Kristina11

Morali bi odpreti novo temo...kdo je boljši, plemenitejši in pametnejši.. Ali pa...kako se naučiti tolerirati tiste, ki živijo, mislijo, govorijo in pišejo drugače od nas. Ne vem, no..kar se jaz na ljudi spoznam...v vsakem najdem kaj lepega...ali slabega. Ni njegov problem, če vidim samo slabo, očitno je z menoj nekaj narobe, ker ne vidim tistega dobrega. Ali ne znam prebrati med vrsticami. Če dam nekoga na ignor..ne pomeni, da je neumnejši od mene.. pomeni, da nisem sposobna sprejemati njegovega mnenja. lep večer

Evo...šla na bankomat..minus pogledam na termometer...spet minus pri matematiki so nas učili...dva minusa je enako plus..potem pa vedi..http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_cool.gif

Ne vem, kje je sploh problem? Število znakcov je tako ali tako omejeno..če pa dobim minus, pa niti ne rabim kakšne posebne razlage niti to ne dojemam kot nazadovanja v razmišljanju, ravno nasprotno...mi da misliti.. Nauči se pa vsak ravno toliko, kot se hoče..

psica...zgoraj omenjaš, da nisi nič posebnega...vsak zase je nekaj posebnega, vsakdo je nekomu potreben in pomemben, predvsem pa preradi pozabljamo nase. In pozabiti nase je največji greh, ki ga lahko storiš napram sebi.

Jaz osebno podpiram evtanazijo... tudi živalim ne dopustimo trpeti neživalskih muk... zakaj bi podaljševali...tako ali tako samo prestopimo prag..

Ne razumem... a hočeš povedati, da je bog ogledalo... mi mu pa lahko pokažemo glavo, srce ali rit..

Zakaj misliš, da smo hodili po enem samem samcatem ovinku celih 2000 let? Če to leti na krščanstvo, ali katerikoli religijo, se motiš... Brez vseh teh verstev, bi ljudje MOGOČE še vedno častili sto drugih bogov... Vse rabi svoj čas... da se razviješ od nebogljenega otročka do odraslega človeka... da že končno splezaš z drevja in hodiš po tleh... da od stoterih majčkenih bogov končno najdeš le njega v sebi...

ŽIVLJENJE je BOG... božansko se je smejati smešnim stvarem... pokazati, da imaš nekoga rad... mu pokazati jezik, če ti ni kaj prav... zakaj bi ločevali telesa, um, logiko, čustva, jih zatirali... vse to je BOG in ON je življenje...

Seveda je za Boga tole tudi ...precej težko... a si predstavljaš, da bi se očitno kazala vsem.. pa te nobeden nebi opazil ? Aja...a kar slikco...počakaj, jo že pošiljam... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ermm.gif slikano z leve... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/blush.gif tale pa z desne... mater, sem lepa... Ali veš...nac05... bog je tudi velik humorist...

Mene ne moti nobeno pametovanje... ker se vedno najde kdo, ki je pametnejši od mene.. pa kdo, ki je..neumnejši od mene... Vsak ima v glavi svoj kamenček modrosti... tako da...kot pravi Goldova zgodbica...vsak ima svoj prav.. lp

Tole iskanje Boga je lahko hudo naporno... za tistega, ki ga išče..pa za samega Boga tudi.. ker se nam kaže povsod..samo..joj, kako sentimentalno bo tole zvenelo.. gledati je potrebno s srcem..

Tole bo pa še huda debata.. nič...jaz grem ga poiskat.. mogoče ga najdem ...če ga, ga vam prinesem pokazat...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

Bojante ima vse pod kontrolo.. ker je v večni navezi Bog-Stvarnik-Bojante... Najbrž že sadita krompir..ker bo letina obilna..http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_rolleyes1.gif

Bojanteja je očitno Bog zelo zaposlil zadnje dni..http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Kdo je Bog...kako si ga predstavljamo ? Kako ga imenujemo ? Duša je Bog...in dušo ima vse, kar smo, in kar je okrog nas...

