasovk. Znanstveniki doslej še niso uspeli ugotoviti, kako je tako kompleksna, svojevrstna združba bakterij in kvasovk sploh nastala, to, da ostaja v glavnem nespremenjena že mnoga stoletja, pa je sploh nekaj izjemnega. Doslej so neslavno propadli vsi poskusi, da bi kaj podobnega spravili skupaj umetno, v laboratorijskih pogojih. Kefirjeva kultura, imenovana tudi kefiran, tako še naprej ostaja eden od znanstveno nerazložljivih čudežev narave. Po nekaterih bolj metafizičnih razlagah se je kefirjeva kultura skozi stoletja evolucijsko aktivno prilagajala človekovim potrebam, kar pomeni, da so se ljudem koristne bakterije in kvasovke uspešno razvijale v smeri večje učinkovitosti za človekovo zdravje, medtem ko tistim, ki bi delovale škodljivo, dostop in razvoj v kefiranu ni bil dovoljen. Skratka, kefirjeva kultura je svojevrsten bakterijski planet v malem, ki že stoletja živi v globoki simbiozi s človekom. O nespornih zdravilnih učinkih kefirja najdemo ogromno podatkov na internetu, veliko tudi v slovenščini, še več pa seveda v angleščini. *** Ker organska kislina v kefirju rahlo električno reagira pri stiku s kovino, se pri delu s kefirjem izogibajmo uporabi kovinskih predmetov. Predvsem posoda za zorenje in posoda za shranjevanje (že precejenega) kefirja naj ne bosta iz kovine, medtem ko sta žlica za mešanje in cedilo časovno manj v stiku s kefirjem, zato ne bo hudega, če sta železni. Dobro je vedeti, da temperatura, na kateri kefir zori, nekoliko vpliva na strukturo in okus kefirja. Zato doma pridobljen kefir ni vedno popolnoma enak po gostoti in okusu (razlika je predvsem v kislosti), kar pa ne vpliva na njegove pozitivne, zdravilne učinke. Seveda je s higienske plati logično, da je posoda, v kateri pridobivamo kefir, pokrita. Dejstvo, ali jo zatesnimo nepredušno ali ne, tudi v določeni meri vpliva na strukturo in okus kefirja. (Ta razlika je vsekakor bolj opazna pri vodnem kefirju, saj se v zatesnjeni posodi ohrani precej več alkohola, kot v primeru, če posoda "diha".) *** Vodni kefir pridobivamo tako, da v vodo poleg kefirjevih zrnc dodamo sadje (zelo primerne so recimo rozine v kombinaciji z limono) in sladkor. Tudi tak kefir vsebuje številne zdravilne učinkovine, a vsebuje tudi 2-4 % alkohola (toliko kot pivo!). Torej pazite, koliko vodnega kefirja ste popili, preden sedete za volan! Kot osnovo za vodni kefir lahko uporabimo zrnca mlečnega kefirja (obstaja prehodno obdobje prilagoditve zrnc na novo okolje), obratno pa ne gre: zrnca, ki so nekaj časa bivala v vodnem kefirju, ne moremo več uporabiti za mlečni kefir. Pri vodnem kefirju so zrnca navadno ves čas v vrečki iz bombažne tkanine, namočene v tekočini - pripravku za kefir. Ko je vodni kefir zrel, preprosto odstranimo vrečko (podobno kot pri čaju v vrečkah). Nasprotno pa morajo biti zrnca mlečnega kefirja vedno neposredno v samem mleku, iz zrelega kefirjevega napitka pa jih izločimo, kot rečeno, s precejanjem. Pastirji na Kavkazu so kefir pridobivali v mehovih iz živalske kože. Meh so obesili ob vhodnih vratih, tako da je vsakič, ko je kdo odprl vrata, s tem tudi premešal kefir. Za nas, ki nismo tako prvinsko iznajdljivi, zadostuje, da kefir v procesu nastajanja vsaj dvakrat dobro premešamo kar z žlico. *** Če je zrnc v mleku relativno