Vzigalica

Pozdravljeni! Smo skupina študentk Fakultete za družbene vede, ki izvajamo tržno raziskavo na temo e-bančništva. Prosimo vas, da nam pomagate pri naši raziskavi in odgovorite na vprašanja, ki se nahajajo na http://www.freesurveysonline.com/fso/AskSu...mp;CheckID=8530 ! Hvala in lep dan še naprej.

Hvala Mick in hvala Trubica! Ja, moji cilji.. vpisala sem se na fax in komaj čakam, da se začne učenje, da bojo tudi manj prijetni izpiti.. ki pa mi bodo v veliko osebno potrditev, če mi bo šlo.. In ja.. telovadba, sem začela... super občutek je.. Pa spet sem si dobila delo prek študenta.. kar mi tudi izboljšuje finance.. Zdej bom pa rekla raje: ZMOREM.. x!x Seveda po korakih. Počasi si bom pustila, da okoli mojega.. .. zraste en prav poseben oklep, ki ne bo iz mene naredil slabše osebe, ampak mi bo sam pomagal, da ne bom spustila vajeti iz rok svojega lajfa.. Hvala vsem ki ste šli z mano skozi težje obdobje. Sam zdej vem, da je (po Bosman-u) življenje kot plima in oseka.. in ko to razumeš, greš lažje skozenj.. Pa dost nakladanja.. Hvala res. Za vse. Včasih ko mi zmanka volje grem kar prebrat kar mi je kdo napisal.. (posebno tvoje Marsa).

Hvala vsem, posebno tebi Trubica. ja, za norca me imajo. ne bom več pisala o tem bounem okolju.. ker je vsega preveč. skušala se bom malo bolj skulirati - spraviti svoj samozavest na noge.. in preživeti. tako rada bi odšla. IN NIKOLI MI NE BI BILO ŽAL!!! Nikoli me niso imeli radi in zato imam občutek manjvrednosti... Če pa sem dalj časa od njih, počasi spet postajam JZ.. Fizično se jim ne morem izogniti.., mogoče bo bolje če dobim študenta..), poskusila bom delati več na tem, da ne bom imela z NIKOMER od njih NIČ (to je težko, ker včasih prav lezejo za mano, iščejo prepir).. ker me PREVEČ prizadanejo.. in potem namesto da bi se razjezila nad njimi, bila besna, POTEM OBUPAM... Razmišljam o begu, pa ne čez ceste... in državne meje, ampak si želim končati vse.. Sej mislm d se ni za bat.. ker sm tak strahopetec da tega ne zmorem... in si namesto tako grdih stvari, raje omislim mal pisanja v dnevnik.. se izlijem in spet je vse dobro.. no, zdej si grem pa postavljat nove cilje.. in delat na tem da jih uresničim. seveda pa upam, da se še kej beremo

Hvala El Nino, Teja in Nataly. Ja, za začetek sem danes kupila obrazce za prošnjo za sprejem v študenta. Enkrat septembra pa zvem če sm notr. Držim pestke.. in nehala bom z razmišljanjem "kaj če pa ne bo ratal..." Res si želim študirat... to je 1 mojih največjih ciljev. Aja Marsa, oprosti ker sem se ti pozabila zahvalit za net naslov "pic".. sem kar dobro preštudirala tole.. in mi bo morda še kmalu prišlo kaj prav. Hvala!! Uf.. kar strah me je mal vsega kar me čaka.. in kok bojo moje odločitve zaznamovale vse skupaj. Mal me potolaži misel - . . " da v vesolju vse poteka natačno tako kot je prav.." (iz Desiderate mislim).. lp

