KoryuBudo

Pozdravljeni, Kadar poteka kakršna koli razprava na temo meditacije, je slednjo prvo potrebno opredeliti ter jo hkrati tudi ločiti od kontemplacije. Namreč navkljub dejstvu, da naj bi posameznik pri njegovem spoznavanju samega sebe uporabljal obe omenjeni orodji, ki vedno hodita z roko v roki, temu žal ni vedno tako. Kar še posebno velja za vse, ki se ukvarjajo s takšno ali drugačno obliko meditacije, a se izogibajo uporabi kontemplacije, ali ki ne razumejo/poznajo osnovne definicije obeh orodij, na osnovi česar tudi ne razumejo najbolje njunih namenov uporabe. Na drugi strani pa je potrebno vsaj na osnovni ravni opredeliti še marsikatere pojme, v kolikor želimo dejansko razumeti stvarno naravo meditacije in kontemplacije ter njunih namenov uporabe. Vsem najrazličnejšim tehnikam meditacije je skupno, da težijo k navidezno neurejenemu sledenju posameznikovih misli, občutkov, občutenj, čustev ali asociacij; kar nam lahko tudi služi kot nadvse dobra definicija kaj meditacija je in kaj ni. Večina ljudi, ki prakticira takšne ali drugačne meditativne tehnike žal zmotno meni, da z njimi lahko dosežejo stanje umirjenega uma, oziroma da lahko ustavijo bodisi njihov miselni tok bodisi tok njihovega uma - odvisno od posameznikove opredelitve. A dejanski namen katere koli meditativne tehnike ne bi mogel biti dlje od tovrstne nadvse iluzorne želje. V kolikor si ponovno malo podrobneje preberemo zgoraj navedeno definicijo meditacije, ki je univerzalne narave in velja za sleherne oblike meditacij, lahko vidimo, da njen namen leži nekje povsem drugje kot pa v zaustavitvi miselnega toka. Pri čemer gre na tem mestu izpostaviti, da se človekov miselni tok kratkotrajno ustavi izključno v najrazličnejših oblikah tako imenovanega: katatoničnega šoka, medtem ko se dokončno ustavi le z njegovo smrtjo. Iz česar sledi, da stanje umirjenega uma ni enako zaustavitvi miselnega toka, kakor tudi da je zaustavitev miselnega toka zadnja stvar, ki bi si jo posameznik želel doseči. Preden pa nadaljnje spregovorim o osnovnih namenih meditacije, bi želel na kratko opredeliti določene pojme, s katerimi smo se srečali v trenutnem odstavku, da bomo lažje razumeli o čem dejansko teče beseda. Misel je moč najlažje definirati kot sleherno zavedajočo se formo/obliko, katera nastane bodisi spontano sama od sebe bodisi jo ustvarimo zavestno s pomočjo naše osebne volje. V kolikor misel nastane spontano sama od sebe lahko za takšno formo/obliko rečemo, da je materializacija posameznega hotenja, ki izvira iz kolektivno nezavednega dela naše zavesti in jo imenujemo: nevolativna misel. Medtem ko na drugi strani, kadar našo misel ustvarimo zavestno s pomočjo naše osebne volje lahko za tovrstno misel rečemo, da je materializacija posamezne ideje, ki jo je ustvarila naša osebna volja, ki predstavlja enega izmed temeljnih sestavnih delov naše nadzavesti. Tovrstno obliko misli pa imenujemo: volativna misel. Na tem mestu bi želel tudi izpostaviti, da tako nevolativne kot tudi volativne misli predstavljajo tako imenovane: ne zavedajoče se oblike misli, s katerimi se najpogosteje prvič srečamo, kadar prakticiramo takšno ali drugačno obliko kontemplacije. V družino nevolativnih misli sodijo vse arhetipske ideje, med katere sodijo tudi vrline. Pri čemer je potrebno upoštevati, da ne zamenjujemo vrlin z vrednotami, saj vrednote ne sodijo v družino arhetipskih idej oziroma nevolativnih misli. Na drugi strani pa v družino volativnih misli sodijo najrazličnejše oblike zavestnih hotenj in pojmov. Pri čemer je potrebno upoštevati, da zavestna hotenja na najbolj osnovni ravni niso nič drugega kot hotenja, ki sprožijo proces konkretizacije določene arhetipske ideje, ki se zaključi z rojstvom večjega števila najrazličnejših pojmov posamezne arhetipske ideje. Za boljše razumevanje nevolativnih misli in volativnih misli bi predlagal, da se na kratko ustavimo pri naslednjem primeru. V kolikor smo se vsaj delno seznanili z osnovami človeške zgodovine, antropologije, etnologije, sociologije ali katere izmed njim sorodnim ved, smo se lahko seznanili, da vse človeške družbe, brez kakršnih koli razlik, prvo razvijejo takšno ali drugačno prvobitno obliko ureditve, katero danes poznamo pod terminom: demokratična ureditev, ter se skozi svoj nadaljnji razvoj postopoma premikajo skozi najrazličnejše progresivne in regresivne oblike družbenih ureditev. Dandanes tako poznamo ogromno število najrazličnejših pojmov demokracije: rodovna, klanska, plemenska, mestna, fevdalna, vojaška, legalistična, monarhična, republikanska, socialna, liberalna, neoliberalna... Vsi tovrstni najrazličnejši pojmi demokracije nam zgolj razkrivajo dejansko stvarno naravo arhetipske ideje o tako imenovani: demokratični družbeni ureditvi, medtem ko nam celostna narava omenjene arhetipske ideje ostaja še vedno nerazkrita. A navkljub temu lahko ob podrobnejšem preučevanju najrazličnejših pojmov demokracije uvidimo osnovno naravo arhetipske ideje, ki jo slednji predstavljajo. Kajti pri vseh najrazličnejših pojmih demokracije lahko vidimo skupni imenovalec, na osnovi katerega lahko s pomočjo etioloških, ontoloških in femonoloških metod opredelimo naslednjo definicijo demokracije: "družbena ureditev, ki temelji na enakopravnosti in/ali enakovrednosti," s katero zajamemo vse najrazličnejše pojme demokracije. Omenjeno definicijo demokracije lahko tudi uporabimo pri svojem nadaljnjem preučevanju arhetipske ideje demokracije, saj nam ponuja bistveno večje število najrazličnejših izhodišč za njeno strokovno preučevanje. A v kolikor nam lahko predhodno omenjena definicija demokracije služi za iskanje nadaljnjih izhodišč pri našem preučevanju arhetipske ideje demokracije, je le ta nadvse neuporabna pri našem razumevanju in preučevanju dejanskih družbenih ureditev, saj je preprosto preobširna in v večji ali manjši meri zajema skoraj vse trenutno poznane pretekle in sedanje družbene ureditve. V kolikor na tem mestu znova ponovim predhodno omenjeno definicijo demokracije: "družbena ureditev, ki temelji na enakopravnosti in/ali enakovrednosti," se nam pri njenem branju hitro začnejo porajati vprašanja, kot so na primer: kdo je enakopraven, kdo je enakovreden, na čem je osnovana enakopravnost, na čem je osnovana enakovrednost, v kolikšnem obsegu so si posamezni člani enakopravni med seboj, v kolikšnem obsegu so si enakovredni med seboj, pred čem so enakopravni, pred čem so enakovredni... Tovrstna vprašanja predstavljajo predhodno omenjena zavestna hotenja, ki nas usmerjajo v postopno konkretizacijo arhetipske ideje demokracije. Medtem ko na osnovi našega iskanja odgovorov na omenjena vprašanja postopoma opredelimo določeno obliko demokracije - tovrstne oblike opredelitve demokracije pa predstavljajo najrazličnejši pojmi demokracije. Z najrazličnejšimi pojmi tako opredelimo posamezne aspekte posameznih arhetipskih idej, na osnovi česar jih lahko začnemo manifestirati v svojem notranjem in/ali zunanjem svetu. Vendar pa sleherni pojmi hodijo z roko v roki s ceno, ki jo moramo plačati, če to želimo ali ne. Namreč s tem, ko s pomočjo zavestnega hotenja in pojma konkretiziramo določeno arhetipsko idejo v obstoječo zavedajočo formo, dejansko konkretiziramo zgolj en posamezni aspekt določene arhetipske ideje. S konkretizacijo posamezne arhetipske ideje tako slednjo opredelimo in določimo na osnovi: lastne svobodne volje, naših osebnih psihičnih in psiholoških procesov, kolektivnih psihičnih in psiholoških procesov, lastnih izkušenj, kolektivnih izkušenj, lastnih izkustev, kolektivnih izkustev, najrazličnejših oblik našega lastnega načina razmišljanja, kolektivnega načina razmišljanja ... ter lastnih in kolektivnih znanj. Ali na kratko povedano s konkretizacijo posamezne arhetipske ideje manifestiramo tisto kar na individualni in kolektivni ter na zavedni in nezavedni ravni želimo in ničesar več. To je cena, ki hodi z roko v roki s človekovo svobodno voljo, izbiro in odločitvijo, katere pa na drugi strani predstavljajo