TheJoker

Pozdravljeni! Ne tacam že dolgo tega sveta, ampak dovolj dolgo, da si bom kmalu lahko kupil legalno pivo , zato bom vesel vsakega odgovora in se že vnaprej zahvaljujem. Uf, pa začnimo. Mogoče bodo moji stavki malce togi in čudni, ker se prvič izpovedujem javno in mi je še malo čudno. Imam se za unikatnega človeka. Imam manjšo govorno motnjo. Že v osnovni šoli sem imel drugačne poglede na lajf kot ostali, zato sm trpel izolacijo. V srednji je šlo vse na bolje, socializacija itd.... Ampak pred letom je nekaj udarilo ven, kar je že skos bilo v meni. Nekaj divjega in nerazumljivega, vsaj meni. Neka sila me tišči dol in mi preprečuje da sem to kar sem. Itak sploh ne vem kdo sem in kaj sem. Počutim se kot totalni bedak, čeprav človeški testi kažejo drugače, ampak vseeno, zjočem se ob vsaki preprosti stvari ki mi jo ne uspe opraviti itd... Preteklo živlenje imam za zelo čudno, saj je, roko na srce, prepleteno z več negativnimi izkušnjami kot pozitivnimi. Nikoli se nisem počutil udomačenega za na ta svet. Vse za nazaj vidim kot velik spodrsljaj. Ostali vedno govorijo kako je blo včasih fajn itd, jst pa tega ne morem reči. Prav zaboli me ko pomislim za nazaj. Primer; bil sem na veliko zabavah, saj pred ljudmi nosim masko veselega in odprtega človega, in sem relativno popularen. Ampak na nobeni zabavi, niti enkrat se nisem počutil fajn. Vedno me prepade neka temačnost, ki ji nisem kos. Prevzame me in me nadzoruje. Imel bi lahko veliko dobrih spominov ampak jih ni. Tudi sedanjost je v k****. Zelo! Večino dnevov preživim v sovraženju samega sebe in životarjenju pred drugimi. Živim v pretvarjanju, da vsaj grem kam vn za vikende, da ne preživim večera sam sabo ker ga ne bi zmogel. ne morem in nemorem. Kot vsak najstnik sem posegel po alkoholu in drogah, dlje od weeda nisem šel, ampak sem sprevidel, da mi to ne ponuja rešitve, razen tistih nekaj ur. Pol je samo še huje. Preprosto ne občutim več radosti v življenju. Tako bedno se počutim kot da sem človek v nekem navideznem svetu ko je vse okoli mene nesmiselno in nepombno. Nimam nikakršne sposobnosti za upravljanje medsebojnih odnosov. Vsak odnos ki ga imam (neljubezenski), zajebem. totalno. Ker v treenutku ko človeka zaznam kot napačnega ga od*****. neznam opisat. Pustim da drugi hodijo po meni, ker če jim bom kej rekel bom nesprejet. Kr v meni še kr deluje strah iz otroštva po izolaciji in nesprejetosti. Nonstop menjam družbo. Pa tudi drugače gledano... punce in to... Naletel sem na eno, ki mi je res všeč. Ena izmed redkih ki mi sploh je! Ampak imava odnos, ki ga sploh ni. Totalno nerazumljivo. Ne znam živet!. NONSTOP si vrtim u glavi preteklost in razmišlam, kaj pa če bi to naredil tako ali ono tako. Razmišljam da bi vse končal. Ampak ne v smislu, govorjenja o samomoru kot iskanje pozornosti ampak res želja po koncu. Zadnjič sem z jokom in ihtenjem moral iti kupiti vrv u trgovino, ker mi je nekaj znotraj ukazovalo da moram. V tem aktu vidim neko osvoboditev od tega kar sem in kar sovražim do vsakega dela duše in ega v meni. Ampak smrt ne bo nič rešla, ali pač?. Bil sem že pri psihologIH, ampak so vsi rekli da je to nekaj čisto normalnega za mojo starost. Ampak ne zame!!! Ker ne morem živeti tako kot hočem! Vedno se nečesa bojim, nek strah iz otroštva. Se ne veselim jutra, ampak se ga bojim. Sovražim se u nulo. sem razmišljal da je depresija to ampak, nevem... mogoč je res faza ali ne ... nevem res.. uglavnem, zdi se mi da veliko zamujam, kar bi moral doživeti sedaj v tej starosti in se ga imeti preprosto fajn.. ampak ne morem!!