malaziva

Najlepša hvala za vsa vaša razmišljanja in napotke

Pozdravljeni. Rada bi vprašala, če bi mi morda kdo znal svetovati oziroma me napotiti v kakšno skupnost, center, tempelj... kjer bi lahko preživela nekaj tednov v duhovni osami, v razmišljanju, meditaciji, duhovni rasti in da bi se lahko umaknila za krajši čas od vsakdanjega sveta. Rada bi se posvetila samo sebi in svojemu osebnemu razvoju pa ne vem na koga bi se lahko obrnila. Za odgovore bom zelo hvaležna. Vse dobro želim vsem skupaj

Koliko pa je star kuža? Ali je fantek ali punčka? In kakšna je cena? Ali je cepljen? Ali bi lahko izvedela več podrobnosti o tej mali lepoti? Hvala

Najlepša hvala za tvojo napoved Cashy. Vse je točno tako kot si zapisal. In ja, to delo me res osrečuje in ga obožujem, samo res je da se ne znajdem v tem trenutku najbolj, da dvomim sama vase. In kar se tiče ljubezni...tudi tukaj vse drži, res je bilo tako in iskreno upam, da se tvoja napoved skoraj uresniči. Srčna ti hvalahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Vse dobro ti želim in še veliko uspeha v tvojem nadaljnem delu Malaziva

Lepo pozdravljen Cashy. Tudi jaz bi zelo lepo prosila za vpogled. In sicer me zanima kaj mi prinaša to leto, predvsem pa me zanima če je delo, ki ga že delno opravljam moje življensko poslanstvo in ali je smiselno, da se v tej smeri še dodatno izobražujem, ali je to delo s katerim preživljam sebe in družino? Skratka, ali bom dobra v tem delu, ki me zelo veseli in osrečuje, ali bom pomagala in delala dobro za ljudi tako kot si to želim? Še datum mojega rojstva; 14.12.1964 Ja pa še to bi lepo prosila, če bi lahko pogledal ali se mi obeta kakšna ljubezen, kompatibilen partner, moja sorodna duša? Že vnaprej hvala za odgovor.

To je sicer resnica, vendar ni prav nič narobe, če si posameznik kupi karte sam. V Čopovi knjigarni v Ljubljani imajo zelo raznoliko izbiro vseh vrst kart, ciganskih, Tarot, Angelskih, tam se dobi tudi primerna literatura. Vsekakor se vedno, ko dobimo nov komplet kart, pa najsi bo to podarjen ali kupljen karte najprej "očistijo" in jih obdamo s svojo energijo. Potem pa je priporočljivo, da se kart drugi ljudje ne dotikajo več. To velja predvsem za Angelske karte. Pri Tarotu pa imajo tarotisti različne načine dela, nekateri želijo, da stranka sama ima stik s kartami, nekateri pa spet ne želijo. Vsekakor pa je dobro, da se karte po vsaki seansi, še posebno po težavni seansi energetsko očistijo. Zato obstajajo različni načini, eden med njimi je kadilo iz žajblja, jaz osebno pa uporabljam tudi nihalo kristala kamene strele, v vrečici kjer hranim Tarot karte pa imam poleg kart tudi dva kamna roževca, tako, da so karte ves čas zaščitene, kajti roževec naj bi blagodejno in zaščitno deloval na karte.

Pozdravljena. Pri nas se v Mladinski knjigi dobi priročnik za začetnike "Tarot za današnji čas", avtorice Joanne Watters, poleg so sicer res da priložene Riders-Waitove karte, ampak so izjemno slabe kvalitete. So kar na lepenki in jih je potrebno najprej spravit iz lepenke in tudi tisk je zelo neprimeren in zelo depresiven. Sama ravno sedaj čakam, da mi iz Čopove knjigarne sporočijo kdaj pride moje naročilo za te karte iz Anglije, ker so bistveno kvalitetnejše in primernejše in tudi bolj lične. Sicer imam doma in uporabljam še Crowleyev Toth Tarot in pa Zlati tarot, ki je narejen po inspiraciji Riders-Waitovega tarota, te karte so zelo lične in poslikave so izjemne, poleg se dobi tudi knjižica, samo tu je pa knjižica zelo nepregledna. Sama sem delala dopisno šolo tarota pri čudoviti učiteljici, cenovno izjemno pristopni, ki me je vodila in mi je bila ves čas na voljo in me je o vsem temeljito poučila, učna literatura mi je bila knjiga Angels Arrien "Priročnik za Tarot", ker človeka res o marsičem pouči, in seveda sem uporabljala tudi Crowleyeve karte, ki so podlaga knjigi. Učiteljica pa me je seveda popeljala v skrivnosti Tarota tudi skozi svoje bogato znanje. Kakorkoli, do sedaj verjamem, da si že našla način in karte, ki ti ustrezajo in si že začela osvajat skrivnosti Tarota. Ob tem ti želim obilo uspeha in vse dobro. Malaziva

Tole okol našega Primoža...strašno se bojim da bo Primož ta kratko potegnu. Eno se mormo zavedat. Fant ni kar sam od sebe začel po mizi tolčt in rogovilit. Verjemte, da je tuki "pozadina". Samo vsi so elegantno in lepo skriti pa si rokce nečejo javno mazat, poba so pa poslal u ogenj...poznam te finte u levo pa u desno...sem se predolg mogla s takimi smetmi u življenju ukvarjat...vsi mu zdej vse obljubljajo...sam ko bo pa zvisu...potem se bojo pa štakori pa hijene vsi poskril...in bojo pozabli, da so ga oni navlekli na lepe besede in na foro...fant je pa preveč pošten pa srčen...pa misli, da res dela za dobro šport in športnike...revež je...ker ga gamad izkorišča....ko bo izvisu...pol ga ne bo nihče več poznal...zavrgli ga bojo ko stare ponošene gate... Hudo mi je za dečka...ker je fant na mestu in mož beseda...in raje bo uničil svoje življenje kot pa da bi spregledal kako ga izkoriščajo...ljudje pa ga blatijo...ker nihče ne pomisli, da je pri vsej zadevi pa ravno on največja marioneta...in največja žrtev...

Našla sem to temo....jaz imam dvoje angelske karte...za vsak dan in Pogovori z Angeli...uporabljam jih pa izključno za sebe in ne druge....ker sem pač šele v spoznavanju...samo....veliko se učim tudi iz literature in prebiram številne knjige avtorice Doreen virtue in avtorjev, ki jih ona navaja v svojih delih...po mojem je "keč" tega, da je treba dodobra vse to spoznat in preučit, da potem nekako človek razume kaj mu govorijo karte...ne vem...tako to jaz sprejemam... Moram pa povedat, da od kar vsako jutro vprašam karte kaj moram vedeti...se dejansko tudi dogaja...če se mi obeta slab dan, mi karte to tudi napovejo...Zanimivo je, da se mi v tem obdobju, ko imam resne zdravstvene težave...tudi telesnega izvora...redno odpirajo karte, ki me opozarjajo, da moram poskrbet za sebe in da potrebujem počitek in mir....in seveda mi povedo v tej smeri še marsikaj....včasih mi je kar grozljivo kako točne so..

