ineedfaith

zdravo vsem.. mam pa se za izpovedat in ker ste popolni tujci je to popolna priložnost.. ..da bom kasneje obžalovala da sem se izpostavila s takole izpovedjo.. včasih ko meditiram dobim čuden občutek kot da ne vem kdo sem. če ne izrazim žalosti vsak dan se zgodi da čez čas sploh ne vem več kdo sem. to je po nesreči, mela sm namreč pretres možganov, to ti vse dogodke kot jih maš v spominu, premeče. in lahko sem ponosna da sm po enem letu tolko vsega preplula.drugače mam pa tendenco po nenehni zaposlenosti, poleg študija, hobiji..to me izčrpava. nimam nobenga človeka ko bi si upal spoznat pravo mene, umikat se začnejo ljudje z mojga lifa ker jih mogoče nevede prizadenem? nič ni namerno. raje sem odkrita kot pa da prekrivam resnico na vse možne načine brez prestanka,laž prelaga resnico na jutri. pa naj gre sam za neko tvojo namišljeno figuro v tvoji glavi..karkoli že pač,vemo,da lekcije sledijo in oh joj jaw večkrat sem se zavedla da niti najhujšemu sovražniku ne bi privoščla ene lekcije ki sem jo morala prežvečit. kaj je sploh namen tega mojega tarnanja, čebljanja? upam da se bo nekaj spremenlo. rabim pomoč. vsak dan samo preko pevskih vaj doseči harmonijo v sebi.. ne živim zato da bi pela. pa še izčrpava me. ker me petje celo prevzame in pol se zavem da je to edina stvar za kero živim in se počutim ko cekrvena miš brez človeka ob sebi. to je boleča resnica ki jo vsakič znova odkrijem ampak ne boli tak fejst zarad občutka pr petju. boli to da me poslušajo neznanci,da oni vejo,kdo sem jaz,jaz pa ne kdo so oni,vejo za moja najgloblja čustva,ki pa jih ljudem ki me majo radi,ne kažem,ker se bojim da bi ugotovili da sem motena oseba?! z intenzivnimi globokimi čustvi,ki me tak močno ovirajo pr življenju ko je treba prit ob uri na delo da oh eh. levinja z venero v devici,ascendent pa dvojček;včasih me ma da bi šla kar nekam k tujcem živet,kjer je spoštovanje osnova pa kjer ma vsak svoj cilj,svojo pot,ki se je dobro zaveda in se zaveda kaj lahko delaš sočloveku in česa ne. namesto da bežijo iz mene solze in mi jemljejo moč, bi lahko bla kje drugje kot pa da sem sama v sobi večji del dneva. ampak čisto noben ne razume moje stiske, usmiljenja pa nočem. zame je ljubezen povezana s strogostjo, nepopustljivostjo,to da človeku občutek varnosti. nežnost je pa druga dimenzija in je povezana z odpuščanjem na prvem mestu in zavedanjem kak zlo senzibilna bitja smo ljudje.kar pa skušamo na vse načine prikrit..želim si da bi mela ob sebi vsaj psa,mačka al pa kanarčka. ne vem komu je še sploh mar da živim, noben nima pojma o tem kdo sem, ker je resnica kruta in ni moja naloga da dobim usmiljenje, ne vem kam me pelje življenje, naveličana sem bridkosti, tak počasi se vse premika, tolko je treba trpet da prideš na naslednji nivo zrelosti..ko bi vsaj mela koga ob sebi ko bi mi pustu da rečem kar mislim in ne bi mel pričakovanj do mene in se ob njem ne bi počutla kot pod žarometi,kot da nastopam. vem da ma vsak svojo nalogo v lajfu in da si v bistvu pomagamo med sabo..vem da morš dat del sebe drugim če hočeš uživat enakovrednost?oprostite če je kaj nejasno,se trudim po najboljših močeh nikomur nisem zaupala da ko grem spat je kak ropot včasih v sobi pa te zadeve..pač če si senzibilen čutiš energije..in to me plaši,še najbolj takrat ko ne čutim ljubezni v sebi,ampak sovraštvo-se najdejo taki momenti žal,ampak če pa nobenga ni?!obsojena sem na samoto,pretiravam,ampak je tako,če si hočem dobro počutim se kot da sem sama na svetu, noben mi ni blizu na čustvenem področju in ne vem kak dolgo bo to trajalo najraje bi ves čas jokala in trpela,ampak to me ne bo rešlo,jaz gledam vse za naprej,mogoče preveč za naprej..ne pustim stvarem da se zgodijo,bojim se izkusiti resničnost in je niti ne morem sama hvala če ste prišli tak daleč z branjem,ste potrpežljivi