leSoleil

Ja. Vedno gledamo potem na izkušnje za nazaj in v taki refleksiji ima vse vedno smisel in namen, to se strinjam. In ni se lahko spirjaznit, da v nekom, za katerega misliš da ti je bil namenjen in je to to v življenju (tisti občutek pač, ne znam ga razložit), potem začneš iskati druge razloge in namen tega, da si to imel. v tem trenutku tega smisla jaz ne vidim. Lahko sem hvaležna za vse. Več kot samo hvaležna. Ampak ta konec se je zgodil tako na hitro, da kot da nisem še čisto dojela. Mislim, da je dejansko težava v tem, da si ne znam odpustiti, čeprav vem da vedno delamo tako, kot v nekem trenutku znamo. S tem oproščanjem imam od vedno težave (drugim ja, pa še to ne vsem, sebi komaj) in se prav ne morem spravit v tako stanje, ki bi trajalo. Da bi lahko rekla in res tako mislila, odpuščam si. In tudi njemu. Verjetno je to ena od največjih modrosti, ki jih človek premore. Da je zmožen tega. Me veseli, da je ta tema očitno tudi zabavna. Vsi smo zelo lahkotni takrat ko nam je fajn v življenju, poznam to.

mako, res je krog in to s strahovi je tudi res. Ampak delujem pa nerazumsko, čeprav se zavedam kako bi bilo bolje. Ne vem, ali je rešitev, da na silo odrežeš vse žive spomine in občutke? Do zdaj se mi je izkazalo, da to ni prava pot, nikoli. Stvar je tudi v kriterijih, hočem rečt da je meni ta človek res ustrezal na vseh nivojih, zato na vseh nivojih čutim to kar manjka. In nisem še uspela pokončat upanja, da bi morda lahko bilo drugače. Večino časa se ujamem v tem, da ne zmorem odpustiti sebi. V tem sem tako slaba. Ker vidim tistih nekaj malenkosti, ki bi jih lahko naredila drugače in tega sploh ne bi bilo. Mislim, da se na tej zanki vedno znova ujamem v ta krog. Bolečine, ker nekoga ni, krivde, ker bi lahko drugače in neke nejasne slike kako naj se lotim vsega in splezam ven, da bom za začetek vsaj bolj produktivna.

Hvala Janko za te besede. Ampak če bi bilo tako preprosto da rečem samo ko ga jebe in grem dalje, bi to že naredila. Samo pri meni ne gre tako. Kaj bi jaz svetovala drugemu ...dobro vprašanje. Rekla bi da naj ne prehiteva, ker vem da bolečina rabi čas. Pri meni konkretno je pa tako, da me je paralizirala. Ne morem ustvarjat, brez apetita sem, s skrčenim želodcem. Pred drugimi se pretvarjam, da sem boljše. In potem ko ugotovim da še nisem in mi to ne znese, spet zginem nazaj v samoto. Tukaj me je pa tega časa prav strah.