veliko, bakterije učinkujejo bolj intenzivno in hitreje. Posledica tega je lahko, da pride do neenakomerne zgostitve, pri čemer se del mleka v obliki prozorne tekočine usede na dno, gostejši del pa se nabere na vrhu in pogosto, zaradi izločanja CO₂, tudi nekoliko "nabrekne". Pri izrazito zrelem kefirju, ki ga dlje časa nismo premešali, se lahko na površini pojavijo rjavkaste lise. Ne ustrašite se, s kefirjem ni nič narobe, potrebno ga je le dobro premešati. Bolj blago dozorel kefir je skoraj popolnoma brez vonja, bolj močno zrel pa rahlo zadiši po kislem. V primeru dileme pomeni - če kefir nima izrazito neprijetnega vonja, je zanesljivo užiten. Naj omenim, da sem za poskus pol litra kefirja z zrnci pustil v hladilniku kar dobre štiri mesece (uporabil sem homogenizirano mleko). Po tem času je velik del zrnc (a ne vsa!) porjavel in propadel, sam kefir pa še vedno ni imel slabega vonja in okusa... *** Poudariti velja, da kefirjevih zrnc po precejanju ni potrebno spirati z vodo! Vse, kar s tem naredimo, je le to, da veliko število "marljivih delavcev" - bakterij speremo v odtok. Če pa se že zgodi, da zrnca morate oprati (če bi vam npr. padla na tla ali se kako drugače onesnažila), tega nikar ne počnite s klorirano vodo neposredno iz vodovoda, saj lahko klor uniči bakterijsko kulturo in kvasovke! Vodo iz vodovoda lahko uporabite, če jo najprej za nekaj ur pustite stati v odkriti posodi, da klor iz nje izhlapi (tako kot velja za vodo za zalivanje rož). Zelo praktično je, če kefir po precejanju nalijemo v skodelice, ki jih nato postavimo v hladilnik. Ker je kefir brez vonja, so lahko skodelice v hladilniku nepokrite. Se pa lahko zgodi, da se sam kefir navzame tujih "arom", če imate v hladilniku nepokrito hrano z močnim vonjem, npr. slanino, salamo ali nekatere vrste sirov. *** Pomembno: marsikomu kefirjeva zrnca propadejo, ko jih za nekaj časa preneha uporabljati (npr. v času dopusta). Iz lastne prakse lahko zagotovim, da kefirjeva zrnca, prelita z mlekom, brez težav preživijo v hladilniku več tednov. Če pa želimo, da "pavzirajo" več mesecev, jih precedimo, shranimo v plastično vrečko in damo v zamrzovalnik. Po nekaterih receptih naj bi bilo potrebno kefirjeva zrnca, preden jih damo v zamrzovalnik, temeljito posušiti na zraku. Vendar moje izkušnje ne potrjujejo, da bi takšen način imel kakšno opazno prednost; le po nepotrebnem se izpostavimo možnosti, da zrnca v postopku sušenja dejansko uničimo. *** Kefirjeva zrnca se neprestano razmnožujejo in rastejo. Če želimo, da se množijo hitreje, jih dobro precedimo in nato stresemo na čist pladenj, kjer jih z nožem drobno razrežemo (kar niti ni povsem enostavno, ker so presenetljivo elastična). Lahko pa jih učinkovito razdelimo na manjše delce tudi tako, da jih pretlačimo skozi ne preveč gosto napravo za pasiranje. Takšna zrnca se nato v mleku razmnožujejo več kot enkrat hitreje. *** Še to: na policah trgovin prevladuje mlečni "kefir", ki je pridobljen na podlagi le nekaj vrst bakterij, izločenih iz izvorne kefirjeve bakterijske kulture. Takšen napitek se dejansko sploh ne bi smel imenovati kefir (čeprav mu je po okusu podoben). Če torej kupujete kefir v trgovini, se prepričajte, ali je res pridobljen s pomočjo izvorne, neokrnjene kefirjeve kulture.