Sorry Teja ker se nisem prej javila (nisem imela moznosti). Hvala za vse kar si napisala, enako vsem ostalim. Danes sem ponovno - 1. dan u LJ. Prej sem bila pri očetu, skoz sem mu pomagala, še moj fant je bil pri meni in mi stal ob strani tako, da sva bila skoz skupaj z njim, se ga trudila razvedrit, predvsem pa mu pomagat delat ipd. Ko pa sem bila malo sama s fantom in da nisem bila skoz pri ocetu, mi je to tako "zameril", da je takoj bilo "po starem" ko je fant odšel - žalil me je. vpil name, najslabša sem bila.. in me je psihično tako sesul, da sem naskrivaj spakirala vse in šla k fantu. O.k., po svoje je razumljivo očetovo početje - itak je psih. bolnik.. Prav dolgo nisem hotela bit pri fantu, ker nimajo ravno velikega stanovanja in ker je grozen občutek, da nimaš biti kje.. - pa čeprav so njegovi starši super in vse.. Pa ne da sem nehvaležna, seveda sem, sam res nočem biti komu v breme.. Včeraj sem tako šla od njega v stanovanje v LJ, povedala očetu, (ki se je tačas že malce pomiril), da grem delat prek štud. servisa.. Tko d mi je pustu bit u flatu. Začasno?... Uglavnem.. ma toook stvari je še poleg fotra, od tega da mam u stanovanju poleg starejšo študirano 25 let staro sestro, ki me je že štirikrat fizično napadla.. da sem si morala izmišljevati izgovore pri drugih ljudeh "zakaj imam modro roko".. do tega, da je mami pršla prejšnji teden nazaj, ne domov, ampak v flat in je videla kok me sestra napada, pa je sedela za mizo in ni rekla nič, samo še naprej se je delala kot da nič ne vidi.. Vem, zgleda, da pretiravam in da samo krivim druge za vse. Sam ni res. Jz prevzamem odgovornost za stvari, za katere sem sama kriva. Sej nisem popolna. Lah sam to rečem da je full dejstev, ki potrujejo mojo "subjektivno" resnico.. da ni le "subjektivna", ampak precej "objektivna".. Ko bi se dalo s temi ljudmi pogovorit... sam se ne da. Mam še 2 sestri, ki sta full vredu, pa sta že obupali. Ena gre na svoje u kratkem, druga ima pa srečo, da jo ima oče najraje na svetu.. zaenkrat (?) Ne vem kam naj grem.. iščem dolgoročno rešitev. Morda bi pobegnila od doma, nekam kjer me "naši" ne bi našli. Potem bi me pa mogoče oče oz. mama začela jemati kot osebo, saj vidim kok se je obrnil pri mami.. Šla je, prej jo je full sovražil oče, zdej bi ji dal pa vse, da bi pršla.. Ne vem.. res.. kam naj grem.. in kako naj to rešim. Ko bi rada mela sam mir in prostor na soncu..

Hvala za pozitivne misli, še posebno pa za tvoj pogled na to Marsa. Stanovanje je 50 km stran od tam, kjer živi oče. Res imaš prav, da bi se morala umakniti.. to mi tudi dejansko najbolj pomaga, do zdaj. Vendar pa mu moram pomagat.. ker imam dejansko samo njega.. tudi stanovanje je konec koncev preko njega.. in če se mu "zamerim" še bolj kot sem se mu že zdaj s tem, ko ga spominjam nanjo (mami).. potem lah pozabim na študij.. torej - no coment.. študij je zame edina prihodnost.. Ta teden grem domov in upam da bom preživela nekaj dni njegove depresije.. in napadov.. da mi bo ratalo jemat to čisto neosebno (ker potem še jaz ne vidim več smisla..).. sam je težko. Eno je če je človek "ves čas" psih. bolnik.. On pa se lahko tako pomiri in se začne celo smejati, postane takšen kot je bil prej.. kot vsak normalen človek.. jaz postanem happy in potem kar iznenada.. žalitve,..kot nekakšno sovraštvo.. in takrat me zlomi.. Kot u krogu, vedno isto.. Aja, na socialno sem vprašala (danes), mi prav nič ne pripada, starša sta me DOLŽNA preživljat.. Realno dejstvo pa je, da za take kot sem jaz & moja mlajša sestrica, v državi ni poskrbljeno.. Hm.. Bobnar, ne vem če borza štipendira kar tako, vsepovprek.. vsaj za FDV še nisem slišala za podobne štipendije.. Če pa veš kaj več o tem (kam to vprašam, itd.), mi pa povej.. vsaka dobra ideja prav pride. Sploh ne vem, kako to, da sem napisala kar pač sem.. se pa res bolje počutim. Hvala še enkrat za Vse tople besede, za razumevanje.

Ne vem več kako naprej. Vse se mi sesuva.. rada bi odšla od doma, ker imam dovolj vsega.. rada bi imela normalno življenje, se posvetila študiju in svojemu fantu.. ki mi pomeni največ na svetu. Sama nimam nobene ideje, kako se lahko pri 19-ih osamosvojim in in v miru študiram.. Že tako od staršev nimam finančne podpore, je pa res, da mi je oče omogočil bivanje v stanovanju v Ljubljani. Za hrano, obleko,stroške stanovanja in ostalo, sem se financirala sama - imela sem štipendijo, ampak jo bom izgubila, saj ne bom imela več pravice do nje (ker je mama dobila službo, in ker ne štejemo več štiri šoloobvezne otroke - starejši dve sta namreč pravkar končali fax). Starša bi me po zakonu morala preživljati. Ampak od mame ne bom dobila nič.. saj je odšla od doma, pred dvema mesecema, ni mogla več zdržati pri očetu, skoz jo je imel pod kontrolo, nikamor ni smela,.. in je kar po 30 letih skupnega življenja spakirala, čeprav sta uradno še skupaj, se noče ločiti..).. In zdaj je končno dobila službo.. in si bo poskušala sama urediti življenje.. (trenutno biva pri svoji prijateljici). Doma je hudo z očetom. Je duševni bolnik, težka nesreča izpred desetih let.. Depresiven je, in zdi se mi, da ga spominjam na mamo (podobni sva si).. Trudim se, da bi mu pomagala, sam počas mi zmankuje moči.. ker me on sam uničuje.. ko me žali, zmerja.. in vse breme prenaša name.. Rada bi odšla. Pa sem odvisna od njega. In hkrati - nisem mu kos. Rada živim, a strah me je.. da me bo zlomilo, slej ko prej.