Vem, da so take teme bile že odprte, ampak sem zasledila v njih debate ki so skrenile s prvotne teme, zato odpiram novo ... Mineva dober mesec od mojega big break-up. Ni moje prvo prebolevanje, je pa mislim da najhujše doslej. Predvsem iz razloga, ker sem se s tem moškim videla vnaprej tudi v prihodnosti in ker sva si ogromno delila, od vrednot do interesov in skupnega ustvarjanja (tu govorim o delu). Moja težava je v tem, da se ne zmorem pobrati. Pa vem da moram pustiti času čas in vem da bo še preteklo dosti vode da bom boljša. Ampak zaenkrat mi kaže slabo. Bioritem imam obrnjen na glavo. Sem umetnica na svobodi, kar sicer pomeni da si lahko sama ustvarjam svoj urnik. Bi pa bilo verjetno lažje imeti 8urni delovnik in se nekako zamotiti vsaj s sodelavci, če ne že nujnim delom. To v mojem primeru ni ravno prednost. Neprestano niham v razpoloženju od žalosti do jeze in zamere, na koncu zamerim tudi svojemu egu ker ne zna sprejeti, potem pa spet pristanem v tistem občutku praznine. Pred sabo imam pomembno nalogo, kateri nenehno prestavljam rok izdelave. V istem trenutku se zavedam da ni produktivno, da čas teče. Ampak ne premorem moči. Obenem razmišljam o skrajnostih, kot je tista >samo zginit nekam stran<, pa mi žal finance ne dopuščajo tega, da bi zamenjala okolje. Hkrati vem, da beg ne pomeni rešitve ker če nisi opravil sam s sabo tudi ostane samo beg. V eni temi ste si že izmenjali mnenja o prekinjanju vezi ... Realnost je ta hip takšna, da je edina vez med nama virtualna. Viseti na facebooku in spremljati človeka na vsakem koraku ni ravno zdravo, po drugi strani pa se mi zdi, da tega, kar je edino ostalo tudi ne morem odstraniti. In se ne uspem omejevati. Premalo jem, nisem družabna, pa sicer sem. Veliko časa preživim v ugibanju kako bo in kako je z njem. Vem da je drugačen v tem ker ima boljše pogoje za prebolevanje, več dela, več ljudi blizu. Čeprav je mogoče do tam še daleč, me je trenutka ko ga bom videla z drugo res strah. Jaz vedno prebolevam dolgo, čisto vseeno mi pa mislim da nikoli ne bo, ker sem sanjala o tem, da bova pač skupaj. V pogovorih s prijateljicami sem zadržana, nikomur ne jokam na rami ker samo v svoji družbi ko ni nikogar dopustim da se zlomim. Čutim da pričakujejo da se bom pobrala, tudi družina, ker sem sicer pač tako močna. Tako me poznajo. In sem zato na razdalji do vseh, ker nočem bremeniti. Hkrati me ta umik naravnost ubija. Tudi ta preokupiranost z mislimi, kako bo ko se bova srečala po tem dogodku. In kdaj to sploh bo. In ali bo kaj drugače. Mislim, da tako izgubljena nisem bila že leta. Pa poznam svoja veselja, samo v krču sem in kot da jih ne vidim. Pogrešam vsako jutro, večer, ves čas. Ne zagovarjam tega, da se človek zamoti z drugimi ljudmi, mogoče celo ljubimci. Med ljudmi se ne počutim dobro trenutno. Ne zagovarjam niti tega, da bi se morala komurkoli dokazati z nečim kar ni v skladu s srcem. Vem da veliko ljudi racionalno predela tudi na silo, da eni samo potlačijo. Jaz nimam energije da bi žalost skrivala. In nimam je da bi hladnokrvno zaključila v enem stavku, da je treba naprej. Čeprav vem da bom morala. Veliko si očitam za napake in obenem težko sprejemam to da nisem tako močna kot sicer vem da sem lahko in da nisem toliko močna kot on, ki dejansko živi dalje. Človek se prav odvadi samozadostnosti, če naenkrat toliko stvari ni več. Moje vprašanje je enostavno. Kako to spremeniš, ne da bi si na silo zaprl srce in kako pokončaš tisto, kar si iz srca želel dati točno tej osebi? Slutim da lahko minejo leta. S tistim grenkim priokusom.

Najlepša hvala vsem za mnenja.

Zdravo. Pred kratkim se mi je končalo enoletno razmerje s človekom, na katerega me vežejo zelo globoke izkušnje. Že najin začetek je bil precej nenavaden. Spoznala sva se v tujini, se nato po dolgem času kot skorajda tujca (ki sta se videla le enkrat v življenju) srečala doma in ... se je zgodilo. Morda tej zgodbi, ki je zdaj končana (sicer ne na mojo pobudo, zaradi česar sem še vedno v šoku), vendarle pripisujem veliko vrednost ravno zaradi tega karmičnega začetka. In vendar ... Prvič v življenju (in nisem ravno mladenka, grem počasi proti tridesetim) se ne morem znebiti občutka, da je te poti res konec. Skušam ločiti ta občutek od težave s sprijaznjenostjo, pa vendar se mi zdi, da bi se morda lahko še kdaj kaj zgodilo. Zgradilo, točneje. Kakšne so vaše izkušnje s temi globljimi čustvenimi in spiritualnimi vezmi in z občutkom nedokončanosti? verjamete v to, da se lahko dva ponovno srečata ... čez čas?