Prenovljen in z dodatnimi informacijami dopolnjen tekst... *************************************** O kefirju Beseda kefir prihaja iz turške besede "keif" - dobro počutje. Po legendi so bila kefirjeva zrnca darilo Mohameda svojim vernikom, vendar dejanska starost kefirjeve kulture ni znana. Znano je le, da so ga bila ljudstva v področju Kavkaza uporabljala že stoletja, preden se je nato pojavil najprej v Rusiji in pozneje tudi drugod po svetu. Kefirjeva zrnca, ki služijo za pridobivanje kefirja, sestavlja okrog 30 vrst bakterij in 25 vrst kvasovk. Znanstveniki doslej še niso uspeli ugotoviti, kako je tako kompleksna, svojevrstna združba bakterij in kvasovk sploh nastala. Doslej so neslavno propadli vsi poskusi, da bi kaj podobnega spravili skupaj umetno, v laboratorijskih pogojih. Kefirjeva kultura, imenovana tudi kefiran, tako še naprej ostaja eden od znanstveno nerazložljivih čudežev narave. Po nekaterih bolj metafizičnih razlagah se je kefirjeva kultura skozi stoletja evolucijsko aktivno prilagajala človekovim potrebam, kar pomeni, da so se ljudem koristne bakterije in kvasovke uspešno razvijale v smeri večje učinkovitosti za človekovo zdravje, medtem ko tistim, ki bi delovale škodljivo, dostop in razvoj v kefiranu ni bil dovoljen. Skratka, kefirjeva kultura je svojevrsten bakterijski planet v malem, ki že stoletja živi v globoki simbiozi s človekom. O nespornih zdravilnih učinkih kefirja najdemo ogromno podatkov na internetu, a žal v glavnem ne v slovenščini. *** Ker organska kislina v kefirju rahlo električno reagira pri stiku s kovino, se pri delu s kefirjem izogibajmo uporabi kovinskih predmetov. Vse posode, žlica za mešanje in cedilo naj bodo iz stekla, keramike ali ustrezne plastike. Idealna temperatura za pridobivanje kefirja je 22 stopinj Celzija. Pri tej temperaturi je kefir zrel v 24. - 48. urah, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od količine kefirjevih zrnc v mleku - več zrnc pomeni več "mikroskopskih delavcev", in s tem hitrejše zorenje kefirja. Če posodo, v kateri kefir zori, postavimo v hladilnik, se delovanje bakterij izrazito upočasni, kar pomeni, da tudi proces nastajanja kefirja poteka bolj počasi. Razmerje je približno 3:1 - kefir v hladilniku dozori v treh dneh toliko, kot v enem dnevu na sobni temperaturi. Dobro je vedeti tudi to, da temperatura, na kateri kefir zori, nekoliko vpliva na strukturo in okus kefirja. Zato doma pridobljen kefir ni vedno popolnoma enak po gostoti in okusu (razlika je predvsem v kislosti), kar pa ne vpliva na njegove pozitivne, zdravilne učinke. Seveda je s higienske plati logično, da je posoda, v kateri pridobivamo kefir, pokrita. Dejstvo, ali jo zatesnimo nepredušno ali ne, tudi v določeni meri vpliva na strukturo in okus kefirja. (Ta razlika je vsekakor bolj opazna pri vodnem kefirju, saj se v zatesnjeni posodi ohrani precej več alkohola, kot v primeru, če posoda "diha".) Postopek pridobivanja kefirja je preprost: zrnca stresemo v čisto posodo, jih prelijemo z mlekom, vse skupaj pokrijemo in posodo postavimo na ustrezen prostor. Pazimo le, da posode ne doseže neposredna sončna svetloba. Pri vodnem kefirju so zrnca navadno ves čas v vrečki iz bombažne tkanine, namočene v tekočini - pripravku za kefir. Ko je vodni kefir zrel, preprosto odstranimo vrečko (podobno kot pri čaju v vrečkah). Nasprotno pa morajo biti zrnca mlečnega kefirja vedno neposredno v samem mleku, iz zrelega kefirjevega napitka pa jih izločimo s precejanjem. Pastirji na Kavkazu so kefir pridobivali v mehovih iz živalske kože. Meh so obesili ob vhodnih vratih, tako da je vsakič, ko je kdo odprl vrata, s tem tudi premešal kefir. Za nas, ki nismo tako prvinsko iznajdljivi, zadostuje, da kefir v procesu nastajanja vsaj dvakrat dobro premešamo. Če je zrnc v mleku relativno veliko (nad 30% skupne prostornine) bakterije učinkujejo bolj intenzivno in hitreje. Posledica tega je lahko, da pride do neenakomerne zgostitve, pri čemer se del mleka v obliki prozorne tekočine usede na dno, gostejši del pa se nabere na vrhu in pogosto, zaradi izločanja CO₂, tudi nekoliko "nabrekne". Pri izrazito zrelem kefirju, ki ga dlje časa nismo premešali, se lahko na površini pojavijo rjavkaste lise. Ne ustrašite se, saj s takšnim kefirjem ni nič narobe, potrebno ga je le dobro premešati. V nekaterih primerih se na površini kefirja lahko pojavi tenka prevleka bele plesni. To praviloma pomeni, da se je kefirjevi kulturi v hladilniku brez našega soglasja pridružila katera od plesni, ki ji je sicer izvorno bivala na siru. Ker takšna "plemenita plesen" ne škodi zdravju, tudi na kefir nima negativnih učinkov. Tovrstna plesen se lahko razvija samo na površini kefirja, zato se je zlahka znebimo tako, da kefir med zorenjem nekaj časa (pribl. 