Santelia

Če komu ne bi bila všeč? Hm... ok, bom vrgla stvari iz svoje glave, kaj bi se v tem primeru zgodilo... Slišala bi, ali pa začutila, da nekomu nisem všeč... če je to neka oseba, ki jo preziram, ni panike.. Če bi bila pa to oseba, ki jo spoštujem, potem bi bla pri meni huda panika in huda žalost, da nisem všeč nekomu, k je meni zeloo všeč... Ker ponavadi, se trudim biti takim všeč in če mi spodleti je groza... Ne sprašuj zakaj, pač, to mi je nekakšen grozen občutek.. Tako kot je mogoče tebi grozno neko deževno vreme ali kaj podobnega... tako je meni to. In je prov mučno, sam ne morm drgač razmišlat... pa se trudm.. sam kr nekako ne gre... Še največja tolažba mi je ta, da itak živim svoje življenje in ne njihovo, da glavno da je meni fajn in lušno; sam kaj ko pomaga samo par sekund... Ker jst sm pač družabna, zloo rada mam ljudi in zlo rada sem v njihovi družbi in zelo rada se počutim, da spadam v njihovo družbo, da me sprejemajo, da me spoštujejo kot jaz njih.. In čim se mi ta misel prekriža...solze... Veš kaj je žalostno? Da sem jaz prepričana, da bi bila potem najsrečnejši človek pod soncem Okej, sej da ne bo pomote, sej pridejo lepi dnevi, lepi trenutki, dobra volja, uživanje, sej živim lepo življenje-splošno gledano. Znam spoštovati stvari, ljudi, dejanja... Znam se veseliti, znam uživati... Vendar, ko sem sama, začnem razmišljati o takih stvareh... Pridejo dnevi, ko razmišljam tolk o tem, da clo solze tečejo od vse te zgubljenosti... In čedalje bolj k banalnim stvarem grem.. Ena banalnih: že zdej, pri 20-ih letih, razmišljam o tem, kako se bom verjetno "že" čez par tle poročila, odselila in mi postane hudo. Ker sem fuuuuuul navezana na dom in družino in me je recimo ko sedimo z družino v kuhinji, ali pa dnevni sobi, skratka ko smo vsi na kupu, me je groza misli, da mi je to na razpolago samo še par let... Da kmalu ne bo več tko kt je... Da bo treba zapustiti to "gnezdo" in oditi na svoje. Tko zlo sem navezana na vse te trenutke z družino, da mi je recimo sedajle hudo zaradi še ene banalne stvari. Moja mama je prišla v sobo, ko sem ravno imela telefon-pogovarjala sem se s fantom in je odšla spat, ko je videla da sem zasedena; sicer bi ostala v sobi in bi verjetno malo pokramljali... In zdej mi je hudo, ker vem da tut ona pogreša mene tko kt jst njo, ker sm pač zlo mal doma; ali sem v ljubljani, študiram, ali pa sem pri fantu... Skratka, razumete, razmišljam o stvareh, o katerih ne bi smela, o stvareh ki drugim ne sežejo do srca, meni pa... Žalostno je tudi to, da začenjam živeti novo življenje... sem v resni zvezi s fantom, pa mi še vedno pomeni moja družina mnogo več. Morala bi čutiti do njega nekaj več, moral bi mi pomeniti vse na svetu, pa mi ne. Če bi morala zbirati med njim in mojo družino, bi izbrala družino; grdo se sliši, sam tko je. In namesto, da bi se veselila novega življenja z njim, žalujem za tem, da kmalu ne bom več imela življenja z mojo družino, nedeljskih kosil, večernih pogovorov, itd itd... In potem se začnem spraševati, kaj je razlog za to... sem res tako zelo navezana na družino ali mi on pomeni premalo in ta zveza ni tista, za katero bi lahko rekla da je "to to" ... IN SEM SPET V ZAČARANEM KROGU.... Mislm, da rabm oddih od tega sveta; pobegnila bi najraje v nek samoten kraj, brez ljudi... U bistvu živim normalno življenje, a skozi moje oči trpim, pa niti ne vem zakaj. Obremenjujem se z vsemi možnimi stvarmi, mojbog, sej sploh ne vem kje jih res najdem tolk... In še to; jst naj bi bla večna optimistka drugače... v zadnjih pol leta, letu, pa delujem prej kot večna pesimistka Sicer pa, nekatere vaše besede so mi dale veliko mislite in pripomogle k boljšemu počutju; samo kaj ko to v moji glavi deluje samo začasno.... Ampk hvala vam res iz srca, ker ste se velik bol zrelo in v velik večjem številu odzvali na moje težave in skrbi, kot bi si lahko mislila. Sploh ker vem, da pač ni lušno brati in razglabljati o problemih, lažje se je lotiti kakšnih veselih tem.. Tko da se opravičujem za to morečo temo..ampk vidm pa, da sm se obrnila na prave ljudi

Saj ni vprašanje, če hočem živeti zase ali ne. Vprašanje je kako živeti zase... Sicer pa, sem zastopila bistvo. Sam treba bo delati na tem. Kuvrtat.. zakaj? Če bi vedla, bi to že zdavnej odpravla verjetn...