predpogoje, ki določajo človeka kot - ustvarjalno zavedajoče se bitje. Iz česar je razvidno, da v kolikor se želimo osvoboditi omenjene cene, ki hodi z roko v roki z našim konkretiziranjem posameznih arhetipskih idej v posamezne pojme - ustvarjanjem nečesa novega - moramo istočasno podrobno preučevati vse obstoječe pojme posamezne arhetipske ideje, saj se naše nadaljnje boljše razumevanje le te skriva v našem boljšem razumevanju, združevanju, povezovanju in nadgrajevanju njenih obstoječih pojmov. Oziroma drugače povedano ne smemo nikoli pozabiti, da se absolutna resničnost razkriva skozi mnogoterost, mnogovrstnost, raznoterost in raznovrstnost subjektivnih resničnosti. Na tem mestu bi želel omeniti zgolj še, da vse volativne misli predstavljajo primarne oblike kognitivnih procesov, ki so del naše zavesti, medtem ko se višje oblike kognitivnih procesov izoblikujejo in nadaljnje razvijajo v okviru našega jaza oziroma pravilneje v okviru zavednega dela jaza - ega. Volativne misli, katerih se v vsakdanjem življenju občasno zavedamo ter s katerimi se srečujemo pri najrazličnejših oblikah meditacije, so vedno tiste, ki predstavljajo kognitivne procese v okviru našega zavednega dela jaza - ega. Na tem mestu gre tudi izpostaviti, da je nujno potrebno, da pri našem razumevanju misli razumemo tudi njihove odslikave v podzavesti: arhetipe, zaradi česar bi predlagal, da se ustavimo pri naslednjem kratkem citatu iz mojega strokovnega dela: Um Buda. "Arhetip je moč najlažje definirati kot določeno splošno razširjeno formo/obliko, ki je prisotna v psihi vseh ljudi. Iz česar sledi, da je arhetip manifestacija posameznega hotenja v naši psihi, ki dejansko izvira iz našega kolektivno nezavednega. Oziroma drugače povedano je arhetip na nek način materializacija posamezne projekcije Praznine/Sebstva/Uma v konkretno formo/obliko. Instinkt/Nagon je moč najlažje definirati kot materializirano formo/obliko bodisi določenega arhetipa bodisi posameznega aspekta določenega arhetipa. Kot smo lahko videli so arhetipi splošno razširjene forme/oblike, ki izvirajo iz kolektivno nezavednega dela naše podzavesti. Iz česar sledi, da so prisotne že pred pojavom naše zavesti. Arhetipi so tako predeksistentne oblike, ki lahko šele drugotno postanejo zavestne ter vsebinam zavesti podelijo jasno očrtano obliko. Na drugi strani pa imamo instinkte, ki so prav tako neosebni in splošno razširjeni faktorji motivirajočega značaja, ki z arhetipi ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam postavlja razlog za domnevo, da so arhetipi nezavedne odslikave instinktov samih; oziroma drugače povedano – predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja. Arhetip v bistvu predstavlja nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja in percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja. Iz česar je moč sklepati, da so arhetipi dejansko kolektivno dani nezavedni pogoji, ki delujejo kot regulatorji in vzpodbujevalci ustvarjalne fantazijske dejavnosti in prizivajo ustrezna oblikovanja, pri čemer za svoje potrebe uporabljajo prisotni material zavesti. Arhetipi, ki eksistirajo pred zavestjo in so ji pogoj, se pojavljajo v vlogi, ki jo igrajo v resničnosti, namreč kot apriorne strukturne oblike instinktivnih temeljev zavesti. Na drugi strani omenjenega sistema komplementarnega nasprotja pa imamo misel. Kot smo lahko videli so misli zavedajoče se forme/oblike, katere nastanejo bodisi spontano same od sebe bodisi jih ustvarimo zavestno s pomočjo naše osebne volje. V svoji osnovi so vse misli bodisi ideje bodisi pojmi nečesa, katere ustvarimo s pomočjo našega zavestnega načina razmišljanja. Medtem ko naši arhetipi nastanejo pred rojstvom naše zavesti, naše misli začnejo nastajati šele z rojstvom naše zavesti. V kolikor lahko rečemo za arhetipe, da skupaj z našimi instinkti predstavljajo nosilce naše podzavesti, lahko za naše misli rečemo, da skupaj z našimi zavestnimi hotenji predstavljajo nosilce naše zavesti. Na najbolj splošni ravni lahko rečemo, da so misli in naša zavestna hotenja odslikave naše zavesti; oziroma drugače povedano – predstavljajo osnovni vzorec zavestnega vedenja, ki ga imenujemo: razmišljanje. Misel v bistvu predstavlja bodisi zavedno bodisi ozaveščeno vsebino, ki se na način percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja. Iz česar sledi, da so misli dejansko individualno zavedno ustvarjeni pogoji, ki delujejo kot ustvarjalci naše ustvarjalne razmišljajoče dejavnosti in prizivajo ustrezna oblikovanja, pri čemer za svoje potrebe uporabljajo zunanje in notranje ozaveščene informacije, s pomočjo katerih postopoma izoblikujejo temelje našega zavednega dela jaza – ega." Grega Vodopivc: Um Buda Občutek je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki se pojavi pri interakciji določenega našega arhetipa, nagona, določene vsebine iz našega osebno nezavednega ali njihovih kombinacij z neposrednim izkustvom nečesa v nas samih ali nečesa v okolju, v katerem se trenutno nahajamo. Občutenje je v osnovi občutek, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, občutek ali eno izmed njihovih možnih kombinacij. Čustvo je v osnovi občutenje, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje ali eno izmed njihovih možnih kombinacij. Asociacijo je moč najlažje opredeliti kot eno izmed številnih možnih posledic delovanja določene oblike zavestnega hotenja, katero sodi v družino volativnih misli. Po kratki opredelitvi pojmov, s katerimi smo se srečali pri, v uvodu omenjeni, univerzalni definiciji meditacije, lahko vidimo, da je primarni namen sleherne oblike meditacije omogočiti posamezniku, da se začne bolje zavedati stvarne narave delovanja njegove zavesti (misli in asociacije sodijo med temeljna orodja zavesti) in zaznave (občutki, občutenja in čustva sodijo med temeljna orodja zaznave). Pri čemer je potrebno izpostaviti kot prvo, da zavest najbolj neposredno določa nastanek, razvoj in delovanje zavednega dela jaza - ega (katerega pogovorno označujemo s pojmom: um), medtem ko zaznava najbolj neposredno določa delovanje človekovega telesa. Zaradi česar so vse oblike meditacij primarno usmerjene v vnovično vzpostavitev posameznikovega globljega in pristnejšega odnosa med njegovim umom (zavedni del jaza - ego) in telesom. Za kar pa posameznik predhodno potrebuje boljše razumevanje delovanja njegove zavesti in zaznave ter njunih najrazličnejših medsebojnih progresivnih in regresivnih oblik razmerij ter sistemov nasprotij, kakor tudi njune medsebojne soodvisnosti in prepletenosti. Posledično se vsi, ki se začnejo ukvarjati s takšnimi ali drugačnimi oblikami meditacij na začetku srečujejo z najrazličnejšimi telesnimi ritmi, nihanji, gibanji ... in telesnimi občutki (telesne občutke ne gre nikakor enačiti z občutki, ki predstavljajo primarno temeljno orodje človekove zaznave), katerih pred tem skoraj nikoli ali celo nikoli niso zaznali. A tovrstni telesni ritmi, nihanja, gibanja ... in telesni občutki nimajo nikakršnega globljega pomena, kot jim ga to poizkušajo pripisati najrazličnejši sodobni kvaziduhovni sistemi, saj so del povsem naravnih procesov, ki se neprestano odvijajo v sklopu človekovega telesa. Posameznikovo zaznavanje le teh pa prav tako nima nikakršnega globljega pomena, temveč predstavlja izključno izhodišče za njegovo boljše bodoče zaznavanje celotnega njegovega telesa ter najrazličnejših vplivov, katere ima telo na um in obratno. Seveda pa je za marsikoga veliko bolj privlačna ideja, da imajo tovrstni telesni ritmi, nihanja, gibanja ... in telesni občutki določen globlji 'mistični' pomen. Da mu na primer: povsem normalno delovanje določenega njegovega živca v telesu, prisotnost mravljincev, občutek odrevenelosti v določenem predelu telesu ... določeno gibanje ali nihanje telesa, sporočajo nekaj globljega, nekaj 'mističnega'. A vse kar mu tovrstni naravni procesi dejansko sporočajo je zgolj to, da mora nameniti več svojega časa, pozornosti in osredotočenosti na tiste dele sebe, ki jih