14 dni zapored) mešamo bolj pogosto - najmanj trikrat dnevno. Kefir je užiten tudi, če je "zorel" več dni (npr. kar cel teden) skupaj. Takšen kefir bo redko kdo pojedel z apetitom, vseeno pa je dobro vedeti, da je še vedno popolnoma užiten (in po nekaterih ugotovitvah vsebuje celo več zdravilnih učinkovin). Bolj blago dozorel kefir je skoraj popolnoma brez vonja, bolj močno zrel pa rahlo zadiši po kislem. V primeru dileme pomeni - če kefir nima izrazito neprijetnega vonja, je zanesljivo užiten. Sam sem pol litra kefirja z zrnci pustil zoreti v hladilniku dobre štiri mesece (uporabil sem homogenizirano mleko). Po tem času je velik del zrnc (a ne vsa!) porjavel in propadel, sam kefir pa še vedno ni imel slabega vonja in okusa. Ko kefir dozori toliko, kot nam ustreza, ga še enkrat dobro premešamo, nato pa zlijemo na cedilo. Ker je zelo gost, si olajšamo delo, če za precejanje uporabljamo zelo široko cedilo s plastično mrežico (tudi kovinsko cedilo ne bo velik prekršek, saj je kefir z njim v stiku le kratek čas), z luknjicami premera 2-3 mm. Razne naluknjane sklede iz trde plastike so sicer praviloma velike, a po navadi imajo premalo luknjic po vsej površini, zato so za precejanje kefirja manj primerne. Kefirjevih zrnc po precejanju zajamčeno ni potrebno spirati z vodo! Vse, kar s tem naredimo je le to, da veliko število koristnih bakterij speremo v odtok. Pozor: če pa se že zgodi, da zrnca morate oprati (če bi vam npr. padla na tla ali se kako drugače onesnažila), tega nikar ne počnite s klorirano vodo neposredno iz vodovoda, saj lahko klor uniči bakterijsko kulturo in kvasovke! Vodo iz vodovoda lahko uporabite, če jo najprej za nekaj ur pustite stati v odkriti posodi, da klor iz nje izhlapi (tako kot vodo za zalivanje rož). Zelo praktično je, če kefir po precejanju nalijemo v skodelice, ki jih nato postavimo v hladilnik. Ker je kefir brez vonja, so lahko skodelice v hladilniku nepokrite. Se pa lahko zgodi, da se sam kefir navzame tujih "arom", če imate v hladilniku nepokrito hrano z močnim vonjem, npr. slanino, salamo ali nekatere vrste sirov. Pomembno: marsikomu kefirjeva zrnca propadejo, ko jih za nekaj časa preneha uporabljati (npr. v času dopusta). Iz lastne prakse lahko zagotovim, da kefirjeva zrnca, prelita z mlekom, brez težav preživijo v hladilniku več tednov. Če pa želimo, da "pavzirajo" več mesecev, jih precedimo, shranimo v plastično vrečko in damo v zamrzovalnik. Po nekaterih receptih naj bi bilo potrebno kefirjeva zrnca, preden jih damo v zamrzovalnik, posušiti. Vendar moje izkušnje ne potrjujejo, da bi takšen način imel kakšno opazno prednost; le po nepotrebnem se izpostavimo možnosti, da zrnca v postopku sušenja dejansko uničimo. Kefirjeva zrnca se neprestano razmnožujejo in rastejo. Če želimo, da se množijo hitreje, jih dobro precedimo in nato stresemo na čist pladenj, kjer jih z nožem drobno razrežemo (kar niti ni povsem enostavno, ker so presenetljivo elastična). Lahko pa jih učinkovito razdelimo na manjše delce tudi tako, da jih prepasiramo skozi ne preveč gosto napravo za pasiranje. Takšna zrnca se nato v mleku razmnožujejo več kot enkrat hitreje. Pogosto so ljudje v dilemi, ali je zdravo zaužiti tudi sama kefirjeva zrnca. Po teoretično in praktično preverjenih podatki je odgovor brez zadržkov pritrdilen: lahko jih brez skrbi pojemo (če jih že res ne moremo nikomur podariti). Dokazano je, da izredno dobrodejno učinkujejo na prebavila. Še to: na policah trgovin prevladuje mlečni "kefir", ki je pridobljen na podlagi le nekaj vrst bakterij, izločenih iz izvorne kefirjeve bakterijske kulture. Takšen napitek se dejansko sploh ne bi smel imenovati kefir (čeprav mu je po okusu podoben). V široki uporabi je tudi kefir, ki uspeva na vodi, ki ji dodamo sadje (zelo primerne so recimo rozine v kombinaciji z limono) in sladkor. Tudi tak kefir vsebuje številne zdravilne učinkovine, a ima tudi eno manj ugodno plat: vsebuje 2-4 % alkohola (toliko kot pivo!). Torej pazite, koliko vodnega kefirja ste popili, preden sedete za volan! Kot osnovo za vodni kefir lahko uporabimo zrnca mlečnega kefirja (obstaja prehodno obdobje prilagoditve zrnc na novo okolje), obratno pa ne gre: zrnca, ki so nekaj časa bivala v vodnem kefirju, ne moremo več uporabiti za mlečni kefir. Dan Sonce

pravjo da usak človk pr drugh najbl vid stvqri k jih sam največ počne http://img65.imageshack.us/img65/8338/2cents3fo.gif

Saj sploh nihče ne trdi tega, pač pa, da je njegova skupnost v Indiji že najmanj od 1960 na plačilni listi te organizacije. Sveže novice iz The New York Times-a: The Dalai Lama's administration acknowledged today that it received $1.7 million a year in the 1960's from the Central Intelligence Agency, but denied reports that the Tibetan leader benefited personally from an annual subsidy of $180,000. Prevod: "V Dalai Lamovi administraciji so danes potrdili, da so v 60-ih od CIA prejemali $1.7 milijonov dolarjev letno, zanikali pa so, da bi se Tibetanski voditelj osebno okoristil z letnim prejemkom 180.000 dolarjev." http://query.nytimes.com/gst/fullpage.html...753C1A96E958260 toliko o budalaštinah... čigavih že???...

