Lubek

Poglejte Zbornik mednarodne konference Izvor Evropejcev. Kateri letnik točno ne vem. Moralo pa je biti pred par leti. Če bom našel točno povezavo vam sporočim. Lp, Lubek

Seznam je narejen tako kot se še danes razdeluje jezike. Nič pa slika ne pove o sorodnosti jezikov med seboj, pač pa jih samo deli po nekih kriterijih. Če bi uporabili druge kriterije, bi bila v nekaterih primerih slika drugačna. Naprimer slovenščina je v osnovi zahodno slovanski jezik. V zadnjih 200 letih, pa je bilo v Slovenščino navlečenih toliko balkanizmov in rusizmov, da danes kaže bolj južnoslovansko sorodnost. Jezikoslovci pa vedo, da temu ni tako. Takih primerov je še več. Naprimer osnovna delitev na kentumske in satemske jezike je čisto zgrešena, saj je edini kriterij izgovor besede 100.Lp, Lubek

Razširitev misli uporabnika numnum pod temo VENETŠČINA, VENETI IN SLOVANI 1. del Nacionalizem temelj naroda Pri nas se žal, po inerciji izrojenih komunističnih prijemov, pojem narodno zaveden, še vedno enači z nacionalizmom najslabših pridevnikov. V normalnih skupnostih pa sta narod in pojem narodno zaveden (nacionalizem) temelj, na katerem od 19. stol. naprej, raste večina evropskih držav. Pred tem obdobjem, pa pomeni ime neke politične skupnosti (Avstrija, Francija,…) le pokrov, pod katerim brbotajo pripadniki različnih jezikovnih skupnosti, a njihova zavest ne temelji na jezikovni osnovi, pač pa na politični. Tako je čisto običajna politično-deželna delitev na Štajerce, Korošce in Krajnce, namesto povezanosti na podlagi slovenske jezikovne enotnosti. Vogrin, prebivalec Ogrske, še zdaleč ni bil pripadnik madžarskega jezika, saj so Madžari šele proti koncu 19. stol., z nasilno, večdesetletno jezikovno imperializacijo dosegli, da se je število tistih, ki so vsaj za silo govorili madžarsko (ne bili Madžari), s težavo prevesilo preko polovice prebivalcev Ogrske. Da so Madžari večinoma raznarodovali Slovane, ni treba posebej poudarjati. Šolstvo pospešilo raznarodovanje Tisti, ki se bodo podrobneje lotili preučevanja Panonske nižine, bodo kmalu ugotovili, da so bili pred 1100 leti med Slovenci (Slovenci, Slavonci) in Slovenci (Slovaki) le Slovenci. Podobno je bilo drugje po Evropi, v Švici, Nemčiji, Avstriji, Franciji,… Večinski jezik Francije, pred francosko revolucijo ni bil francoski, pač pa staroselski. Jezik oblasti se je od razpada Rimskega imperija le počasi utrjeval v mestih in se zlagoma širil v okolico mest. Po uvedbi šolstva, pa se je francoščina v nekaj desetletjih razširila na celotnem ozemlju pod francosko jurisdikcijo. Tako kot je to primer v kolonialnih deželah, v katerih so uvajali šolstvo. Če bi poučevali otroke svobodno, v njihovem materinem jeziku, bi »veličina« francoskega jezika kazala danes kaj klavrno podobo. Poti in stranpoti nekega podatka Vaš profil kaže, da ste v osnovi vedoželjna, a labilna osebnost, ki se rada pusti vplivati. Vse kar se danes prebere v knjigah in na internetu, je pač potrebno gledati s širino nebeške distance in preverjati iz dimenzije zemskega blata, obogatenega z aplikato znanja, zbranega v bukvah. Vede ali ne vede navajate neresnice ter mešate iz različnih logov skupaj znešene podatke. Z mešanem podatkov, ki se vam dogaja, ste pač najvišji prelaz Ad Pirum, porinili vse do nižav Ajdovščine (Castrum ad Fluvium Frigidum). Nekateri od podatkov, ki jih navajate, so bili pisani pod vplivom imperialističnih ideologij, katere še danes obremenjujejo nekatere ključna "znanstvena" področja, do mere, ko svobodnemu