Starejše ljudi vedno gledam s simpatijo in toleranco do njihovih eventuelnih, tudi s starostjo povezanih hib. Imam staro mamo, ki bo kmalu stara 93 let in živi pri mojih starših. Včasih pomislim, da me starša s svojim odnosom do nje in skrbjo zanjo "učita" kako ravnati z ostarelimi in na nek način tudi kažeta v kakšen moj odnos upata, ko bosta sama ostarela. S svojo skrbjo zanjo sta ji po moje podaljšala življenje, saj bi v domu ostarelih že zdavnaj umrla, ker je tak tip. Sedaj pa jo vztrajno vzpodbujata, vsak dan poskrbita za ustrezno gibanje, vsakodnevno preverjata njeno zdravstveno stanje, npr. pritisk, skrbita za zanjo zdravo prehrano in poskušata čimbolj tolerirati in razumeti njene hibe.......pozabljivost, včasih pretirano občutljivost ipd. Sam nimam posebnih skrbi z njo, moja naloga so obiski in male pozornosti. Kljub temu, da sem vse njene zgodbe slišal že 100x ji vedno prisluhnem, ali pa vsaj dam tak občutek, čeprav mi misli včasih pobegnejo tudi kam drugam .........V otroštvu je ves čas skrbela zame in mi bila nadomestna mati. Seveda ti tempo življenja jemlje energijo za pogosto obiskovanje, se pa še vedno koliko toliko trudim. Vedno ji prinesem kakšne dobrote in pogosto jo mal stisnem k sebi, pa dam kakšnega lubčka.......kar ji zelo veliko pomeni in je zelo ganjena. V sosedščini smo imeli primer, ko so otroci in vnuki prav "poskrbeli" za hitrejšo smrt ostarele mame oz. babice - zaradi dedovanja in v izogib skrbi zanjo. :xx!: Mi ne bomo po njej dedovali ničesar, ker ničesar nima, saj že od njenega 50-ega leta zanjo skrbita starša, je pa res, da smo živeli skupaj in smo tako starši in jaz praktično imeli gospodinjsko pomočnico, ki je poskrbela za vse živo pri hiši, dokler je bila vitalna, to pa je bilo kar do krepko čez 80. Imam jo rad in vedno me stisne pri srcu, ko se zavem njene starosti in praktično neizogibne bližajoče se smrti. Vendar bo do konca življenja živela z nami in z našo skrbjo zanjo. Sicer pa malo preziram ljudi, ki še v času življenja nekoga kalkulirajo z morebitnim dedovanjem in se pojavijo šele takrat, ko zapustnik zboli ter se slinijo. Mene ne zanima kaj bom dedoval. Sicer pa kar bom....bom itak sam, ker sem edinec. Vendar pa staršem privoščim, da užijejo plodove svojega dela in me resnično ne zanima kaj bodo prihranili zame. Naj uživajo, si privoščijo v svojem življenju. Zaenkrat nimam pretiranih skrbi s starši, ker sta še zelo vitalna, ko pa bo nastopil čas, se bom potrudil upoštevati njune želje in jima pomagal. Že kar dolgo časa smo v našem odnosu predvsem prijatelji in tako bo ostalo. Spoštujte jih in pomagajte ostarelim ljudem........in s tem dajte vzor tudi svojim otrokom........konec koncev tudi zato, ker se bomo dvakrat pošteno obrnili okoli in bomo že mi na vrsti......kar bomo naučili svoje otroke.....tako bodo ravnali z nami.
