Ravno tam na polici imam še skoraj nove barve. Želiš, da ti pobarvam plamen? Ali bi morda raje, da ti pošljem svetlobo iz srca, da se te čisto nalahno dotakne in te še bolj neopazno pogreje, najprej do oranžne in potem naprej, do tja kjer je še ledeno modra topla? Kjer je ločenost, a se čuti enost, kjer je svoboda, a stopa po tkanju iskrene skrbi, kjer je hlad, a le kot prijeten vetrič v poletno ožarjenem dnevu. Poljane polne živo rdečega maka. Ali boš raje kar tam obsedel in si še naprej želel, da bi bil tam in potem jadikoval, da tam ne želiš biti? Izberi. Vse je pred tabo, poglej. Neskončna sila se te trudi objeti. Ne sprašuj… Povej.