Takole pravi o samomorilcih James Van Praagh: " Prva stvar, ki se človek, ki si je vzel življenje, zave, je dejstvo, da v resnici sploh ni mrtev. Počuti se izredno težak, saj ga še vedno vežejo zemeljske vezi. Na neki način lahko rečemo, da duša ni popolnoma svobodna. Minljiva osebnost umre, ne pa neumrljiva duša. Ta ostaj ujeta med fizični in duhovni svet. Živa je, vendar ni več sposobna živeti s svojimi najdražjimi ali s komer koli drugim. Duša občuti krivdo, bolečino in tesnobo zaradi tega, kar je storila. Zave se svoje usode in tega, kako koristno in pomembno bi bilo njeno življenje, če bi ostala živa. V duhovnem stanju se pričenja zavedati, zakaj je morala iti skozi posebno izkušnjo, ki jo je pripeljala do samomora. Občuti žalos in jezo tistih, ki jih je pustila za seboj. Ni ji dovoljeno oditi niti v nebesa niti se ni sposobna vrniti na fizično raven. Kot v kakšnem slabem filmu vedno znova podoživlja prizor svoje lastne smrti. Nekateri se svoje dejanja zavedajo, veliko samomorilcev pa se ne zaveda, niti da so umrli. " Po napisanem sodeč bi rekla, da duša ostaja v nekakšnih " vicah ". Saj na koncu je tako vseeno ...