OK. Ampak napisal sem "objektivno naravnanih"; se pravi še vedno subjektivnih, a s tendenco po objektivnosti. Nek "pogled" lahko na eni strani temelji na relativno objektivnih dejstvih ali pa na drugi strani na psihotični emocionalni afektiranosti (kot v primeru zgornjih Pornyevih navedb).

Strinjam se, težnja po kontroli in oblasti je stalnica v vseh religijah in vseh sistemih na našem planetu. Ta težnja pa ne prihaja iz religij ali sistemov, ampak je obratno - ljudje to vnesejo v svoje ideologije. Da ne bo pomote, jaz nauke, kot naj bi jih učil sam Buda (vprašanje je, koliko so res dosegljivi v izvorni obliki) iskreno spoštujem. Buda je učil o kultiviranju in obvladovanju sebe, ne o kontroli nad drugimi, v čemer se v izvoru precej razlikuje od večine svetovnih religij. Tibetanski lamaizem, s svojimi tisoči demoni in rituali (od katerih mnogi zelo očitno služijo za kontrolo duhovščine nad ljudmi) je v tem smislu že zelo oddaljen od izvornega budizma. Ne glede na vse povedano v gornjem članku, naj poudarim, da tudi jaz iskreno spoštujem enkratno ustvarjalno moč in raznolikost, ki jo izžarevajo Tibetanci skozi svojo kulturo. Kar pa še ne pomeni, da ta kultura ne nosi v sebi marsikatero negativnost. Dalai Lama tudi sam govori o tem in tudi poskuša z uvajanjem nekaterih sprememb. Hvala bogu za evolucijo, tudi ta je del vsake kulture - in verjamem, da vendarle gre na boljše, ne na slabše.

V pričujočem članku je kot vir podatkov navedena tudi izredno obsežna literatura. Ali lahko to omalovažujočo trditev argumentiraš s konkretnimi podatki? Prosim, navedi knjige in članke objektivno naravnanih avtorjev (glede na vpletenost pa tibetanski aristokrati, duhovniki in budistični aspiranti to niso), ki pričujoči članek izpodbijajo z drugačnimi ugotovitvami; tovrsten tvoj (ali od kogar koli drugega na forumu) ustvarjalni prispevek k pravilnemu razumevanju družbenih razmer v starem Tibetu bi bil nadvse dobrodošel.

Hvala hvala, Marsa, to pa od tebe še posebno rad slišim! Naj tudi jaz izrečem moje iskrene komplimente tvoji čudoviti energiji in srčnosti in seveda tvojemu dragocenemu delu, ki ga tu opravljaš!

