andrej

Mari se strinjam, da je taka situacija grozna. Mogoče se še najbolj obnese pozitivni pristop. Ne samo do vrtca ampak do vsega. Velikokrat mu povej kako je pogumen da hodi v vrtec. Kako je že velik, da zmore biti v vrtcu pol dneva. Kako ste nanj ponosni. Kako je pameten, da obvlada ves program v vrtcu in da se dolgočasi zato ker je tako dober, da vse obvlada. Pa mogoče mu nakaži, da lahko kaj pomaga tistim ki ne zmorejo. Zraven pa vsak vikend poudarite kako ste pa sedaj lahko vsi doma in kako je lepo. To je lahko bolj dolgotrajen proces in rezultati niso takoj vidi, včasih je potrebno govoriti take stvari kar mimo njih četudi niso pozorni na to, ker v bistvu še kako slišijo vsako pohvalo pa tudi kritiko. Pomaga tudi, če pouarjamo kako so vzgojiteljice dobre in prijetne, kako je lepo, da jih imajo v vrtcu tako radi, četudi ni vse stoprocentno glede vzgojiteljic, ampak če jim damo starši veljavo potem jo imajo tudi v očeh otrok. V našem vrtcu imajo tudi zelo dober program kako se starši vključujemo v delo vrtca. Tako, da lahko kakšen dan preživiš z njimi, za rojstni dan skupaj pripravimo v vrtcu zabavo, tako, da se življenje v vrtcu bolj vključi v vsakodnevno življenje družine in otroci potem lažje sprejemejo ločenost od staršev sai izgleda vrtec tudi vsaj delček družinskega življenja. Pri naši starejši hčerki se še obnese da vsak drugi vikend spi enkrat z mami in enkrat z mano, to ji daje še posebej dober občutek. Še posebej po rojstvu drugega otroka, ko se je počutila malo zapostavljena. Predvsem pa je pomemben pozitiven odnos do vsega. Pa še lažje jim bo v življenju, če se tega naučijo že v otroštvu.

Kot so že vsi ugotovili, vsi otroci rabijo potni list ali osebno izkaznico za države, ki to dovoljujejo. Mogoče samo to, če nameravate potovati samo v sosednje države se za majhne otroke bolj splača osebna ker traja 5 let, potni list pa za majhne otroke samo 2 leti. Stroški pa nismo tako majhni. V maloobmejne propustnice pa še vedno lahko vpišete otroke v svoje propustnice. Sem pa zadnjič slišal, da se z vstopom v EU ne bo nič spremenilo, ker še vedno velja "šen-gen".

xrosex

Tjazy, lepa zgodba. Vredna tudi večje diskusije. Malo sem v dvomih pri tej zgodi in predvsem socializaciji. Otrokom je res naravno, da ne ubijajo. Tudi sam vidim to pri svojih otrocih. Lahko bi tudi rekli da po naravi niso agresivni. Pa vendar to ni res. Naši nagoni so drugačni in ko gre v bistvu za preživetje smo zmožni marsičesa. Ko opazujem otroke pri igri lahko opazim, da otrok, ki nikoli ni bil vzgajan agresivno, lahko v igri ko se počuti ogroženega, ali že samo ko hoče neko igračko postane agresiven. In tako naprej. Tukaj pa se mi zdi pomembna socializacija. In po moje ni pravilna socializacija tako, da se smeješ ribi ko umira na kopnem, ampak, da otroka naučiš svoje nagone in čustva pozitivno usmerjati. Saj je lepo, da poveš, da je grdo ubijati ribe, ampak kosilo pa le mora dobiti. (čeprav se bi tudi o tem dalo diskutirati, če poznaš Jusmahin). Prejšni teden sem s hčerko gledal oddajo o orkah. Tako ljubke in inteligentne živali. Potem pa jih kaže kako neusmiljeno lovijo kitjega mladiča in ga pred maminim nosom ubijejo. Na koncu pa ga sploh ne pojejo. Samo igra. In tega lova učijo starši svoje mladiče. Tudi človeške družbe so že bile v zgodoini ko uzeti človeško življenje ni bil greh. To pa je stvar socializacije. Ali nam je vojna normalna stvar ali pa nekaj nedopustljivega. Starši pa smo prvi, ki otroku pokažemo kaj je prav in kaj narobe. Seveda skozi svoje oči, saj drugače ne moremo. In več bo ljudi, ki bo učilo svoje otroke da je vojna grozna manj bo vojn. Samo kot primer. Samo to, enostavno ne verjamem, da je rešitev v tem, da izključimo um in ego. Seveda si sploh ne predstavljam čisto kaj naj bi to bilo, mogoče je tebi to uspelo in iz izkušnje veš, da je to pravo. Jaz pa tega ne verjamem iz svojih izkušenj in znanj. (kot vidiš se tukaj strinjava) Še pri dveh stvareh se globoko strinjam s tabo. Prva je ta, da otrokom ne govorimo samo kaj je prav, ker je res da so to naši prav in ni rečeno, da so najboljši. Pomembno pa je, da jih seznanimo s posledicami in jim dopuščamo možnost odlčitve. To pa je zelo pomembno. Seveda pa v okviru njihovih zmožnosti. Kljub vsemu kopleksnih življenskih resnic mali otroci ne morejo v celoti dojeti. Druga stvar pa je ta, da je res da vsak prebere ali sliši tisto kar hoče slišati, oziroma kar je zmožen slišati na podlaigi svojega znanja in izkušenj. Seveda pa to ne pomeni, da je slišal naorbe, ker kaj pa je zares prav in narobe. Čeprav pa sem globoko prepričan, da neke osnovne življenske resnice so in so za vse več ali manj enake, razlika je le kako jih dojemamo. Um gor ali dol, tukaj smo ga kar vsi dobro razmigali.

