sončnica1

joj, grozno ti mora bit!!!! sicer pa ne verjamem v tele "katoliške": odpustiti, odpustiti,... tega pa ja ne moreš sam nadzorovati! mislim, ne vem kdo je ljudi vzgajal, ampak čustva pridejo sama od sebe in odpuščanje ne more biti pot ali cilj!!!! po moje pride (če pride in če ne, pač ne pride) samo od sebe, ko zadevo predelaš... ti pa kot pišeš nič več ne čutiš .... jaz sem brala in predelovala dve knjigi od Alice Miller: Odpor telesa in Drama je biti otrok! super pomoč... priporočam! težko je, a na koncu se splača se soočiti z vso bolečino še enkrat, tokrat zavedno in iz domačega fotelja, kjer ti nihče nič več ne more! boli pa kot hudič ko greš nazaj... a na koncu ti ni treba več tega predelovati, si ozdravljen. in takrat čutiš vso stisko ljudi in otrok okoli sebe, nisi brez občutkov, izpraznjen, žalosten,... in še nekaj je: kot bi se na novo rodil ven iz govna v katerem si odraščal! nikoli ti nihče ne more vrniti tega, kar si izgubil.. ampak tako si lahko sam za naprej zagotoviš najboljše! in glede na to, da praviš da se ti zlorabe še dogajajo, je mogoče čas, da se opogumiš in si stopiš nasproti in si pomagaš (tako kot ti nihče drug ne more)! srečno!!!!