Thx Marsa Ja. Saj, verjetno se bi včeraj do konca zjokal, če bi bil sam. Kot da se mal sramujem, tisto ne, fantje ne smemo jokati. Imam pa občutek, da prav potrebujem jok, da se sprostijo vse napetosti v meni, vsi pritiski, ki jih trenutno prenašam. Pa ne me narobe razumet, sam menim, da nisem mevžast, da sem kar borec, no, sem pa vseen bolj čustven človek. Zaradi spleta okoliščin moram zadnje čase nositi masko, kar ne maram preveč, vem pa, da je nujno potrebno. Ne maram pa situacij, ko ne vem kaj je dobro storiti, ko bi moral ukrepati pa ne znam. Ne bojim se problemov, zavedam se, da so ti neizogibni del našega življenja in ponavad je moj pristop soočenje z njimi, reševanje, ne maram bluzenj preveč. Samo sedaj je zadeva zelo kompleksna, gre tudi za moj odnos in dejanja do ljudi, ki jih imam najbolj rad na svetu. Ne, ne bojim se joka, v bistvu. Pravzaprav si ga želim, sedaj, ni me sram jokati. Kdo ali kaj sem pokažem tudi s tem, o meni nasploh pa govorijo moja dejanja. Kot pravi Marsa, tudi men se zdi, da sem kar taf, vendar v seb tudi nežen in ranljiv. Toda moje rane se razen zlo izjemoma hitro celijo, sedaj je moja velika skrb kako čim manj raniti druge.