Jaz bom raje sanjal s Sanjalico kot s tabo Tjazy. Vsekakor mi je bližje razmišljanje Sanjalice kot Tjazijevo. In, jaz pa rad uporabljam svoj um. Na vseh področjih. V poklicu, ko vozim avto, ko služim denar, ko vzgajam otroke, ko načrtujem življenje in prihodnost, skratka, meni je moj um všeč in ga vedno bolj treniram in se vedno in vsak dan učim in spoznavam nove stvari. Tjazy, seveda se motiš, jaz nisem nikoli trdil, da je ženina sreča odvisna od mene. Lahko ji samo pomagam, da je srečna, skupaj sva lahko bolj srečna. Da pa ni odvisna od mene pa še kako vem, je bil trenutek v najinem zakonu ko je že razmišljala o drugem, vsaj na tehtnici sem bil, tako si ne delam utvar, da je odvisna od mene, danes sigurne ne več, in sem še kako nadomestljiv. Kot vsi. Pa ni neodvisna od mene samo glede sreče tudi glede hrane, denarja, službe, življenja na sploh, je povsem neodvisna samostojna ženska. In hvala bogu da je, drugačne si niti ne bi želel. Tudi jaz sem neodvisen. Je pa obema skupno življenje lepše, družinsko življenje nama prinaša veliko zadovoljstvo in ga imam namen še naprej gojiti. In se truditi in pri tem uporabljati TUDI svoj um. To zame niso iluzije, zame je to ŽIVLJENJE, ki sem si ga izbral. In ga živim s popolno odgovornostjo do sebe in vseh, ki živimo skupaj. In še več, ponosen sem na svoje življenje in dosežke. Sploh pa smo že zavili daleč od teme, ki je po Tjazijevih pogledih itak brezpredmetna, saj kaj nam pa bo dinamika in kompatibilnost v partnerstvu. Da se še malo navežem na bistvo teme. Vojko nam tukaj skuša s svojim znanjem pomagati imeti uspešnejše odnose. Da nam pove na kakšnem nivoju sta dva kompatibilna, kje se podpirata in kje ne, nam lahko pomaga graditi naprej, da je odnos še polnejši. Vedno lahko gradimo na tistem kar imamo, prvo pa je da to spoznamo.

Tjazy pa imaš le tudi ti cilj. Izklopiti ego in um. Ne, ne malo za hec. Saj ne gre za prepričevanje, le za debato. Nekako ne razumem dobro kaj misliš. Error v komunikaciji Oziroma, nekako napisano ne morem prevesti v realno življenje. Ali drugače, jaz živim drugače.

