Sensei.

huhuhu, kr mravljinci mi gredo po hrbtu, ko pomislim na vse krasne pogovore, ki sem jih tu preživel v prekrasni družbi resda večinoma pod bivšim nick-om.. in kar nekaj let nazaj. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif če jih naštejem samo nekaj: Audente klarus amber Marsa alef Kylie PikaPikica nosorog Mystica (če sm iskren, sem se z vsemi škorpijoni krasno razumel) Jeti janko svizec silki mantis mačka .... happy times! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

Se spomnim, da ni bilo tako dolgo nazaj obdobje, ko je vse v meni vrelo. Zaletaval sem se sem in tja, iskal poti, sanjaril, občutil strah in osamljenost - pa sem zelo družabno bitje. Obkrožen z ljudmi, toda prazen, osamljen. Dostikrat sem se počutil, da me ljudje okoli mene ne razumejo, da so "slepi" in jaz vem več... O bog, kakšen ego, Ferrari med avti, če primerjam. Tako, da razumem kaos v tvoji glavi - to je mešanica ega in strahu. Neprijetno se sliši, ampak je res. Mogoče temu prispeva tudi slaba samopodoba, vsekakor pa pomanjkanje samozavesti. Jaz sem zaradi tega "lebdel" nad realnim svetom in obupoval. Čez čas so se pojavili tudi določeni pritiski v mojem zasebnem življenju in glej ga zlomka, ravno ti so bili tista kaplja čez rob, da sem naredil nekaj nevrjetnega: prepustil sem se, uklonil sem se življenju. Nisem šel potovati okoli sveta, nisem dobil super službe, nisem zadel na lotu, nisem doživel razsvetljenja... Šel sem od doma in si našel povprečno delo. Postal sem tisto, kar nikoli nisem hotel biti: povprečen. In še bolj neverjetno je tisto kar je sledilo za tem. Postavil sem se zase. Prvič v življenju, prvič tako močno. Življenje je začelo dobivati obliko, nič več sanjarjenje in želje. Začel sem z majhnimi spremembami in počasi šel na večje... Samozavest se je zelo popravila in strah močno zmanjšal. S časoma spoznaš, da se spreminja tudi notranjost: postaneš realist, kar je mnogo bolj zdravo za dušni mir kot idealizem. Ta zna namreč preveč napajati ego. Sem šele na začetku svoje poti, pa vendar je življenje dobilo barve... Upam, da ti je kaj od napisanega pomagalo. Srečno! If you don't stand for something, you'll fall for anything.

šele sedaj sem ugotovil, da mogoče vsi ne razumejo angleščine, zato bom prevedel citirano besedilo: Ljubezen je začasna norost. Izbruhne kot potres in se nato poleže. In ko se poleže, se moraš odločiti. Ugotoviti moraš ali so vajine korinene postale tako medsebojno prepletene, da je nepredstavljivo, da bi se sploh kdaj ločila. Kajti to je ljubezen. Ljubezen ni občutek, ko ti zastane dih, niti ni navdušenje ali razglašanje obljub večne strasti. To je namreč le "zaljubljenost", za katero lahko vsak sebe prepriča, da jo doživlja. Ljubezen je tisto, kar ostane, ko zaljubljenost mine; minljivost zaljubljenosti pa je hkrati umetnost in srečna nezgoda. Tvoja mati in jaz sva jo imela, imela sva korenine, ki so se prepletale pod zemljo. In ko so vsi lepi cvetovi odpadli z najinih vej, sva ugotovila, da nisva ločeni drevesi temveč eno samo. -St. Augustine Mislim, da sem dokaj zadel bistvo, kakšna napakica se pa sigurno še najde

Love is a temporary madness. It erupts like an earthquake and then subsides. And when it subsides you have to make a decision. You have to work out whether your roots have become so entwined together that it is inconceivable that you should ever part. Because this is what love is. Love is not breathlessness, it is not excitement, it is not the promulgation of promises of eternal passion. That is just being "in love" which any of us can convince ourselves we are. Love itself is what is left over when being in love has burned away, and this is both an art and a fortunate accident. Your mother and I had it, we had roots that grew towards each other underground, and when all the pretty blossoms had fallen from our branches we found that we were one tree and not two. -St. Augustine peace.

mmm, jst jih tud obožujem! škoda sicer, da tolk redijo....

vprašat se je treba, če si kaj dlje od leta 2012 sploh zaslužimo živet... pa nobenega ne sodim.

živjo nejc! sam nimam koristnih nasvetov, je pa že bila ustvarjena ta tema, v kateri so se bolj razpisali. link -> Jecljanje glavo gor!

eh, sj gužve itak noben ne mara...dokler se ne "stopi" z njo ko se enkrat ustvari tist party vzdušje, ko cel pub pleše/poje, ko se frendi in neznanci objemajo na komade od benda Bijelo dugme, Plavi orkestar ali Prljavo kazalište... takrat je gužva zadjni problem nevem, mogoče ste to pred tisočimi leti drugače delal...

mmm... vidim, da je tole že skor pozabljena tema... enga za stare čase!

sicer poznam vse njihove komade, ampak ta video je pa res mega! zanimivo tud, da ta komad zavrtijo na raznih zabavah ob petkih in sobotah... najprej house, elektronika, pop... potem pa Blam spustijo in vsi na noge! happy times!

ker sm ravno razpoložen... http://www.youtube.com/watch?v=pc0mxOXbWIU

...in nato se ves poduhovljen usedem v svoj avto (ki onesnažuje okolje) in grem na pir (ki škoduje mojemu zdravju).... (vzdih), kurc!

Lep komentar, Matjaž! samo eno stvar bi povedu... napisal si, da sami ne moremo prehitevati razvoj duše in s tem se popolnoma strinjam... (sam sicer vrjamem, da je bolj pomembno, koliko pustimo, da se duša manifestira v naših življenjih, kot pa razvija - tema za drugič). mislim pa, da posameznik lahko vpliva na svoj razvoj. Vsak slej ali prej pride do točke, ko se zaveda kaj vse narobe delajo v življenju in kako bi stvari lahko počeli bolje, v dobro drugih in ne samo sebi. Ampak tuki se pa malo zalomi: živeti tako, da deluješ v dobro drugih in okolici pomeni, da se moraš odrekovati in ne postavljat sebe na prvo mesto - to je pa neki, kar našemu ego niti malo ni po volji. Kar hočem povedati je: večina ljudi ve, kakšna je prava pot... ampak še vedno hodi po napačni, ker je le-ta bolj "udobna".

oz. če povzamem, ljudje radi popredalčkamo in opredelimo "resnico" tako, nam je bolj razumljivo, pa čeprav ni nujno resnično. al sm se zmotu? u madonca, šele zdle sm opazu, da si napisu "gobčen" in ne "gibčen". hahahaha