katy lj 30

Midva blokirava njeno začetno fazo razmišljanja. In sicer v tem, da ne bo svoja čustva prirejala ali sklepala prijateljstva na podlagi finančnega/materialnega stanja ljudi. Želiva jo naučiti, da je nekdo lahko njen prijatelj, tudi če nima toliko materialnih dobrin kot ona. Da ne bo postala vzvišena nad tistimi, ki imajo manj. Ni prijatelj tisti, ki te podkupuje, pač pa tisti, ki te ima rad, kakršen si, ki se veseli s teboj, ti pomaga in ti njemu. Pa kljub vsemu ji ne kupiva vsega, kar si zaželi. Ni prav, da otrok dobi vse, kar mu pade na pamet, ker potem ne zna ceniti, ne uči se potrpežljivosti in sčasoma izgubi občutek za željo in veselje, ko dobi nekaj, kar je dolgo čakal. Take primere poznam v živo in nočem, da bi moja hčerka postala takšna "čustveno mrtva" oseba!

Ja, se strinjam, imaš popolnoma prav, čisto bel ni!

Imam hčerko, ki bo drugi mesec stara pet let. In verjami mi, da vem, o čem govorim. Edina faza, ki me še skrbi, je puberteta. Ko bo to mimo, bom lahko tudi o tej fazi razpravljala. Nisem mislila, da daš otroku vse, kar hoče. Dojenčku pač ne moreš dati škarje v roke, ker se lahko poškoduje. Ko sem pisala o tem, da otroka začutiš, se mislila na to, kar mu daješ duševno. Poznam svojo hčerko in točno vem, kako bo reagirala v dolčeni situaciji oziroma, kaj potrebuje, da bo situacijo lažje prenesla, če je negativna ali popolno živela, če je pozitivna. Naj mi knjiga daje še ne vem kakšne napotke, če začutim, da nasvet ni pravi zanjo, ga ne bom upoštevala. Je pa res, da otrok do vsaj 6. meseca deluje v smislu gole zadovoljitve svojih potreb. Pri hčerki sem šele nekje po 2. letu opazila isto pristno vračanje ljubezni. Zadnje čase se je nama s partnerjem zelo popravilo finančno stanje, kar pomeni, da lahko hčerki tudi privoščiva več materialnih dobrin. Jo pa kljub temu učiva, da so pomembnejša čustva. Če ji njena babica ne more kupiti recimo neke punčke, še ne pomeni, da je nima rada. Naj otrok spozna, da ljubezen ni pogojena z denarjem. Zadnjič je hčerka na igrišču na hudo razlagala neki punčki, ki je rojena v manj premožno družino, da je tista igračka, ki jo je ta punčka imela, ničvredna in da ona nima, kar ima sama doma. To je bilo prvič, da je pokazala, da opaža socialne razlike. In ker to nama s partnerjem ni všeč, sva takoj začela blokirati to njeno idejo. Dokler ne bo spoznala, da ni prijateljica tista, ki ji reče, da "bo z njo", če prinese to in to punčko v vrtec, ji bova razlagala, kaj je pomembno v življenju. Takšne stvari sem mislila. Kot tudi, kako jo pripraviti do tega, da se bo znala braniti pred nekimi nasilnimi fantki v vrtcu. Nekomu je dovolj, da mu rečeš, naj jih udari nazaj. Ker pa je naša hčerka bolj mila, ji ta način pač ne ustreza. Tako je to. Aja: za nasilje teh fantkov tudi krivim starše. Sem pa dobila potrditev, da jo vzgajava dobro, ko smo pri njenih treh letih imeli sistematski pregled in so na psihotestih ugotovili, da je bila razvita za 5 let. Njeni vrstnki v vrtcu je ne dohajajo. Ona že piše, trenutno pozna številke do 23, začenjamo seštevanje, z risanjem je daleč pred drugimi... Ne želim povedati, da je moj otrok genij, pač pa, da se je potrebno z njim ukvarjati, čeprav vzgoja še zdaleč ni lahko delo. Ko se otrok rodi, je bel list papirja. Kaj bo napisano na njem, pa je v večji meri odvisno od staršev.