Oprosti Tjazy, malo sem se zagrel Se pravi, da je tebi bolj pomembno, da je žena sita kot srečna. Kaj misliš, da ni lepo, če nekoga osrečiš. Saj vem, tvoja tema, ali ga osrečiš zaradi ega ali zares. Konec koncev pa, ali ni vseeno ti zadovoljiš svoj ego, žena pa je srečna. Lahko je zadovoljiti v smislu financ in ekonomije in podobnih iluzij (zame hrana ni iluzija ampak potreba, tudi streha nad glavo), toliko sit na mesec pa je, o sreči pa je malo težje. Samo ugotoviti kaj ženo osrečuje je dostikrat nepremagljiva ovira, seveda, če nimamo volje in interesa. Jaz rad sem in tja osrečim svojo ženo, pa če tudi z malenkostmi, in ona mene, in zato sva oba srečnejša. Pa lahko rečeš, da živiva plehko. Ampak moj cilj ni živeti v nirvani, nisem menih in se nisem odločil za tako življenje. Odločil sem se za družino, kar me tudi osrečuje. Biti srečen, pa je ena od osnovnih potreb in želja ljudi. Dalajlama je napisal cele knjige o tem, pa ni poročen. Kje pa najdeš svojo srečo pa je stvar posameznika. Seveda imaš tudi možnost izbire kasneje ko se že poročiš in imaš otroke, da rečeš to ni zame. Vsak ima možno to izbiro, tudi mama, konec koncev, da lahko otroke v rejo ali posvojitev. Ampak če se odločiš za družino, potem se moraš malo potruditi. Tudi otroci ne rabijo samo hrane in strehe nad glavo. Še vse kaj več. Tudi ljubezen, varnost, učenje, zavetje, prostor kjer se uči socializacije in marsikaj še. Za konec pa še ko govorimo o ljubezni. Če nekoga ljubiš mu želiš srečo in vse najbolje, ali ni tako. Včasih pa lahko naredimo tudi kaj več kot samo, da si želimo.

Drugače je pa res brezveze. Če ni tako je bolje, če si sam. Zaradi nekih ustaljenih družbenih norm skakati v zakon res nima smisla. Pa kondome je treba uporabljat, da zakon ne postane nuja.

Nikoli ne moreš zagotovo reči, zdaj smo pa tam. Vse smo razčistili in bomo večno srečni in skladni. Največ kar lahko dosežeš je spoznanje, da konflikti bodo, da pa imaš hkrati moč premagati jih. To je največ kar lahko dosežemo.

Zanimivo, podobno o življenju govori tudi Jung. On govori o sebstvu in egu. O zavednem in nezavednme. O arhetipskih kotičkih nezavednega, ki so skupne vsem, kot fizis je tudi um šel skozi evolucijo in kot ima zarodek vse faze evolucije in naš fizih vsebuje vse stopnje evolucije, tako tudi um, zavedno in nezavedno. Pa ni bil moj namen modrovati. Hotel sem povedati, da je od vsega najpomembnejše živeti življenje z odprtimi očmi in tudi srcem, od kod pride znanje in vedenje je drugotnega pomena, ko smo pripravljeni znanje sprejeti se nam že približa v obliki ki nam je najbljižja. Ravno danes sem po naključju bran neke najine (žena in jaz) stare zapise. Namreč ko nisva mogla komunicirati sva si pisala mejle, da sva se premaknila, da ne govorim o pomoči tretje osebe, ki je ravno tako potekala po mejlih, tako da imava vse zapisano. In ko sedaj prebiram to ne morem verjeti s čim sva se ukvarjala. Skratka tam kjer je volja je tudi pot, vedno, to pa podpišem. Tole pa samo še podpišem Koliko je konfliktnih področij v partnerskem odnosu, ki nimajo veze z ljubeznijo, pa so vseeno osnovnega pomena ne samo za odnos, ampak za preživetje samo. Pri vsem skupaj pa še gojiti ljubezen je pa res umetnost.