duhu ni mogoče niti dihati, kaj šele svobodno razmišljati. Nemci začeli krasti, lagati in ponarejati Pod takim, nemškim vplivom, je tudi vsa srednjeevropska zgodovinska "znanost". Žal še vedno. Kar se ne sklada z domnevno avtohtonostjo Germanov izpred rimskih časov in priselitvijo Slovanov izza Karpatov, se s fanatičnimi prijemi in diktatorsko živčnostjo vzvišeno zavrača. Pri tem se vse prevečkrat pozablja, da pojem Germani ni nacionalni, pač pa teritorialni ter da je sprva označeval le majhno področje prebivalcev na drugi strani limesa. Izraz Germani pa je bil kasneje zlorabljen za označevanje ljudstev, vse do ruskih meja. To da so Nemci šele v 15. stol. ukradli antično ime Germani in se samovoljno okitili z imenom Germani, je tudi malo znano. "Miklošičevo pravilo", po katerem brez jasnih sporočil zgodovinskih pisanih virov le na njegovi podlagi ni mogoče ... sklepati ničesar, je noro. Po tem pravilu bi se svet začel vrteti šele s Svetim pismom, Vedami in drugimi prvimi pisnimi viri človeštva. Darvin svoje teorije o evolucijskem razvoju živih bitij, vendarle ni našel v pisnih virih, pač pa v logičnem zlaganju ostankov mozaika narave. Pomagali pa mu niso dotedanji pisni viri, prej so ga speljali na napačno pot, pač pa mu je pomagal par bistrih oči in prodoren zdrav kmečki um. Ta človek je dojel naravne zakonitosti! Miklošič je kot priznan Slovenec, da bi ostal na univerzi, marsikaj moral napisati, tako kot so mu veleli Nemci, ki so se že polastili vseh ključnih pozicij. Po istem "Miklošičevem pravilu" bi tudi nikdar ne prodrli v globine vesolja, saj pisni viri ničesar tam daleč ne opisujejo. Pa vendar so do sedaj našli v vesolju že preko 300 planetov, ki krožijo okrog svojih zvezd, a neposredno niso videli še nobenega. Le na podlagi določenih naravnih zakonitosti, ki se ponavljajo po vsem vesolju, sklepajo na obstoj planetov. In v naravne zakonitosti so tako prepričani, da jih štejejo kot dokaz, pri tem pa jim še na misel ne pride, da bi se sklicevali na pisne vire. Zgodovinarji "sevci", bi upoštevali le pisne vire, čeprav je bil delež dogajanja opisanega v pisnih virih le majhen delček vsega, kar je bogatilo takratno pisano paleto vsestranskih odnosov in dogodkov. Toda zgodovinarji "sevci" se ne dajo. Pripravljeni so celo zanikati zemsko gravitacijo v preteklem času, ker le ta ni dokumentirana in podkrepljena v virih. Raz/nategovanje pisnih virov Hkrati pa so "Miklošičevo" pravilo nekateri "zgodovinarji" uporabili tako, da so sicer neizpodbitne vire, interpretirali na povsem napačnih osnovah, mnogokrat začinjenih s takimi in drugačnimi ideološkimi interesi ter tako zlorabili pisne vire in do obisti degradirali strokovnost zgodovinske in jezikovne stroke. S takim početjem pa izgubili pravico do naziva zgodovinar. Nekaterim se lahko priznava kvečjemu le še ljubiteljsko ukvarjanje z zgodovinskimi vprašanji. Na žalost vseh državljanov, pa niso prenehali prejemati plačilo, ki ga ne zaslužijo, a jim ga vseeno na silo plačujemo iz skupne državne blagajne. Še več, taki "znanstveniki" bi morali moralno in finančno odgovarjati za povzročeno nacionalno škodo, pred ljudmi slovenske kmine. Človeštvo se razvija postopno Ne bi rad okrog avtohtonističnih znanstvenikov zarisal svetniškega sija. Človeštvo se že od pradavnine uči na napakah, katerim so mnogokrat plačilo človeška življenja. Če pridobivanje znanja ne bi bilo postopno, bi vse dognali in zapisali že pred več desettisoč leti. Tako pravilo velja danes in bo tudi v prihodnje. Zato