Kraševec, Ljubljančan in Štajerc na skupnem sprehodu brcnejo v neko svetilko in iz nje se prikaže duh : hvala, ker ste me osvobodili, za nagrado bom vsakemu izpolnil eno željo. Kraševec : jaz sem iz kmečke družine, dobro vem, kako težko je biti kmet, še posebej na Krasu - naredi Kras vedno rodoviten. Duh: Urejeno! Ljubljančan : Mi u Lublan mamo poln kufr usega folka, k se preseljuje k nam; naredi okol Lublane en tak zid, da noben ne bo mogu ne not ne vn! Duh: Urejeno! Štajerc : Čuj, kaki te je toti zid? Duh: Visok približno 100m, 15m debel, iz armiranega betona, gladke stene....... Štajerc : Dobro, dobro.......napolni ga z vodo!