Tudi jaz še nisem tega naredila...skratka... Vsem Vam....želim vse naj naj...leto 2009 naj bo eno samo čudovito in lepo pozitivno leto... Srečno vsem... Malaziva

...ko zavoha resnico obstoji, onemi, ker krivici zre v oči...

M?! Če pa je temu tako sem pa gospodu delala v sebi veliko krivico in sem mu dolžna iskreno opravičilo, kajti sama ga izjemno spoštujem in cenim, samo nisem nikakor razumela zakaj se je pri meni vse tako sesulo in mi "škodovalo". In kako to, da mi v vseh teh letih tega preprostega odgovora ni znal nihče za božjo voljo povedat ampak so me prepričevali prav v to kar sem tudi zapisala...Samo zaradi te izkušnje zdaj res bežim daleč stran od te vrste pomoči, ker se preprosto preveč bojim, "kaj se mi še lahko zgodi narobe"...in kot pravim zdaj se raje iz previdnosti sama prebijam skozi odkrivanje duhovnosti, da bi si lahko pomagala....in sprejemam samo tisto kar čutim, da mi odgovarja...

Lepo prosim...saj sem razumela kaj mi je hotela povedat Mantis in se resnično lepo zahvaljujem....v bistvu, ja moram povedat, da sem čisto v samem začetku svoje bolezni oz. stanja kot darilo dobila pomoč vrhunskega mojstra alternativne medicine reikija in oprostite res ne vem kakšne nazive vse ima, je pa resnično izjemno priznan tako pri nas kot v svetu, in sodeluje tudi z vrhunskimi slovenskimi športniki....nosilcem olimpijske medalje....no pa da ne dolgovezim... Želim povedat to...da na žalost sem v bistbu na lastni koži izkusila dejstvo da se alternativa in psihično stanje osebe izredno ne ujemata oziroma se naravnost "sovražita"....skratka jaz sem resnično poskušala vse da bi ozdravela...pa mi žal razen uradne medicine in lastnega dela ni uspelo doslej nič drugega...torej zato ne mislim obračat hrbta stroki..Tudi sicer kot sama spremljam te zadeve, se pogovarjam z ostalimi bolniki, ki imajo podobne izkušnje sami potrjujejo, da jim je v največji meri alternativa škodila...za to pa imamo v bistvu neko "svojo" razlago....namreč "naša" energija je enostavno "preagresivna" in "premočna" za zdravilce in četudi se še tako trudimo sodelovati naše sile "nagajajo" in "motijo" energije, ki nam jih pošiljajo zdravilci... Tudi sam mojster s katerim sem imela dve seansi mi je ob najinem naklučnem srečanju to na nek način potrdil...obenem pa je resnica tudi ta, da jaz nisem sprejela njegove "zahteve", da takoj opustim vsa zdravila...danes sem s to svojo odločitvijo zadovoljna...sicer pa.. slabih 10 dni po drugi seanski se je moje stanje tako zelo poslabšalo, da sem urgentno potrebovala svojo prvo hospitalizacijo v življenju...in bila je dolga...kar 4 mesece...hm...kaj pa vem....jaz vse skupaj le nekako povezujem.... Menim, da mi je mojster kljub najboljšim namenom nekaj "naredil narobe" verjetno tudi "zapackal" čakre, ki se jih zdaj po vsem tem času sama učim čistiti in upam, da bom uspela....zdaj najbolj zaupam samo še sama sebi in temu kar čutim, da mi odgovarja...ne grem se več kar nekaj na prvo žogo samo da bi si pomagala...ne...zdaj sem potrpežljiva....čakam....proučujem...spoznavam.-...dojemam...čutim...in če za-čutim...potem sprejmem in grem po tej poti dalje... No...trudim se...je pa zelo težko...ampak bom že nekako...saj pravijo, da se počasi daleč pride, a ne...in jaz imam slučajno čas....khm...saj sem u penziji... ...zaenkrat...

Hvala lepa za lepe želje...ja prav zanimivo bi bilo debatirat o tej temi s kakšno skupino različno mislečih...tudi mene bi veselilo, sama sem namreč šla že preko tega kdo sem in kaj sem...in ni me sram glasno spregovorit o svojem stanju...še več...s tem ko spregovorim vem, da pomagam marsikomu....bolnikom, njihovim svojcem in predvsem ljudem, ki se nas ogibajo kot da smo nekaj manj vrednega....lepo mi je pri srcu, ko vidim, da naredim dobro delo tudi na tem področju.. Eni pač bolehajo za sladkorno boleznijo, ki je tudi kronična....mi pa...pač..za težavami v psihičnem stanju... Hm...hja saj...moj silvestrski večer...prav tak bo kot ga sprejema moja okolica...stigma in to....čisto sama bom s svojimi najzvestejšimi štirinožnimi otročički, tremi mucami in psičko...človeški otroci bezljajo po svoje in se ne zmenijo več za moje tegobe, žalost in osamljenost....človek s takšnimi težavami, kot jih imam jaz se s prijatelji ravno ne more bahat...ljudje se danes vsi delajo srečni in veseli....kdo le bi se ukvarjal z eno menoj....torej...bom novo leto spet in še enkrat tako kot zadnja leta vedno spet dočakala čisto sama s seboj ...če bom imela srečo v spanju...če ne...pa spet v potoku solza in veliko bolčino v duši...no, ja...ampak to pa že ni več tema tega naslova... Srečno tudi vam

Hvaležna sem za vse kar zadeva moje stanje...hvala vam za vse povezave in gradiva, ki jih bom z veliko zanimanja pregledala in skušala iz vsake zadeve izluščit meni bistvene in predvsem za mene sprejemljive pomebnosti... In hvala za tole debato.....odkrito povedano...prav paše mi, da se nekje lahko tudi na takšen način soočam s to temo in vključujem v pogovor ne da bo me kdo "čudno" gledal.... Hja...res...na žalost..stigma na tem področju je še vedno premočna in prehuda...bo treba najprej s tem opravit, šele potem bomo lahko vsi počasi korak za korakom napredovali v pravi smeri...mislim tudi, da bi moral vsak na svoji strani razmišljanja in prepričevanja nekoliko popustiti, se uskladiti, se predati možnim kompromisom....na ta način verjamem, da bilo poskrbljeno za vse naravnost odlično in da bi se vsi veliko boljše in prijetnejše počutili...brez obtoževanj, obsojanj, prepiranj in prevelikih besed...med seboj bi lahko složno sodelovali in s skupnimi moči ogromno pridonesli k napredku človeške psihe in marsikatere osebne stiske.... Kakor rečeno...vesela sem, da sem našla ta forum, kjer lahko o marsičem govorimo....in hvala za pohvale....ko zdaj ponovno prebiram vidim, da sem se že kar malo preveč "bahala"...ampak želela sem samo poudarit, da sem sama zase naredila zelo veliko, pri tem pa sem in še vedno sodelujem z roko v roki s stroko...nikakor pa nisem želela bit naduta... ...to itak ni v moji naravi...