do sedaj tako pridno zanemarjal in/ali potiskal na stran iz njegovega vsakdana. Pri nekomu, ki se je šele začel ukvarjati s takšno ali drugačno obliko meditacije leži njen namen primarno v tem, da mu omogoči globlje zaznavanje najrazličnejših procesov, ki se odvijajo v njegovem telesu in umu ter njihovih najrazličnejših medsebojnih povezav in vplivov. Pri nekomu, ki pa se z meditacijo ukvarja že dlje časa, pa le ta predstavlja zgodnjo obliko orodja za raziskovanje in razlaganje posameznih oblik verskega izkustva, katerega naj bi posameznik primarno uporabljal vedno znova, kadar se prvič srečuje s povsem novimi oblikami verskega izkustva. Medtem ko naj bi za nadaljnje raziskovanje in razlago verskih izkustev, ki jih je predhodno že raziskoval s pomočjo meditacije, uporabljal kontemplacijo. Kontemplacijo na zahodu opredeljujemo kot poglobljeno obliko razmišljanja in razglabljanja o kaki stvari, zlasti duhovni; kar je v osnovi zelo poenostavljena definicija kontemplacije. V sklopu Koryu Buda in ostalih vzhodnih tradicionalnih ved se uporablja kontemplacija v veliko širšem kontekstu; in sicer primarno kot temeljno orodje, s pomočjo katerega lahko posameznik postopoma na novo uravnovesi njegova notranja neravnovesja, ki so posledica določenih spremenjenih notranjih ali zunanjih dejavnikov oziroma procesov. V kolikor se za trenutek znova navežem na spoznanja in učenja analitične psihologije, bi kontemplacija ustrezala osnovnemu orodju na katerem temelji proces deflacije jaza. Vzhodne tradicionalne vede, vključno s Koryu Budom, poznajo ogromno različnih oblik kontemplacije, ki so namenjene za razreševanje različnih posameznikovih notranjih neravnovesij. A vsem najrazličnejšim oblikam kontemplacij, ki jih prakticirajo vzhodne tradicionalne vede, je skupno, da temeljijo na nenehni souporabi meditacije in kontemplacije ter da kontemplacijo ne omejujejo zgolj na delovanje uma (zavednih psihičnih procesov), temveč jo uporabljajo na tridelni ravni, ki jo predstavlja trojstvo: telo – um – duh. V omenjenem trojstvu telo predstavlja: podzavest, zaznavo, nezavedni del jaza - senco in nezavedne oblike osebnosti - person, um: podzavest, zavest, zavedni del jaza – ego in zavedne oblike osebnosti – person, medtem ko duh predstavlja: sebstvo, intuicijo in jaz, v kolikor uporabim terminologijo analitične psihologije. Na omenjenem trojstvu temelji vzhodno razumevanje kontemplacije preprosto zaradi tega, ker kakršno koli omejevanje kontemplacije zgolj na posamezni del omenjenega trojstva vodi nazaj v različne iluzorne oblike meditacije. In prav v tovrstno past so se ujela sodobna zahodna kvaziduhovna gibanja ter v katero se tudi slej kot prej ujamejo njihovi praktikanti. Omenjena gibanja se v to past ujamejo preprosto zato, ker se na eni strani odrežejo od tradicij in učenj, iz katerih so nastala, ter na drugi strani, ker poizkušajo prenašati najrazličnejše metode in tehnike vzhodnih tradicionalnih ved tako brez ustreznega poznavanja in razumevanja slednjih kot tudi brez ustreznega preoblikovanja slednjih specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov sodobnih zahodnih družb. Na tem mestu gre opomniti, da je zahodna civilizacija tekom svojega razvoja uspela razviti povsem enakovredne sisteme vzhodnim tradicionalnim vedam, ki temeljijo na povsem enakovrednih in zelo podobnih metodah in tehnikah, katere so bile prilagojene specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov zahodnih družb. A pri slednjih se srečamo s težavo, da so v veliki večini utonile v pozabo in kolektivno nezavedno zahodne psihe ter katere je zahodna družba začela ponovno resno odkrivati šele tekom 20. stoletja; čemur gredo poglavitne zasluge C. G. Jungu, ki je omogočil rojstvo vnovičnega odkrivanja in preučevanja tovrstnih zahodnih tradicij, katere označujemo s skupnima terminoma: zahodna alkimija in zahodne hermetično-ezoterične tradicije. A v kolikor se znova navežem na učenja in znanja Koryu Buda in filozofije ravnovesij, na kateri tudi temelji Koryu Budo, kontemplacija v osnovi predstavlja stvarno destruktivno razmerje posameznih nosilcev videnja, ki vodi v stvarno destruktivno ravnovesje na ravni verskega izkustva, katero je dejanski nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija oziroma misel – uvid/spoznanje. Podrobnejšo obravnavo meditacije, kontemplacije, verskega izkustva, sistema diametralnega nasprotja: zavest - intuicija ter o ostalih sistemih nasprotij, ki tvorijo človekovo psiho, si lahko preberete v mojem strokovnem delu: Um Buda. Lep pozdrav,KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Pravljice so nadvse zanimive, mar ne? Osebno vidim njihov najmočnejši potencial prav v dejstvu, da predstavljajo najpomembnejše primarno orodje človekove verske izobrazbe, katero je istočasno tako univerzalne človeške narave kot tudi specifično pogojeno iz strani posameznih kolektivnih psihičnih in psiholoških dejavnikov, ki določajo in pogojujejo posamezni narod kot celovito entiteto. Zaradi njihove univerzalne človeške narave se ljudje lahko poistovetimo z vsemi pravljicami, ne glede na njihov izvor; zaradi česar so nam blizu tako japonske, kitajske, indijske, perzijske, arabske, slovanske, germanske, romanske ... pravljice. Na drugi strani pa pravljice materinskega naroda naslavljajo naše specifične psihične in psihološke potrebe, katere smo prejeli in izrazili (v večjem ali manjšem obsegu, odvisno od posameznika) iz naslova naroda, iz katerega izviramo in pripadamo. Iz česar posledično sledi, da Slovenci na osnovi preučevanja slovenskih pravljic, pripovedk in basni od zgodnjega otroštva dalje med drugim spoznavamo tudi svoj lastni narod in postopoma tkemo intimno vez med nami (kot individuumi) in našim narodom, iz katere se v naših kasnejših življenjskih obdobjih razvijejo naše: narodno razumevanje, narodna zavest, narodni ponos in domoljubje, kakor tudi v precejšnji meri naše osebno dostojanstvo, čast in ponos. Medtem ko s spoznavanjem pravljic, pripovedk in basni tujih narodov postopoma spoznavamo, da smo si vsi narodi bolj kot ne enaki, a ne isti ... da se tudi pripadniki tujih narodov soočajo z zelo podobnimi težavami, problemi in izzivi, s katerimi se tudi sami ... da si vsi ljudje delimo temeljne skupne vrline, vrednote, upanja, hrepenenja, pričakovanja, želje, ideje ... da vse ljudi povezuje nekaj, kar krepko presega sleherne narodne, religijske, ideološke, politične, filozofske, nazorske razlike kot tudi celo razlike v prostoru in času med nami. Z našim spoznavanjem pravljic, pripovedk in basni tujih narodov začnemo prvič resneje spoznavati tuje narode in v kolikor smo bili kot otroci deležni tudi ustrezne razlage posamezne pravljice, pripovedke ali basni tujega naroda, bo naše spoznavanje le teh predstavljalo osnovni temelj naše bodoče sposobnosti sprejemanja ne le pripadnikov tujih narodov, temveč tudi vseh drugače mislečih, razmišljajočih in verujočih, katera nas bo nadaljnje usmerjala stran od najrazličnejših oblik razmišljanja skozi prizmo najrazličnejših miselnih, ideoloških, indoktriniranih in/ali religijskih kalupov ter v smer razvijanja svobode našega uma. Medtem ko bomo s spoznavanjem pravljic, pripovedk in basni materinskega naroda istočasno spoznavali tako svoj lastni narod in posledično v kasnejših življenjskih obdobjih lažje in predvsem bolje razumeli zgodovino lastnega naroda kot se bomo tudi sposobni umestiti v širši prostor in čas, katerima pripadamo, preko intimno stkane vezi med nami in našimi skupnimi predniki. Na tovrsten način bomo tekom celotnega našega življenja občutili občutke: prisotnosti, navzočnosti, povezanosti in pripadnosti našemu narodu ... občutenja: odprtosti, sprejemanja in naklonjenosti našemu narodu ... čustvi: samozaupanja in samozavesti v odnosu do našega naroda in čustvovanji: ljubezni in vere v naš narod. Omenjeni občutki, občutenja, čustvi in čustvovanji, pa nas bodo tekom našega celotnega življenja vodili k temu, da bomo sposobni sprejemati vse drugače