Tole je pa moralo biti hudo... sem vesela, da si preživel...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Ojla, Bojante... a je bilo naporno silvestrovanje

Kdo pa obsoja in sodi? Kaj pa veš, koliko lahko v življenju preneseš, kakšna je zgornja meja teže, ki jo v življenju lahko preneseš? V momentih, v dnevih pred samoubojem se pojavljajo tako močne negativne, slabe energije, da se jim človek ni sposoben upreti. In takrat so te energije veliko močnejše, kot je volja do življenja.

Duša...sama dobro ve, kdaj in na kakšen način se bo vrnila nazaj v duhovni svet... Vse to razglabljanje o vzrokih samomora, o občutkih krivde bližnjih, ki ostajajo...je na nek način nesmiselno. Gold pravi, da se človek po svoji volji nikoli ne odloči za samomor...Ja, točno po svoji volji se odloči, sam se pripelje do tega, z svojim načinom razmišljanja, z prenehanjem iskanja svetlih plati življenja, z vdajanjem malodušju... Da bi te duše obstale v vicah...kolikor sem brala, tudi v duhovnem svetu obstajajo ...neke vrste okrevališča za utrujene duše, ki so naredile samomor.

Se pravi, da je vse iluzija... Nebi rekla, da je človek tako zelo navezan na materialno raven... bolj je navezan na vse tisto, kar je s pomočjo svojega telesa okušal v življenju. Kaj pa duša, je potem tudi duša iluzija ?

V vsaki dobi oziroma v izjemno kriznih časih so na svet prišli duhovni učitelji in človeštvu omogočili, da je stopilo v naslednje razvojno obdobje. Poznamo jih pod imeni, kot so Herkul, Rama, Šankaračarja, Krišna, Buda, Mohamed in Kristus. Vsak od njih je človeštvu predal nauk, katerega osnovna in osrednja tema so bili pravilni medčloveški odnosi. Primeri: Krščanstvo: "... Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim ..." Budizem: "Človek bi moral svojim prijateljem in bližnjim nuditi pomoč na pet načinov - z velikodušnostjo, prijaznostjo in dobrohotnostjo, tako da z njimi ravna kot s seboj in je tako dober, kot so njegove besede." Hinduizem: "Ne stori drugim ničesar, kar bi ti, v primeru, da bi bilo to namenjeno tebi, povzročilo bolečino." Islam: "Nihče od vas ni vernik, dokler ne ljubi svojega brata tako kot sebe". Judovstvo: "Ne stori svojemu bližnjemu ničesar, kar je boleče za tebe". Taoizem: "Korist tvojega soseda naj ti bo kot lastna korist in sosedova izguba naj ti pomeni isto kot lastna izguba." Iz tako preprostih naukov je človek skozi zgodovino izdelal zapletene dogme in rituale ter bil pripravljen v imenu svoje ideologije tudi ubijati in izgubiti življenje. Verska nestrpnost je bila in je še vedno temeljni vzrok mnogih nesoglasij in trpljenja na svetu. Ko bodo ljudje vseh veroizpovedi spoznali in razumeli, da črpajo iz iste duhovne dediščine, saj so otroci istega Očeta ne glede na ime, s katerim ga glede na tradicijo kličejo, tedaj bo napočila nova doba bratstva in miru.

Rajnki je lahko tako zelo navezan na fizični svet, da lahko pretečejo tedni ali celo leta, preden se mu posveti npr. ob pogledu v zrcalo, kjer ni odseva, ali pa ker ne vidi svoje sence, da je mrtev. Povprečno traja obdobje nastajanja 49 dni, najmanj pa en teden, vendar je trajanje seveda zelo različno. Nekateri ljudje v tem obdobju celo obtičijo in postanejo duhovi. Nekatera pričevanja o tem obdobju opisujejo prizor sodbe, nekakšen življenjski pregled, ki ga poznamo v mnogih kulturah sveta. Vendar, navsezadnje vsa sodba poteka znotraj našega lastnega uma. Sam svoj sodnik smo. Tudi v tem obdobju ima zavest rajnkega možnost za osvoboditev, vendar se je v tem obdobju silno težko osredotočiti, če se prej ni nikoli uril v duhovnih vajah. Kar pomislite, kako težko, če že ne nemogoče, se je molitve domisliti v hudih sanjah ali mori in kako nebogljeni in brez moči se počutimo v njih. Vendar so edino v človeškem svetu ugodni pogoji za duhovni razvoj. Torej, če se že morate ponovno roditi ali če se sami želite ponovno roditi, da bi sledili svoji duhovni poti in koristili drugim, ne smete vstopiti nikamor drugam kot v človeški svet. Ko se pripravljamo za inkarnacijo v človeškem svetu, nas karmični veter pripelje na kraj, kjer se ljubijo naši prihodnji starši. Če nas mati privlači in čutimo željo po njej, do očeta pa odpor in ljubosumje, se rodimo kot deček, če pa je obratno, kot deklica…

Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje; kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine

Celota življenja in smrti je zaporedje nenehno se spreminjajočih resničnosti, ki se imenujejo stanja bardo. Ta stanja so nekakšni odločilni trenutki, v katerih je možnost osvoboditve ali razsvetljenja večja kot sicer. Nauk o bardu je obsežen in vseprežemajoč in ponavadi ga opredeljujejo s štirimi med seboj nenehno povezanimi resničnostmi: življenje, umiranje in smrt, življenje po smrti ter ponovno rojstvo. Prvo, česar se umirajoči utegne zavedati, je prenehanje delovanja čutov. Zatem začne telo izgubljati moč, energija odteka (prvina zemlje se umika v prvino vode). Zatem začne izgubljati nadzor nad telesnimi tekočinami (prvina vode se razkraja v ogenj). Telo se začne ohlajati (prvina ognja se razkraja v zrak). Dihanje je vse težje in začne hlastati za zrakom (prvina zraka se razkraja v zavest), dokler se dihanje na vsem lepem ne ustavi. Vsi znaki življenja so prešli in to je trenutek, ki ga sodobna medicina prepoznava kot »smrt«. Tibetanski učitelji pa učijo o notranjem procesu, ki traja še približno dvajset minut, vendar tu ni pravila in je vse odvisno od umirajočega. Med notranjim razkrojem gre rajnki skozi štiri čedalje bolj subtilne ravni zavesti. Najprej zavest postane izredno jasna in doživlja belino (očetovo esenco), ker se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz jeze. Sledi doživetje blaženosti in »sončne rdečine« (materina esenca), saj se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz želje. Zatem, ko se belina in rdečina združita, doživimo »črnino«. To je stanje uma brez misli, saj prenehajo tudi miselna stanja, ki izvirajo iz nevednosti in zaslepljenosti. Ko se potem začnemo rahlo zavedati, nas obsije Temeljna svetlost – pravi izvir vsakršne zavesti, ki je kakor brezmadežno nebo, brez oblakov ali meglice. Izkušen praktik pri srečanju s Temeljno svetlostjo ohrani polno zavest in se zlije z njo ter tako doseže osvoboditev. Vendar največ ljudi Temeljne svetlosti sploh ne prepozna in se namesto tega potopijo v stanje nezavesti, ki traja do tri dni in pol. Tedaj zavest dokončno zapusti telo (če se torej strogo držimo priporočil, je avtopsijo in kremacijo najbolje opraviti šele po treh dneh).

Če odmislim ves tisti globji pomen smrti...karmično, kar je dobro za dušo, za naš in naših bližnjih razvoj..za menjavo oblačil , prestopanje in skakanje iz ene na drugo vejo našega drevesa življenja...Je po domače povedano zame smrt ena velika ...gledano z povsem človeške plati...nesramna coprnica, ker nam jemlje tiste, ki jih ljubimo ...ker jemlje otroke staršem in starše otrokom..Bolečina je velik učitelj življenja, šele z njo se začnemo spraševati o bistvu vsega tega zemeljskega življenja. Kljub temu, da najbrž tole moje čvekanje ne paše v tole temo...jaz se je bojim, pa kljub temu, da sem jo najbrž že izkusila tisočkrat..ker je to nekaj tako hudo dokončnega. Sploh v primerih, ko jo najmanj pričakuješ, ko ni pripravljen ne umirajoči in njegovi bližnji.