Bom odgovorila... NE, na žalost danes in verjetno nikoli ne bom mogla živet brez pomoči zdravil...med petimi precej težkimi diagnozami, ki jih imam je tudi ena od oblik epilepsije... Ja, niso vse samo zdravila...SAMA sem bila tista, ki sem se morala soočit sama s seboj...sama sem bila tista, ki sem se morala podati na najtežjo bitko v svojem življenju...samo JAZ sem bila tista, ki sem morala končno dojet, da če ne bom SAMA ne bo nihče drug...da če ne bom sama, potem mi ne bodo pomagale ne vse terapije tega sveta ne vsa zdravila kar jih je...in to je bilo zelo težko spoznanje in dolga leta bolezni in hudega trpljenja sem preživela predno sem doumela to dejstvo... In zdaj garam....resnično garam....delam na sebi že več kot leto dni...in rezultati so skoraj čudežni...brez najmanjše skromnosti se lahko pohvalim, da veljam v svojem okolju kar za nekakšen čudež, fenomen...in moja rast in napredek sta vidna na vsakem koraku...ja...in obrnila sem se k duhovnosti...v svojo notranjost..učim se še in spoznavam skrivnosti Višjega....pa kljub vsemu...nisem zavrgla in zanemarila stroke...navsezadnje stroka mi je ne enkrat rešila življenje, ko je moje telo povsem odpovedalo...torej dejansko imajo zasluge... In kako so postavili diagnoze?....z številnimi preiskavami, ki sem jim bila podvržena - po potrebi tudi vsakodnevno EEG snemanje glave pa večkrat dnevno jemanje krvi in analiza določenih vrednosti...z neštetimi psiho in drugimi testi, ki so jih opravili z menoj in z mojo privolitvijo...z mojim pisnim dovoljnenjem, da se moji napadi lahko snemajo s kamero in proučujejo, z intenzivno psihoterapijo...skratka...naredila sem vse, da bi mi lahko pomagali kar je bilo v tistem danem momentu v moji moči...kar pomeni...pristala sem na vse, samo, da me odrešijo trpljenja... Kar zadeva zdravil...to je bil pa res najtežji proces...izredno težko so našli meni primerno kombinacijo zdravil...ampak so našli...in zdaj se dobro počutim... In na koncu....iskreno...če sem napredovala....hm...ja...jaz osebno sem...ne le 100 ali 200% jaz sem tako zelo napredovala, da spet marsikaj počnem česar že kar nekaj let nisem...mogla sem se marsičesa ponovno naučit...in sem se...ne vem kako...in ne drznem si pomislit, da bi še kdaj šla čez to grozo...ampak tokrat sem uspela...torej ja...napredovala sem...in DA...srečna sem....in ponosna sem sama nase in na vse kar sem do zdaj dosegla...in ponosna sem sama nase ker imam pogum in hočem nadaljevat s svojim napredovanjem in bom nadaljevala... In vem, da ko bom čez leto dni šla spet na Invalidsko komisijo na oceno dela zmožnosti bom tja šla samostojno na lastnih nogah, nihče me ne bo nosil, in bom pri polni zavesti in se bom jasno zavedala kaj se okoli mene dogaja...jap...srečna sem...in zelo ponosna sama nase...ker sem blagoslovljena....in medicini NE bom obračala hrbta, ker verjamem, da se lahko tako stroka kot duhovnost uskladita na določeni točki...brez vsiljivosti in brez agresije...z veliko mero strpnosti, razumevanja, spoštovanja in ljubezni.... In ja..pred mano je še dolga, ampak res zelo dolga pot...celo življenje...ne smem popustiti niti za milimeter...ves čas moram biti pozorna in se trudit....če bom popustila bom spet padla v svoj temen začaran krog...tega pa ne mislim in ne želim in nočem... Hm...no nekako takole...upam, da sem odgovorila in pojasnila bistva, ki so vas zanimala...in da nisem bila "prestroga", ker me včasih kar zanese, ko začnem razpravljati in potem pišem in pišem, kot da resnično govorim in potem se spomnim, da vendarle ne govorim ampak pišem in da je čas, da se ustavim...no...tako kot naprimer zdaj ta trenutek... Vse dobro vam želim Malaziva

Sem pa taki, taki...strašno, strašno lepi mjav... ...mucku želim vso srečo z novimi lastniki...jaz imam žal v majhnem stanovanju tri vragce, ki so pravi "Demolition group" in še eno gospodično pes, poleg tega pa moj srček bije še za Vietnamsko pujsko, ki naj bi jo dobile s hčerkama....samo tu imam pa že resne težave zaradi sosedov, ker jih že moji mucki kao jako motijo...no samo mojo prvo sosedo, ki je gospa Grozilda in vse sovraži....tako, da na žalost resnično nimam več prostora... No...saj eden od mojih frajerjev je tud na mojem avatarčku...temu je ime Piđi in je moj najljubši otroček...

To je izjemno huda situacija...in kdorkoli bi ti karkoli svetoval, bi lahko rekel narobe...samo TI sama si tista, ki se boš morala odločiti...mi vsi ti lahko govorimo, te prepričujemo, smo pametni, ti razlagamo...ti pravimo zapusti ga...naženi ga...ali pa...pač pogovorita e...poskusita znova...daj mu še eno priložnost..pa spet...pogreta župca bah...pa če je enkrat varal bo spet varal... Glej Ančica, srčno rada bi ti dala kakšen pameten nasvet...ampak mislim, da bo najbolj pameten ta...da se pogovori sama s seboj...dobro pretehtaj vse argumente...sooči se s svojimi čustvi...razmisli kaj je pripeljalo do te situacije....kje se je med vama zataknilo...kaj točno si TI želiš...ne razmišljaj o Njemu ali o otrocih...razmišljaj samo in izključno o SEBI, svoji sreči, svoji prihodnosti...ker si pri vsej zadevi najbolj pomembna samo in edino TI... Želim ti vso srečo...

Pozdravljen... priporočam ti, da se posvetiš tudi literaturi o duhovnosti...namreč, tudi sama se intenzivno poučujem in spoznavam svet duhovnosti....predvsem meni osebno je namenjena avtorica Dooren Virtue, seveda so pa tudi številni drugi, samo meni bilo dano, da me ona vodi skozi skrivnosti višjega.... Naslovi knjig; Čiščenje čaker Angeli Božje vodsto to niso le navadne knjige, ki jih samo prebereš....dejansko so pisane v obliki učbenikov in ti dajo ogromno novega znanja in spoznanja...za vsako od njih si vzami dovolj časa....te knjige trenutno tudi sama intenzivno razčlenjujem....tu so še naslovi, ki tudi mene čakajo...iste avtorice... Nadangeli in Vnebovzeti mojstri Kristaloterapija Pogovori z Angeli Angelska terapija Še naslov njene spletne strani; http://www.angeltherapy.com Prav tako ti toplo priporočam knjigo "Tečaj čudežev", ki jo je izdala Fondation for Inner Peace.... In še bi ti predvsem tem svetovala literaturo avtorice Louise L. Hay; Moč je v tebi Življenje je tvoje Telo je tvoje... Pozitivne afirmacije Priporočam ti še, da obiščeš tudi spletne strani, kjer boš našel še veliko več naslovov in napotkov..... http://louisehay.wwwhubs.com http://www.hayhouseradio.com ***************** Tako, mislim, da sem ti zaenkrat kar nekaj "dela" posredovala....sicer pa, saj sam veš, da predno se resnično posvetiš duhovnosti in višjemu Jaz-u moraš očistiti sam sebe vseh zamer, do sebe, do drugih, ker boš le tako sam sebi odprl pot za spoznavanje višjega in le tako boš lahko brezpogojno in z vso ljubeznijo dajal in sprejemal vse darove, ki so ti namenjeni... Če pa ti lahko še kakorkoli pomagam....bom to storila z veseljem....vendar vedi....sama hodim po tej poti šele kratek čas, spoznavam, se učim in odkrivam....vsak dan znova pa sem obdarjena z novim spoznanjem, novo izkušnjo in novim Blagoslovom....in s široko odprtimi rokami sprejemam novo znanje in spoznanje.. Želim ti vse dobro....

