Iknee

Zanimiv intervju, objavljen v Financah, sicer iz leta 2011, a verjetno še aktualen, težko pa bi bilo kar čez palec reči, ali situacija danes slabša ali boljša: Odpadki donosni skoraj kot mamila in orožjeTrgovina z odpadki je četrta najdonosnejša dejavnost organiziranih kriminalnih skupin, takoj za mamili, orožjem in trgovino z belim blagom, pravi Katja Eman, doktorska študentka varstvoslovja, ki proučuje področje ekološke kriminalitete in ekološke kriminologije Iva Gruden Zgolj ugibamo lahko, kako velik je delež ilegalno inskrito odvrženih odpadkov, ki jih italijanska mafija ponoči skrivaj prepelje čez mejo, in koliko slovenskih lastnikov tovarn plača organiziranim skupinam, da se namesto njih znebijo smeti, ki nastanejo pri proizvodnji in katerih zakonita predelava ali skladiščenje je zelo drago, pravi sogovornica. "Primorski policisti se pri svojem delu srečujejo tudi z organiziranimi kriminalnimi skupinami, ki z italijanske strani tihotapijo odpadke. Te včasih tudi domačini - zaradi nevednosti ali denarne koristi - mečejo v vrtače in kraške jame," tako pravi Katja Eman, strokovnjakinja za ekološko kriminaliteto. Kaj proučuje ekološka kriminologija? Če izhajamo iz pravne definicije, gre za vsa dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, torej vsa kazniva dejanja, ki jih določajo kazenski zakonik in podzakonski akti: kakršnokoli oškodovanje in uničevanje narave, vse od ilegalnega odlaganja odpadkov do trgovine z živalmi in zaščitenimi rastlinami, radioaktivnimi in strupenimi odpadki, krivolova in mučenja živali. Delimo jo na korporacijsko kriminaliteto, kriminaliteto države in kriminaliteto posameznika. Po sociološki definiciji pa so to vsa družbeno nesprejemljiva dejanja zoper okolje, ki pa niso nujno tudi pravno prepovedana, recimo pljuvanje ali odmetavanje papirčkov in žvečilk po tleh. Lahko na primeru ponazorite državno, korporacijsko in ekološko kriminaliteto posameznika? Pri ekološki kriminaliteti posameznika gre za majhna, čeprav morda enako škodljiva dejanja, ki so posledica pomanjkljivih sociokulturnih vrednot in navad ter odsev osebnosti posameznika. Pri tem pa ne moremo v celoti izključiti, čeprav zelo majhnega, imperativa dobička. To so divja odlagališča odpadkov v gozdu, goloseki, usmerjanje komunalne vode iz hišne greznice v vaške jarke, zavestna nepravilna uporaba škropiv in gnojil v kmetijstvu, cestni in drugi promet ter druga človeška dejanja zaradi ugodja in prestiža, ki škodujejo okolju. Korporacijska ekološka kriminaliteta obsega namerno dejanje ali opustitev dolžnega ravnanja, ki ga zagreši posameznik ali skupina v podjetju v svojo korist. Na primer? Govorimo o dejanjih, ki so rezultat namernega odločanja ali krivdne malomarnosti v legitimni formalni organizaciji, njihova posledica pa je ogrožanje, poškodovanje ali uničenje okolja in s tem tudi ljudi. Korporacijska ekološka kriminaliteta škoduje okolju ali ogroža zdravje ljudi, medtem ko korporaciji ustvarja dobiček - na primer ilegalno odlaganje strupenih odpadkov, nepravilno skladiščenje strupenih odpadkov, tveganja na delovnem mestu v rudnikih in tovarnah, izpusti strupenih snovi iz tovarn in podobno. Kaj pa ekološka kriminaliteta države? Ta je v Sloveniji redka v dejansko vidni obliki, kot denimo ameriške vojaške operacije, ki za sabo pustijo popolno opustošenje in uničenje narave. Je pa bolj možna v obliki kaznivega dejanja opustitve dolžnega ravnanja, ko država kot lastnica ali nadzornica "spregleda" kršitve in zavestno ogroža svoje državljane - na primer preseženi izpusti nevarnih snovi na ogroženih območjih, kot so Hrastnik, Trbovlje, Anhovo in druga mesta, ter mačehovsko ignoriranje razmer. Kaj jo povzroča? Dobički? Najpogosteje, razlogi pa so še malomarnost, nevednost ali zgolj zloba pri mučenju živali. Najhujše oblike ekološke kriminalitete, kamor sodita organizirana in beloovratniška oziroma korporacijska kriminaliteta, ki sta najbolj skriti in najbolj škodljivi, pa so vsekakor povezane z dobičkom. O kakšnih vsotah lahko govorimo? Zelo visokih. Poglejmo odpadke: pravno regulirano odlaganje ali predelovanje strupenih, škodljivih, nevarnih odpadkov doseže vrednost nekaj deset tisoč evrov. Gotovo je laže oziroma ugodneje posamezniku ali organizirani kriminalni skupini plačati samo 10, morda 20 tisoč evrov, da se namesto vas znebi odpadkov in jih odvrže v jamo ali gozd. Obe strani imata finančno korist. So odpadki najdonosnejša panoga ekološkega kriminala? Da. Po zadnjih podatkih je trgovina z odpadki četrta najdonosnejša dejavnost organiziranih kriminalnih skupin, takoj za mamili, orožjem in trgovino z belim blagom. Zaradi neurejene zakonodaje in finančne osiromašenosti so za sprejemanje odpadkov najprimernejše države tretjega sveta. Je taka ilegalna trgovina tudi drugje? Seveda, celo v Evropski uniji, na Balkanu in tudi pri nas. Policisti na Primorskem se pri svojem delu srečujejo tudi z organiziranimi kriminalnimi skupinami, ki z italijanske strani tihotapijo odpadke. Te včasih tudi domačini - zaradi nevednosti ali denarne koristi - mečejo v vrtače in kraške jame. Zgolj ugibamo lahko, kako velik je delež ilegalno in skrito odvrženih odpadkov, ki jih italijanska mafija ponoči skrivaj prepelje čez mejo, in koliko slovenskih lastnikov tovarn plača organiziranim skupinam, da se namesto njih znebijo smeti, ki nastanejo pri proizvodnji in katerih zakonita predelava ali skladiščenje je zelo drago. Govori se tudi o tako imenovanih