avtohtonistom vendarle ne gre zameriti kake napake ali napačnega sklepanja. Splošno gledano gre vendarle za napredek, ki presega zaostale blodnje zgodovine "sevcev". Gre vsaj za trud, da se iz dvodimenzionalnega močvirja ideoloških zablod, dodaja zgodovini človeštva še tretja dimenzija, ki omogoča dotok svežega zraka, katerega v gnijočem, z metanom prepojenem dvodimenzionalnem močvirju močno primanjkuje. Tudi sam se strinjam, da Borovo tolmačenje ni v vsem pravilno. Toda na drugi strani samozavestno trditi, da Slovani ne poznajo ali niso poznali glasu f in da je bil Venetom č in ž tuj, je butalska zaslepljenost. Če tako pišejo nekateri znanstveniki, še ne pomeni, da lahko take ugotovitve vzamemo za suho zlato. Kdo od teh znanstvenikov pa je kdaj slišal, kako je pred 2500 leti zvenel kak glas? Le komu po dveh tisočletjih še vedno odzvanja melodija jezika? Jasno je, res žal ne vsem, da zapisan isti znak celo danes v časih uniformacije, v različnih jezikih predstavlja različen glas. Včasih niti ne sosednji, pač pa povsem različen, npr. Ljubljana se v angleščini izgovori [ldžubldžana] in v francoščini [lžublžana], namesto [lublana]. Ponekod je ie = i, ov = ou, a = ei, ei = ai, itd. itd. Drugič več znakov predstavlja en sam glas, npr. eaux = o, sch = š, ch = h, itd. Rimljani niso poznali znaka za dž, ž, š, č, pa vendar so te glasove dnevno uporabljali, kar linearno kažejo jeziki nasledniki latinščine. Da so take glasove tudi jasno zapisovali, marsikomu ne kapne. Kako torej trditi da neka skupnost glasu ni poznala, če ni bil zapisan z znakom vidnega razločka? Sklicevanje, da je nek jezik kentumski, drugi pa satemski, je že davno preživela. Delitev jezikov na podlagi parih značilnosti jezika je neresna, neznanstvena. Ta delitev sorodnih jezikov do neba zaudarja po projicirani izgradnji zidu iz ideoloških zidakov ter vezanih z malto iz močvirja zgodovine. Gotovo ni slučajna delitev na naše in vaše. Na kentumske in satemske, na nosilce zahodne kulture in barbarske rušitelje kulture, na avtohtone jezike in na novo doseljene jezike. Vse se pokriva z že ustaljenimi ideološkimi predznaki, toda z znanostjo nima nič skupnega. Sodobna delitev jezikov je naravna in sicer na tiste jezike, ki so bliže skupnemu deblu in so njegov sestavni del ter tiste, ki so bolj ali manj na obrobju glavnega debla, zaradi več ali manj načrtnih in diktiranih vplivov ali zunanjih vplivov tujih jezikov. Parazitske dvoživke Ugotovitev, da so Veneti sorodni Ilirom je sicer resnična, a skrajno dvomljiva trditev, če vemo, da je čedalje manj jasno, kdo so Iliri sploh bili. Znano je mnenje, da so potomci Ilirov Albanci, toda to je spet ena od marostnih cvetk, ki odlično uspevajo v gostem močvirskem metanu. V času 14. stol., ko je bila pisava že 300 let spet javno v uporabi, so Albanci ob Jadranskem morju šele prvič omenjeni (The Penguin Atlas of Ancient History). Pred tem pa niso bili nikomer znani, zato so se priselili v Evropo zelo pozno, menda zaradi tega, ker so se v Kavkazu bojevali na napačni strani. Kaj pa imajo Albanci skupnega z Iliri? Le to, da so asimilirali avtohtone prebivalce, ki so predstavljali le delček nekdanje velike skupnosti Ilirov ter si parazitsko nadeli slaven in mehak ilirski kožuh, skupaj z vsemi najglobjimi koreninami in bleščečimi pridatki. Prav take parazitske prijeme so skrajno uspešno zlorabili Nemci, Hrvati, idr. Podobno je bilo s slovansko zemljo za Donavo, ki se danes imenuje Romunija in katere ponosni prebivalci nadomeščajo svojo nesrečno