Ko življenje boli Ko življenje zaboli Ko življenje zaboli Ostaneš sam na svetu ti, Vse krog tebe polno je ljudi Ne vidijo, da te boli, Ne slišijo, da kličeš jim, Jih prosiš in rotiš! Ko življenje zaboli Ne vidiš sonca Ne slišiš smeha, Umiraš sam v svojem svetu Počasi, prav počasi, Kapljica za kapljico Skoz prste življenje ti polzi. Ko življenje zaboli V duši stiska te, tišči, Prosiš, moleduješ in rotiš, Da mine, da izgine, Da mir spet pride Da ti sreča vzide. Da končno neha boleti, Neha skeleti, Da smeh se vrne Ti življenje vrne! <h2 style="text-align: left;" align="left"> </h2> <h2 style="text-align: left;" align="left"> </h2> Ujeta v svojem svetu Ujeta Človek…mogočen in nezlomljiv…kakšna neumnost. Vsak posameznik se v resnici spopada z življenjem in močjo na svoj način. Nekateri so pri tem bolj uspešni, drugi manj, nekaterim pa zlepa ne uspe. Takšnih je v resnici zelo veliko. Le da jih mi ne vidimo, jih ne slišimo, ne slišimo njihove obupne klice na pomoč. Zato, ker jih nočemo slišati. Zato, ker smo slepi in gluhi za stisko posameznika v svoji sredini. Lomijo se pod težo svojega življenja, se borijo, in včasih se zazdi, kot da lomastijo po toku deroče reke navzgor, ali pa, kot da se borijo z vetrom. Na začetku je volja, je moč, je pogum…A bolj, ko ta boj traja, večkrat, ko jim uspe priplezati na vrh mogočne piramide življenja, se le ta zruši. In potem spet vse znova…od začetka. Kajti, človek se vedno znova nekako pobere, iz globine svojega bitja spet zbere moč in spet znova se začne vzpenjati proti vrhu. A vsakokrat je težje. Vsak padec, vsak poraz pusti za seboj posledice. Globoke rane. Vsak padec znova človeka utrudi. Vse dokler končno ne omaga pod težo deročih valov, podivjanega vetra in neštetokrat porušene piramide. Med njimi se znajdem tudi sama. Sploh ne vem kdaj, kako…brez opozorila, brez najave, da bo prišlo in me odneslo v neznano, v čudno teman svet. Danes vem, da se je v meni lomilo skozi dolga leta odrekanj, boja za obstanek, za preživetje, trdega dela, razdajanja drugim in za druge. Ne, zlepa se ne sprijaznim in si ne priznam. Ne želim pogledati resnici v oči. Lažem sebi, lažem drugim, lažem svojim najbližjim. Jaz, skoraj »čudež od bitja!« jaz se že ne zlomim, meni se kaj takšnega sploh ne more zgoditi! Kakšna farsa, kakšna laž! »Draga moja, davek, ki te čaka bo krvav!«. Ko bi mi le kdo to povedal prej, ko je bil morda še čas, da se rešim iz začaranega sveta. »Daj, naredi še to, ti to zmoreš. Skoči tja, mimogrede se pozanimaj, kaj se tam dogaja, pa na tisto ne pozabi, se zelo mudi.« Doma pa:«Mami, kdaj prideš, mami lačni sva…mami za šolo rabiva denar, mami za tekmo nama še nisi pripravila…mami…mami…!!!« Pa spet:«Prosimo pridite, vam zaupamo, pomagajte nam. Vemo, da boste dobro opravili delo«, pa spet:«Nujno te rabimo, pridi pomagat, naredi to za nas, saj smo »prijatelji«…!«, in tako iz dneva v dan. A kaj, ko ima dan le štiriindvajset ur in se vedno prekmalu konča. Mimogrede so tu še ostale težave, sodna pota, zadolženost do grla, pa ne vse po moji krivdi, ali pa - zaradi moje naivnosti, ki se je še vedno nikakor ne znebim. Tekanja od »Poncija« do »Pilata«, beračenja, poniževanja, pojasnjevanja zakaj prav me potrebujemo pomoč in svoj prostor pod soncem. Vse je nekako šlo, a vsaka od teh zadev je v očitno v meni puščala posledice, rezala globoke rane, ki se jih sploh nisem zavedala, kajti vso moč in energijo sem posvečala vsemu okli sebe, le zase nisem nikoli imela časa. In v meni se je lomilo, rane v moji duši so potuhnjeno čakale, da planejo na dan, da me zlomijo. Vsak neuspeh, vsaka zavrnitev, vsak nov udarec je čakal, da izbruhne in da me uniči. Kolikor me to ni uničevalo, so me uničevali ljudje s svojo hudobijo, nesramnostjo in poniževanji. Včasih se mi je resnično zdelo tako, kot da nimajo pametnejšega dela od tega, da čakajo name, me ponižujejo, mučijo, trpinčijo... Zelo mlada sem bila, ko sem prvič potrebovala pomoč, da se iz duševne stiske postavim na noge. Res, da je bilo potrebno nekaj časa, a le ni bilo tako dolgo. In nenazadnje bila sem mlada. Mlada in polna volje ter vere v življenje mi je uspelo in nadaljevala sem življenje. Tako sem skoraj polni dve desetletji bila tiho bitko sama s seboj, ne da bi se tega sploh zavedala. Nekako mi je uspevalo, danes, ko se ozrem nazaj res ne vem kako. Veliko moči in energije sta mi dajali tudi moji deklici, zdaj najstnici, ki me še vedno osrečujeta in me vedno bosta. Skozi vsa ta leta pa sem se borila s težkimi trenutki, ki so puščali v meni neizbrisen pečat. S časoma sem postala ljudem prava grozeča nevarnost, vedno sitna, prepirljiva in povsem nedostopna. Zaprla sem se v stekleno kletko, tako, da se mi skoraj nihče ni mogel približati. Ljudje so se mi posmehovali, da sem »Ice women«. Nekateri so se me celo bali, menda se me večina njih še vedno boji in se raje izognejo srečanju z menoj. In če se oni niso razbežali stran od mene na varno razdaljo, sem pobegnila sama, v svoje varno zavetje samote. Tam je bilo vedno najbolj varno, da se mi ne bi zgodilo nič »strašnega«. In še vedno imam najraje svojo samoto, tišino, svoje misli. Na svoj način imam rada ljudi, a kaj, ko se