Vojko, kar nekaj vprašanj oz. razmišljan. Ne bom odgovarjal po vrsti, napisal bom tisto kar mi je sedja ostali v glavi. Najprej se mi zdi dobro kako si opisal nesporazum v komunikaciji. Mogoče je na mestu, da tukaj povem najin banalni nesporazum, ki sva ga gojila več let. Bilo pa jih je še več. Žena me je vsak dan klicala v službo. Mene je to motilo ker sem mislil, da me kontrolira, da mi ne zaupa. Iz istega razloga jaz nisem klical nje, in, da bi tako pokazal, da me moti. V resnici pa je šlo za čisto nekaj drugega, Ona me je klicala, ker je mislila, da mi s tem izraža naklonjenost in ljubezen, hkrati pa je bila razočaran nad tem, da jaz nisem nje. Zdaj ko sva to razčistila, jaz z veseljem vsak dan pokličem njo, njej pa ni potrebno ker jo itak že jaz. Drugi osnovni nesporazum. Ko sem ji govoril o svojih problemih je nenehno komentirala in svetovala kaj naj naredim. Jaz sem to sprejemal kot kritiko in spet nezaupanje. Nasprotno, pa ko je govorila ona o svojih problemih sem jaz samo poslušal. Ona pa je msilila da me sploh ne zanima, ker nič ne komentiram. In še in še je takih. Zakon je neskončna šola. Da o otrocih ne govorimo. Jaz še nimam toliko straih otrok, da bi kometiral kako se obnašati, ko gredo otroci svojo pot s katero se jaz ne bi strinjal. Sem pa šel tako pot kot otrok svojih staršev. Kar nekaj let smo rabili, da smo si povrnili zaupanje, na koncu pa se še bolj spoštujemo, ker je vsak vztrajal na svoji poti in tudi "zmagal" Vojko ne vem kdaj je tisti trenutek ko je bolje da gresta dva narazen. Midva sva počela vse sorte stvari, po merilih nekaterih samo še za narazen, pa nisva šla in sva vztrajala, in danes imava polnojši odnos kot kadarkoli prej. Sploh se ne more primerjati z najinimi začetki zaljubljenosti. Tudi otroci se v tistih trenutkih niso počutili najbolje, zato pa so tudi oni sedaj bolj srečni, lahko rečem kot povprečje, tudi bolj uspešni so, vsaj po mojih merilih, kar vsekakor ne pomeni da pri štirih letih bere ali podobno. Težja je preizkušnja več imaš od nje. Me prav zanima kakšno je tvoje mnenje o tem, kdaj je bolje, da gresta dva narazen. Ampak mislim, da je dostikrat še možna rešitev pa se pari ne potrudijo dovolj. V večini primerov gre itak za arhetipska obdobja življenja, ki so v osnovi pri vseh enaki in se pri vseh pokažejo podobno, v rahlih variacijah, se pa pojavijo ob podobnih življenskih prelomnicah. Veliko ljudi seveda nima moči, da bi te življenske preizkušnje in "odraščanja" spoznali ali celo predelali, še več pa jih nima znanja. Kar pa seveda ni opravičilo, ker znanje je samo poisakti ga moramo. Vojko, tukaj imam samo svojo izkušnjo, kaj dosti več znaja nimam. Vsekakor otroci to še kako čutijo, zato moramo to preseči, če pa ne gre drugače pa gremo narazen. Ampak kot poznam ljudi in otroke ločenih staršev, tega nikoli čisto zares ne razumejo, pa če še tako pravijo da ja. In vsi nosijo težke posledice v odraslem življenju, predvsem v partnerskih odnosih. Predvsem menim, da ga ni zakona, ki bi ves čas živel v harmoniji, to si upam trditi 100%. Torej otrok pred tem ne moremo obvarovati. Bolj pomebno je, da jih skozi to učimo o življenju. Da življenje ni vedno samo harmonija, samo energije zgoraj, ampak tudi trenja in energije spodaj. Če pa nam uspe še sebe in otroke skozi to naučiti reševanja konfliktov potem pa smo naredili več kot večina. To se mi zdi zelo pomembno, to nihanje energij v vsakem partnerju posebej kot tudi v samem odnosu, tudi odnosu do otrok. To je narava življenja. Celotna narav deluje tako, dan noč, mlaj, polna luna... IN ko sprejmemo to, se nam je takoj lažje spopadati s težavami, ker vemo, da to ni nič posebnega, da je čisto normalen tok življenja, če pa je tako se stvari lažje lotimo. Kaj pa, Andrej, če na primer sam tega nikoli ne sprevidim, kljub temu, da mi partner skuša pomagati na vse načine do te "razsvetlitve"?! . Isti komentar kot zgoraj. Potem pa ga pošlji k Ruglji, on ga bo že postavil na svoje mesto. Tole je bolj za šalo. Ja, ne vem, vsekakor mora biti volja na obeh straneh. Ena od možnosti ko je eden od partnerjev naredil vse kar je mogoče, drugi pa se ne premakne za nič na svetu je še zadnji izhod. Partnerja postavimo pred dejstvo, da odhajamo. In potem tudi gremo, ne zapremo pa čisto vsa vrata, če pa še potem nič, ja potem pa je nič. Sploh pa gre tukaj za vsak primer posebej, načeloma pa mislim, da se da dosti narediti preden se zares odločimo za ločitev. Vprašajte enega od ločenih staršev, kako jim je. Koliko težav se pojavi pri vseh osnovnih življenskih potrebščinah, da ne govorimo pri vzgoji otrok in usklajevanju le te med staršema, ki živita ločeno. Ko sem enkrat poslušal eno ločeno žensko kako zares je težko tako življenje, sem si mislil, kaj ne bi bilo za oba lažje, da bi se malo bolj potrudila v njunem odnosu, koliko lažje je to, kot potem ko si ločen. Da ne govorim potem ko se oba onovno poročita, kakšne napetosti nastajajo v takih razširjenih odnosih, dvojnih starših in otrocih, lahko tudi iz večih družin. A potem pa imajo moč usklajevati vse to, prej pa niso imeli moči uskalditi sebe in še partnerja. Ne vem, samo sprašujem se, ali jim je to res lažje. Mogoče bo kakšen od ločenih lahko kaj komentiral, da ne pametujem preveč. Vojko, kar nekaj se je nabralo, hvala za tvoj trud in energije, ki jih pretakaš tukaj, Uspšeno delo še naprej ti želim.

