Lepo vas prosim, dragi ljudje s samospostovanjem, ogledali, projekcijami in iluzijami, ki si jih ustvarjamo o ljudeh. Ce ste iskreni, boste priznali, da za svoja dejanja nosimo odgovornost sami. Ce je dragi Anathi prijatelj s kakrsnokoli obliko komunikacije obljubljal prijateljstvo, potem pa se sprenevedal in zapovrh se uzalil.... naj ta prijatelj za svoja dejanja koncno ze sprejme odgovornost. Komunikacija je vendar dvosmerna! In ne svetujte ubogi revi, ki je ze tako ali tako prizadeta, da naj se zdaj globoko zazre vase, isce napake pri sebi in poskusa zbuditi samospostovanje v sebi... Vse to ne bo resilo njenega problema. Iskrenosti nam manjka. To je vse. Pa zakaj takoj vsi pomislite na ljubezen? Ali je clovek lahko prizadet samo na osnovi ljubezni? Kaj pa obcutek, ko se clovek odpre socloveku, pokaze svojo ranljivost in dobi potem za return sus v glavo? Je to nujno povezano z ljubeznijo....? Vedno bolj imam obcutek, da iscete opravicila za svoja dejanja v mislih modrecev, ki so morda ta svet dojemali drugace, kakor ga mi. In kako naj s svojim samospostovanjem in brez posledic recem (karikiram): "Prijatelj mi je ubil mamo. Ampak ni blema, ker je problem v meni, ker nimam samospostovanja!? On pravzaprav ni nic kriv." In ne recite mi, da sem primitivna. In da ne razumem tega sveta. Vse to so mi tudi ze vrgli v faco. Samo svoj pogled sem zelela deliti z vami. Ne zamerite mi.
