Daxa

Katera je ta trgovina ne vem. Sama osebno pa sem bila najbolj zadovoljna s postrežbo v LJ na Resljevi ( če me spomin ne vara se imenuje Kazanova ) Pa tudi Red shop pod Gradom (ulice ne vem) je dober - no ja, vsaj bil je. Sicer pa vam priporočam obisk erotičnega sejma (vsaj) v Berlinu in spotoma se lahko ustavite še v erotičnem muzeju.

Zdej si me pa presenetil, priznam. Glede na tvoj nik, bi rekla da ti kaj takega res ne more biti tuje.

Tega pa tudi jaz ne štekam!! Ženska (par) si želi dva otroka in se odloči, da med njima ne bo velike starostne razlike - ji pač ni do tega, da bi pol življenja prelagala plenice. Kaj ima to veze z "družbeno igrico"? In kaj z vzgojo? Mislim da je vzgoja težja (ali pa enako zahtevna) in napornejša, če je med otroki manjša starostna razlika.

A zdej boš pa ciganom prvošu zaslužek, modrim angelčkom pa ne? Zdej pa vidm, da si res žleht.

Saj ne gre za to, da bi te imeli za vzvišeno, temveč ti hočemo povedati, da z pogrevanjem starih stvari najbolj trpinčiš sebe in svojo družino. Marsikdo od nas, ki ti pišemo, ima za sabo kar nekaj težkih trenutkov, vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz, verjemi. Pojdiva lepo po vrsti. Lahko tožiš, komot. Vsekakor bodo tega najbolj veseli odvetniki, ki bodo lepo živeli na tvoj račun. Pa nikar ne misli da ti bodo hvaležni in ti postavili spomenik. Mož in otrok prav gotovo ne, saj boš čas, ki bi ga lahko delila z njima, presedela po odvetniških pisarnah in sodiščih. Energijo in čas, ki ga vlagaš v preteklost raje usmeri v ljubezen do njiju. Včasih so rekli, da sta za vsak prepir potrebna dva - in kolikor vem, to še vedno velja. Človek, se lahko prepira samo z nekom, ki se je pripravljen na prepir odzvati. In kot dobra mati (mislim da se trudiš, da bi bila) bi morala vedeti, da stalni prepiri, pogrevanja in scene, prav gotovo ne vplivajo pozitivno na razvoj otroka. Zamorjena in psihično utrujena boš po vsaki obravnavi bolj in namesto da bi preživela lepo popoldne z otrokom boš tečna in zoprna. Na koncu boš zjutraj jezna nase, popoldne pa na cel svet. Nikar ne misli, da bodo tvoji ob tem uživali. In edino kar boš dosegla bo to, da si na koncu lahko uničiš še svojo družino. Ali so tvoji prepiri vredni tega? Pa še nekaj - morda pa bi jim morala biti hvaležna - saj so te prisilili. da si se postavila na svoje noge.

Če človeku ne moreš želeti dobrega, mu ne želi niti slabega!!! Kajti vse take želje se slej ko prej vrnejo nazaj k tebi. Sama si lepo napisala, to SE JE zgodilo = da - v preteklosti, ki je že minila. Torej pusti tam. Zakaj bi vlačila nepotrebno prtljago s sabo - odloži jo - pusti jo zadaj. Ko o tem razmišljaš, se jeziš, obremenjuješ sebe in moža, se trpinčiš še bolj, kot so te oni. Zakaj jim pomagaš uničevati sebe in srečo svoje družine? Oni so nehali , ti pa nadaljuješ njihovo začeto delo - zakaj že?

Vem da se bo slišalo (tebi) neumno, toda - vse se zgodi tako, kot se mora zgoditi. Ali pa, vsak dobi tisto, kar potrebuje. Ne mislim te žaliti ali prizadeti, s tem imaš sama s sabo že preveč dela. ODPUSTI in pojdi naprej - če seveda hočeš sebi in svojim ljubim dobro in bi rada presekala krog v katerega ste se ujeli. Vse se ti dogaja zato, da bi ti dozorela in razumela, da bolj kot drugi - TI mučiš sebe in svoje ljube. To šolo sm probala na lasti koži in kar nekaj let sem potrebovala, da sem dojela pomen besed in prerasla svojo "trmo in prazen ponos". Vse se bo počasi uredilo, če boš odpustila in seveda dopustila.

Se strinjam s tabo Kako je že tisto - teorija in praksa?!? Znanje je lahko zelo nevarna stvar, če je koriščeno za napačen namen. Vzameš veliko (kampanjskega) znanja, nesposobnost, nerazumevanje naučenega, koristoljubje in ščepec samovšečnosti in dobiš = današnjo politično in gospodarsko situacijo. Zase vedno trdim, da vem le to, da ne vem skoraj nič. Človek se uči celo življenje, na koncu pa neumen umre. Ironija! Žal je večina ljudi zaslepljenih (gluhih in slepih), vendar če smo pošteni, po lastni izbiri. Veliko bolj enostavno je, da verjameš kar ti drugi povejo (RTV, "pametni" prijatelji itd.) kot pa da uklopiš lastne možgane, in bog ne daj, začneš celo razmišljat. Ko v nekom samospoštovaje naraste do take mere, da misli, da je nedotakljiv = KRIZA

Mi lahko kdo pove KAM SE JE IZGUBILA TEMA? S A M O S P O Š T O V A N J E Trenutno ne vidim ne spoštovanja in ne samospoštovanja. Po moji logiki se nihče, ki ima vsaj malo samospoštovanja ne spusti na tako nizek nivo. Ni močan tisti, ki zna stegniti jezik ali pest - temveč tisti, ki zna krotiti svojo jezo (svoje mnenje ali nestrinjanje se lahko pove na veliko lepši način)

Tu pa si me ujel! Nikoli nisem bila pozorna, kaj se takrat dogaja v meni. No ja, pa imam spet delo = biti pozorna.

