Janez hodi po puščavi in je zelo žejen. Vročina pritiska, vode pa nikjer. Končno najde oazo, kjer vidi jezero. Ko pride do jezera, ga ustavi lepa ženska in reče: “Najprej moraš spati z mano, potem pa boš dobil vodo.” Janez pravi: “Ne morem, preveč sem žejen. Najprej moram piti.” Ženska pravi: “Če ne boš spal z mano, boš umrl. Vode ne boš dobil.” Janezu res ne preostane drugege, zato občuje z žensko. Ko je konča, ona reče: “Zdaj greš lahko do jezera.” Janez pride do jezela kjer ga ustavi mlado lepo dekle, ki pravi: “Najprej moraš spati z mano, potem pa boš dobil vodo.” Janez spet pravi: “Ne morem, preveč sem žejen. Najprej moram piti.” Mlado lepo dekle pravi: “Če ne boš spal z mano, boš umrl. Vode ne boš dobil.” Janezu res ne preostane drugege, zato občuje z mladim dekletom. Ko je konča, ona reče: “Zdaj greš lahko do jezera”. Janez pride do jezera, kjer ga ustavi velik močan postaven moški: “Jaz sem poglavar ljudožerskega plemena. Ti si posilil mojo ženo in mojo hčerko. Ti ne boš vode pil. Skuhali te bomo v kotlu in pojedli.” Janezu zastane dih in zastoka: “Oprostite res nisem hotel tega, one so hotle, jaz nisem nič kriv. Hotel sem samo vodo.” Poglever pravi: “Dam ti še eno možnost, da preživiš. Jaz sem zelo naglušen. Prdni tako glasno, da te bom slišal in te pustim, da boš pil vodo.” Janez prdne zelo glasno. Poglavar pravi: “Nič ne slišim.” Janez prdne še glasneje. Poglavar pravi: “Še vedno nič ne slišim.” Janez istisne zadnjo energijo iz sebe in prdne zelo zelo glasno, tako da je kar odmevalo po celi poušavi. Takrat janeza nekdo potreplja po ramenu in pravi: “Hej, Janez. Če že spiš na sestanku, vsaj ni treba tako glasno prdeti, da po celi dvorani odmeva.”
