soni

Hvala vsem za odgovore. Upam da mi bo to pomagalo in dalo moč da grem dalje. Vsi so mi vedno govorili da sem preponosna in bom z mojim egotom kratko potegnila, sedaj so se pa očitno res stvari obrnile na glavo.

Hvala Daisy. Jaz se vsega tega zavedam In sama sebe za vse krivim. Zakaj me pa potem klice in joče, kako mu je hudo? Da zakaj ga ne morem razumet in mu dati samo malo več svobode? Se dobiva kot prijatelja in ne zdrži. Si me želi objet, ljubčkat. Pa vprasanja če sm njegova, če ga imam rada? Potem pa sem prijazna z njim in dobim vse to nazaj. Sama se zavedam da morem it stran in na temu delam in vstrajam. Potem me pa pokliče oz. kaj takega naredi in smo spet na začetku.

Pozdravljeni. V zvezi s partnerjem sem že 3 leta. Na začetku je bilo vse popolno, mogoče še preveč. Nato sva se začela kregati za vsako neumnost in vsak dan je postajalo hujše. Za več kot pol prepirov sem bila sama kriva, ker nisem vedela več kaj bi, vse me je motilo. Nato sva se malo umirila vendar se je on drastično spremenil. Imel je zelo malo časa zame, hotel je biti s prijatelji in družino, katera mu ogromno pomeni. Na dopust ni hotel nikoli z mano, ker pravi da je star šele 25 let in da bo to izkoristil za žuranje s prijatelji. Kadarkoli sem ga poklicala se je počutil ogroženega in pravil da sem obsedena z njim, ker me je samo zanimalo kje je ali pa kaj počne. Tega enostavno ne zdržim več, sama ne morem več trpet v sebi in sem se enostavno od vsega umaknila. Predlagala sem konec zveze in sva se skupaj odločila da to tudi narediva. Vendar se je sedaj trpljenje šele začelo. Ne želim si prekinit stikov z njim, ker vem da je zlat fant in upam da se bo spremenil v to kar je enkrat bil. Zmenila sva se da bova prijatelja, kar je tudi on predlagal. Če ga kličem ali pa mu pišem ravna zelo grdo z mano. Se zanalašč ne javlja po več ur na telefon, pravi da nima časa in gre ven s prijatelji. Če ga ne pokličem sem že najslabša, mi je za vse vseeno, me ne briga za njega. Želim si ga videti, noče. Čez 2 dni me v joku pokliče da on tako ne more več, da on bi me rad ob sebi. Bojim se ga zgubit, ker se vedno upam da bi se vrnil v tisto kar je bil na začetku, vendar me tak odnos dobesedno ubija. Ne vem več kaj narediti. Ne prenesem tega da se mi zanalašč ne javi. Vem da se vse skupaj zdi že noro in nenormalno vendar jaz res ne vem več kaj narediti. Rada bi mu dala mir in svobodo in ki bosta mogoče pomagala da se vrne nazaj, vendar ne vem kako naj to storim. Ko mu to povem, pravi, da mu rabi samo malo manj teženja in svobode, pa se bo že vrnil v tistega starega fanta. Če ga ignoriram me obsoja da si ga ne želim več, da mi je vseeno, če sem prijazna se obnaša z mano zelo nesramno. 3 dni je najbolj prijazen na svetu pol pa je že vse drugo bolj pomembno. To traja približno že pol leta in res ne vem kako iz tega. Rada bi tudi dosegla da bi se manj sekirala za stvari, da me to njegovo javljanje ne pokonča in da sem lahko tudi jaz kdaj bolj hladna. Kako naprej? Hvala.