Draga Maya Obstaja razlaga, po kateri je strah kot nekakšen poštar, ki bi nam rad dostavil sporočilo o enem delu nas samih, mi pa tega sporočila ne želimo sprejeti, ker tega dela sebe ne želimo sprejeti. Maya, v tvojem primeru obstaja verjetnost (sklepam iz tega, kar si do sedaj napisala), da ti strah želi sporočiti nekaj zelo enostavnega in v bistvu lepega: da si duhovno zrasla. Zrasla si tako visoko, da že malo štrliš iz običajnih fizičnih okvirjev, ti pa tega ne želiš sprejeti in iščeš fizične razlage za to, kar se ti dogaja (How the fuck sploh možgani lahko tko podrbno oblikujejo človeške obraze…). Ti vztrajaš na tem, da to počnejo tvoji možgani, da se vse dogaja v tvoji glavi. Sprijazni se, da to ni samo v možganih, da TI "dogajaš" te stvari, ti jih kreiraš, in da tvoja ustvarjalna moč sega daleč preko dosega fizičnih možganov in preko fizičnega sveta sploh. Vse je plod tvoje prekipevajoče ustvarjalnosti. Mar to ni čudovito! Kot pravi Enapačtaka: strahove ustvarimo sami. In vedno je za to nek razlog. Strah ni tvoj sovražnik, tvoj pomočnik je, poštar, ki ne zvoni samo enkrat. Nadležno visi na zvoncu in razbija po vratih - hej punca, daj že sprejmi to sporočilo in ga preberi, da grem potem lahko naprej in te pustim pri miru! Iz tvoje pisave sklepam, da, kot mnogi mladi danes, skozi stvari, ki se ti dogajajo, "voziš v visoki prestavi". Hitro misliš, hitro sklepaš, hitro pišeš. Na ta način si pogosto ne vzameš dovolj časa za bolj poglobljen, umirjen razmislek o tem, kar se ti dogaja. Kar ti v nadaljevanju ponujam, je podobno, kot ti je svetovala že Prabha. Nekatere stvari bom le boj konkretiziral v pozitivni smeri, za močnejši učinek. Kadar je človeka strah, se to pogosto odraža tudi tako, da bolj plitvo in sunkovito diha. V tem smislu je zanimiv pojem "oddahniti si". Oddahniti si, pomeni globoko zajeti sapo in jo sproščeno, z nekim dobrim občutkom, spustiti iz pljuč. Ko si oddahnemo, nekaj, kar nas je "tiščalo", z izdihom pošljemo iz sebe, spustimo na svobodo. V zvezi s tem je ena od koristnih reči tudi pokončna telesna drža, ki pripomore, da lažje bolj globoko in sproščeno dihamo. Če imaš možnost, si čimbolj pogosto privošči plavanje. Intenzivno plavanje pripomore h globljemu in enakomernemu dihanju, poleg tega si z njim povečujemo pljučno kapaciteto. Nasploh je dobrodejno, da si veliko v stiku z vodo, da veliko piješ (seveda vodo, ne vodko) in da je, če le mogoče, vedno nekje v tvoji bližini kozarec ali steklenica čiste, sveže vode. Tudi ponoči, ko spiš. Maya, čimvečkrat si oddahni. Zelo učinkovita je vaja, v kateri najmanj trikrat zapored počasi, zelo globoko vdihneš in izdihneš. Moč te vaje lahko povečaš na naslednji način. Živo si predstavljaj prostor, v katerem se počutiš popolnoma varno in sproščeno. Če ga še nimaš, ga ustvari v svoji fantaziji. Oblikuj ga tako, da ti bo res všeč. To naj bo tvoj najlepši, najljubši prostorček pod soncem. V živosti svoje fantazije ga do zadnjega kotička napolni z radostjo in varnostjo in samimi dobrodejnimi stvarmi (predvidevam da za začetek v njem ne bo ogledal). V njem so lahko tudi osebe, ki jim popolnoma zaupaš. Lahko si jih tudi sama ustvariš, točno takšne, kot si jih želiš. Ozri se naokrog po tem svojem dobrodejnem svetu. Poln je mehke svetlobe in neke posebne, svečane spokojnosti. Topel vetrič ti v nosnice prinaša vonj po sreči in varnosti - globoko ga vdihni; drobne price se spreletavajo med vejami dreves in čebljajo o sreči in varnosti, v drevoredu se pod bujnimi starimi lipami igrajo majhni otroci in njihov zvonki smeh ti govori o sreči in varnosti, nedaleč stran se preliva droben potoček in njegovo razposajeno žuborenje je hvalnica sreči in varnosti. Kakšen mir, kako spokojen, z zadovoljstvom izpolnjen ritem bivanja! To je resničen svet - za tiste, ki ga želijo in živijo. Ali pa se še pripravljajo, da vstopijo - se vrnejo - vanj. To je svet nasmejane sproščenosti, prekipevajočih občutij svobode v srcu. Svet preprostega, samoumevnega spoznanja neminljive svetosti lastnega bitja in svetosti vsega, kar obstaja. Svet brezpogojne ljubezni. V navodilih