Moja reakcija? MIRNOST - popolna mirnost. Kot da se mi nebi nič zgodilo, kot da nebi bila prisotna v nesreči. Bolj me vznemiri, če se mi razbije kozarec ali mi pade vžigalnik na tla, kot pa me je takrat tista nesreča. Hvaležnost - za varstvo. Zavedanje - da še nisem zaključila svojega zemeljskega "poslanstva"

Pozdravljeni vsi skupaj! Sama sem velikokrat imela takšne "prebliske", določeno predvidevanje dogodkov - intuicijo, opozorila univerzuma - ali kakor koli bi se že izrazila. Še kot otrok, sem se s tem srečala. No vsekakor me je celo lastna mati imela za čudno, zato sem vse skupaj nekako potlačila v sebi. Enostavno teh misli nisem poslušala. Porodilo pa se mi je tudi vprašanje, ki me je pravzaprav najbolj blokiralo - pri vsem tem. Ali je možno, da z mislimi, mi ustvarimo dogodek? Mi prikličemo - oziroma smo sokrivci za določeno situacijo? Do svoje avtomobilske nesreče, sem bila prepričana, da smo. Pot od Celja do Ljubljane sem prevozila tisočkrat. Toda tistega dne, sem "morala" pred vožnjo pregledati količino olja, doliti vodo za brisalce, pogledati vodo za hlajenje - skratka nekaj me je sililo, da sem avto pregledala, kot da me čaka najmanj 1000 km vožnje po tuji državi. Pa vendar tega takrat nisem vzela kot opozorilo. Končalo se je z "totalko" in mojim zlomljenim nohtom. V trenutku, ko nisem imela več občutka da bom obvladala avto, mi je "glas" dejal - Skloni glavo in zapri oči! In ko sem jih odprla, je bilo vsega konec. Razen pleha in nohta, je bilo vse super. Nobenih psihičnih travm, fizičnih poškodb - še spomina ne - bi lahko rekla. Torej, kdaj je intuicija res intuicija in kdaj smo mi tisti, ki z svojim razmišljanjem povzročimo določeno situacijo?

Me pa res zanima, kateremu angelu in koliko morata onadva plačati, zato ker uporabljata njihovo moč?? Je že res, da imamo ljudje takšne in drugačne darove in sposobnosti, ki so nam dane. Res je tudi, da so jih nekateri v sebi že odkrili, drugi pa se jih še ne zavedajo. Toda - ali so jim bile dane zato, da z njimi služijo in da uboge naredijo še bolj uboge? Mislim da za takšen "greh" tudi obstaja plačilo. Samo računa jim še niso dostavili

Načeloma bi se strinjala skoraj z vsem - razen - Tudi bolan človek ima veliko, kar lahko nesebično podeli z drugimi - svoje iskušnje ob prestajanju bolezni, potrpežljivost do ljudi, ki mu stojijo ob strani in še marsikaj. Vsekakor pa se strinjam, da je včasih potrebno tudi komu "prisoliti krepko zaušnico", da ga prestavimo iz neke otopelosti ali samopomilovanja na trda tla. Največkrat premalo cenimo tiste "drobne" skoraj neopazne geste, ki naredijo bivanje v tem "peklu" znosnejše. Res je, da smo do neke mere vsi egoisti, ponavadi se tega naučimo že zelo zgodaj, vendar pa nas življenjske izkušnje in dogodivščine marsikaj naučijo, če smo le pripravljeni temu prisluhniti in na sebi tudi kaj narediti. No ja - ni pa vsak za vse - to pa je druga resnica.

Po mojem mnenju in iskušnjah, ljudje besedo "dajanje" razumejo nekoliko napačno - vsaj večina, ki jih poznam. Vsi jo vidijo v materiji. Velikokrat, je topla beseda, varna dlan, ali rama na katero se lahko nekdo nasloni vrednejša od premoženja. Dati nekomu nekaj - pomeni, vsaj meni - dati mu tisto, kar potrebuje v danih okoliščinah. Upanje, razumevanje, sprejemanje, morda samo iskren nasmeh in pozdrav - to so stvari, ki jih lahko damo vsakemu človeku, če le pozabimo nase in se ne utapljamo v svojih "problemih in težavah" in seveda, če imamo dovolj odprto srce, da začutimo, kaj nekdo potrebuje. Dati nekomu nekaj materialnega = je trenutna rešitev (čeprav včasih resnično potrebna), dati mu tisto, kar potrebuje njegova utrujena ali obupana notranjost = pa je lestev, po kateri lahko zleze na površje in ponovno zaživi polno življenje. Prav tako sem velikokrat naletela na egoiste, ki so vztrajno ponavljali, da se samo "zavedajo sebe". Med "zavedanjem sebe in svojih potreb" in egoizmom, pa je zelo tanka ločnica - hitro stopimo na drugo stran meje. Nekako tako, kot med genijem in norcem.