jih v resnici na smrt bojim. Raje se umaknem, pobegnem, če se mi približajo. Sicer pa sem »mojstrica« v bedastem obnašanju, tako, da se kaj hitro sami odmaknejo. V zadnjem času pa se mi celo dozdeva, ne vem, morda je bilo tako tudi prej, le da tega nisem opazila, da na »veliko pametujejo«, mi svetujejo in so »sploh« in »oh« pametni. Prav takšne pa v teh trenutkih svoje bolečine ne potrebujem ob sebi. Še več, spoznala sem, da se s temi »navadneži« ob sebi sploh nimam kaj pogovarjati, nimam jim kaj povedati. Kako naj jim razložim, da mi njihovi nasveti v tem trenutku ne pomenijo nič, mi ne pomagajo, kajti jaz sem v svojem temnem začaranem svetu. Kako naj jim pojasnim, da so oni »navadni« in da jim nimam kaj povedati. Kako naj jim pojasnim, da me njihove besede izčrpavajo, me še bolj utrujajo. Kako naj jim končno pojasnim, da jim v teh trenutkih preprosto nisem sposobna slediti. Kako naj jim povem, da mene vleče k »njim«, ki so mi enaki, ki me razumejo, ki čutijo mojo bolečino, mojo stisko, mojo žalost. K njim, ki vedo, kaj je bolečina, vedo, kako je »ko duša boli« K njim, ki so mi enaki! Želim si njihove bližine, oni me razumejo, me ne obsojajo, mi ne svetujejo. Oni so moji dragi prijatelji in prijateljice. Skupaj smo se bodrili, se tolažili, si pomagali, ko je bilo še posebno hudo. In to počenjamo še danes. Nič slabega ni bilo v tem, ko smo se med seboj objeli, si povedali, da se imamo radi. To je bilo spontano dejanje. Nihče nas ni obsojal, nihče se ni zgražal nad nami. A kaj, ko tega našega početja »navadni« ne bi nikoli razumeli. In tudi niso, še vedno ne razumejo. Prav čudno so nas gledali, v bolnišnici pa so nam celo začeli prepovedovati tovrstno medsebojno razkazovanje prijateljstva. Večkrat sem opazila, da so nas ljudje čudno gledali, njihovi pogledi so govorili:«Kaj se pa gredo!« Poglej jih »bebce«, kakšni čudaki, kakšni posebneži pa so to…!« Ja, mi smo »posebni«! A se te svoje posebnosti sploh ne sramujemo, zakaj le bi se je morali? Saj nismo storili prav nič slabega, ravno nasprotno. Smo nekaj »več«, smo nad »navadnimi«. Smo veliko na boljšem od njih, ki živijo v nekih klišejih brez čustev. Zato, ker mi znamo in zmoremo pokazati svojo posebnost, zato, ker se ne sramujemo svojih čustev in ker nas ni sram, da smo kar smo. Smo ljudje, ki preprosto ne znamo skrivati in lagati, ne znano se pretvarjati in si na obraze natikati maske hladnokrvnosti, brezčutnosti. Mi smo takšni kot smo, ki čutimo, zelo čutimo, smo dovzetni za bolečino, stisko, krivico…Prav zato, ker smo takšni se nam je zgodilo to kar se pač je. Slabe misli….dobre misli…. Že pred leti mi je prišla na pot prva od knjig svetovno priznane terapevtke Louis L. Hay…seveda sem prebrala knjigo….ampak res, samo prebrala sem jo….veliko nisem razumela….pomenila mi ni veliko….bilo pa mi je zanimivo, kakšen pogled ima gospa na življenje. Sama je prehodila veliko trnovih poti. Ko sem se odločila, da se bom borila, da ne bom več živela v megli, sem odšla v knjižnico. Začela sem se spogledovati z literaturo, ki govori o osebnostni rasti. Goltala sem knjige s pozitivnimi mislimi. Knjige, ki so govorile o življenju, o uspehu, o sreči, o zdravju. Priskrbela sem si vse kar je napisala Lous L. Hay….Vsega, kar sem potegnila v knjižnici nisem niti prebrala, ker vse mi ni “ležalo”. Priskrbela sem si zvočne posnetke ljudi, ki so govorili o svoji poti k sreči. Vse sem naredila, da bi se premaknila iz mrtve točke. Vsak dan sem imela v rokah knjige….prebirala sem jih….a vedno znova sem se vračala k njej….k Lous L. Hay….ona in njene besede mi najbolj “ležijo”. Njene knjige in njene pozitivne misli so mi postale “biblija”. Prebiram jih vsak dan. Pa vedno znova in znova. Od začetka. Pisateljica ne obljublja čudežev….ponuja pa rešitve, kako si lahko človek sam pomaga na poti k boljšemu življenju. Skušam se “učiti” kar nas uči. In…..neverjetno. napredki so opazni. Sicer priznam, da komaj opazni, kajti le predolgo sem živela v negativnih mislih….predolgo so moji možgani govorili, da nisem vredna, da si ne zaslužim, da sem slaba….in ja, vsak dan podležem tem slabim mislim. Ampak se kljub vsemu vsak dan borim z njimi. Učim se. Ta šola je težka šola. Sicer pa….nihče mi ni obljubljal, da bo lahko. Nihče ni rekel, da se bom naslednjega jutra zbudila in da bom “zdrava”, da bom srečna….da bo moje življenje ena sama radost. Ne….to ni nikjer zapisano. Pa vendar sem pričakovala, kako se bo kar najhitreje zgodil čudež….No, pa se ni….Sama sem tista, ki moram narediti ta čudež. Sama sem tista, ki se moram naučiti, da sem vredna. Samo jaz sem tista, ki se mora naučiti imeti rada sebe. Jaz sem tista, ki si moram povedat:”Karmen, rada te imam in se cenim….moja najljubša oseba sem jaz….takšna kakršna sem sem čudovita….srečna sem….obdaja me ljubezen…in jaz dajem ljubezen….” Ja, sama moram priti do tega. Ga ni terapevta, ga ni zdravnika, in tudi ga ni zdravila, ki bi lahko slabe misli spremenil v dobre misli….sama se moram boriti. Sama se moram naučiti. Joj, teorija je tako nebeško lahka in preprosta…a ko se začne “praksa”…takrat pa gorje. Govorim si glasno…pa kljub vsemu tiste grde, slabe misli prihajajo iz ozadja…govorim