DingDongBingBong

Hvala, res... najlepša hvala prijazni ljudje. Že sam odziv mi je po godu. Moje najtesnejše tegobe so dobile kanček pozornosti. Moj problem je, da se me drži sloves nekega nedostopnega človeka, ki ima vse, ima odprte vse možnosti za uspeh... Deležen sem bil veliko komplimentov o talentih in stvaritvah, sem namreč ustvarjalec, ki je ustvaril veliko neobičajnih stvari - še posebej za tista leta. Ampak ta pozornost mi je sedaj irelevantna, če pa sploh nimam nikakršne tople človeške bližine. Vedno bolj se zapiram samo v svoja dela, vedno globlje padam v obsesijo delanja - ker - imam občutek, da če bom še boljši, če bom ustvaril še boljše stvari, da me bo več ljudi opazilo in da tako ne bom več osamljen. Dogaja se mi pa ravno nasprotno. Zaradi vseh teh stvari se me veliko ljudi boji, pazijo kaj mi rečejo... z mano niso pristni. Sam pa sem izgubil šarm in težko se vklopim v družbo, vsem se zdim preveč drugačen, pa se trudim biti samo jaz. Problematično je še moje nerealno videnje zlobe v skoraj vseh stvareh in to mi še dodatno onemogoča spoznavanje ljudi. Ne bojim se zavrnitve, bojim se samo tega, da bom videl novo žalost, ki jo povzroči človek človeku. Moj edini strah je - videti drugega človeka trpeti. Pfih... to vse moje patetično izpovedovanje me že straši, vse skupaj spominja na še večji egocentrizem kot ga imajo otroci. Malce prihajam v konflikt s samim seboj! Nočem preveč oditi od teme! Še enkrat, vsem najlepša hvala za pozornost!!

"Skalpel! Kakšne so življenjske funkcije? Posesaj kri! Škarje prosim! Ne diha, ne čutim utripa. Začenjam z masažo srca! Status? ....!! Diha!! Srce mu bije! (Veselje)... Koliko tehta? Aha super. Mati je izgubila veliko krvi... Vpišite še, da je imel dojenček po rojstvu Apgar 1, potem pa 7. Poskrbite, jaz grem obvestiti očeta! " In tako je, dramatično, dušo dobilo še eno telo dojenčka. Ta stvar je rasla, imela nekaj ne omembe vrednih napakic odpravljenih z zdravniško pomočjo in VOILA! Ustvarila se je mala dobrodušna napravica za spravljanje ljudi v dobro voljo! Integrirani so bili senzorji za zaznavanje malenkostnih znakov nezadovoljstva na obrazu, radar iskanja izobčenih, drugačnih ljudi in procesor, ki je kalkuliral kako vse to spraviti v lepo harmonijo in urejenost. Mali fantek je v veselje spravil veliko otrok, ki so zaradi fizične ali psihične drugačnosti bili izobčeni od ostale dominantne družbe. Veliko otroških solz je bilo posušenih in pridobil se je občutek zmage nad žalostjo. Pride čas druge polovice osnovne šole in stvari se začnejo spreminjati - puberteta! Ta zlobna, zlobna stvar. Skoraj vsi so se je nalezli. Otroci so postajali nadebudni in vsi so se borili za prvo mesto priljubljenosti. Tolerirani so bili vsi načini, kako priti do tega statusa. Mala napravica je bila malenkost zmedena, kajti opazila je, da imajo osebe več zelo različnih obrazov, ampak je kljub temu nadaljevala željo po širitvi sreče za ves svet. Kmalu je prišlo do veliko neprijetnih trenutkov, ki so privedle do tega, da se je napravica v končni fazi umaknila od bitij in začela ustvarjati svoj navidezni svet. Ta svet je bil poln različnih stvaritev. Segale so od umetniške narave do popolnoma teoretične. Ustvarjeno je bilo veliko zabavnih stvaritev, učilo stvari, ki jih šola še zdaleč ne more ponuditi. Prišla je srednja šola. Otroci so postali najstniki z malce manj omejitvami staršev in več možnosti za delati neumnosti. Neumnosti so včasih zabavne, ampak zadeve so začele peljati v zlobo. Zakaj, zakaj je treba napravici preživljati tretjino dneva pet dni v tednu s takimi negativnostmi? Kaj pa je to? Zlobni so tudi starejši? Še bolj? Zakaj? Niso dosegli tega kar so hoteli in zdaj jim mali pamži solijo pamet, jih vsak dan znova spominjajo na to, kako jim je spodletelo in so pristali na stolu pred mizo obrnjeno pred tridesetimi učenci. "Poglej kako se premika... in vse to sem pogruntal sam?" pride malce narcisoidna misel v možgančke napravice. "Ah, že spet je treba med ljudi! Pa saj mi ni treba... Grem raj pogruntat kaj novega, nekaj čisto drugega...!" In tako mine kako leto ali dve. Dokler ne pride prva ljubezen. Vse se je ustavilo, na plano je že spet prišlo družabno bitje. Odvijali so se najbolj romantični, pocukrani filmi v živo... Vse se je pustilo v preteklosti, prišlo je novo obdobje. Iluzija se je po letu ustavila in nadaljevalo se je dvoletno obdobje uničevanja čustev. Začelo se je, kjer se je prej končalo. Ljudje so postali še bolj zlobni in realnost se je popačila. Ko so se možgani vrnili nazaj v imaginarni svet, se je izkazalo, da se je v odsotnosti male napravice veliko stvari spremenilo. Vse skupaj ni bilo več isto. Uživanje v ustvarjanju se je spremenilo v obsesijo s perfektnostjo, ki je seveda nedosegljiva. Kadarkoli se misli znajdejo v realnosti, se opazi samo zloba, nasilje in podobna človeška neumnost... Vse skupaj se samo še potencira s to dobo potrošnika, kapitalizacije in odtujenostjo človeka od bistva, občutek je da se vse skupaj sesuva in...... ...sem samo tako prekleto osamljen. Skušal sem se izolirati od vseh slabih stvari, ampak sem se nehote še od vseh dobrih. Rad že spet doživel pristen nekompleksen klepet. Rad bi delil veselje z drugimi ljudmi. Že spet bi se rad smejal.