Moje mišljenj je, da je nedopustno, da starši ravnajo tako in takšni starši bi morali iti na kakšna huda predavanja o vzgoji, blago rečeno. Otrokova prva leta so najpomembnejša za nadaljni razvoj in v teh letih se razvijajo sposobnosti, ki jih kasneje ne moreš razviti, če jih zamudiš. Z otrokom se je potrebno ukvarjati in ga motivirati na vseh področjih, dokler sam ne pokaže, katera pot ga zanima. Nekatere stvari se dajo popraviti, vendar je pot trnova in otrok ali kasneje odrasel človek tega ni zmožen sam, potrebuje močno zaledje. Ne bo pa nikdar postal človek, kakršen bi lahko bil, če bi imel drugačno vzgojo. Skrivnosti vzgoje se ne moreš naučiti iz knjig ali iz nasvetov soljudi. Lahko ti pomagajo, vendar vsak starš mora sam priti do prave poti, kar se redko zgodi. Največja skrivnost pravega in dobrega starša je v tem, da otroka čuti in začuti, kaj otrok v dani situaciji potrebuje, ker smo različni in se odzivamo drugače. Za dosego istega cilja sta npr pri dveh otrocih lahko potrebni popolnoma različni poti. Starš mora to začutiti in usmerjati otroka na pot ter mu pomagati, predvsem pa ga mora imeti rad kot novega edinstvenega človeka, ne pa kot podaljšek sebe, ki bo prinesel zmage, ki jih starš ni dosegel.

Dokler nisem prebrala knjige, nisem mogla najti odgovor v sebi, ker nisem vedela, za kaj se gre. No, de neke mere sem raziskala v sebi in se malo poigravala z določenimi sposobnostmi, vendar so te razsežnosti bile zanemarljive v primerjavi s tem, kar lahko dosežem danes, po tem ko sem ozavestila vsa neznana področja.

Kaj pa ti misliš o teh stvareh?

Knjiga mi ni odgovorila na vprašanja, ampak mi je razložila, kaj se mi dogaja. Kako poslušati videnja prihodnosti (čeprav še vedno težko ločim med videnji in strahovi). Energijo čutim in delam na tem, da bi jo tudi videla, pa mi še ni uspelo. Pomagala mi je razumeti, kako delujejo odnosi med ljudmi, kako naj npr vzgajam hčerko, kako lahko vplivamo na ljudi, da se lažje pogovarjamo, kako se napolnim z energijo, ko mi jo primanjkuje, kako ne dovolim ljudem, da bi mi jo jemali... Kaj te še zanima?

Oprosti, ampak jaz sem nakjučja drugače dojela.... Namreč v tem smislu, da če se dovolj poslušaš in slediš poti, ki ti je bila namenjena, se ti začnejo dogajati ta "naključja". Sama sem do 25. leta tavala v temi, ker so se mi dogajale stvari, katere nisem znala opisati in ljudje mi niso verjeli. Mama mi je govorila, naj neham sanjati... Dokler se nisem srečala s to knjigo, ki mi je ubesedila vse, kar sem doživljala in mi pokazala pot, kako naj se poslušam in sledim svojim videnjem, ter mi odprla vrata v svet. S pomočjo tega sem si spremenila svoje do takrat zavoženo življenje in naredila iz sebe nekoga, kar sem vedno želela postati. Duševno se razvijam v smer, za katero čutim, da je prava in da "deluje" pri meni. Dobila sem službo, kakršno sem vedno želela in partnerja, ki pa presega vsa moja nekdanja pričakovanja. In to sem dosegla s poslušanjem in sledenjem nakjučij. Pri hčerki opažam, da stopa po isti poti in v veselje mi je, da ji lahko pomagam razvijati, kar ji je dano in ji nuditi podporo, ki sem jo sama zelo pogrešala pri svoji mami.

Lep pozdrav vsem dušam na višjem nivoju! Celestinsko prerokbo sem prebrala dvakrat in mi je dobesedno odprla vrata v svet. Ubesedila je vse, kar se mi ji dogajalo v življenju in za kar so vsi rekli, da ne obstaja in naj neham sanjati. Ta knjiga je moja življenjska sopotnica. Prebrala sem tudi Deseto spoznanje in Skrivnost Šambhale. Začela sem poslušati svoje misli, videnja in naključja in jim začela slediti. Spremeili so mi življenje in sedaj ni nihče več tako močan, da bi me prepričal, da tega ni. Želim se povezati z ljudmi, ki nosijo podobno v sebi. Kaj menite?