Novejši pristopi izraelskih intelektualcev. Drugačen pogled Monde diplomatique Monde dipolomatique2 Dov Weissglas, najbližji Šaronov svetovalec, je priznal, da je »namen načrta umika (iz Gaze) zaviranje mirovnega procesa. Ko ustavite mirovni proces, preprečite oblikovanje palestinske države ter dogovarjanje o beguncih, mejah in Jeruzalemu. Umik je zadosten odmerek formalina, da ne bo prišlo do političnega procesa s Palestinci.«6 Šestnajst mesecev pozneje se ta analiza pokaže za preroško: četverica je obmolknila, Evropska unija pa si je celo lastno poročilo o izraelski priključitvi Vzhodnega Jeruzalema umaknila izpred oči. Skratka, Izraela nihče več ne vznemirja z mirovnim načrtom ... Trik je uspel. Sijajno uprizorjen umik 8000 naseljencev z območja Gaze je hipnotiziral planet, ki je od tedaj slep, gluh in nem za usodo Palestincev. Vendar organizacija Mir zdaj ocenjuje, da se je število naseljencev v primerjavi z lanskim letom povečalo za 6 100, tako da jih je zdaj na Zahodnem bregu skupno 250 000.7 Ta je zdaj s povečanjem naselbine Maale Adumim dobesedno razklan na dvoje. Gradnja zidu se je pospešila, skoraj polovica je postavljenega ali pa tik pred tem, s čimer se zaključuje obkolitev Vzhodnega Jeruzalema.8 Vojska je pomnožila bombardiranja in umore, ne smemo pozabiti na poniževanja na 750 cestnih zaporah. A vendar molk: nič ne de za mednarodno pravo, resolucije Združenih narodov, ustanovitev palestinske države na celotnem Zahodnem bregu in območju Gaze s prestolnico Vzhodnim Jeruzalemom, kajti mir je na pohodu ... Kljub temu, da so priseljenci sami bežali pred rasizmom, so bili sovražno nastrojeni do domorodnih prebivalcev, Arabcev. Zacelo se je preganjanje Palestincev z njihove zemlje. Edward W. Said, priznani pokojni palestinski pisatelj, je pojasnil v nekem intervjuju: » Terorizem je bil ena izmed uveljavljenih praks zgodnjih sionisticnih ekstremistov, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastavljali bombe na arabskih tržnicah z namenom teroriziranja prebivalstva. « Leta 1920 je bila ustanovljena para-vojaška organizacija Haganah . Danes bi veljala za teroristicno. Kasneje sta nastali že ultra-desnicarska, militantna organizacija Irgun Zvai Leumi (IZL) ter Posebne nocne enote (SNS). Sodobni izraelski zgodovinarji upravicujejo obstoj teh organizacij z razlago o samoobrambi, toda zgodovinska dejstva jim nasprotujejo. Te skupine so nacrtno napadale Palestince. George Bisharat, univerzitetni profesor prava v Kaliforniji, opisuje: » Palestinske vasi so bile najveckrat napadene ponoci iz dveh ali treh smeri, medtem ko je cesta proti najbližji arabski državi ostala odprta .« Eden izmed vecjih pokolov se je pripetil 9. aprila 1948 v vasi Deir Yassin, kjer so pripadniki IZL pobili 254 palestinskih civilistov. Pokol je zgrozil tudi širšo židovsko skupnost. Vodja para-vojaške organizacije, Menachem Begin, je IZL nato preoblikoval v Svobodnjaško stranko (Tnuat Haherut). Ob Beginovem obisku ZDA je New York Times 4. decembra 1948 objavil pismo skupine judovskih uglednežev, ki so ameriško javnost opozorili: » Svobodnjaška stranka je po svoji organizaciji, metodah, politicni filozofiji in socialnem pozivu sorodna nacisticnim in fašisticnim strankam. Njeni pripadniki znotraj judovske skupnosti pridigajo ultranacionalizem, verski misticizem in rasno vecvrednost .« Med podpisniki pisma so bili Albert Einstein, Hannah Arendt in Sidney Hook. Za omembo, Menachem Begin je kasneje postal izraelski premier (1977-83). Judovski zlocini nad Palestinci so bili opaženi tudi drugje po svetu. Mahatma Gandhi je 26. novembra 1938 zapisal v indijskem glasilu Harijan: » In sedaj beseda o Židih v Palestini. Nimam nobenega dvoma, da so se stvari lotili napacno. Palestina biblijskega pojmovanja ni geografsko podrocje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izvedeno s pomocjo bajoneta ali bombe. V Palestini se lahko nastanijo le z dobro voljo Arabcev .« Maja 1948 je bil ustanovljen Izrael. To leto je v palestinskem spominu zapisano kot al-Nakba (katastrofa). Izrael je okupiral 78% palestinske zemlje. 750.000 Palestincev je bilo izgnanih. Postali so vecni begunci (danes jih je 5.5 milijonov). Medtem ko so pri OZN veckrat zahtevali vrnitev beguncev, je Izrael igral na karto sprenevedanja. Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), je že pred letom 1948 za Palestince dejal: » Obstaja nekaj sto tisoc crncev, vendar pa to ni pomembno .« V Izraelu je prevladala propaganda, da so Palestinci nomadi in da jim torej z izgonom ni bila povzrocena vecja škoda. Le David Ben-Gurion, prvi izraelski premier (1948-53 in 1955-63), je nekoc svojemu prijatelju Nahumu Goldmannu priznal: » Ce bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal pogodb z Izraelom. To je samoumnevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to njim pomeni? Oni vidijo samo eno stvar: prišli smo in jim vzeli zemljo .« Leta 1967 je Izrael okupiral še preostalih 22% nekdanje Palestine (Gaza in Zahodni Breg). Palestinci so podvr�eni pomanjkanju in diskriminaciji. Izraelski voditelji jih imenujejo » u�i «, » kobilice « in » dvonoge �ivali «. Vodilni rabin stranke Shas, Ovadia Yosef, je izjavil, da so Palestinci kace, ki bi jih bilo treba pobiti.