bedo s tem, da se razglašajo za potomce veličastnih Rimljanov. Ker pa na vsakem koraku iz domišljijskega rimljanskega blišča kar bijejo slovanski materialni dokazi, se na vse kriplje trudijo uničevati vse kar je slovanskega in tako nevede uničujejo svojo najosnovnejšo bit. Dokazi proti sijajnim rimljanskim koreninam Romunov kar sekajo, a jih je rimljanski sijaj tako zaslepil, da jim je eno od vitalnih čutil, še kako potrebno pri znanstvenem delu, povsem ohromil. Znano je, da so se Rimljani iz Romunije umaknili, še pred razpadom rimskega cesarstva. Tako kot Albanci, so tudi Romuni na evropskem zgodovinskem teatru, dokumentirani šele v 14. stol. (The Penguin Atlas of Ancient History). Vse kaže, da so se kot prebežniki pred turškim nasiljem v Mali Aziji, zatekli na severno stran Donave in tam nadaljevali z vladanjem, ki so ga prej materializirali v bizantinskem cesarstvu. Bizantinsko cesarstvo pa je sodoben konstrukt, spet Nemcev 19. stoletja. Pravo ime namreč ni Bizantinum, pač pa Romanorum. In odtod je tudi logično, da so novi zavojevalci Slovanov nad Donavo (Romani), s seboj ponesli tudi ime, ki so ga uporabljali že 1500 let. Na novo okupirana dežela pa se je kasneje imenovala Romania. Kaj pa selitve? Toda Romuni in Albanci so skorajda novodobni prišleki. Selitve ob koncu rimskega imperija, pa so povsem drugo poglavje v zgodovini Evrope. Vse tako slavne selitve so dokumentirane in o njih ne gre dvomiti. Skrajno problematična pa je trditev, da gre za selitev narodov. Ne gre za selitve narodov, pač pa za selitev manjših delov narodov oz. mnogo bolje rečeno plenilskih hord, željnih bogastva, veličine in slave rimskega imperija. Te horde so sestavljali pripadniki različnih plemen, če jim tako sploh lahko rečemo, saj danes imena Prleki, Bohinci, Kraševci, itd. razumemo kot različna pokrajinska imena istega naroda, čez 1000 let pa bi jih zlahka imeli za pripadnike različnih plemen, če že ne različnih narodov. Med temi "narodi" so bili tudi »germanski« Vandali, ki so plenili po celi Evropi, zasedli severno Afriko, Kartagino in nazadnje zasedli še Rim. Toda izkazalo se je, da so ti slavni Germani nastali le v premajhnih glavah nemških »znanstvenikov« in niso nič drugega kot Slovani, ki jih po dolgih letih selitve iz prvotne domovine, mnogih plenitev in menjavi različnih kraljev na koncu vodi kralj, še vedno slovanskega imena, slavni Želimer. Tudi Svebi so bili v antiki Slovani, v srednjem veku pa so bili »srečno ponemčeni«. Kako pa je z drugimi »germanskimi« sevci, je potrebno še raziskati. O kakšni doselitvi Slovanov na ogromno območje Poljske, Češke, Slovaške, Nemčije do Hamburga, Avstrije, Švice, Slovenije, Slavonije, Madžarske ni niti ene same zapisane besede. Obstajajo zapisi o navzočnosti Slovanov na teh ozemljih, ne pa o njihovi doselitvi. Navzočnost Slovanov je zapisano dejstvo, doselitev pa znanstvena fantastika, usklajena s tezo o superiornosti in starožitnosti Germanov. Zakaj Slovani šele v 6. stoletju? V bistvu se Slovani ne pojavijo šele v 6. stoletju. Slovani ali Vendi, Vindi, Vendi (Veneti), so navzoči širom Evrope že vseskozi, a so jih poimenovali dostikrat z lokalnimi imeni, ali isto ime zapisali s kako različno črko. Predvsem pa niso pisali predpone slo-, vsaj ne v tej obliki. Znano pa je, da so si Rimljani vzeli privilegij pisane besede zase, drugim pa so pisati v svojih jezikih prepovedali. Ko se preučuje latinske pisne vire je jasno, da med njimi ni besede Slovani, vsaj ne v tej obliki, saj so se uporabljala lokalna