Čudeži... ja, mogoče nikoli nisem verjela da obstajajo... Zgodilo se mi je pred nekaj leti nazaj... Vendar takrat nisem bila pozorna na to... dogajale so se mi čudne stvari in vedno me je nekdo pred tragičnim koncem izvlekel ven... kot naprimer 3x na istem mestu sem prečkala tirnice in to ravno na ovinku... kjer se ne vidi ali prihaja vlak ali ne.... samo slišiš ga, pa še to ti ne pomaga, če je tihi, ti pa prepočasen... 3x sem stopila čez in trikrat je za menoj prišel vlak... da ne omenjam avtomobilskih nesreč, s katerih sem se uspela izmazati brez praske... drugi na žalost ne... pri prečkanju ceste je velikokrat zatajilo moje kolo.... kar se je kasneje izkazalo za srečo... ker drugače bi končala pod gumami avtomobila... Vse to se mi je zdelo: pač sreča... ni kaj Dokler ni kmalu po vsem tem padel končni udarec: Padla sem v nezavest.. kasneje tudi v komo... vse kar so zdravniki govorili je bilo: prepozno ste jo pripeljali in upanja je bilo vedno manj... Meni pa so se v tem času dogajale čudne zadeve.. slišala sem glasove, videla sem podobe... podobe neznanih ljudi, ki sem jih videvala že nekako prej... Čudni občutki so me obdajali.. nekako sem vedela da se moram izboriti čez to.... In ratalo mi je... Pogovor z zdravnikom mi je odprl oči, ko mi je sam priznal da je bil prepričan da se ne bom zmazala, saj so šanse bile skoraj nemogoče... Vse se je uredilo... no, skoraj! Kako je do tega prišlo še danes ne vedo... meni pa postaja vedno bolj jasno... Glasovi in ljudje pa še vedno obstajajo... toda sedaj jih sprejemam in jim nekako sledim