Hm.. Bog.. Moje mnenje - Bog je samo eno od imen tiste sile, ki je nad nami. Moje mnenje je, da naj bo Bog ali Alah ali kdorkoli, za moje pojme, vsi častimo isto silo, le da ima vsak narod oziroma vsaka skupnost svoje poimenovanje te sile. Ne vem v kakšni obliki je ta sila, ne vem katero poimenovanje se ji najbolje prbibliža, jaz samo vem, da ne verujem v neke bogove in zadeve povezane z njimi vendar verujem v to, da je ta neka sila nad nami, ki nas usmerja na ta način, da nam določi neko usodo in nas usmerja po poteh. Pusti nam še vedno dovolj svobode da to usodo in poti izpilimo sami. Če zaidemo s poti nas skuša vrniti nazaj, nekako mislim tudi, da nas usmerja po moralnih načelih (spoštovanje, mir, strpnost..).. V kolikor teh moralnih načel ne upoštevamo, nas mogoče kdaj kaznuje. Kar se pa tiče vprašanj, če nekaj je nad nami, zakaj dovoli, da se dogajajo take grozne stvari.. Recimo umrla mi je sestrična, na grozen način.. Razlagam si to tko, da je ta sila hotela da umre sedaj, čeprav se čudno sliši, vendar morda je to hotela zato, ker je vedela, da če ne umre sedaj, jo čaka trpljenje in še hujša smrt.. Za vse obstaja neka razlaga. Morilci, roparji, reveži,.. morda tudi tej sili kdaj spodleti in ji kakšna stvar uide iz rok. Ne vem, vsak si lahko stvar razlaga po svoje. In to, da se različne vere borijo med seboj in iščejo pripadnike in jih privabljajo se mi zdi neumnost. Namreč vsi se potegujejo za isto stvar-za častitev te sile nad nami. To, da pa nekateri verniki obsojajo nevernike (sploh se rado to dogaja pri kakšnih starejših ljudeh), se mi zdi pa še bolj absurdno-konkretno kristjani, obsojajo nekristjane.. a krščanska vera uči o srpnosti in teh zadevah.. Toliko o strpnosti. Ne obsojam vernikov in nevernikov. Obsojam samo tiste, ki ne ravnajo v skladu z moralo.

Ja, moram reči da imate vsi prav. In nekako se zavedam vseh teh naštetih reči.. vendar jih težko spravim iz teorije v prakso.. Antoninus, vem, lahko bi se tolažila na ta način. Vendar jaz hočem nekaj doseči, ne samo zaradi tega, da me bodo ostali lepo gledali, temveč zaradi dobrega počutja.. Vsi smo ljudje, in res, če nič ne dosežemo, ni nič narobe; tisti ki se tega držijo, morda veliko bolj uživajo v življenju. Vendar, vsi smo iz mesa in krvi in vsi smo nadvse ponosni in zadovoljni, ko nekaj dosežemo in ko slišimo neko pohvalo na naš račun. In tisti občutek, ko si lahko rečeš "danes sem pa nekaj naredil", je zame božanski. Zato ne vem, zakaj se tega še vedno ne lotim.. No, sej bol kot pišem v forum in prebiram vse skup, clo sama dobivam neke odgovore na moja vprašanja. Mogoče je pač vsa stvar v tem, da imam toliko stvari na kupu in jaz sem pač taka, da rada stvari rešujem sistematično, eno stvar za drugo.. A sedaj, ko se mi je nabralo malo več stvari, se mi zdi to nek tak zalogaj, da kar odlašam z reševanjem.. Konkretno, sem mal pod pritiskom zaradi faksa, čakajo me izpiti, kateri mi lahko če jih ne opravim zrušijo neke plane in možnosti.. In posledično sem mal živčna zaradi tega in nevede to vpliva na ostale stvari-na to kako delujem in kako razmišljam. Mogoče moram sam dat času čas, da se mal razbremenim potem pa se lotim reševanja tistega, kar mi je še ostalo za rešit.. Mogoče je pa vse to le tolažba.. Kaj jst vem.. Neki me daje že zadnje pol leta, pa ne vem niti kaj točno, vem samo da se počutim zgubljeno in nesposobno.. In upam, da je to pač samo neko življenjsko obdobje depresije, ki ga da skozi vsak.. Hvala za vzpodbudne besede, si bom večkrat prebrala vaše odgovore, k mal me pa res potolažijo..