misleči, razmišljajoče in verujoče, ne da bi pri tem kadar koli pozabili Kdo in Kaj smo ne le kot pripadniki materinskega naroda, temveč kot Človeško bitje. In prav v predhodno omenjeni sposobnosti se razkriva ena izmed največjih in najpomembnejših veličin Človeka - v njegovi sposobnosti sprejemanja drugačnosti, pri čemer ne le zgolj ohrani temveč tudi nadgradi samega sebe kot Človeško bitje. Ali kot je nekoč zapisal Frank Herbert: “The child who refuses to travel in the father's harness, this is the symbol of man's most unique capability. "I do not have to be what my father was. I do not have to obey my father's rules or even believe everything he believed. It is my strength as a human that I can make my own choices of what to believe and what not to believe, of what to be and what not to be.” Frank Herbert, Children of Dune Ena izmed najpomembnejših veličin Človeka je vsekakor tudi njegova sposobnost vere, katera mu omogoča, da lahko verjame tako v nekaj kot tudi v soljudi. A najpomembnejše, kar mu omogoča je, da verjame vase, v svoje sposobnosti in zmožnosti, misli, vrednote, ideje, vrline, prepričanja, verovanja, občutke, občutenja, čustva, čustvovanja, uvide, spoznanja, razsvetljenja, upanja, ideale ... ter da jih je tudi sposoben realizirati in doseči. Resnično velik človek je tisti, ki trdno verjame vase in ne glede na vse vedno izhaja iz sebe, navkljub njegovemu zavedanju, da je intimno povezan z vsem, kar ga obkroža. Tovrsten človek je uspel osvoboditi lastni um ter je uspešno uzrl resnični pomen njegove samozadostnosti, ki temelji na njegovemu služenju drugim, zaradi česar tovrstnega človeka povsem opravičeno imenujemo: Človek Poti. Človek Poti ne vodi, temveč zgolj kaže ... ne poučuje, temveč zgolj razlaga ... ne obsoja, temveč zgolj razume ... ne razlikuje, temveč zgolj povezuje ... ter tako kot Pot sprejema vse in ne zavrača ničesar in nikogar, zaradi česar sta oba plemenita. Človeku Poti vsi sledijo, medtem ko on sledi le Poti sami. "Pot je veličastna. Vesolje je veličastno. Zemlja je veličastna. Človek je veličasten.To so štiri veličastne moči. Človek sledi Zemlji. Zemlja sledi vesolju. Vesolje sledi Poti.Pot sledi le sama sebi." Lao Tzu, prevedel Grega Vodopivc: Tao Te Ching - Knjiga Poti in Vrline Pravljice, pripovedke in basni predstavljajo začetek posameznikovega zelo dolgega potovanja spoznavanja Kdo in Kaj je kot Človeško bitje in mu kot takšne razkrivajo pot, ki mu je bila namenjena iz strani Poti, ki se zrcali v posameznikovi edinstveni in neponovljivi lastni poti. Kajti Pot se človeštvu razkriva skozi mnogoterost, mnogovrstnost, raznolikost in raznoterost najrazličnejših edinstvenih in neponovljivih poti, od katerih sleherna izmed njih predstavlja posamezno človeško življenje. Pravljice, pripovedke in basni posamezniku razkrijejo zgolj začetek njegove poti, katero mu nato nadaljnje razkrijejo najrazličnejši miti in epi, a slednji naj ostanejo tema za kakšno drugo objavo. Lep pozdrav,KoryuBudo

Pozdravljena Zala_, V kolikor bi želeli malo resneje spoznati alkimijo vam nadvse priporočam delo avtorja Nicholas Goodrick-Clarke: The Western Esoteric Traditions - A Historical Introduction. V katerem avtor na kratko predstavi razvoj zahodne ezoterične miselnosti, njenih najrazličnejših podvej, njihovih značilnosti in njihovega pomena za izoblikovanje sodobne zahodne miselnosti. Omenjeno delo predstavlja zelo dobro osnovo za morebitno nadaljnje podrobneje raziskovanje zahodnih ezoteričnih tradicij in alkimije. V kolikor pa vas alkimija podrobneje zanima bi vam nadvse priporočil naslednja tri dela C. G. Junga: Psychology and Alchemy, Mysterium Coniunctionis in Alchemical Studies. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Pri vzgoji otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb je ključnega pomena, da namenimo našo pozornost tudi njihovemu psihičnemu in psihološkemu razvoju, bodisi v večjem bodisi v manjšem obsegu, odvisno pač od naših osebnih prepričanj in verovanj ter stališč, nazorov in pogledov. Pri čemer nam je lahko v veliko pomoč, v kolikor smo seznanjeni s posameznimi razvojnimi fazami človekovega psihičnega in psihološkega razvoja. V svojem strokovnem delu: Um Buda sem podrobneje spregovoril o posameznih razvojnih fazah človekovega psihičnega in psihološkega razvoja od njegovega rojstva do njegove smrti. Na tem mestu bi predlagal, da si na hitro pogledamo posamezne omenjene razvojne faze od rojstva do 30. leta starosti. http://shrani.si/f/2A/NG/1B2nJupn/297.jpg http://shrani.si/f/b/yV/2xzdDcQa/298.jpg Grega Vodopivc, Um Buda V kolikor upoštevamo najpomembnejše lastnosti posameznih faz človekovega psihičnega in psihološkega razvoja, ki so na kratko predstavljene na zgornjih dveh citiranih straneh, lahko veliko bolje uskladimo vzgojo naših otrok glede na njihove specifike, ki jih izrazijo v posameznih fazah njihovega razvoja. Na drugi strani pa jim prav tako lahko omogočimo veliko bolj usklajeno vzgojo z njihovimi potrebami v posameznih fazah, kot v kolikor omenjenih lastnosti posameznih razvojnih faz ne upoštevamo. Najpomembnejši ključni elementi vzgoje katerega koli otroka, mladostnika ali mlade zrele osebe so: vzgoja razmišljanja;vzgoja samozavedanja kot celostnega bitja;vzgoja samospoznavanja kot celostnega bitja;vzgoja prepričanj in verovanj, ki spodbuja zgodnje človekovo izoblikovanje lastnih prepričanj in verovanj, z jasno razlago o vplivu prepričanj in verovanj na posameznika;vzgoja, ki aktivno spodbuja uporabo obeh oblik posameznikovega dvoma (objektivni in subjektivni dvom);vzgoja empatije;vzgoja sočutja;vzgoja odgovornosti;vzgoja odnosov, ki temelji na vzgoji posameznikovih odnosov do njega samega, soljudi, okolja in časa, v katere je posameznik vpet. Eno izmed najmočnejših vzgojnih orodij otrok predstavljajo pravljice, medtem ko na drugi strani eno izmed najpomembnejših vzgojnih orodij mladih mladostnikov predstavljajo najrazličnejši miti. Pravljice in miti predstavljajo človeško kolektivno orodje tako vzgoje kot tudi psihičnega in psihološkega razvoja in v sebi nosijo razlago in rešitve na temeljna eksistencialna vprašanja, s katerimi se sooča sleherni pripadnik človeške vrste. Zaradi česar je ključnega pomena, da jih vključimo v vzgojo naših otrok in mladostnikov, seveda skupaj z njihovo pripadajočo razlago, katero moramo nenehno usklajevati s trenutnimi spremembami v prostoru in času, katerima pripadamo. Prav tako pa je tudi ključnega pomena, da otroke in mladostnike usmerjamo in aktivno spodbujamo k izoblikovanju njihovih lastnih razlag posameznih pravljic in mitov, kakor tudi da jih aktivno spodbujamo, da sami odkrijejo način, s katerim bodo aktualizirali pomen posameznih pravljic in mitov. V kolikor aktivno vključimo pravljice in mite v vzgojo naših otrok in mladih mladostnikov jih bodo slednje tekom njihovega poznega mladostništva usmerjale k raziskovanju in spoznavanju najrazličnejših zgodovinskih epov, filozofij, leposlovja, naravoslovnih in družboslovnih ved, verskih, duhovnih in religijskih tekstov ... Na osnovi česar bodo nadaljnje razvijali svoje psihične in psihološke funkcije, pojave in procese, retorične sposobnosti, odprtost in svobodo lastnega načina razmišljanja. Kar jih bo nadaljnje vodilo v poglobljeno razvijanje njihovih sposobnosti sprejemanja mnogovrstnosti in raznolikosti človeških prepričanj in verovanj, nazorov, pogledov, stališč, mnenj ... katera predstavlja eno izmed najpomembnejših sposobnosti, ki jih človek potrebuje tekom celotnega njegovega življenja na vseh področjih njegovega preučevanja, delovanja in udejstvovanja. A ves na kratko opisan proces se začne z našim zgodnjim seznanjenjem otrok in mladih mladostnikov z najrazličnejšimi pravljicami in miti, zaradi česar nikar ne podcenjujmo njihovega pomena ter jih čim bolj aktivno vključimo v vzgojo naših otrok in mladih mladostnikov. Predvsem pa pri vzgoji naših otrok in mladih mladostnikov nikar ne pozabimo, da je človek primarno psihično in psihološko bitje ter bitje najrazličnejših odnosov. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen none, S tem kar ste zapisali v vaši zgoraj citirani objavi, ste nadvse dobro na kratko opisali orodje, katerega uporabljajo vse vzhodne tradicionalne vede, ki ga v sklopu japonskih tradicionalnih ved imenujemo: Mokuso ter katerega v zahodne jezike prevajamo kot meditacija. Pri čemer gre omeniti, da beseda: meditacija izvira iz latinske besede: meditatio, ki pomeni: sposobnost razmišljanja o nečem, misel in ideja. Iz česar je razvidno, da je meditacija kot orodje izključno produkt zahodne miselnosti, povsem enako pa tudi velja za kontemplacijo, ki izhaja iz latinske besede: contemplatio, ki pomeni: občudovati nekaj in razmišljati o tem. V kolikor upoštevamo etimološki izvor besed: meditacija in kontemplacija, lahko hitro ugotovimo, da imamo opraviti z dvema izključno zahodnima pojmoma, ki sta precej tuja vzhodni tradicionalni miselnosti. Zaradi česar je z njima precej napačno prevajati japonski pojem: Mokuso. Četudi še vedno velja nekakšen vsesplošni dogovor, da Mokuso prevajamo kot meditacijo, kadar ga predstavljamo začetnikom, medtem ko kasnejše praktikante, ki posedujejo določena potrebna predznanja, seznanimo z bolj ustreznim prevodom Mokusa - očiščevanje. Mokuso na ravni uma primarno poudarja pomen zaustavitve toka uma. Tok uma se na zahodu načeloma enači z našim konceptom: miselnega toka, pri čemer gre omeniti, da je zahodni koncept: miselnega toka zgolj zelo grob približek vzhodnemu konceptu: toka uma. In v kolikor na tem mestu upoštevamo definicijo meditacije (navidezno neurejeno sledenje mislim, asociacijam, občutkom, občutenjem, čustvom...), lahko vidimo, da imamo pri Mokusu in meditaciji opraviti z dvema povsem različnima orodjema, ki imata medsebojno nasprotujoče si namene. Kajti Mokuso od posameznika, ki ga izvaja zahteva, da v celoti umiri/zaustavi tok svojega uma (na tem mestu bi želel omeniti, da vzhodni koncept: uma precej dobro ustreza zahodnemu konceptu: jaza; pri čemer pa bi želel izpostaviti, da vzhodni koncept: uma v sebi vključuje tudi določene predele človekove psihe, katere na zahodu obravnavamo kot posamezne sestavne dele: podzavesti, zavesti, zaznave in intuicije ter določene psihološke in psihične funkcije, pojave in procese, katere zahodne znanosti bodisi ne poznajo in posledično tudi ne priznavajo, bodisi katere šele postopoma spoznavajo), medtem ko na drugi strani meditacija od posameznika, ki jo izvaja zahteva, da poizkuša čim bolj neosebno slediti naključnemu toku najrazličnejših njegovih misli, asociacij, občutkov, občutenj, čustev... Primarni namen izvajanja Mokusa tako ni nadaljnje razvijanje posameznikovih kognitivno-razumskih procesov, temveč začasna celostna ustavitev slednjih z namenom, da posameznik začne spoznavati globlje psihološke in psihične funkcije, pojave in procese njegove psihe. S čimer Mokuso vodi posameznika stran od njegovega Shina (um/trenutno obstoječa samopodoba); oziroma pravilneje od njegovega Heijoshina (Običajni um/celotni zavedni del jaza - ego, kateri je primarno pod vplivom posameznikove trenutno obstoječe samopodobe in subjektivne realnosti, katero pogojuje in določa slednja) proti Zanshinu (Obstoječi um/celotni jaz) ter nato naprej proti Fudoshinu (Neomajen um/razširjeni jaz - jaz, ki uspešno ozavesti določene nezavedne predele podzavesti, zavesti, zaznave in intuicije), Muga-mushinu (Ne-jaz/razširjena zavest - zavest, ki uspešno združi jaz z določenimi nezavednimi predeli podzavesti, zavesti, zaznave in intuicije) in na koncu proti Mushinu (Ne-um - zavest, ki je sposobna vzpostaviti ravnovesje med jazom in sebstvom ter nato posledično tudi med podzavestjo, zavestjo, zaznavo in intuicijo). Na tem mestu bi zgolj še omenil, da je vzhodne koncepte: Shin, Heijoshin, Zanshin, Fudoshin, Muga-mushin in Mushin nadvse težko prevajati v zahodne jezike, saj ti preprosto ne posedujejo ustreznih ekvivalentov, s katerimi bi bilo moč pravilno prevesti omenjene vzhodne koncepte. Zaradi česar se v sklopu poučevanja posameznih vzhodnih tradicionalnih ved pri omenjenih konceptih omejimo zgolj na naslednje prevode: Shin - um (koncept Shin sem v svoji strokovni tezi na novo opredelil kot: trenutno obstoječa samopodoba), Heijoshin - Običajni um, Zanshin - Obstoječi um, Fudoshin - Neomajen um, Muga-mushin - Ne-jaz in Mushin - Ne-um ter jih predstavljamo v skladu s tradicijami, znanji in učenji posamezne vzhodne tradicionalne vede, katere predhodno uskladimo s sodobno zahodno miselnostjo. Kratek opis konceptov Heijoshin, Zanshin, Fudoshin, Muga-mushin in Mushin, katere sem predhodno navedel v oklepajih, tako obravnavajte zgolj kot zelo grobe približke njihovih dejanskih pomenov. Vsi ljudje brez kakršnih koli izjem večino svojega časa prebivamo v stanju Shina, zaradi česar smo tudi obsojeni, da naš način razmišljanja (katerega primarno pogojujeta naša trenutno obstoječa samopodoba in subjektivna realnost, ki izvira iz slednje) pogojuje naše doživljanje zunanjega in notranjega sveta in v skladu s tem dejstvom lahko priznavamo kot stvarno zgolj tisto, kar je v skladu z našim načinom razmišljanja; oziroma drugače povedano naš način razmišljanja določa našo subjektivno realnost. Stanje Shina pa posledično pogojuje in določa naše stanje Heijoshina, iz katerega le redkokdaj vidimo izhod, preprosto zaradi tega, ker ga napačno smatramo za tako imenovano: objektivno realnost. Oba omenjena stanja temeljita na najrazličnejših iluzornih razmerjih, neravnovesjih in sistemih nasprotij, kateri predstavljajo dejanski vzrok našemu napačnemu prepričanju na osnovi katerega svoj Heijoshin enačimo s tako imenovano: objektivno realnostjo ter hkrati tudi napačno menimo, da naš Heijoshin predstavlja vse Kdo in Kaj smo kot človeško bitje. Zaradi najrazličnejših iluzornih razmerij, neravnovesij in sistemov nasprotij, na katerih temeljita Shin in Heijoshin, v njih zaznavamo najrazličnejše bolj ali manj intenzivne oblike občutenj in čustev - prvenstveno čustev. Kadar posameznik uspe začasno vstopiti v prvo fazo Zanshina - Omote no Zanshin začne intenzivneje zaznavati najrazličnejše oblike občutenj, ki postopoma preglasijo njegova čustva, kar je zgolj posledica tega, da posameznik začne intenzivneje zaznavati občutenja in ostale psihološke pojave, ki sestavljajo posamezno čustvo ali sklop le teh. V kolikor posameznik nadaljuje z izvajanjem druge faze Zanshina - Ura no Zanshin začne opazovati, da njegova najrazličnejša občutenja vse bolj preglasujejo najrazličnejši njegovi občutki, iz katerih občutenja tudi izvirajo, vse dokler občutki v celoti ne preglasijo občutenj, hkrati pa tudi spoznava vse, kar je nezavedno vezal na določen svoj občutek za izoblikovanje posameznega njegovega občutenja. Tekom Omote no Zanshina se tako posameznik v večini primerov sooča ali z občutenjem: sproščenosti ali z občutenjem: napetosti; odvisno od tega kako izvaja Mokuso ter katero svojo psihološko-psihično funkcijo, pojav ali proces preučuje. Medtem ko se tekom Ura no Zanshina v večini primerov sooča ali z občutkom: svobode ali z občutkom: omejenosti; odvisno od tega kako izvaja Mokuso ter katero svojo psihološko-psihično funkcijo, pojav ali proces preučuje. Na tej ravni posameznik primarno preučuje 66., 67., 68., 69., 70., 71., 72., 73., 74., 75., 76., 77. in 78. temeljni princip Buda: Mokuso (Očiščevanje), Kokoro (Iskrenost), Jin (Dobronamernost), Ju (Voljnost), Hara (Center), Makoto (Brezmadežni um), Hodoku (Sočutje), Miyabi (Elegantnost obnašanja), Ki (Energija), Zan (Oklepanje, zadrževanje), I (Namen), Kage (Senca) in Wa (Harmonija). Kadar pa posameznik uspe začasno vstopiti v stanje Fudoshina prestopi iz domene njegove zaznave, katero je preučeval tekom obeh faz Zanshina, v domeno njegove intuicije, zaradi česar posledično ne zaznava nikakršnih primarnih temeljnih orodij zaznave (občutki, občutenja, čustva in čustvovanja) ter začne spoznavati primarna temeljna orodja intuicije (zaznavno-intuitivni občutki, slutnje, intuitivna