vikend akcijah. Kaj so to? Te so kar značilne za Slovenijo, ponavadi se izražajo v dveh oblikah ekološke kriminalitete: ilegalnem izkoriščanju mineralnih surovin, kjer gre večinoma za izkope surovin brez ustreznih dovoljenj in površinske kope, ter ilegalnem odlaganju odpadkov. V teh akcijah storilci na zemljišču, njivi ali travniku odstranijo vrhnjo plast humusa in nekontrolirano izkopljejo surovine, najpogosteje gramoz, do globine približno petih metrov. Gramoz s tovornimi vozili razvozijo na posamezna gradbišča ali deponije. Po koncu izkopa jamo zasujejo z gradbenimi ali drugimi odpadki, tudi nevarnimi, salonitnimi ploščami, olji in mazivi, nad te odpadke pa spet zrinejo humus, ki so ga deponirali v bližini, in tako zakrijejo izkopavanje. Storilci imajo v takih primerih dvojni dobiček, saj so dobili gramoz in se brezplačno znebili odpadkov. Kako je sicer z ekološkim kriminalom v Sloveniji? Število odkritih primerov niha. V povprečju letno zabeležimo od 140 do 150 kaznivih dejanj zoper okolje, prekrškov, ki jih obravnavata policija ter inšpektorat za okolje in prostor, pa je nekaj več. A upoštevati moramo, da se je leta 2008 spremenil slovenski kazenski zakonik, ki je v 32. poglavju, ki obravnava kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, en člen izbrisal in dodal dva nova. Sprememba gotovo vpliva na statistiko, zato jo moramo pri interpretacijah upoštevati. Predlanskim in lani smo sicer zabeležili malce višjo številko, a ne morem z gotovostjo zatrditi, da ekološki kriminal narašča. Poleg tega moramo upoštevati lansko čistilno akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, zaradi katere je bilo več prijav. Kakšno je razmerje med odkritimi in dejanskimi primeri? Sivo polje kriminalitete, torej dejansko storjena in neodkrita kriminaliteta, je vedno bilo in vedno bo neznanka. Pri posebnih oblikah kriminalitete, kot je ekološka, kjer je žrtev okolje, ki storjenega kaznivega dejanja ne more prijaviti, in kjer so posledice dejanja sprva nevidne in težko dokazljive, je delež dejansko storjene kriminalitete nekoliko večji kot pri drugih klasičnih oblikah kriminalitete. Lahko bi rekli, da se odkrije približno polovica vseh primerov ekološke kriminalitete. So bili kakšni primeri odmevnejši? Zaradi ekološke kriminalitete pri nas najbrž še nihče ni sedel? Res ne, na to še čakamo. Večjih primerov na področju podjetniške ekološke kriminalitete ni bilo, čeprav velikokrat beremo o množičnih poginih rib, katerih vzrok so izpusti iz industrijskih obratov. Znani so različni primeri trgovanja z odpadki, kjer nepravilnosti odkrijejo pri pregledu dokumentacije tovora, ter posamezni primeri tihotapljenja rastlin in živali - temu tudi v svetu zdaj posvečajo zelo veliko pozornosti. Žal v Sloveniji na tem področju še nimamo ustaljene sodne prakse, kar se kaže tudi v nižjih izrečenih kaznih. Kdo pri nas odkriva ekološko kriminaliteto? S primeri ekološke kriminalitete se srečujejo policisti in okoljski inšpektorji, ki nato primer predajo policiji ali tožilstvu, da se za kaznivo dejanje izvede predkazenski in potem kazenski postopek. A ekološka kriminaliteta je zelo specifična, zato zahteva veliko terenskega dela, saj o njej govoriti le v teoriji ni smiselno. Šele praksa da popoln vpogled. Sicer pa pri svojem delu poleg policije, forenzikov in okoljskih inšpektorjev sodelujemo še z nevladnimi organizacijami. Pomembne so tudi ozaveščenost državljanov in njihove prijave posameznih primerov ekološke kriminalitete, kar se je lani v Sloveniji izkazalo kot pozitivno. Kako usposobljeni oziroma kredibilni so inšpektorji in policisti, saj gre za še nedodelano vedo? Povsod, sploh pa pri novih oblikah kriminalitete, kot je ekološka, se morajo vsi vpleteni nenehno dodatno izobraževati. Kriminalci so namreč vedno korak pred preiskovalci. Moram pa poudariti, da sta policija in inšpektorat pri tem v zadnjih nekaj letih naredila velik korak naprej. Večkrat na leto potekajo izobraževanja, nadrejeni so za novo znanje zelo zainteresirani, prirejajo okrogle mize, vabijo nas na predavanja na policijske uprave in druga strokovna srečanja. Ves čas uspešno sodelujemo. Položaj se nedvomno izboljšuje. Kakšne so kazni za ekološke prekrškarje? Kazenski zakonik predvideva vse od denarne do največ petletne zaporne kazni. Vendar povsod po svetu storilci takšnih kaznivih dejanj dobivajo nižje kazni v primerjavi z drugimi dejanji, čeprav je bilo prizadeto življenje oziroma zdravje posameznika. Zakaj? "Pri trgovanju z izpusti ogljikovega dioksida gre po mnenju nekaterih kriminologov za umetno ustvarjen oziroma organiziran sistem, saj ima nekdo dobiček od nečesa, kar sploh ni natančno določeno in merljivo, razlaga Katja Eman. Res gre za nenavaden pojav, a raziskovalci se z njim srečujemo povsod po svetu. Morda zato, ker je primarna žrtev ekološke kriminalitete okolje, sekundarna pa človek, kar je v kazenskem postopku zelo težko dokazati. Prav tako se posledice pri človeku, najpogosteje gre za zdravstvene težave, pojavijo pozneje, lahko šele čez nekaj let. Tako je bilo v kar nekaj odmevnih primerih. V Indiji je zaradi izteka barvil iz tovarne umrlo 90 ljudi in precej živine, a so primer rešili z denarno odškodnino, kazensko ni odgovarjal nihče. Tudi izlitje nafte v Mehiškem zalivu je kaznivo dejanje ekološke kriminalitete, saj je šlo za malomarnost upravljavcev vrtine in namerno zavajanje javnosti, pa prav tako ni bil nihče uradno obsojen. Tako kot tudi pri izlitju