si, da sem vredna…pa spet tiste slabe besede preglasijo pozitivne misli….pa se klub vsemu ne dam. Nihanja so strahotna. Zelo sem utrujena. Ampak….odločila sem se, da se ne dam. Odločila sem se, da sem ostala samo še sama s seboj. Res je, če se ozrem okoli sebe vidim, koliko čudovitih ljudi mi v resnici stoji ob strani….koliko ljudi me vzpodbuja, me bodri….medicini in stroke ne bom nikoli obrnila hrbta, ker brez tega ni napredka, a vem, da je najtežje delo na meni sami. Najprej se moram naučiti spoštovati samo sebe…se sprejeti, se imeti rada…dokler ne bom zmožna tega, tudi velikega uspeha ne bo. Zanimivo. V tem času, kar sem se začela “učiti živeti”, sem sama sebi dokazala, da to resnično deluje. Samo….zakaj se potem vedno znova in znova vračam k starim in slabim mislim? Kdaj bom nehala sama sebe mučiti….kdaj bom prenehala s samoobtoževanji….grajanji…gnusom do sebe…kdaj se bom nehala sovražiti? Vem, čaka me še ogromno dela. Ampak…odločena sem, da se bom potrudila…ker enkrat mora biti konec tudi mojim nesrečam. Enkrat moram tudi jaz postati srečna. In to je ta hip moj življenski cilj. Trdno sem odločena, da ga bom dosegla. Samo…najprej moram “pokopati” preteklost…vse gorje…vse tiste grde stvari, ki sem jih doživela in preživela….dokler tega ne bom zmožna, tudi napredovati ne bom mogla. Ja….težka je pot, po kateri sem se odločila stopati….ampak….prepričana sem, da je na koncu te poti vse lepo….vse jasno…sijoče in čudovito. Če mi je “uspelo” trpeti….mi mora in mi bo uspelo tudi “se veseliti”, biti polna sreče in veselja….biti dobra oseba…. Nisem nora, nisem mrtva….. Hja, tole pa samo nekako v vednost. Vsem vam, tistim, ki ste me že “zaprli” v ustanovo za blazne. Vsem vam, tistim, ki ste mi “diagnosticirali” vse mogoče tumorje v možganih, pa nore možgane….vsem vam, tistim, ki še vedno ponosno govorite, da sem nora, da se mi je zmešalo, da sem….ah kaj pa vem kaj še vse….ja, celo, da sem že mrtva, in me potem kličejo neznanci in sprašujejo če sem res umrla….in kako za vraga pa sploh še živim, če pa sem znorela…. No, skratka….dragi moji in drage moje. Nič od tega ni. Živim! Še prekleto živim. To je moja kazen. Za vse “grehe”, ki sem jih v življenju zagrešila. Drago plačujem svojo nevednost, naivnost in svoje pretirano garaško in delavno življenje. Tega si nisem zaslužila. Ampak dobro. Sprejmem in sprejemam. In trdno sem sklenila, da se bom borila….zase….za svoje otroke… In ne….nisem nora, nisem zmešana, nisem ….ne kaj vse….nič od tega…..preprosto….od žalosti, od gorja od preveč garanja od pretežkega in prekrutega življenja….sem se enostavno iztrošila….telo mi je odpovedalo….uprlo se je vsem hiperaktivnim dejanjem in vsem mojim lastnim “zlorabam”, ko sem delala, ne da bi si dovolila počitek, ko sem bila bolna, pa nisem preležala ampak sem delala, ko sem se borila z in za življenje…. Preprosto….priznam….ne morem več….moje telo ne zmore več…ampak….zdaj sem se začela vsaj boriti. Zdaj se trudim. Trudim se, da bom lahko zaživela vsaj toliko, da me ne bo sram pred lastnimi otroki, ker jima nisem sposobna skuhati normalnega kosila. Trudim se, da me ne bo sram, ker nisem sposobna opraviti najbolj osnovnih gospodinjskih opravil, pospraviti stanovanja, oprati perilo…Trudim se, da me ne bo vsakokrat znova groza misli, da moram iz stanovanja, da moram v trgovino, da moram med ljudi….in da mi ni potrebno skrivati se pod sončnimi očali in kapico, da me ja ne bi kdo videl, gledal in prepoznal. Borim se. In….učim se. Učim se na novo živeti. Učim se, da ni nič hudega, če me “ujame napad”, učim se, da ni nič groznega, če nisem takšna kot ostali ljudje, učim se, da ni nič hudega, če moje telo ne uboga in se vsa tresem kot da sem iz želatine….in ja….učim se, da sem moja najljubša oseba JAZ! In vam vsem, ki me srečujete, pogledujete za menoj, se ozirate, stikate glave….me zasmehujete….nič zato….učim se….ja, in tudi za vas velja…rada vas imam. Vem, da ste drugačni….in zato vas imam še toliko bolj rada. In tudi zato se vam v velikanskem loku ognem….bežim pred vami….ker ste me že preveč prizadeli. In tudi vam, ki ste tako ali drugače vstopili kdaj koli v moje življenje, v moje otroštvo, mojo mladost in še kasneje…..tudi vam povem…..učim se, in sem šele na začetku….ampak se učim, da vam nekoč lahko oprostim. Učim se, da bom nekoč lahko rekla “odpuščam”….in ja….učim se, da bom nekoč z dvignjeno glavo brez strahu, brez sramu, brez bojazni in brez vseh slik iz tistega časa lahko mirno z nasmehom rekla:”Ja, oče…..tudi tebi odpuščam. In še celo…tebi prvemu odpuščam. Zato, ker si me zapustil. Ker me nisi varoval. Zato, ker si mamici, bratu in meni prizadejal toliko gorja, zato, ker še danes tako grozno trpim…zato, ker mi nisi bil oče…..odpuščam ti…..”Tako…ja….nekoč bom zmogla tudi to! Vsi vi ljudje…..ko bi le vedeli….preveč gorja ste prizadejali meni in mojima deklicama…ne, nismo si tega zaslužile….nihče si ne zasluži toliko gorja in toliko trpljenja…ampak….vas imam kljub vsemu rada in vam vsem odpuščam. To ni še nič, to je šele začetek Moje misli so danes spet čisto ponorele….in sem in tja, in tja in sem….in gor in dol…..oh ve moje nesrečne misli…ustavite se!!! Počivajte no malo! Utrujena sem! Misli……prosim vas….ne morem tako hitro….. Dokler sem živela z slabimi mislimi, in dokler sama nisem hotela….se moje stanje in zdravje ni premaknilo niti za milimeter na boljše….nasprotno, padala sem vse globlje in globlje…..do konca…do obupa….do tistega mojega rojstnega dne…..potem sem se počasi, ampak resnično počasi začela prebujati….