imena plemen ali pa ime Veneti in njegove različice. Po propadu Rimskega imperija se uporaba latinščine nadaljuje, ni pa več diktature, ki o nečem dovoli ali ne dovoli pisati in ni več diktata nad uporabo in načinom uporabe črk in besed. Nenavsezadnje je latinščina prav zaradi namernega in umetno vodenega vplivanja na prvotni staroselski jezik hibrid oz. umetni jezik. Ko je centralistično usmerjanje jezika s propadom cesarstva odmrlo, se je pojavil izraz Slovani oz. Sklavi, ne da bi se na teh ozemljih doselilo kako novo ljudstvo. Med redke izobražence tistega časa, ki so se s pisanjem sploh trudili ukvarjati, se je razširila uporaba besede Sklavi na prostrana ozemlja Evrope, niso pa se na prostrana ozemlja selili ljudje, ki so se imenovali Slovani. Slovenci kot Sklavi Drugačna je bila slika na Balkanu, kjer je doselitev tudi dokumentirana. V času rimskega cesarstva, so bili Slovenci naseljevali ves Balkanski polotok, vse tja do Tesalije (osrednje Grčije). Vzhodno Rimsko cesarstvo, kasneje imenovano Bizantinsko, je v 5. in 6. stol. zaradi potreb po obrambi pred barbari in naravnih nesreč, z davki preko vseh meja obremenjevalo kmete na Balkanu (Florin Curta, The Making of the Slavs) . Čedalje več kmetij davčnih bremen ni več zmoglo, zato so se zadolževale. Kmalu je prišlo do tega, da je cesarstvo posamezne kmetije zaplenilo, kmetje z obupanimi družinami pa so postali brezpravni sužnji na lastni zemlji. Ker je bilo takih primerov čedalje več, so Slovenci (Sklavi) v begu pred suženjstvom (Slavery) začeli zapuščati kmetije, kar je privedlo do še večjih obremenitev preostalih kmetov, ki so kmalu padli v primež dolgov in suženjstva. Nesrečni kmetje so se zatekli na varno, izven dosega vojaške in upravno-oderuške roke Bizantinskega cesarstva, na drugo stran Donave. Svojo nesrečo, ki jim jo je povzročil cesar, so maščevali tako, da so v stalnih plenilskih pohodih vpadali v Bizantinsko cesarstvo, vse do Carigrada. Ti vpadi, tudi skupaj z Volgari oz. Bolgari (ljudstvo ob Volgi) pa so dokumentirani kot vpadi Sklavov in so edini, ki naj bi kasneje, ko so zlomili bizantinsko vojsko, tudi naselili Balkan. Zanimivo je kako naj bi barbarski Slovani iz močvirij, obvladali takrat najmodernejšo vojsko Evrope skoraj do zloma? Toda to je mogoče le tako, da so do potankosti poznali orožje, način bojevanja in psihologijo bizantinske vojske, kateri so nekdaj tudi sami pripadali in v njej služili. Ker so na teh območjih nekdaj živeli, so do potankosti poznali konfiguracijo terena, vsako pot, skrivališče ter oblast, ki so jo napadali. Le kdo bi si danes upal prodajati pravljice, da so Indijanci iz amazonskega močvirja, sposobni vojsko ZDA spraviti na kolena in to na njenem matičnem ozemlju?! :xx!: Naselitev Srbov in hrvatov med Slovence Od kod pa potem Bolgari, Srbi in hrvati? Kot smo že videli, se je del Volgarov skupaj s Sklavenci (Slovenci) vpadal vse do Carigrada in kasneje so se na Balkanu tudi naselili. Bizanc pa je, ko si je opomogel, na opustošena prazna ozemlja osrednjega Balkana, zaradi izselitev zadolženih kmetov, povabil Srbe iz severa Kavkaza in hrvate iz Karantanije, kar je razvidno iz dokumentov. Podobnost in sorodnost nekaterih jezikovnih potez srbščine in ruščine lahko kaže, da so severno od Kavkaza, od koder so se priselili Srbi, že v 7. stol. govorili slovanski jezik. Pri hrvatih nikakor ne gre za narod, pač pa za vojaške najemnike, ki so imeli podobno vlogo v Karantaniji, kot Uskoki v obrambi proti Turčiji. Ti vojaški najemniki pa so