strupenih snovi iz tovarne aluminija v madžarskem mestu Ajka, kjer so posnetki pokazali, da je jez zaradi preobremenitve puščal strupeno goščo že pred ekološko katastrofo, ko je nadrejeni vseeno odredil, da ga še napolnijo in obremenijo pregrado v jezeru. Zakaj se takšni primeri ne razrešijo? Zakaj nihče ne odgovarja? Pravilnega odgovora ne morem dati. Razlogov je lahko več, od političnega vpliva in moči ter interesov v ozadju do težavnega odkrivanja storilca in težkega dokazovanja v kazenskem postopku. Pred nedavnim je agencija za okolje objavila popravljene podatke o izpustih industrijskih onesnaževalcev za leto 2009. Izkazalo se je, da so bili podatki o nekaterih onesnažilih, objavljeni oktobra, veliko višji kot tisti, ki jih je agencija objavila letos februarja, in da je izvajalec naredil napako pri meritvah. Vrednost nekaterih onesnažil se je na primer po popravljenih podatkih znižala tudi za več kot polovico. Ali bi v tem primeru moral kdo odgovarjati in kdo? Sprašujete me o primeru, o katerem sem brala v medijih, podrobneje pa ga ne poznam in ga zato tudi ne morem komentirati. Napake pri takšnih meritvah se hitro zgodijo in gotovo obstaja utemeljena obrazložitev razlikovanja rezultatov meritev. Seveda vsak tovrsten pojav vznemiri javnost, zato je treba biti pri meritvah in tudi pri javnih objavah vedno pazljiv, bolje preveč kot premalo. A zahtevati kazensko odgovornost v tem primeru je po mojem pretirano. Za to odgovorni posamezniki so gotovo odgovarjali v okviru institucije, kar se mi zdi dovolj. Verjemite mi, da moraš ob taki napaki v raziskovalnem svetu delati desetkrat več, da popraviš storjeno napako in omadeževano ime. Žal pa obstajajo dokazi, da se lahko znanstvene raziskave zlorabijo v politične namene in zavajajo. O tem je bilo zelo veliko napisanega lani v zvezi z globalnim segrevanjem, čemur so se uprli številni strokovnjaki po vsem svetu. Takim zlorabam močno nasprotujem. Toda v primeru, ki ga omenjate, o tem ne moremo govoriti. Čeprav gre za zdravje ljudi, po vašem krivci ne potrebujejo sankcij? Tako sklepanje in povzemanje v skrajne sklepe sta prenagljena. Da, zdravje ljudi je pomembno in treba ga je varovati na vsakem koraku, vendar ne zgolj zaradi napake pri meritvah. Je pa to vsekakor dobra izkušnja za naprej. Slovenija plačuje EU kazni zaradi previsoke vsebnosti prašnih delcev P10. Bi lahko rekli, da je ekološki kriminalec? Ne. EU je znana po sprejemanju izjemno stroge zakonodaje na področju varstva okolja. Prav tako nekatera pravila samovoljno določa in vsiljuje, pri čemer je težko ustrezno oceniti, kakšna je dovoljena količina prašnih delcev v zraku. Kdo je postavil to mejo in na podlagi česa? Na tem področju smo zato, vsaj jaz osebno, še zelo pazljivi, ker gre za umetno vzpostavljene sisteme, da bi zaščitili okolje. Za EU je značilno tudi to, da ista pravila ne veljajo za vse države članice, pri čemer okoljevarstvena zakonodaja ni nobena izjema. Podobno je s trgovanjem z emisijami ogljikovega dioksida: tu gre po mnenju nekaterih kriminologov za umetno ustvarjen oziroma organiziran sistem, saj ima nekdo dobiček od nečesa, kar sploh ni natančno določeno in merljivo. Vendar tudi največja dovoljena hitrost je arbitrarno določena, pa jo še vedno spoštujemo in kaznujemo kršitve. Da in tudi na področju varstva okolja bo tako, ko bomo imeli enako dolgo zgodovino. Poleg tega, da gre za razmeroma novo področje, kjer se meje še določajo, je okolje tudi nekaj zelo spremenljivega, živega. Kaznivo dejanje je velikokrat težko dokazati. Znan je primer, ko nihče ne bi ugotovil, da se v potoček zlivajo strupene snovi, če se ta nekega dne na brzicah ne bi začel peniti. Šele takrat so vaščani poklicali policiste, forenziki so analizirali vzorec vode in potrdili, da potoček dejansko vsebuje strupene snovi, ki so izvirale iz enega izmed treh industrijskih obratov na robu znanega slovenskega mesta. Toda dokazati izvor teh strupenih snovi je zelo težko oziroma odvisno od primera do primera. V primeru Nemčije, ki je nekoč svoje odpadke vozila čez svojo vzhodno mejo, so preiskovalci dokazali izvor odpadkov, zato jih je Nemčija morala počistiti in odpeljati nazaj. Sta ta izmuzljivost in nedoločenost ustrezen razlog za kršenje okoljskih pravil? Vsekakor, saj storilci vedno tehtajo med tveganjem oziroma zagroženo kaznijo in stroški ter koristmi, ki jih pomeni neko kaznivo dejanje zoper okolje. Strokovna javnost in raziskovalci se zato zavzemamo, da se naše področje čim hitreje in čim podrobneje določi. Ali lahko po vaših mednarodnih izkušnjah Slovenijo primerjamo s tujino pri študiju, zaposlovanju in delovanju kriminalistov na področju kazenskopravnega varstva okolja? Vsaka država je specifična, Slovenija zaradi svoje majhnosti, zato jo je težko primerjati z ZDA, kjer ima vsaka zvezna država od pet do deset ali več različnih policijskih enot in kjer ima tudi njihova agencija za varstvo okolja preiskovalna pooblastila. Vendar, kot sem že dejala, se na tem področju pri nas zelo veliko dela, tako pri uvajanju uredb EU kakor pri dodatnem usposabljanju preiskovalcev, in razvija. Vsekakor smo primerljivi z drugimi razvitimi evropskimi državami. Bi v Sloveniji potrebovali posebne policijske enote ekološke policije? Mislim, da 150 kaznivih dejanj na leto tega še ne zahteva. Dobrodošli bi bili posebni oddelki, za kar pa so policijske uprave že poskrbele oziroma gredo v to smer z vsaj nekaj kriminalisti, ki pokrivajo ekološko kriminaliteto.

