Nefertiti

Iz mojega sveta opazujem, Kako se življenje vrti, Zgradil sem iluzijo, Da nič me ne rani, nič ne boli… Mimo mene drseli so dnevi, Ko pred ljubeznijo sem bežal, Prisegal, da njenega strupa več nočem spoznati, A v resnici, le njo sem pogrešal, le njo vedno iskal. Ko že preveč utrujen od svojih laži, Za trenutek pozabil sem na vse, Ujel tvojih oči me je nasmeh, Ne morem se upreti, nočem več bežati V objemu tvojem želim se prebuditi, V poljubih tvojih, pozabiti na ves svet, Ker ti, v moje življenje barve si vrnila, Ker ti si pesem , ki v sanjah mojih vedno je bila, Zdrobi zidove, ki postavil sem si jh v bran, Ker brez tebe umiram, ne zdržim več sam, V srce mi zapiši tvoje ime Ostani, ti, ne zapusti me.

Drži... pa še kako. Ni kaj dosti za komentirati. Dodala bi le to, da se ob tej trditvi lahko le zamislimo in vprašamo, zakaj se ne počutimo v redu sami s seboj in kje je izvor takega prepričanja. Iz lastnih izkušenj ( žal) ti lahko rečem le to, da je ponavadi vzrok v ljudeh, s katerimi živiš in okolici sami. V mojem primeru se je vsa zadeva začela že v otroštvu, ko nisi še dovolj močen, da bi takim energijam preprečil vdor vate, kjer se z leti le še krepijo....do trenutka, ko se teh energij zavedaš ( ponavadi pade izjava... Če sem dosegla to, kar sem in sem taka kot sem, potem pa le ni res, da sem tako grozna in neumna... ) Jaz sem to izjavo dala pred dvema letoma... Potem pa se začne delo...ni lahko a se je vredno potruditi... To je moja izkušnja in je le primer... vsak ima svoje...itak. Očitno je to izkušnja, ki jo moramo prestati, da pridemo do spoznanj, potrebnih za naš razvoj. Je pa res, da že to, da se zavedaš kje si obtičal in se zaćneš spraševati, kje je težava, že velik korak na poti do ponovnega odkritja sebe. Uff, tipkovnica se že pritožuje Lp Nefertiti

Lep pozdrav vsem! Videla sem vaš forum in.... tu sem. Videla sem vaše objave in so mi všeč. Dopuščajo, da posameznik izraža sebe ali pa le nadene krila trenutnemu navdihu, mu da prostost, ta pa se ustavi tam, kjer je sprejet.... in to je zelo lepo. Nasplošno sem zelo redkobesedna a včasih, čutim potrebo po tem, da izrazim določene stvari, ki sicer ostanejo zaklenjene v meni. In najlažje se izražam tako, kot boste prebrali....so le misli, občutki... nič več. Ali morda jaz. Koliko udarcev, srce lahko utrpi, koliko zla, ljubezen preživi, spoznaš, ko se poljub dveh pogledov, še vedno, kljub neštetim viharjem, dotakne srca, da v njem, skoraj pozabljenih čustev, jezero vztrepeta in preteklost zbledi, prihodnosti več ni, le ta neskončni trenutek, ko še večnost tako minljiva se zdi. Sedaj je pa dovolj nakladanja Lepo se imejte in ostanite v soncu! Nefertiti