Pozdravljeni! Nujno, nujno rabim vašo pomoč. Obrnila sem se na ta forum, ker se mi zdi, da bom tu našla še najbolj koristne nasvete in pričakujem, da boste odgovarjali le tisti, ki imate namen pomagati, svetovati, izraziti mnenje in ne tisti, katerih namen je zbadanje in zaničevanje. Torej, ne vem kje naj sicer začnem.. HM.. Sem 20-letno dekle. Zadnje čase konstantno padam v depresivna obdobja zarad parih poglavitnih stvari: 1.) V vseh 20-ih letih, nisem dosegla še ničesar. Saj ne pričakujem pri teh letih nekih znanstvenih uspehov.. Vem pa, da sem sposobna biti veliko več, kot sem in to me blazno moti. Moti to, da se ne trudim za to, da bi bila veliko več. Nekako se spopadam z mislijo, da sem itak že zasrala, da se ne morem več popravit, čeprav nekako vem, da se lahko. Ne govorim o nekih banalnih stvareh, govorim o preprostih rečeh, recimo lahko bi bila veliko bolj delavna; lahko bi veliko delala na vrtu, lahko bi brez težav, redno opravila 1. letnik faksa in se med počitnicami zaposlila.. Namesto tega je vse kar dnevno opravim nekaj gospodinjskih opravil znotraj hiše. In ker to ne vzame toliko gibanja, sem se seveda zredila toliko, da to vsi opazijo. In posledično ne delam fizično zunaj na vrtu ali kaka dela v družinskem podjetju, ker imam občutek, da me vsi opazujejo in se norčujejo v smislu-"glej jo, končno je prišla pogledat kako poteka zunanje življenje, končno se je lotila nekaj delati-če bo sploh zdržala s tem delom, glej jo kako se je zredila, skratka ogovarjanja..) 2.) Živim v stilu, kakršnega drugi pričakujejo od mene-oziroma kar drugi pričakujejo od mene, avtomatsko pričakujem tudi sama od sebe in želim izpolniti ta pričakovanja. Non stop se sprašujem, kaj si ta misli, kaj si oni misli, kaj si vsi okoli mene mislijo o meni. Zeeelooo, res zelooo veliko dam na mnenje drugih o meni. Pretirano. Hočem biti vsem všeč, hočem da se o meni govorijo lepe stvari (saj ne pričaujem, da se bodo vedno, vendar naj bo vsaj splošno mnenje o meni za druge lepo in spoštljivo). Želim, da me imajo za "fejst osebo". Če je kaj narobe, ne pomislim najprej na posledice, temveč na to, kaj si bodo drugi mislili. Če nardim kaj super si tudi najprej mislim, kaj si bodo spet ostali mislili o tem uspehu. Isto za fanta-karkoli on naredi in reče pred moji poznanci, sorodniki, družino, najprej pomislim kaj si bodo mislili o njem in posledično kako naju bodo jemali.. Želim, da tudi njega vsi spoštujejo in ga imajo za fejst. In vem, kakšna merila bi moral imeti, da bi se to zgodilo. Ker to so nekako tudi moja merila-da je preprost, komunikativen itd.. In tu nastopi tretja točka. 3.) Torej, moj fant ni ravno tak, neke vrste preprost, samozavesten, priden.. Konkretno povedano: moja družina je zelo delovna, zelo preprosta, zelo pametna in vse.. Medtem ko on živi v bloku in večino dneva preživi v stanovanju, spi, je na računalniku, itd.. Saj je priden če se loti nekega dela, vendar se nekako ne loti-češ, da nima kaj početi, da dela ne najde (študijskega), hkrati pa da ne živi v hiši kjer bi lahko opravljal neka opravila okoli hiše in v hiši... In da enostavno ne more drugega početi. A mene to nekako moti. On je bolj meščanski tip ki ne dela veliko fizično, moja družina ravno obratno. Moj tip je nek strastni roker, jaz sem pač bolj za domačo glasbo in hrvaško. Saj mi hoče ustreči in gre z mano na kak koncert hrvaške glasbe ali kako veselico. Vendar čeprav se trudi, ni tam s srcem. Vse se mi zdi drugače med nama, skupno nama je le to, da se imava rada. Različna mnenja imava glede dela, glede študiranja, glede prostega časa, glede glasbe, različne prijatelje, različni družini, različno je skorajda vse, razen tega, da se imava rada. Ful rada. On je iz povsem drugega okolja in jaz iz drugega in ta dva okolja se tepeta. Rada bi imela tipa, ki bi se z vsemi ujemal, ne pa bil povsem drugačen od njih. In včasih si kar zaželim, da ne bi bila več z njim, temveč s kom bolj preprostim, vendar včasih bi pa umrla zanj... Kljub slabostim, ne morem brez njega. In to je hudičevo težko zame, ker se vrtim v tem krogu.. Ne vem kaj naj naredim... pomislila sem na psihiatra, ker imam z vsem tem resne probleme, vendar sem si premislila, nekako nočem k njemu.. Upam, da je tu na forumu kaka oseba, ki bi mi dala vsaj kak drobcen nasvet.. Ker sem totalno zgubljena.. Moti me, da ne morem zase rečti, da sem pridna, delovna, sposobna, komunikativna, simpatična in da imam ravno takšnega fanta.. temveč o vsem tem, lahko kvečjem trdim da je ravno obratno.