Problem (pa ne le v Sloveniji) je to, da se na en sprevržen način mešajo družbeno - politični sistemi, ki so v bistvu nekompatibilni in povzročajo napeto, konfliktno stanje v družbi. Medtem ko klasični kapitalizem propada, ker ga požira korporativizem, slednji vključuje elemente sužnjelastništva (tako v razvitih državah kot v t.i. tretjem svetu) in nove oblike kolonializma. Še vedno je močno prisoten fevdalizem, kar se je pri nas pokazalo ob osamosvojitvi, ko so ga de facto uzakonili ter Cerkvi in še parim fevdalnim veleposestnikom vrnili njihove enormne posesti v naravi. Po kakšni logiki je nek posameznik ali zasebna ustanova lahko kar lastnik divje narave - nečesa, česar niti malo ni sam ustvaril, ampak je zraslo samo od sebe, živi in se vzdržuje samo od sebe in so drugi ljudje življenjsko odvisni od tega (vodni, gozdni ekosistemi)?!? Kako je Cerkev postala lastnica slovenske narave, a? Tako, da si jo je preprosto vzela! Vzela nekaj, kar bi po ustavi sodobne države moralo pripadati vsem državljanom - moralo biti javno dobro! Predvsem bi morali podržaviti naravo! Prodaja narave in infrastrustrukture sploh ne bi smela biti možna. Ustvarjalnim, sposobnim ljudem pa omogočiti in po potrebi pomagati, da ustvarjajo svoja podjetja, seveda ob dobri delavski zakonodaji, da so tudi delavci zaščiteni, če se lastniki povampirijo in dobijo kake sužnjelastniške ideje. Evo, to je bil moj politični program, zdaj pa na (predčasne) volitve! (hec hec!)