bili verjetno različnih narodnosti in gotovo niso bili samo Slovenci. Vojaški hrvati so se naselili v severni Dalmaciji, Črni gori, mnogo bolj redko pa po Sloveniji in Madžarski. Izvor harvatov Že iz etimologije imena hrvat izhaja, da gre za poklicno ime, tako kot kuhar, krojač, … Ime hrvat nosi tisti, ki se bije, bori oz. garba. Po starejši slovenski govorici in koroški še danes, se g govori kot primorski, slovaški in češki g, ki je podoben h-ju, zato se je takrat reklo ne garbat pač pa harbat, če upoštevamo še betatizem (zamenjava b/v), je harvat ime tistega, ki se kot najemniški vojak bori oz. garba. Večja skupina najemniških harvatov pa so harvati. Ti harvati so morali zapustiti Karantanijo, ker je prišlo med dvema frakcijama do že dolgo tlečega spora, zaradi sprejema krščanstva Kasneje se je ime harvat oz. horvat zlorabil za označitev imena fiktivnega naroda, ki ga nikoli ni bilo, saj tisto kar danes poznamo pod imenom Hrvati, sestavljajo Slovenci in Srbi, s prevladujočim srbskim knjižnim jezikom, ki je že dodobra zameglila še pred 500 leti dokaj jasno narodno sliko. Danes pa si Hrvaška, da bi se razlikovala od Srbov izmišlja nove, umetne besede. Hrvati potvarjajo Slovence Vrnimo se nazaj, ko so Bizantinci z naselitvijo Srbov, med Slovence, ki so bili zgodovinsko naseljeni do osrednje Grčije, spremenili narodno in gensko strukturo balkanskega polotoka. Se pa še danes na različnih področjih vidi, da so si Slovenci ter Makedonci in Bolgari mentalno, jezikovno,… mnogo bližji, kot priseljeni vmesni srbski tujek osrednjega Balkana. Na slovenski jezik južnega Balkana so morda prav Volgari s svojim drugačnim, slovanskim jezikom vplivali toliko, da je nastala mešanica, ki se danes govori v Bolgariji in Makedoniji. V severni Grčiji pa so in ta jezik še vedno genocidno uničujejo. Skozi ves srednji vek in še v novem veku, je polno pisnih virov, ki omenjajo Slovence v Bosni, Dalmaciji ter v Slavoniji itak, saj so Slovenci v Slavoniji pomešani s priseljenimi Srbi šele v 16. stoletju, ko jih je Avstrija naselila kot Uskoke. Imajo pa Hrvati polno problemov z omembami Slovencev na Balkanu. Spričo tako množičnih omemb so enostavno začeli enačiti ta imena s Hrvati in trditi, da ime Slovenec pravzaprav pomeni Hrvat. To pa je debela imperialistična potvorba Hrvatov, katere cilj je zakriti pravi izvor hrvatov in zakriti dejstvo, da so se naselili med že bivajoče balkanske Slovence. Sklavi, Slavi so Slovenci Da je teza, da so Dalmatinski Slovenci pravzaprav Hrvati, skregana z zdravo pametjo, kažejo tudi srednjeveška poimenovanja. Hrvate in Srbe nikdar in nikoli, niti pomotoma ne poimenujejo s kakim drugim imenom Sklavi ali Slavi. Ko Italijani v latinščini pišejo o Sklavih, se to ime vedno nanaša na Slovence. Hrvate vedno in striktno imenujejo Hrvati in jih niti pomotoma ne imenujejo Slavi. Zato ime Slavi ni mogoče mešati s Hrvati. Podobno velja za druge narode. Tudi Čehe, Poljake in Ruse nikoli ne imenujejo Sklavi ali Slavi, pač pa jih poimenujejo Bohemen, Polen in Russen ali z njihovimi latinskimi vzporednicami oz. z domačimi imeni. Še več. Tudi sami sebi ne pravijo Slovani. Slovani nastanejo šele v 19. stoletju To niti ne bi bilo mogoče, saj beseda Slovani sploh ne obstaja, vse do konca 18. stol., ko zaradi izbruha nemškega nacionalizma, nastane reakcija na vse hujše nemške imperialne pritiske in se narodi najbolj sorodnega jezika zbudijo in povežejo proti nemški imperialistični fronti. Matično državo pa dolgo časa vidijo v ogromni Rusiji, ki