metanoia

Plamen moje je življenje. Vosek sveče je duha telo. Želim, da mi barvaš plamen; ne želim, da mi pobarvaš plamen. Poznaš, imaš prozorne barve? Sprememba je, hitra. Zrnce ga obarva, plamen postane isti, druge barve. Ali ni vprašanje samo že odposlalo svetlobo iz srca? Svetloba, ki prihaja je v zrnih, ki barvajo. Barvajo tako neopazna kot znana. Najlepša so zrnca iz blizkosti. Barvajo vsa, barvajo hitro. Prehitro za menjavo pozornosti. Sem opazovalec polja živo rdečega maka, vcasih pozabim, da obstaja. Sem ločen, če sem opazovalec in opazovani? Ne spominjam se, kako sem se odločil, bom opazovalec, bom opazoval? Enost je iluzija mojega prepričanja in upanja, enost se izrazi v trenutku in v naslednjem se razide. Moja središčna enost je v obdobju hladnega plamena na preizkušnji, takrat trpi blizkost do ljudi. Vem, da je za to le čas, ki v prah povrne sledi in odpre nove strani. Tkanje iskrene skrbi na novi strani, vedno na novo je preprosteje kot iskanje vzorca preteklosti. Vse tkanje je pred tabo, vse stkano je za tabo. Privezan sem na mojo umetnino. Čutim hladen vetrič v poletno ožarjenem dnevu, vidim večer, ki tone iz obzorja. Obliva me in me objema. Vidim niti in tkalni čolniček, gledam v obok neba, veže me samo moja umetnina. Pretkati želim do tja, ne parati in šivati. Veš? Sprašujem. aja, plamen je toplejši danes

Sem se spraseval ali samo jaz ne vem kje so meje prijateljstva in intime. Zdi se, da bitjem (nasprotnega spola ), katerim posvetis vec ali manj pozornosti zacnejo bolj ali manj cveteti. In potem ne ves kaj narest, ce si bel tip cloveka, ne bos porezal mladega poganjka. In absurd, ce pustis rasti, potem nimas vec samo prijateljstva ampak premosorazmerno vec. In postanes bodisi prasec bodisi se skrijes v sebe in se podredis dogovoru druzbe. Moja zafrustriranost in umik v notranjost je postala, da me je strah biti popolnoma prisoten, ker ne vem kaj poceti(storiti) potem z tistim 'vec'. Ker je tocno tako, ali je bilo nekaj 'vec' ali pa je nastalo pogorisce in se deset let ni nic zrastlo na njem. Vsi ostali 'normalni' odnosi so nekako kontrolirani oz. podrejeni nadzoru. Moja misel o tem je, da ce predas nekomu del sebe, je to seme za rast necesa novega ali pa plamen, ki pozge vse ali pa vsaj vecino. Odnos ne more stagnirat, razen ce je povrsen in nima predane pozornosti.

Dvigni se nad to dvojnost, nasprotnost. Ves svet je samo iz mehurckov na povrsini velike vode. Voda brbota in se dviguje. Kot to, ima vsak njegovo lastno igro in potem izgine v neskoncnost. Ne potrebujem nikogar danes, sedim na stopnicah in jemo sladoled, pa sem tako sam. Se smejimo, pa sem potolcen. Kaj me je iziritiralo, neka malenkasta zadevica? Nic, samo trenutek in plamen je postal hladen plamen. Modre barve, vse se je se odvijalo, ... barve sveta so bile prisotne, ljudje so bili pri meni. Iz mene pa je vrela praznina, locenost do njih. Samo se nasmeh je zaledenel na maski in nihce se ni spraseval, kaj s tabo je. Vse je tako normalno. Videti je tako prekleto normalno. Pocutim se tako locenega od tam, kot da ne ljubim svojih prijateljev. Kako sem prisel domov in sem postal lupina? Eli lama sabahtani. Tudi boga ni. Je na krizu in visi sam za svoj namen. Pocakal bom na rumen plamen, ker imam cas. Sedaj je moder in hladen.