Vse, praktično vse, je bilo treba na vrat na nos pri(h)vatizirati. In zdaj pa kar na lepem podržavljenje hotelov??? In to s strani vladnih strank, ki so prej vneto zagovarjale privatizacijo vsega državnega premoženja! Kaj, za vraga, je spet zadaj? Bodo najprej podržavili, potem pa prodali Madžarom ali pa bodo nastavili svoj kader, v naslednjem koraku zavozili (sabotirali) te hotele, potem pa spet zagovarjali privatizacijo in sami prihvatizirali te hotele za male pare? V vsakem primeru to smrdi do neba. In zakaj, za vraga, podržaviti hotele, privatizirati pa infrastrukturo, vode, narodni park ...? Tu ni nobene logike v smislu skrbi za državljane in njihovo javno dobro, za kar naj bi bila vlada v prvi vrsti zadolžena! Logično in edino prav bi bilo tako: 1. Zasebna lastnina naj bo to, kar ljudje sami razvijejo in ustvarijo: podjetja, trgovine, hoteli, kmetije, kjer poteka pridelava hrane in podobno, ter storitvene dejavnosti. Izjemoma izobraževalne in socialno varstvene in zdravstvene ustanove, a pod posebnimi pogoji, ki omogočajo dostopnost vsem državljanom. 2. Državno oz. javno dobro pa bi moralo biti naslednje: - vsa infrastruktura (cestno in železniško omrežje, voda, plinska, električna in telekomunikacijska infrastruktura) - VODA! - narava: reke, jezera, morje, gozdovi - ja, tudi in predvsem gozdovi! Privatna lastnina gozda bi morala biti še bolj omejena. - šolstvo, zdravstvo in socialno skrbstvo.