vedenja, uvidi, spoznanja in razsvetljenja). Pri čemer se primarno osredotoča na njegovo preučevanje 79., 80., 81. in 82. temeljnega principa Buda: Seishin (Energija uma, duše, duha/Duhovna ali psihična energija), Kensho (Uvid, spoznanje), Satori (Razsvetljenje) in Ku (Praznina). Prav omogočanje posameznikovega začasnega vstopanja v stanje Fudoshina pa je tudi primarni namen Mokusa na primarni ravni Mokusa - Omote no Mokuso. Medtem ko je primarni namen sekundarne ravni Mokusa - Ura no Mokuso omogočiti posamezniku, da začasno vstopi v stanje Muga-mushina ter kasneje v stanje Mushina. V sklopu stanja Muga-mushina se posameznik primarno osredotoča na preučevanje 83., 84., 85., 86., 87. in 88. temeljni princip Buda: Shin (Um), Heijoshin (Običajni um), Zanshin (Obstoječi um), Fudoshin (Neomajen um), Muga-mushin (Ne-jaz) in Mushin (Ne-um). Medtem ko se v sklopu stanja Mushina primarno osredotoča na preučevanje 89., 90., 91., 92., 93., 94., 95., 96., 97., 98. in 99. temeljnega principa Buda: In Yo (Dualnost Poti), Kyo-jitsu (Dualnost praznine in polnosti), Ichi Gan-Ni Soku-San Tan-Shi Ryoku (Oči prve, stopala druga, volja tretja in tehnika četrta), Ki Ken Tai (Energija, meč in telo), Shin Ki Tai (Um, energija in telo), Shin Ki Ryoku (Um, energija in tehnika), Kan Kyo Jitsu (Uvid v dualnost), Ko Bo Ichi (Obramba in napad sta eno), Ken Tai Ichi (Napad in čakanje sta eno), Muto (Ne-meč) in Ri Gi Ittai (Princip in praksa sta eno/Teorija in praksa sta eno). Dejanski namen Muga-mushina in Mushina ter posledično tudi Mokusa je omogočanje posamezniku, da vstopi v stanje Shizentai no Shin (Naravni stav uma/psihe), v sklopu katerega se posameznik primarno osredotoča na preučevanje 100. temeljnega principa Buda: Shizentai (Naravni stav), kateri ga vrne nazaj na na njegovo vnovično preučevanje 1. in 2. temeljni principa Buda: Nyunanshin/Junanshin (Voljen um) in Shoshin (Začetnikov um). Nakar posameznik ponovi preučevanje vseh 100 temeljnih principov Buda z novim, globljim, razumevanjem z namenom, da jih bolje razume na globlji ravni in v širšem odnosu njihovih najrazličnejših medsebojnih razmerij, ravnovesij in sistemov nasprotij. Kot lahko vidite zahodna koncepta: meditacije in kontemplacije predstavljata primarni orodji za posameznikovo nadaljnje razvijanje izključno njegovih kognitivno-razumskih procesov, zaradi česar tudi vedno znova generirata najrazličnejše nove višje ali nižje oblike le teh (odvisno od tega kako posameznik izvaja meditacijo in kontemplacijo); s čimer posameznik z njuno uporabo razvija njegov podzavestno-zavestni način razmišljanja, z namenom umirjanja/zaustavitve njegovega miselnega toka. Medtem ko na drugi strani Mokuso predstavlja sklop najrazličnejših orodij, s katerimi posameznik primarno nadaljnje razvija njegov zaznavno-intuitivni način razmišljanja, preko spoznavanja vseh šestih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz) in njihovih primarnih temeljnih orodij z namenom, da ozavesti primarna temeljna orodja njegovega sebstva, v naslednjem vrstnem redu: dvom (terciarno primarno orodje sebstva), neposredno izkustvo nečesa (sekundarno primarno orodje sebstva) ter na koncu arhetip numine (izvorno primarno orodje sebstva). Z arhetipom numine lahko v celoti pravilno prevedemo vzhodni koncept: Do/Pot, v sklopu vseh vzhodnih tradicionalnih ved, ki izvirajo iz filozofije ravnovesij in taoizma, in vzhodni koncept: Ku/Praznina, v sklopu vseh vzhodnih tradicionalnih ved, ki izvirajo iz budizma. Na drugi strani pa tudi krščanski koncept: Boga v celoti ustreza konceptu: arhetipa numine; kakor tudi krščanski koncept: molitve (v polnem pomenu besede) v celoti ustreza konceptu: Mokusa, saj gre pri obeh konceptih za obliko očiščevanja tako na telesni, mentalni kot tudi duhovni/psihični ravni, z namenom človekovega približevanja in spoznavanja njegovega bistva - sebstva/Boga. Na drugi strani pa konceptu Mokusa v marsikaterem pogledu tudi precej dobro ustreza koncept: vzpostavljanja osi jaz-sebstvo, s katerim je Edward F. Edinger, v njegovem delu: Jaz in arhetip, dokončno opredelil in definiral koncept: deflacije jaza. V zaključku bi želel le še omeniti, da so meditacija in kontemplacija ter njuni ekvivalenti v vzhodnih tradicionalnih vedah (na primer: Keiko) izključno produkt filozofskih ved, medtem ko je Mokuso ter njemu ekvivalentni zahodni koncepti (na primer: coniunctio) izključno produkt verskih in duhovnih ved, zaradi česar med njimi tudi obstajajo tolikšne razlike in so usmerjeni za doseganje povsem različnih namenov. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena Zala_, V kolikor smem bi vam svetoval, da znova, in tokrat bolj podrobno, preberete mojo prvo objavo, saj je iz vaših odgovor več kot le razvidno, da ste jo nadvse napačno razumeli. Namreč v svoji objavi sem vam poizkusil na kratko obrazložiti, da je sleherno posameznikovo ukvarjanje z meditacijo, kontemplacijo ter njima sorodnim orodji, dejansko posameznikovo preučevanje verskega izkustva, o katerem sem podrobneje spregovoril ter ga tudi predstavil v svojem strokovnem delu: Um Buda. Na tem mestu bi vas tudi želel opomniti, da nikjer nisem govoril o človekovi veri, temveč izključno o verskem izkustvu, kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: misel - uvid/spoznanje, kateri predstavlja sistem diametralnega nasprotja: zavest - intuicija, o katerem sem prav tako podrobneje spregovoril v predhodno omenjenem mojem strokovnem delu. Prav tako bi vas želel tudi opomniti, da ne gre enačiti človekovega verskega izkustva, kot sem ga to definiral in opredelil v svojem strokovnem delu: Um Buda, s človekovo vero. Človekovo versko izkustvo ne gre kakor koli enačiti s človekovo vero, kar sem tudi podrobneje predstavil in obrazložil v predhodno omenjenem mojem strokovnem delu. Na tem mestu bi vas tudi želel opozoriti, da je vse, kar sem vam na kratko predstavil v svoji prvi objavi ter kar obravnavam v svojih strokovnih delih: Sêi Shîn Dô, Temeljni principi Buda in Um Buda, produkt mojega strokovnega preučevanja in dela, pri katerem primarno izhajam iz Koryu Buda ter naslednjih vzhodnih tradicionalnih ved: filozofije ravnovesij, taoizma, budizma, konfucijaizma, chana, zena ter ostalih vzhodnih tradicionalnih ved, na katerih temelji Koryu Budo. Kar pa se zadeva posameznih konceptov, znanj in učenj analitične in globinske ter ostalih vej psihologije, pa le te uporabljam izključno z namenom, da predstavnicam in predstavnikom zahodnih družb predstavim znanja in učenja Koryu Buda ter lastna spoznanja in dognanja iz področij mojega strokovnega preučevanja. Sêi Shîn Dô Svoje prvo strokovno delo sem poimenoval (po eni izmed nadvse pomembnih podved Koryu Buda): Sêi Shîn Dô. V katerem sem predstavil osnovna znanja in učenja omenjene podvede Koryu Buda, o kateri je v zahodnem svetu zelo malo znanega ter še bistveno manj v slovenskem prostoru. Sei Shin Do (Pot gorskega potoka) je bil od nekdaj sestavni del japonskih tradicionalnih borilnih veščin – Koryu Buda; oziroma pravilneje predstavlja začetne temelje spoznavanja veliko obširnejše in poglobljene podvede Koryu Buda: Shin Shin Toitsu (Poenotenje telesa, uma in duha). Primarni namen Sei Shin Da je omogočiti posamezniku prvo resno spoznavanje njegove zaznave tako preko teorije kot tudi preko najrazličnejših meditativno-kontemplativno-dihalnih vaj. V omenjenem svojem strokovnem delu obravnavam osnovna začetna znanja, s pomočjo katerih lahko posameznik začne aktivno spoznavati svojo zaznavo ter njen pomen zanj na vseh področjih njegovega preučevanja, delovanja in udejstvovanja. Pri čemer leži poudarek pri obravnavanih znanjih prav na posameznikovi sposobnosti, da začne postopoma ozaveščati najrazličnejša temeljna orodja njegove zaznave ter spoznavati njihovo stvarno naravo. Prav tako sem v omenjeno svoje strokovno delo vključil 25 različnih meditativno-kontemplativno-dihalnih vaj, katere predstavljajo temelje Sei Shin Da, ter s pomočjo katerih lahko posameznik uspešno ozavesti vsa