še vedno se prebujam….še vedno sem čisto na začetku….padci so grozljivi…..ampak …..zdaj se vsaj borim! Zdaj vsaj živim! Zdaj vsaj hočem! In ponosna sem nase in na vsak moj uspeh. Izgubljam bitke….seveda jih izgubljam, ampak še vedno sem trdno odločena, da ne bom nehala in da bo vojna moja velika zmaga. “Rada bi bila spet stara Jaz. …Rada bi bila spet stara JAZ! Bom sploh še kdaj?!” Rada bi zaspala. Tako trdno in za tako dolgo bi rada zaspala, da bi se ta »Pošast« v meni naveličala čakati in bi se pobrala – ven iz mene, ven iz mojega telesa! Potem bi se zbudila in bi bila spet tista stara JAZ! Nasmejana, vedno polna energije, govorila bi in govorila, in nihče me ne bi mogel več ustaviti. Lahko bi spet delala, se veselila vsakega dne posebej. Lahko bi spet pisala, lahko bi počenjala milijon stvari in nikoli se ne bi več utrudila! Lahko bi preskakovala mogočne gore, plavala proti toku deroče reke, skakljala po strmih piramidah življenja in tudi, če bi se vedno znova rušile, bi se jaz spet in spet pogumno dvignila in se zagnala proti vrhu. In enkrat bi mi vendarle uspelo priplezati do vrha…” Ne, nikoli več ne bom stara Jaz….Zdaj se zavedam, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Vem, da jaz ne bom nikoli več ista, nikoli več ne bom takšna kot sem bila. Vem, da ne bom nikoli več premikala gora, da ne bom nikoli več skakljala po mogočnih piramidah kot gazelica, da ne bom nikoli več pogumno plavala proti toku droče reke….ne, tako neb o nikoli več. In žalostna sem zaradi tega. Ampak! Vsako zlo je za nekaj dobro….in tudi to zlo je za nekaj dobro. Res je, nikoli več ne bom stara Jaz….postajam pa nova in boljša Jaz…..postajam človek in ne več hlado in sovražno bitje. Priznam, pogrešam staro Karmen, ki je bila pogumna. Tisto Karmen, ki je oboževala svoje delo, ki je svoje življenje zapisala radiu, pa svojim punčkama….pogrešam tisto na trenutke neodgovorno in največkart zelo otročjo in neresno klepetuljo, ki je težave reševala z levo roko….rešitve je stresala iz rokava….vse je zmogla….bila je borka….tiste Karmen, ki je lahko naredila hkrati pet stvari ni več….tudi tiste Karmen e, ki je kar med službenim časom spakirala imetje v črne vreče in se na brzino preselila iz enega stanovanja v drugega….pa tisto lepo in vitko Karmen, ne nje ni več….odšla je….za vedno….in priznam….lagali bi če bi rekla, da ne žalujem za njo. Žalujem. Močno. Grozno mi je. Ko se spomnim s kako lahkoto sem vse zmogla, ko se spomnim kako me je delo osrečevalo, ko se spomnim hvaležnih pogledov tistih skromnih ljudi, ki sem jih osrečila z lepo in toplo besedo….tistih malih otroških oči, ki so poslušale Škrata srčobrada pa Čarovničko Kremino….tistih osamljenih in ostarelih src, ki so mi tako radi potožili, se pohvalili, se spominjali svoje mladosti….ne…tega ne bom nikoli več doživela…..in grozno me boli srce zato…..ampak….vsaj prebujam se! Poskušam nekako zaživeti. Na novo. Z vsemi meni dragimi ljudmi. Hvala vam moji zlati dobri ljudje….hvala ker mi stojite ob strani, hvala ker me ne grajate, ampak mi pomagate. Rada vas imam, vse vas imam neznansko rada. In ja…..jaz sem bogata oseba…..Imam vse vas, moji dobri in dragi ljudje….In HVALA vam za to….rada vas imam… Bolečina Ko v dušo bolečina se zažre Tako peče, tako žge… Mislite, da govorim vam Kar nekaj tja v en dan…? Ne – res…povem vam… Obraz lahko je nasmejan A notri Jaz je razkopan V duši, tam globoko notri Vse skrito je, vse je zavito, Tja notri se zazret ne da, Viharjev sto mi tam divja… Že davno več miru ne najdem, Le žalost, bolečina žge Vse bolj in bolj pretresa me. Le kdo bi mi lahko pomagal, Ko sama več ne zmorem tega, Ker žalost me prevzela je Mi dušo bolečina žge, mi dušo bolečina žre! Pesem mojega srca Pesem mojega srca Že davno je utihnila. Pa tako lepo je zazvenela, Kadar nežno je zapela… Pesem mojega srca V duši mir, spokoj V srcu ljubi moj So usne se smejale So radost vsem kazale… Pesem mojega srca Lahko vesela bi bila, A umrla tega je dne, Ko ljubi je odšel od me… Odšel je brez besed, slovesa Mi žalost dušo zdaj pretresa. Je pesem moja utihnila Že davno, davno je tega, Ko pela pesem je Tista pesem – mojega srca. Sreča Kaj je to sreča, Da naj vam povem… Žal tega ne morem, Ker tega ne vem. Še sama se vedno sprašujem, Okoli sebe pogledujem, Jo iščem, jo kličem, Poizvedujem, zaman jo pričakujem. Bi sreča morda bila to, Če nasmehne se ti nekdo, Ali pa morda o sreči pravimo tako, Da obrazov ima sto? Vse bolj pa se dozdeva mi, Da srečo človek dobi Takrat, ko se rodi In z njim potem, da skoz življenje hiti. In tudi se mi vse bolj zdi, Da se o sreči govori Če mama zna otroku jo pokazati, če ti pove, te nauči srečo uživati. Če zna te otroka naučiti, Da so na svetu takšni in drugačni ljudje… Saj veste – takšni, ki osrečijo te, In tisti, ki te onesrečijo.