Zakaj te pa to zanima?

Ja, zelo veliko ljudi ima takšen modus operandi. Ne bodo se spremenili, zato se v družbi nič ne spremeni, dokler ni tako hudo, da to tudi taki (več kot pol, na žalost) občutijo na lastni koži - njim mora biti hudo, pa še nekako morajo stakniti skupaj vzrok in posledico (kar je za ljudi brez spososbnosti logičnega razmišljanja poseben problem). Kaj je prav ali narobe na univerzalni ravni (ki se slej ko prej preslika na osebno) pa jim je španska vas. Enostavno imajo tako obupno skrčeno zavest ali kaj jim je??? Včasih se mi zdi, da še moj pes dojema stvari bolj celostno in premore več empatije. Pa še tole mi je zadnjič prišlo pod roke in ne morem kaj, da ne bi malo pokomentirala, ker je tako očiten primer laži in manipulacije: Naslov v Demokraciji (komentar v rubriki Fokus): 5.000 kolesarjev nasproti 500.000 volivcem. Avtor: dr. Ivan Klemenčič Vsebine ne bom c/p, ker nima smisla, saj je vse, kar sledi naslovu, le dajanje protestnikov v nič in hvalospev Janševi vladi na osnovi lažnih številk v naslovu. Pa dajmo malo analizirat tole pošastno manipulacijo: 1.) 500.000 volivcev je seveda laž in manipulacija za bruhat. SDS je na zadnjih volitvah volilo okrog 220.000 volivcev. Če k tej številki prištejemo še glasove koalicijskih strank, še vedno ne pridemo do pol milijona. Ampak to prištevanje glasov je zelo manipulativno, kajti nihče v resnici ne ve, ali bi volivci koalicijskih strank še vedno volili te stranke, če bi vedeli, da bodo šle v koalicijo z Janšo - v predvolilnih kampanjah so trdile, da ne in so z vstopom v koalicijo v bistvu prevarale vsaj nekatere svoje volivce. Precej bolj verjetno je, da jih volivci na ponovnih volitvah ne bi podprli, ker ankete (ki so sicer za vzet z rezervo) kažejo, da jim priljubljenost pada in zelo verjetno na volitvah zdaj ne bi bilo mogoče sestaviti takšne koalicije z SDS! 2.) Primerjava rezultata volitev in števila protestnikov na ulicah je pa sploh deplasirana. Kakšen manipulativen, podel mind mora imet tale dohtar česarkoli že, da mu kaj takega pade na pamet (da to počne, ker je popoln bedak, si že težko mislim glede na njegovo titulo). Na ulico gredo protestirat ljudje, ki so bolj proaktivni, energični, ki se ne počutijo slabo v veliki množici... na volitve pa gredo še mnogi drugi ljudje, ki jih na ulico ne boš zlepa spravil. Ustrezna primerjava bi bila število protestnikov in število podpornikov vladi na ulicah Ljubljane. O tem pa vrli doktorirani manipulator molči ko riba! No, potem pa preletim še komentarje. Seveda večina tuli v isti rog z avtorjem. Tu in tam kak osamljen volk zatuli realne številke, a mu tako sledijo najbolj primitivna, žaljiva zmerjanja Janševega tropa. Brez kakršnih koli argumentov seveda, saj jih ne morejo imeti, če so izhodiščni podatki laž in manipulacija. Janšev trop so očitno ljudje popolnoma brez razuma in logike, brez dostojanstva, pritlehno primitivni, hkrati pa polni agresije. Grozljivo.

Zakaj bi komplicirali s cepivi pri depopulaciji, kar ukinejo naj jih in pustijo, da bolezni opravijo svoje, pa še naravno selekcijo bodo imeli. Potem naj za rajo ukinejo še antibiotike in prebivalstvo se bo ekspresno zdesetkalo. Pove se raji to, kar ti, Glas, tule pripoveduješ, pa bodo hitro za.

Ta tekst dodajam tu samo zato, ker je zelo zelo pomembno videti celo sliko, ne zato, ker bi zanikala potencialno hude stranske učinke cepljenja. Kar piše ta zdravnica, ni manipulacija, to so preverljiva dejstva. Niti ni treba tako daleč ali pregledovati mrliške knjige izpred 2. sv. vojne. Treba je iti le na kak star vaški britof in mal pogledat datume rojstev in smrti. Majhni otroci so seveda umirali predvsem zaradi nalezljivih bolezni in tetanusa. Pri zagrizenih anticepilcih se pojavljata dva problema pri razmišljanju (tudi sicer zelo pogosto pri ljudeh): 1.Ozek pogled: "Resnica je samo to, kar trenutno jaz zaznavam oz. kar mi trenutno ustreza." Trenutno v razvitem svetu ni bolezni, ki bi bile dovolj ogrožujoče in razširjene, da bi anticepilci zaznali nevarnost za svoje otroke - ergo, celjenje je brez zveze in ker je očitno brez zveze, mora biti tu glavni interes farmaindustrije. Ker ni poročil o paraliziranih in umrlih otrocih zaradi nevarnih otroških bolezni (proti katerim je večina otrok cepljena), so pa poročila o usodnih stranskih učinkih cepljenja, sklepajo, da so cepiva nepotrebna in samo škodljiva. 2. Sebičnost: "Jaz svojega zdravega otroka že ne bom cepila, saj verjamem, da bo moj super duper potomec že zmogel te otroške bolezni, ki res niso nevarne." OK, tudi če tvoj super duper potomec ne bi nastradal (pa najbrž kar bi, vsaj pri davici in tetanusu zanesljivo), bi ob ukinitvi obveznega cepljenja bilo cepljenih premalo otrok za preprečitev širjenja bolezni in bi otroci s slabšim imunskih sistemom in kakimi drugimi boleznimi, ki jih cepljenje zares ogroža, lahko hudo nastradali. In teh je neprimerno več kot je otrok s stranskim učinkom cepljenja. Nedavno sem se o cepivih pogovarjala z vodilnim razvojnim managerjem v eni od farmacevstkih firm (hehe, ne, ne sodelujem z njimi, srečala sem se preko družinskih prijateljev v hribih) in je rekel, da je izdelava in prodaja cepiv ena najmanj donosnih panog farmacevtske industrije, bistveno boljši zaslužki so pri kroničnih boleznih sodobnega sveta, antidepresivih itn. Če bi se res izkazalo, da so cepiva bolj škodljiva kot koristna, bi jih farmacija brez problema nehala delati, tu ni kakega hudega interesa in pritiska s strani farmacije, bolj za cepljenje navija zdravstvo. Najbrž z razlogom, ki ni ravno finančne ali kake druge manipulativne narave. Vse to, kar sem napisala pa seveda ne pomeni, da je treba kar slepo zaupati cepivom. Vsako življenje in zdravje šteje, zato je kontrola nad cepivi od njihove izdelave do doslednega in poštenega monitoringa stranskih učinkom izjemno pomembno. Pri tako velikem številu cepljenih ljudi bi res morali več denarja vlagati v varnost cepiv. Nikoli pa ne more biti povsem varno in brez posledic vnašanje katerega koli tujka v telo. Tu je treba res pošteno in v čim širšem kontekstu pogledati razmerje med škodo in koristnostjo

