Že od malega čutim, da je v meni nekaj, kar se lahko definira kot sadizem. Nikoli nisem gnjavil živalc, ker v tem nimam nikakršnega zadovoljstva. Celo zelo rad jih imam. Ampak gre se za nekaj drugega. Ko sem bil star pet ali šest let sem se prvič spoznal z občutkom sadizma, ki je živel v meni. V vrtcu sem neki deklici vzel igrače in ta jih je seveda želela nazaj. Začutil sem neizmeren občutek moči, ko sem ji izmikal plastično lopato in grablice. Nič mi ni mogla in jaz sem v tem neizmerno užival. Ta občutek sem hotel vsekakor ponoviti zato sem jo gnjavil še ponekajkrat, ko tovaršic ni bilo okoli. Dobro vem, da tukaj ni šlo za splošno otroško nagajanje ampak za čito uživanje v nemoči drugega. Uživanje v občutku kontrole nad drugim. V osnovnošolskih časih se mi je želja po izživljanju še nekajkrat ponovila, vendar samo nad določenimi osebki. Ponavadi sem se spravil na kake mlajše pamžle. Kasneje v puberteti se je to vse skupaj obrnilo na spolnost. Užival sem v pornografskih filmih, kjer so bile sadomazohistične varjante in podobno. Še zdaj me vleče k takim filmom. Nekako doživim najboljši orgazem prav ob gledanju takih filmov in ne v spolnem življenju s svojo punco. Pojavlja se vprašanje koliko je to v redu in kaj se da sploh nardit. Sam si ne želim živet tako, saj sem po eni strani čisto OK in ne delam nikomur nič slabega, vendar se vseeno po gledanju sadomazo porničev čutim izredno velik prasec in to pri sebi obsojam. Nekako se mi zdi, da se že celo življenje borim z notranjim sadističnim jazom, ki ga držim na vrvici kolikor se le da. Duhovno me ta moja temna plat zelo zavira. Težko je duhovno rast s skupaj s svinskimi sadomazo porniči. No ja. Da se razume, svojih fantazij nebi nikoli uresničil v praksi, na nikomer, še posebej če si tega nebi želel. Pa vseeno bi se rad znebil tega sadističnega sranja, ki je kot kaže gensko vcepljen vame že od rojstva saj imam normalne starše in imel sem lepo otroštvo. Zanima me če ima kdo podobne težave in kako to, da ne?