V bistvu tekmovala nisem nikoli...razen na šolskih tekmovanjih, jaz sem se bolj s konjeništvom ukvarjala, sem pa tako zares v gimnastiki kakšnih 15 let, odkar sem svoje otroke imela v tem športu, pa ko sem sama začela bolj zares spremljat športno gimnastiko (orodna telovadba), potem je sledil premor, zdaj pa že nekaj časa spet delam z mladimi seveda z primerno licenco, ki smo jo opravljali na Fakulteti za šport preko Gimnastične zveze Slovenije, tako da je vse regularno.

Ljubezen ni razkošje ampaj je pravica in potreba vsakega človeka.... malaziva

Oprostite, da se bom umešala v to temo...ampak prepričana sem, da vam lahko veliko pojasnim kar iz prve roke...morda pa boste lažje razumeli marsikaj...dejstvo je, da je to področje pri nas še vse preveč stigmatizirano in zato tudi tako različne informacije... namreč, sama potrebujem že od novembra 2002, ko je me je napadel nek narkomanski manijak pomoč psihiatrije, leto kasneje mi je telo povsem odpovedalo. Razlog za to je bilo predvsem preveč garaško življenje, veliko gorja, ki sem ga preživljala vse od otroštva (temu se stokovno reče posttravmatski sindrom). Moj delavnik je bil zelo krut, bila sem deloholik in hiperaktivna, ker sem le tako lahko "bežala" pred bolečino in vsakdanjimi skrbmi, kako preživeti sama z dvema otrokoma, brez lastne strehe nad glavo in samo z avtorsko pogodbo brez redne službe....vse to je na koncu enačba = kronična izčrpanost iz česar je zadeva vodila v veliko diagnoz...namreč v psihiatriji ne obstaja samo shizofrenija, ki pa je, roko na srce praktično najbolj kruta in tudi nevarna oblika psihične bolezni in ljudje s to boleznijo resnično ne morejo živeti brez pomoči zdravil. Mene danes več ni sram priznati, da sem se zdravila v psihiatričnih bolnicah, v eni sem bila 4 mesece v drugi pa kar 9 mesecev...in da brez pomoči zdravil ne bi zmogla preživet dneva...pa nisem ne nora ne zmešana, celo več...po vseh preiskavah in testih sem celo nadpovprečno ustvarjalno nadarjena, kar sem tudi sicer dokazovala v delu, ki sem ga z vso ljubeznijo opravljala in ki mi je dokončno odneslo zdravje. Imam bipolarno motnjo (ali če hočete manično depresijo...včasih prekipevam od pretirane sreče, spet drugič trpim za neznosno žalostjo), borim se z anksioznostjo (pretiran strah), čustveno motenostjo, ker imam paničen strah pred ljudmi, pa psihogeno pogojene napade, ki so podobni epileptičnim in še in še....pa sem kljub vsemu "normalna" normalno živim ob pomoči zdravil. Celo več, res je da sem začasno upokojena ampak počasi se postavljam na noge in spet živim, spet se ukvarjam s športom, celo vrnila sem se k delu z mladimi k treniranju, ja v minimalnem obsegu ampak to je izjemen napredek, tako, da, ko bom šla spet na invalidsko komisjo bom spet sposobna za delo... Zakaj vam to govorim? Zato, da vam pojasnim, da vendarle psihiatrija ni vse samo groza in nekaj slabega...daleč od tega. Ja imamo zaprte oddelke, to je resnica, in tam so resnično najhujši primeri psihičnih bolnikov, samo lahko mi verjamete, da osebje s temi ljudmi dela izjemno lepo, nežno in spoštljivo kolikor je pač v njihovem stanju mogoče. Resnica je, nekatere imajo privezane, ampak predvsem zaradi tega, ker so nevarni sebi in drugim. Pa še to traja samo toliko, da jim prime pomirjevalo. Izjeme so odvisniki in alkoholiki, ki jih urgentno pripeljejo in so še pod vplivom substanc. Nobenih elektrošokov ni pri nas. NObenega maltretiranja. Human odnos. Kolikor je v taki ustanovi le mogoče. Vendar pa....v teh ustanovah je obupno pomanjkanje kadra, razmere so neznosne zaradi pomanjkanja prostora...in ko ste že posredovali povezavo o posilstvu v Polju....Prav na oddelku E sem bila sama....pacienti se tlačijo kot sardine, oddelki so mešani, na E2 so pretežno odvisniki...obstaja en tuš in ena kopalnica...pa en ženski in en moški WC za približno 35 pacientov, če ne več. Sobe so namenjene trem, največ štirim posteljam...v resnici jih je šest, sedem....osebje je izmučeno....pa vendar skušajo biti vsi prijazni in dostopni..so pa tudi oni samo ljudje ki tudi vsega ne zmorejo, še najmanj pa čudežev. In kolikokrat pacienti fizično napadejo osebje!!! Obsojeni pacienti so v Ljubljani na posebnem zaprtem oddelku, naprimer v Ormožu, tam jih srečate tudi na odprtem, vsaj leta 2003 je bilo tako....(morilci itd) Ko pride bolnik v akutnem stanju v bolnico je res zelo hudo, takrat ga tudi res nafilajo z vsem možnim, ampak samo za čas, da se stabilizira in ta čas je tudi na sprejemnem oz. zaprtem oddelku, zaradi svoje varnosti in varnosti drugih in da ga osebje spozna. Nikogar več ne smejo na silo hospitalizirat, to prepoveduje Zakon o duševnem zdravju, ki so ga letos končno po dolgih letih spravili čez Državni zbor http://www.uradni-list.si Čudili bi se koliko ljudi v Sloveniji potrebuje usluge in pomoč psihiatrov pa vendarle povsem normalno opravlja svoje poklice.... Če mi je dovoljeno bi vam posredovala povezavo društva DAM, kjer boste našli vse odgovore na morebitna vprašanja o tej temi in pogledali tudi forum uporabnikov tega društva in se sami prepričali o stanju v slovenski psihiatrji http://nebojse.caprae.net Sicer pa, kot rečeno..meni o tem ni težko govoriti, še več..sama se trudim, da bi čim več ljudi spoznalo resnico in se podučilo tudi o "nas", ki smo nekoliko drugačni od ostalih. Pa vendarle....smo normalni ljudje, le veliko bolj nežni, občutljivi in dojemljivi smo...težko se spopademo s krivicami in stresnimi situacijami, zato se nam zgodi "naša" bolezen, oziroma nam je ljubše bolezensko stanje....Vse kar potrebujemo je razumevanje in ne posmeh, topla beseda in včasih tudi kakšen topel objem...največkrat smo namreč zelo osamljeni in sami...ker ljudje dokler sami ne rabijo te vrste pomoči obračajo obraze stran od nas...pa vendarle smo samo ljudje.... Z odprtim srcem, velikim veseljem in brez zadržkov sem vam pripravljena o tej temi povedat karkoli kar bi vas zanimalo, seveda če vas karkoli zanima in če o tem kdo želi debatirat. edino kar prosim je, da do mojega stanja ne bi bili žaljivi ali posmehljivi, kajti za mano je težka pot, zelo hud življenski boj, pred mano pa še cela vojna, vsak dan se borim z življenjem, in vsako jutro ko vstanem je moj uspeh, vsak večer ko ležem spat pa moja velika zmaga....pa vendarle na tej poti srčno rada tudi pomagam ljudem, ki so se znašli v duševni stiski podobni mojim, jim skušam stat ob strani, predvsem s toplo besedo saj kaj drugega niti nimam pravice... Vsem vam želim vse dobro

No pa recimo, da se jaz ukvarjam s športno gimnastiko...seveda svojim letom primerno. Učim otročke osnov gimnastike, torej cicibančki. Sokolašica sem... ...pa ne samo najbolj micene, tudi s tekmovalkami jo mahnem na kakšno tekmo...ampak da se zastopimo...1. in 2. nivo sta bolj moja domena,...

Jap....jaz imam veliko tovrstnih izkušenj....z ujahavanjem, razjahavanjem na dober stari klasičen in standarden način in jasno seveda "sestopanje" s konjiča po "ekspresni poti" preko grive, čez levo stran sedla, mogoče vam je ljubša desna stran, lahko se zmenimo tudi za "sestopanje" v "rikverc" iz zgoraj na dol pa iz visokega na nizko pa letečega na trdna tla... ...pa s pomočjo strele, bliska in groma z minimalnimi "korekcijami" celega telesca...skratka...ima toga... Sicer pa to so dolgoletne izkušnje iz moje mladosti....sej sem večino časa ostala na svojem mestu z nogami v stremenih in s sedalnim organom lepo parkirana v sedlu tako kot je red in disciplina...smo ujahavali...učili ukaželne, vodili na turistične izlete pa se podili po širni lepi pokrajini...skratka...lepo je bilo in en sam samcat užitek v družbi konjičkov... ...no...ampak...to je že dolgo nazaj...zdaj bi verjetno rabila kakšen škripec za pomoč, da me potegne v sedlo... Sam tolk v info, če bi imel še vedno kdo kakšno globoko željo vedet kaj več o tem početju kar se "kojnov" tiče.....pa jasno stvari, ki pašejo zraven...ampak predno se gremo ihaha...je pa potrebno še ogromno druzga dela...kidanje štale, futranje konjiča, napajanje, pa štreglanje, glancanje, poliranje lepote štirinožne in seveda še posebno ljubko opravilce...čiščenje kopit...mala malca.... ...pa ene 4x na leto se je čist fino srečat z mojstrom kovačem in lepo kulturno z njim sodelovat medtem, ko on opravlja pedikuro vašega ljubimca in mu obuva prelepo nožico....nič dramatičnega....sam ...eh...čist ljušna zadevca...hehe...