Ja, to, kar si napisal, Alef (in Mazzini, ki ga odlikuje velika pronicljivost, čeprav na cajte tudi malo karikira in ga je treba vzet cum grano salis) super ilustrira nedavni Emanuelov citat nekega Skunka. Še nekaj je s tem malikovanjem pridnosti, kar je zelo problematično, sploh na dolgi rok: pridnost po slovensko je antipod ustvarjalnosti in svobodnemu razpolaganju s časom (ki je itak pogoj za ustvarjalnost). Pridni ne prebavljajo ustvarjalnih in bi jih najraje utopili v žlici vode. Ob vsaki priložnosti jih poskušajo očrniti, označiti kot lenuhe, njihovo delo razvrednotiti. Zato je tako težko v Sloveniji uspeti z inovacijami, da o kreativnosti v umetnosti raje ne izgubljam besed. Šele, ko ustvarjalci uspejo v tujini, jim milostno priznajo vrednost ali pa še takrat ne. Ni jim tudi jasno, da delovno mesto, na katerem so lahko oni potem pridni, ni od boga dano, ampak ga je neka ustvarjalna oseba morala prej ustvariti. Primer: bolestna fovšija in metanje polen pod noge ustvarjalcu in lastniku Pipistrela, namesto da bi ga dojemali kot ultimativni primer pridnosti. A ne, to ni tista prava slovenska pridnost zato, ker vključuje ustvarjalnost! Absurdno je tudi, da se imajo pridni Slovenčki za domoljube, v resnici so pa hlapci tujcem, saj svoje lastne ustvarjalce (ki so pogosto tudi ustvarjalci delovnih mest!) zatrejo. Če lastne ustvarjalce zatrejo, potem bodo seveda dobili prostor tujci, "ta pridni" bodo pa njihovi delavci za male pare in bodo slej ko prej pridno šprehali dojč.

Jaz pravim, da ima rdeči prednost. Mislim, da se stop znak nanaša na odnos prednostna - neprednostna cesta (če imaš STOP, se moraš obvezno ustaviti, pri trikotniku pa ne). Rdeči in modri pa sta v medsebojnem odnosu na istem in potem seveda velja, da ima tisti, ki gre naravnost prednost pred tistim, ki zavija v levo. Konec koncev teoretično gledano modri ne more vedet, kaj za en znak ima rdeči - z njegovega gledišča sta enakovredna in bi ga lahko tudi kar čakal pa čakal, rdeči pa njega.