za uporabo tega sveta med drugim piše: VARNOST ZAGOTOVLJENA! ROK TRAJANJA NEOMEJEN! V tem svetu mehke, dobrodejne luči je to, da si popolnoma varna, nekaj tako samoumevnega, kot je samoumevno bitje tvojega srca. Živo si predstavljaj ta veseli, s smehom izpolnjeni, varni svet, in ga začuti v slehernem delčku svojega telesa. Čutiš, kako se ti ob njem kar sam riše nasmeh na ustnicah? Čutiš, kako zlahka v njem izrečeš besede: popolnoma varna sem! Večkrat ponovi te besede: popolnoma varna sem! Če te ob tem izpolnijo močna čustva, se jim prepusti. Včasih so prva srečanja z veličino svoje lastne notranje svobode pretresljiva, včasih jih doživljamo kot razodetje. Včasih nam izvabijo solze vznesenosti. Tudi med vsakdanjimi dnevnimi opravili se spomni teh občutij in besed: popolnoma varna sem! Delaj čimveč stvari, ki bodo pritrjevale tem besedam. Kmalu boš dosegla to, da boš lahko z nasmeškom pogledala v ogledalo in rekla: popolnoma varna sem! In boš to tudi popolnoma resno mislila. Ker boš vedela, da je res. Maya, imej se rada v vseh svojih podobah in bodi srečna! Dan

Članek Michaela Parentija Tibetanski mit: prijazni fevdalizem http://www.michaelparenti.org/Tibet.html Avtor v članku na začetku na kratko spregovori o pozitivnih aspektih budizma, ki naj bi s svojo filozofsko zasnovo pomenil zagotovilo, da je v okviru te religije več medsebojne strpnosti in temu primerno manj konfliktov, še posebej med različnimi ločinami budizma. Na kratko poda nekaj primerov z Japonske , Južne Koreje in drugih azijskih držav, iz katerih je razvidno, da tudi mnogi budisti, navkljub njihovi deklarativno miroljubni drži, še zdaleč niso imuni na versko nestrpnost in vsakdanje posvetne skušnjave. V nadaljevanju sledi opis nekaterih manj znanih, vse prej kot svetlih plati teokratskega fevdalnega sistema v starem Tibetu. Avtor spregovori tudi o kontraverznem delovanju Dalai Lame, menihov ter ostale tibetanske elite v izgnanstvu, in izpostavi njihovo dolgoletno povezanost z ameriško CIA-o. Na koncu je kritičen tudi do sodobnega dogajanja na Kitajskem, v luči naraščajoče korupcije, uničujočih megalomanskih projektov ter brezobzirnih zlorab ljudi in naravnega okolja. Opozarja, da ta trend lahko v prihodnosti svoje škodljive posledice razširi tudi v Tibet. V nadaljevanju podajam nekaj prevedenih izvlečkov, predvsem z začetnega dela članka. …Mnogi budisti trdijo, da je bil pred kitajskim vdorom l. 1959, stari Tibet duhovno naravnano kraljestvo, neobremenjeno z egoističnim življenjskim stilom, praznim materializmom in skorumpiranostjo, ki je tako izrazita v sodobni industrializirani družbi. Zahodni mediji, popotniški priročniki, novele in hollywoodski filmi so risali podobo tibetanske teokratske družbe kot Shangri-La*. [*mistični, idilični kraj pod blagohotno upravo tibetanskih lam] …Med branjem tibetanske zgodovine se srečamo z nekoliko drugačno sliko. "V starem Tibetu so bili religijski konflikti nekaj običajnega" je zapisal eden od zahodnih budističnih praktikantov. …Stari Tibet je še najbolj spominjal na Evropo v času protireformacijskih verskih vojn. …V trinajstem stoletju je vladar [mongolskega imperija] Kublai Khan ustoličil prvega Velikega Lamo, ki naj bi vladal vsem ostalim lamam, podobno kot papež vlada svojim škofom. Nekaj stoletij pozneje je tedanji kitajski cesar poslal na Tibet vojsko, da bi podprl Velikega Lamo, ambicioznega 25-letnika, ki je nato sebi nadel naziv Dalai (Ocean) Lama, vladar Tibeta. Njegov naslednik se je vdajal uživaštvu s številnimi služabnicami, prirejal zabave s prijatelji in se tudi drugače obnašal neustrezno njegovi "inkarnirani božanskosti". Zaradi teh prestopkov so ga podrejeni svečeniki umorili. Kljub temu, da jim je bil priznan status božanstev, je bilo v naslednjih 170. letih, s strani visokih svečenikov ali drugih dvorjanov, umorjenih kar pet Dalai Lam. V stoletjih, ki so sledila, so se med rivalskimi tibetanskimi budističnimi sektami odvijali skrajno nasilni spopadi, katerim so sledile številne usmrtitve. …Religija ni bila tesno povezana le z nasiljem, pač pa tudi z ekonomskim