temeljna orodja njegove zaznave, ki so predmet strokovne obravnave omenjenega mojega strokovnega dela. V svojem strokovnem delu Sêi Shîn Dô sem učenja Sei Shin Da nadgradil s spoznanji in učenji:Somatske psihologije;Ericksonove psihologije;Globinske psihologije;Analitične psihologije;Terapije razmerij jaza;Filozofijo ravnovesij oziroma filozofijo konflikta;Japonske tradicionalne borilne veščine: Saigo Ha Takeda-ryu aikijutsu;Sei Tai (ena izmed smeri japonske tradicionalne medicine);Seiki Jutsu (ena izmed smeri japonske tradicionalne medicine).Učenja in meditativno-kontemplativno-dihalne vaje Sei Shin Da ponujajo posamezniku najboljše modele tako vzhodnih kot tudi zahodnih zdravstvenih sistemov in sistemov splošnega dobrega počutja, z zelo široko aplikativno uporabo na najrazličnejših področjih posameznikovega preučevanja, delovanja in udejstvovanja. Temeljni principi Buda Temeljni principi Buda predstavljajo moje drugo strokovno delo, v katerem podrobno obravnavam osnovne naravne principe, na katerih temeljijo borilne veščine (Budo); kar še posebno velja za tradicionalne borilne veščine (Koryu Budo). Omenjeno moje delo je razdeljeno na tri dele. V prvem delu podrobneje predstavim osnovna znanja in učenja, na katerih temelji filozofija ravnovesij. V sklopu katerih obravnavam šest osnovnih tipov ravnovesij (statično ravnovesje, dinamično ravnovesje, komplementarno ravnovesje, destruktivno ravnovesje, sinergistično ravnovesje in harmonično ravnovesje), tri osnovne razrede ravnovesij (izvorna ravnovesja, prehodna ravnovesja in končna ravnovesja), dva dopolnilna razreda ravnovesij (stvarna (pozitivna) ravnovesja in iluzorna (negativna) ravnovesja), sinergijo, harmonijo, razlike med ravnovesjem in sinergijo, razlike med ravnovesjem in harmonijo, razlike med sinergijo in harmonijo, dva osnovna tipa kaosa (stvarni kaos – kaos, ki se rodi iz stvarnega ravnovesja in iluzorni kaos – kaos, ki se rodi iz iluzornega ravnovesja), vero, ljubezen, štiri osnovne tipe vere, štiri osnovne tipe ljubezni ter razliko med vero in ljubeznijo. Vsa navedena znanja in učenja predstavljajo osnovne temelje, v kolikor želimo resnično razumeti kakršna koli znanja in učenja bodisi katere koli tradicionalne borilne veščine, kitajskih in japonskih tradicionalnih strateških in družbenih ved, kitajske in japonske tradicionalne medicine … bodisi taoizma, konfucijaizma, budizma, zena, šintoizma ali katerega koli temeljnega književnega dela kitajske in japonske civilizacije. Na tem mestu bi želel tudi eksplicitno poudariti, da imajo zgoraj navedena znanja in učenja tudi veliko širšo aplikativno vrednost, saj jih je moč nadvse dobro uporabljati na najrazličnejših področjih od organizacije in vodenja delovnih organizacij, poslovanja delovnih organizacij, pri razumevanju najrazličnejših družbenih in naravnih procesov … do posameznikove osebne in duhovne rasti; seveda ob predpogoju, da jih pravilno razumemo in uporabljamo. V drugem delu na osnovi podrobnejše obravnave šestih temeljnih principov, ki tvorijo tako imenovano: Aiki okoliščino (Metsuke (Gledanje), Kokyu (Dihanje), Ma-ai (Razdalja), Kuzushi (Zlom nasprotnikove drže), Zanshin (Obstoječi um) in Aiki (Zunanja aplikacija energije)) podrobneje obravnavam osnovna začetna znanja teorije petih elementov, na kateri temeljijo vse vzhodne tradicionalne vede ter sintezo znanj in učenj Koryu Buda, filozofije ravnovesij, taoizma, zena in budizma s spoznanji, znanji in učenji analitične psihologije, globinske psihologije, ericksonove psihologije, somatske psihologije, transakcijske analize in terapije razmerij jaza. V sklopu česar na osnovni ravni predstavim zgradbo in temeljne sestavne dele človekove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), primarna temeljna orodja posameznih temeljnih sestavnih delov človekove psihe (počelo, hotenje, arhetip, nagon, nevolativna misel, volativna misel, občutek, občutenje, čustvo, čustvovanje, uvid, spoznanje in razsvetljenje) ter osnovna medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi temeljnimi orodji posameznih temeljnih sestavnih delov človekove psihe. V tretjem delu pa se osredotočim na podrobnejšo obravnavo znanj in učenj, ki se zadevajo stvarne narave delovanja človekove zaznave ter njenih štirih temeljnih orodij (občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje). Pri čemer podrobneje obravnavam 16 primarnih oblik občutkov (prisotnost – odmaknjenost, navzočnost – odtujenost, povezanost – ločenost, pripadnost – zavrnitev, zadovoljstvo – nezadovoljstvo, jasnost – zmedenost, svoboda – omejenost in veselje – potrtost), 16 primarnih oblik občutenj (odprtost – ujetost, sprejemanje – ne sprejemanje, naklonjenost – nenaklonjenost, iskrena odkritost – zadrega, iskreno usmerjanje – zavajanje, iskreno vodenje – manipulacija, sproščenost – napetost in ugodje – neugodje), 16 primarnih oblik čustev (samozaupanje – strah, samozavest – brezvoljnost, samo-izpolnitev – razočaranje, radost – žalost, vzhičenost – jeza, zanos – obup, spokoj – nemir in sočutje – sovraštvo) in 10 primarnih oblik čustvovanj (vera – ne-vera, ljubezen – ne-ljubezen, vera vase – ne-vera vase, samouresničitev – ne-samouresničitev in samo-izkustvo – ne-samo-izkustvo). A ker čustvovanj ni moč razumeti brez predhodnega razumevanja vrlin in dvoma, katera ne sodijo med primarna temeljna orodja zaznave, sem v tretjem delu tudi vključil podrobnejšo obravnavo 16 primarnih oblik vrlin (iskrenost – neiskrenost, odkritost – neodkritost, poštenost – nepoštenost, zvestoba – nezvestoba, spoštovanje – nespoštovanje, samonadzor – sla, skromnost – pohlep in dobronamernost – zavist) ter obe primarni obliki dvoma (objektivni in subjektivni dvom). V omenjenem delu se tako osredotočam na naslednja vprašanja:Kaj je primarni namen občutkov?Kako so zgrajeni naši občutki?Kako lahko bolje razumemo svoje občutke?Kakšna so medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi oblikami naših občutkov?Kaj je primarni namen občutenj?Kako so zgrajena naša občutenja?V kakšnem odnosu so naša občutenja do naših občutkov?Kako lahko bolje razumemo svoja občutenja?Kakšna so medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi oblikami naših občutenj?Kaj je primarni namen čustev?Kako so zgrajena naša čustva?V kakšnem odnosu so naša čustva do naših občutenj in občutkov?Kako lahko bolje razumemo svoja čustva?Kakšna so medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi oblikami naših čustev?Kaj je primarni namen vrlin?Kako so zgrajene naše vrline?V kakšnem odnosu so naše vrline do naših čustev?Kako lahko bolje razumemo svoje vrline?Kakšna so medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi oblikami naših vrlin?Kaj je primarni namen dvoma?Kako sta zgrajena objektivni in subjektivni dvom pri moškem in kako pri ženski?Kaj sta anima in animus ter kakšna je njuna vloga pri posameznih oblikah dvoma pri moškem in ženski?V kakšnem odnosu sta objektivni in subjektivni dvom do občutka pri moškem in pri ženski?Kako lahko bolje razumemo obe obliki našega dvoma?Kaj je primarni namen čustvovanj?Kako so zgrajena naša čustvovanja?V kakšnem odnosu so čustvovanja do čustev?Kako lahko bolje razumemo svoja čustvovanja?Kakšna so medsebojna razmerja med posameznimi primarnimi oblikami naših čustvovanj? V sklopu svojega strokovnega dela Temeljni principi Buda sem tudi vključil naslednje tri dodatke:Dodatek A: Razmerja primarnih občutkov, občutenj, čustev, vrlin in čustvovanj (v sklopu katerega nadaljnje podrobneje obravnavam posamezna njihova medsebojna razmerja);Dodatek B: Osnovni patološki pojavi psihe (v sklopu katerega na osnovni ravni predstavim pet osnovnih patoloških pojavov psihe: vedenjski vzorci, vedenjske motnje, vzorci jaza, motnje jaza in razkroj jaza ter njihova medsebojna razmerja);Dodatek C: Razmerja primarnih simbolov števil (v sklopu katerega na osnovni ravni predstavim primarne simbole posameznih števil ter njihova medsebojna razmerja);Dodatek D: Primarne oblike nagonov;Dodatek E: Koryu