V tekstu, ki ga je napisal Skunk in z navdušenjem objavil Emanuel, mi je skočil v oči tale stavek: "...se je ta segment ljudi neverjetno polenaril, zanemaril, se odvadil vlaganja truda v svoje delo, v svoje telo, izgubil vsake delovne navade, najvažnejši so postali vsakokratni prosti vikendi ter čimveč dupusta in čimveč brezskrbnih počitnic vsako leto. Delo pa, kakšno delo?" Ker se tiče mojega učiteljskega poklica, sem zato prej odreagirala, itak, a bom na tem primeru razložila, kako manipulativno je tako polariziranje "pridni" torej zaslužni vs. "leni", ki jim je treba odvzeti pravice, ker si jih ne zaslužijo. Skunki vedno, kadar se učitelji borimo za boljše vrednotenje (ne le v denarju!) učiteljskega poklica, začnejo z enimi in istimi očitki o tem, kako učitelji hodijo v službo od 8h do 13h, ob dveh pa bojda že doma kuhamo kosilo in smo potem fraj do naslednjega jutra, pa 4 tedne počitnic da imamo čez leto in kar 2 meseca poleti. Teh tipov resnica niti malo ne zanima. Izdelajo si neke stereotipe, po katerih so tisti, ki spadajo v njihovo "domačijo", super duper naj naj (točno tako kot v tem zapisu), "oni ta drugi" pa vse najslabše. Lahko jim še tako dopoveduješ in dokazuješ, da so v zmoti - ne, oni že vedo, ti pa lažeš. Lahko jim poskušaš dopovedati, da učitelj dela bistveno več, kot je ur neposredno z učenci pri pouku, saj se moraš pripraviti za razlago, pripraviti gradivo, animacijo in motivacijo za učence, posebne teme, vaje in teste itn. itn. ... ne verjamejo, kajti oni že vedo - kot da učiteljem 24/7 čepijo za hrbtom in gledajo kaj delajo in kdaj. In seveda so prepričani, da učitelj neha delati tisti hip, ko se njegovemu mulcu začnejo počitnice. Pri tem kajpak namenoma "pozabijo", da so v počitnice preko leta vključeni tudi številni dela prosti dnevi, ki so dela prosti tudi za "ta pridno" vrsto Slovencev! Da o tem, da tistih 10 delovnih dni, ki so dejansko počitnice tudi za učitelje, učitelji prinesemo noter (opravljanje teh ur vseh šole natančno evidentirajo) z vodenjem celodnevnih ekskurzij, taborov, neplačanih dejavnosti izven pouka kot so razni krožki, raziskovalne naloge, projekti ... tega je na šolah še pa še in učitelji za to delo niso plačani, zato ga ni učitelja, ki ne bi teh ur oddelal preko leta. Kar se poletnih počitnic tiče: za učitelje na srednjih šolah se začnejo 7.7. in končajo okrog 16.8. (odvisno od tega, kdaj pride vikend). Ta čas, ko so njihovi mulci že doma, potekajo na šolah popravni izpiti, delo z dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo podaljšano šolsko leto, evalvacije, planiranje dejavnosti, delovni sestanki, strokovni seminarji, avgusta pa popravni izpiti in jesensko maturitetno obdobje, seminarji, priprava na delo. Ko jim to pojasniš, samo posmehljivo prhnejo in izjavijo, da to pa ni nobeno delo, da oni pa že vedo, kaj je res delo. Z njimi ni nikakršnega dialoga, svet gledajo črno - belo. Če si njihov, bo še tvoj drek dišal po vijolicah, če si na drugi strani, jim boš cel smrdel, pa tudi če nosiš Chanel No5. Tvojim argumentom se smejijo in ti nonšalantno izjavijo, da lažeš, pri čemer je jasno, da resnice sploh ne poznajo in kar je najbolj zaskrbljujoče - nočejo je poznati. In podpirajo in volijo diktatorje, ki jim potrjujejo tak pogled na svet. Zato so nevarni. Če dobijo oblast pa sploh. Tako črno belo gledanje in zanikanje relanosti je seveda dolgoročno nevzdržno, vsi diktatorji si slej ko prej sami skopljejo grob, a problem je v tem, da v jamo pade cela družba, ki si dolgo ne opomore. Primer: Venezuela, katastrofa, ki jo je povzročil Hitler...

Sicer sem komentirala Upoštevankin post, zato sem pisala o strategiji, sva pa očitno pisala hkrati in se je moj post potem pojavil pod tvojim, se pa kar lahko strinjam tudi s tem, kar si napisal.

Sicer sem komentirala Upoštevankin post, zato sem pisala o strategiji, sva pa očitno pisala hkrati in se je moj post potem pojavil pod tvojim, se pa kar lahko strinjam tudi s tem, kar si napisal.

Domy, k temu bi dopisala še en citat in sicer iz časov kmalu po jugoslovanski vojni. K mojim staršem je prišel na obisk iz Beograda prijatelj še iz časov sodelovanja jugoslovanskih raziskovalnih inštitutov. Rekel je nekako takole: " A vesta, kdo je v resnici omogočil Miloševića in Karadžića? Mi! Ja, mi, molčeča akademska elita, ki smo se zaprli v svoje laboratorije in se tam delali, kot da se nas politika ne tiče."

Tebi se zdi njegova strategija slaba, ker je tako očitna - tebi (pa meni, pa še komu). Mnogim pa ne, na žalost - in te ima dobro naštudirane. Nobena stranka nima tako velike in zveste volilne baze kot Janša

Evo, The Killers in eden njihovih boljših, komad, ki je med mojimi top 5, odkar sem ga prvič slišala: Human https://www.youtube.com/watch?v=RIZdjT1472Y Pa še genialna priredba besedila enega od komentatorjev na yt: (bi jo morala najbrž nalepit še v temo Politika, hehe) "Are we Human? Or are we Hamsters? My fur is cuddly, My nose is cold, And I'm on my wheel looking for the answer. Are we Human, or are we Hamsters?"