izkoriščanjem; dejansko je bila pogosto prav ekonomska eksploatacija povod za nasilje. Do konca vladavine Dalai Lame, leta 1959, je bilo lastništvo večine orne zemlje v Tibetu organizirano po fevdalnem sistemu, s tlačani kot delovno silo. Fevde sta si delili dve skupini: bogati posvetni zemljiški posestniki in bogati teokrati - lame. …Samostan Drepung je imel v lasti eno največjih zemljišč na svetu, posedoval je kar 185 fevdov, 25.000 tlačanov in 16.000 pastirjev. Celotno bogastvo samostanov je ležalo v rokah majhnega števila lam najvišjega ranga. Večina običajnih menihov je ob tem živela skromno, brez neposrednega dostopa do tega ogromnega premoženja. …Tudi posvetni voditelji niso zaostajali. Dober primer je bil vrhovni poveljnik tibetanske vojske, član Dalai Lamovega Kabineta. V lasti je imel 4.000 kvadratnih kilometrov zemljišča s 3.500 tlačani. Nekateri zahodni simpatizerji so Tibet napačno predstavljali kot "državo, v kateri policija ni bila potrebna, saj so ljudje prostovoljno delovali v skladu s karmo". Dejansko pa je obstajala profesionalna vojska, resda neštevilna, katere bistvena naloga je bila služenje veleposestnikom, v smislu vzdrževanja reda, varovanja lastnine in za lov ubežnih tlačanov. …Iz tlačanskih družin so redno jemali mlade tibetanske dečke, ki so jih v samostanih izučili za menihe. Ko so bili enkrat tam, je to pomenilo, da so opredeljeni za vse življenje. Menih Tashi-Tsering je povedal, da je bila spolna zloraba kmečkih otrok v samostanih nekaj običajnega. On sam je bil žrtev ponavljajočih se posilstev, ki so se začela, ko je bil star devet let. Samostanski veleposestniki so tudi pogosto novačili otroke za služenje - ki je trajalo vse življenje - za potrebe gospodinjstva, kot plesalce in vojake. V starem Tibetu je obstajalo manjše število neke vrste svobodnih kmetov, ob tem pa tudi približno 10.000 ljudi, ki so tvorili "srednji razred", družine preprodajalcev, lastnikov trgovin in majhnih trgovcev. Na tisoče je bilo beračev, obstajali pa so tudi sužnji, ki so bili brez lastnine in so ponavadi delali kot hišni služabniki. Tudi njihovi nasledniki so bili zapisani suženjstvu. Večina kmečkega prebivalstva pa so bili tlačani. Tlačani niso bili veliko na boljšem od sužnjev, saj za svoje delo niso prejemali plačila, bili so brez šolske izobrazbe in medicinske oskrbe in za vse življenje vezani na veleposestnikovo - ali samostansko - zemljo. …Kot v sistemu proste delovne sile - za razliko od suženjelastniškega sistema - veleposestniki niso sprejemali nikakršne odgovornosti za življenje tlačanov in niso izkazovali nikakršnega neposrednega zanimanja za njihovo preživetje, kot dragocenega dela njihove lastnine. Obenem pa so bili tlačani, enako kot v suženjskem sistemu, vezani na svoje gospodarje, saj so jim morali zagotavljati redno in trajno delovno silo, ob tem pa se niso smeli organizirati, niso smeli stavkati in tudi niso imeli pravice svobodno oditi, kakor to smejo delavci v tržnem gospodarstvu. Veleposestniki so tako imeli najboljše iz obeh sistemov. … http://www.michaelparenti.org/Tibet.html "We can advocate religious freedom and independence for a new Tibet without having to embrace the mythology about old Tibet." Michael Parenti

Koncept, Lotus, samo koncept... Pot svobode ni ne v besedah ne v tišini - in je v enem in drugem; vedno pa je v preseganju konceptov. Zato bom tule zaključil z na videz polšizofrenim nizom besed (tak način je na tovrstnih forumih očitno zelo v modi; pa da ne bo pomote, seveda s tem ne mislim tebe): VRATA - PREHOD - MOST MED SVETOVI - ODLOČITEV - ROKA - NOVA ZEMLJA - POSLANSTVO Amen!

Drži - ker pač od nekdaj velja, da na eno in isto zadevo ljudje silno različno reagirajo. Prav zato pa je dobro znana misel od Lao Tzeja, ki si jo citiral, le lepo zveneča floskula. Če bi se je njen tvorec sam držal, ti te misli nikoli ne bi mogel prebrati v Tao Te Jingu... Se strinjaš, da je nekaj na tem? Moč svobodnega DUHA je v neobremenjenosti (nenavezanost; glej npr. Luč na pot, Mabel Collins) - če hoče, molči, če hoče, govori, če hoče, se smeji... Toda nič od tega ga ne bremeni.