Cau vsem skupej! Hvala vsem za nasvete, jih sproti preizkusam in spreminjam svoje navade.. in pocasi pricakujem rezultate… upam d bo kmalu kaj iz tega, ker si ne morem pomagat, sam vedno bolj sm obsedena s tezo.. sicer pa mam se nekaj vprasanj.. c.v.e.k.a - tole z jogo se mi zdi dobro, zdejle u ponedeljek se to zacnem, sam me zanima, a se da jogo dobr naucit in izvajat tud sam doma, ali pa je ucinkovita predvsem skupinsko..? Fora je u tem, d u Tivoliju kjer mam mesecno karto, poteka joga le 2X na teden, in se to, da enkrat od tega u petek, ko me ni u Ljubljani. Morda ves za katero drugo jogo, in pa koliko prb.stane na mesec? Daisy – hvala za nasvet, res. tvoje metode so mi full vsec, vidim d se velikokrat odpovem hrani, ko zacnem gledat na to kot gledas ti.. Upam da ti bo uspelo.. drzim pesti. Bdw, kje pa lahko vidim dieto dr. Sentocnikove? Trubica – res bravo zate. No, tud moje »sanje« so izgubiti tam okoli 6 kg..katere diete pa se drzis, ce ni skrivnost? Res bi te prosila ce mi napises.. in pa hvala za tvojo izkusnjo.. Padre – Wou.. tole je pa res nekaj,..se vidi da veliko ves o vsem. Sam me vseeno zanima, kaj menis o tem, da bi vsaj zdaj kolikor se da hitro izgubila s kaksno dieto cc. 6kg u mesecu in pol npr., potem pa PAZILA da se ne bi zredila nazaj, tako da se pac se vedno ne bi prenajedala (no, pa saj to se itaq ne, vsaj zdaj)… oz. se ne bi nikoli vrnila na stare slabe navade? Kolikor berem, je problem d so diete neuspesne dolgorocno, ker ko jih ljudje prenehajo uporabljati, se vrnejo na popolnoma neselekciolno prehranjevanje. Jaz se po moje ne bi. Ker ze zdaj ne jem mastnih stvari, sem in tja so res kake pregrehe, kot je krompir, pa spageti.. In imam ze ke 3 leta stalno tezo – od cc. 54,5 do najvec 57,5 kg. Sam si full zelim, da bi moja stalna teza bila cc.50 kg. (oz. po normalnem indeksu celo z 48kg SE nisem presuha). Mas kako idejo, kaj mislis o tem? Oz. vprasanje je zastavljeno tud drugim.. Uzivejte, pa se enkrat tnxxx bye

Na vas se obracam s problemom - teza. Tu vsi pisete o Montignacu.. prebrala sem njegovo knjigo, vendar pa menim,da mi ne bo pomagala, saj Montignac pomaga le do dolocene tel. mase. Prijateljica je v dveh mesecih izgubila cc.13 kg, in zdaj ko jih ima 61 (veilka je cc.159cm) komaj zmanjšuje težo.. vedno pocasneje ji gre..No, Montignaca se skusam vseeno drzati, zaradi zdravja (kombinacije zivil itd)..a ucinka ni. Imam 56,5 kg, velika sm cc.162.5 cm in imam 19.5 let. Vendar menim, da imam prevec kg, najbolje bi se pocutila pri 50 kg (sem drobne konstrukcije in se mi odvecna tel.teza res pozna!!). Poskusila sem lunin post,a ga ne zdrzim - ze sredi dopodneva mi postane zelo slabo, vrocina.. Zacela sem hodit na fitnes in plavanje in sem se u 1 tednu zredila za 1,5 kg kjub temu da jem kot prej. Res da se boljse pocutim, ampak rada bi shujsala ze zaradi kratkih krilc in kopalk..!!! Se to: hipoglikemicnih diet se bojim, ker se po njih zredis slej ko prej, ceprav - da ne bo pomote - volje mi ne manjka!! Za kakrsnokoli pomoc se vam vnaprej zahvaljujem!!!!!!!!!!!