To pa sploh ne trdim. Izbira je tvoja, ali si božja volja, lahko si produkt naključij, lahko si je tako zamislil Alah, ali pa si si sam izbral to reinkarnacijo in življensko izkušnjo.

Tjazy, saj sem vedel, da se boš obesil na to. Tudi ti imaš otroka. Res je, da lahko nekega dne odkorakaš in se nikoli več ne vrneš. Kaj bo s tvojim otrokm ni važno. Vedno imaš to možnost. Verjetno pa se strinjaš, da za otroka to ni dobro. Je pa tvoja odločitev ali ostaneš ali greš. Ampak kakšen bo ta otrok pa je tudi do neke meje tvoja odgovornost. Da je prišel na svet je posledica tebe in partnerke, otrok nima nič pri tem. Tako je tudi tvoja odgovoronsot kako bo ta otrok odrasel. In prav vsak od nas, ki se vozi z avtomobilom je tudi krivec za ozonsko luknjo. Tako je, če si še tako zatiskamo oči pred tem. In ko enkrat ne bo šlo več drugače se bomo vozili z elektičnimi avtomobili, do ta krat pa po starem, lahko pa tudi uničimo svoje okolje in kot rasa izumremo. Nekje sem prebral, da naredimo prostor za nekaj boljšega. Vse skupaj pa lahko prevedeš tudi v partnerstvo, saj lahko narediš prostor za nekaj boljšega.

Pa še začetna ljubezen oz. zaljubljenost. To so pa že vsi psihologi, psihiatri, za nameček so to še kemijsko in biološko dokazali, vejo, da začetna zaljubljenost slej ko prej (v resnivci prej) mine. Ne moreš pa skozi življenje, tako da se vedno znova zaljubljaš, ali pač. Nekateri tudi. To pa zato ker ne prenesejo odgovornosti, ki jo prinaša partnerstvo in družina. Te odgovornosti pa se v polnosti zaveš šele ko zaljubljenost mine.

Tjazy, kot ponavadi, te ne razumem čisto Ampak v tej zadevi je eno od bistev. Dokler prevališ del odgovornosti na partnerja ni vredu. Če pa prevzameš odgovornost ne le zase, ampak tudi za partnerjevo srečo v odnosu pa še za blagostnaje in drugo otrok, potem pa je to še več kot biti odgovoren samo zase. Če si sam lahko naprimer finančno špekuliraš, v končni fazi če zgubiš vse, greš še vedno lahko k mamici, kam pa boš z ženo in otroci, ob družini dobi odgovornost še večje razežnosti, takrat je šele tvoj ego zares na preizkušnji. Ali boš šel z glavo skozi zid na račun soljudi, da zadovoljiš svoj ego ali pa boš malo premislil. Lahko gledaš na svet takole, samo jaz sem pomembne, odgovoren sem samo zase in nič več, in delujem v skladu s tem. Samo sebe lahko spreminjam in samo sam lahko delujem. Lahko pa pogledaš širše. Npr. celo zemljo, če svinjam okoli svinjam in uničujem planet, s tem uničujem sebi in tudi vsem ostalim na celem planetu. Kaj kmalu si sam samo ena mala pikica v vesolju, lahko rečeš nepomembna. Pa spet ne, saj če svinjaš vplivaš na celo vesolje. Iz tega stališča si še bolj pomemben kot prej na začetku ko gledaš samo sebe, Ampak, verjetno vidiš kako večja je odgovornost kot na začetku, ko odgovarjaš samo sebi. Še vedno lahko spreminjaš samo sebe in deluješ samo iz sebe ampak posledice pa niso samo zate ampak za vse in vsakogar. A čutiš to odgovornost.