naj bi edina bila sposobna parirati nemškim ozemeljskim apetitom. Tako kot so si narodi sorodni nemškemu jeziku nadeli ime Germani, ki je mimogrede povsem zlorabljeno, se tudi na drugi strani pojavi se potreba po skupnem poimenovanju. Na češkem, v krogih okrog slavista Dobrovskega nastane nova beseda Slovan in Slovani, ki povezuje vse sorodne narode pod skupno, krovno ime Slovani. Ime Slovan je le za nove potrebe prirejena beseda Sloven, Slovenec. Narodi kot so Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Lužijci, Hrvati, Srbi, Makedonci in Bolgari postanejo Slovani, čeprav jih nikoli pred tem niso poimenovali s tem imenom. Ime Slovan pa se začne zlorabljati. Vse zgodovinske omembe imena Slavi, Sklavi se nanašajo na Slovence in so le latinska oblika imena za Slovence. To je razvidno še danes, saj se Beneška Slovenija še vedno imenuje Slavia Veneta, kot se je imenovala, še preden je beseda Slovan sploh nastala. Podobno se zlorablja tudi ime Sclavi v Karantaniji, ki jasno pomeni Slovenci, saj je beseda Slovani, v uporabi šele od 19. stoletja naprej. Da se beseda Sklavi ali Slavi navezuje na Slovence je jasno razvidno tudi po tem, da Slovence v virih včasih poimenujejo Vindi oder Sklavi. Beseda Vindi pa se je vedno in izključno uporabljala le za Slovence. Stara »cerkvena« slovenščina Pomembni so tudi starejši zgodovinski viri iz 9. stol. Ciril in Metod sta v Solunu in nato po celi Panonski nižini, govorila in pisala v slovenskem jeziku, tako sta sama zapisala, striktno in ne le enkrat, vedno. Vedno govorita o Slovencih, slovenskem jeziku in nikdar o Slovani in slovanskem jeziku. Saj nista mogla niti misliti, da bodo čez 1000 let potvorili njune zapise iz slovenskih v slovanske in razglasili jezik za Starocerkveno slovanščino. Geni kažejo jasne sledi Govoriti o tem, da genske raziskave dokazujejo selitve, je blazno. Pristne genske raziskave narejene ločeno po posameznih področjih dokazujejo, da je bilo v zadnjih 20.000 letih v srednjo Evropo le 7% novih priselitev, 93% genov pa je staroselskih. Sorodnost ali tujevost posameznih skupin ljudi, določamo z Y-kromosom genetskimi markerji oz. krajšano z haplogrupami (HG). Ena takih izstopajočih skupin HG16, je močno skoncentrirana med baltskimi prebivalci in sega vse do Kapatov, ne pa tudi čez, na južno stran Karpatov. Ker vemo, da zgodovinarji in jezikoslovci trdijo, da smo se Slovenci oz. Slovani selili izza Karpatov proti jugu in zahodu, je potrebno med v Alpe na novo priseljenimi prebivalci, Slovani, poiskati tudi marker HG16. Toda ta je v Alpah, za čuda popolnoma odsoten. Celo na Balkanu ga ni najti, čeprav so se Srbi priselili iz Kavkaza, a marker HG16 očitno tudi do tja ni segel. Če bi res kdaj prišlo do zakarpatske selitve Slovanov, bi s seboj prinesli poleg ostalih markerjev tudi marker HG16. Ker pa tega markerja južno od Karpatov ni najti, je mogoče le dvoje. Ali so sodobne genske raziskave ponarejene, kar pa ni verjetno, ali pa selitve izza Karpatov ni nikdar bilo? Zanimivo je tudi, da so iz kosti etruščanskih grobnic vzeli material za genske raziskave in rezultati so raziskovalce osupnili. Izkazalo se je, da so bili Etruščani le malo sorodni sedanjim okoliškim prebivalcem v Italiji, kar pove, da sedaj ta del Italije naseljuje prebivalstvo drugačnega izvora. To niti ni presenetljivo, saj so Rimljani ta del preplavili iz juga in vsega cesarstva, Langobardi pa s severa. Najpresenetliveje pa je, da so Etruščani izpred 2500 let gensko najbolj podobni današnjim Slovencem.