Budo;Dodatek F: Najpogosteje zastavljena vprašanja o Koryu Budu;Dodatek G: Tehnika ali princip. Um Buda Um Buda predstavlja moje tretje in trenutno tudi zadnje strokovno delo, v katerem podrobno obravnavam tako zgradbo človekove psihe kot tudi posamezne temeljne sestavne dele psihe ter njihova primarna temeljna orodja in medsebojna razmerja posameznih primarnih temeljnih orodij posameznih sestavnih delov psihe. V sklopu omenjenega svojega strokovnega dela tako podrobno obravnavam šest temeljnih sestavnih delov človekove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz) ter njihove zgradbe, kakor tudi njihova posamezna temeljna orodja, s pomočjo katerih delujejo in vplivajo na posameznika:Primarna temeljna orodja sebstva: arhetip numine, neposredno izkustvo, dvom;Primarna temeljna orodja podzavesti: arhetipi – v sklopu katerih podrobneje predstavim pet osnovnih arhetipov (arhetip matere, arhetip očeta, arhetip otroka, arhetip heroja in arhetip preobrazbe ter njihove vplive tako na razvoj posameznika kot tudi človeških družb in civilizacij), aspekte arhetipov, arhetipske simbole, arhetipske oblike vedenja, nagone, pogojne reflekse;Primarna temeljna orodja zavesti: kognitivne procese, misli (nevolativne in volativne misli), ideje, vrline;Primarna temeljna orodja zaznave: občutki, občutenja, čustva, čustvovanja, kan-ken (intuitivna percepcija/zaznava);Primarna temeljna orodja intuicije: tri primarne oblike videnj (zaznavno-intuitivni občutki, slutnje in intuitivna védenja), uvidi, spoznanje, razsvetljenje;Primarna temeljna orodja jaza: samozavedanje, razum, trenutno obstoječa samopodoba, subjektivna resničnost. V okviru svojega strokovnega dela Um Buda predstavljam zgradbo in delovanje osnovnih zakonitosti in naravnih principov, ki urejajo in določajo delovanje človekove psihe s stališča svoje strokovne sinteze znanj in učenj Koryu Buda, Buda, filozofije ravnovesij, taoizma, zena, konfucijaizma, budizma, šintoizma, kitajskih in japonskih tradicionalnih vojaških in strateških ved, kitajskih in japonskih tradicionalnih družbenih ved, kitajske in japonske tradicionalne medicine s spoznanji, znanji in učenji analitične, globinske, razvojne, evolucijske, ericksonove in somatske psihologije, transakcijske analize, terapije razmerij jaza, primerjalne mitologije, kvantne mehanike in fizike visokoenergijskih delcev ter z znanji in učenji zahodnih hermetično-ezoteričnih ved (grška in rimska mistika, gnosticizem in ostale zgodnje krščanske ločine, svetodušno gibanje, alkimija, naravna filozofija, sveta fizika, teozofija ter katoliška mistika). Pri čemer bi želel eksplicitno poudariti, da sem omenjeno svojo strokovno sintezo trdno zasnoval na znanjih in učenjih Buda in Koryu Buda ter da sem slednja zgolj dopolnil s spoznanji, znanji in učenji predhodno omenjenih ved izključno z namenom, da obravnavana znanja in učenja Buda in Koryu Buda čim bolje približam sodobni zahodni miselnosti, kakor tudi da transparentno pokažem tako na medsebojno kompatibilnost kot tudi soodvisnost znanj in učenj Buda in Koryu Buda s spoznanji, znanji in učenji zahodnih sodobnih znanstvenih in hermetično-ezoteričnih ved. V uvodnem poglavju na kratko predstavim vzhodni tradicionalni pogled na človekov um in njegovo kompatibilnost s pogledom, katerega zagovarja zahodna psihologija. V omenjeno poglavje sem tudi vključil delo avtorja: Niutou Farong: Song of Mind (Xin Ming), ki ponazarja dober model kako zen in Budo razumeta delovanje človekovega uma. V drugem poglavju na kratko predstavim pet temeljnih sestavnih delov človekove psihe (podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), njihovo osnovno zgradbo ter osnovno definicijo: komplementarnih in diametralnih nasprotij. V tretjem poglavju na kratko predstavim o čem bo tekla beseda v omenjenem mojem strokovnem delu ter predstavim naslednjih osem sistemov nasprotij, ki tvorijo človekovo psiho: Sistem komplementarnega nasprotja: podzavest – zavest;Sistem komplementarnega nasprotja: zaznava – intuicija;Sistem diametralnega nasprotja: podzavest – zaznava;Sistem diametralnega nasprotja: zaznava – zavest;Sistem diametralnega nasprotja: zavest – intuicija;Sistem diametralnega nasprotja: intuicija – podzavest;Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest - zaznava/intuicija;Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz. Posamezni zgoraj navedeni sistemi nasprotij predstavljajo tudi nadaljnjih osem poglavij mojega dela Um Buda. V četrtem poglavju se prvo osredotočim na ontologijo zahodnega deljenja uma od telesa, duše od uma in zavesti od podzavesti, kako se izoblikujeta podzavest in zavest ter na njuna primarna temeljna orodja. Primarno pa se osredotočim na obravnavo sistema komplementarnega nasprotja: arhetip – misel ter zaključim poglavje s kratko obravnavo semi-podzavesti. V petem poglavju se prvo osredotočim na kratko predstavitev somatske in intuitivne inteligence ter njunih primarnih temeljnih orodij. Nato na kratko predstavim 63. temeljni princip Buda: Kan-ken (intuitivno razumevanje in videnje, intuitivna percepcija), katerega podrobneje obravnavam v okviru nadaljnjih poglavij. V okviru kratke predstavitve kan-kena na kratko tudi predstavim 61. in 62. temeljni princip Buda: Kan (Percepcija) in Funiki (Občutek). Nakar se osredotočim na podrobnejšo predstavitev 1. temeljnega principa Buda: Nyunanshin (Voljen um). V okviru predstavitve Nyunanshina podrobneje spregovorim o razlikah med zahodnim načinom poučevanja in načinom poučevanja, katerega prakticirajo vzhodne tradicionalne vede, med katere sodita Budo in Koryu Budo; oziroma o razlikah med načinom poučevanja, ki temelji na zatiranju posameznikovega dvoma (zahodni način poučevanja) in načinom poučevanja, ki temelji na aktivnem spodbujanju posameznikovega dvoma (vzhodni tradicionalni način poučevanja). Nato na kratko spregovorim o dvomu, 16 primarnih oblikah vrlin in njihovih medsebojnih interakcijah. Nakar podrobneje spregovorim o neravnovesjih oziroma progresivnih razmerjih negativnih čustvovanj, čustev, občutenj, občutkov in vrlin ter o njihovih medsebojnih interakcijah, ki vodijo v pojav posameznikove negativne samopodobe. Peto poglavje zaključim s kratko predstavitvijo 2., 48., 49., 50. in 51. temeljnega principa Buda: Shoshin (Začetnikov um), Kime (Odločitev), Ri-ai (Skladnost), Sei to do (Delovanje, ne delovanje) in Yoyu (Zlitje) ter njihove aplikativne vrednosti za sodobno zahodno miselnost. V šestem poglavju se primarno osredotočim na podrobno obravnavo sistema diametralnega nasprotja: arhetip – občutek, kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: podzavest – zavest. V sklopu katerega podrobno predstavim tako razlike kot tudi medsebojno soodvisnost in prepletenost arhetipov in občutkov. Pri čemer se na kratko ustavim tudi tako pri definiciji izkušnje kot tudi kako le ta nastane. V nadaljevanju šestega poglavja pa se osredotočim na podrobno obravnavo zakaj je pomembno poznavanje in razumevanje sistema diametralnega nasprotja: arhetip – občutek, predstavim definicijo in pomen semi-arhetipa ter nadaljnje obravnavam 63. temeljni princip Buda: Kan-ken. V sedmem poglavju se primarno osredotočim na podrobno obravnavo sistema diametralnega nasprotja: občutek – misel, kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: zaznava – zavest. Na razliko med sistemom diametralnega nasprotja: arhetip – občutek in sistemom diametralnega nasprotja: občutek – misel. Na nadaljnjo podrobnejšo obravnavo podzavesti, zaznave, zavesti in 63. temeljnega principa Buda: Kan-ken. Prav tako pa na kratko tudi predstavim 60. in 64. temeljni princip Buda: Musha-shugyo (Intenziven trening telesa, uma in duha) in Yugen (Dinamično mirovanje) ter njuno aplikativno vrednost za sodobno zahodno miselnost. V osmem poglavju se prvo podrobneje osredotočim na definicijo in pomen vere in verskega izkustva (kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija) za posameznika. V okviru katerega tudi podrobneje spregovorim o razvoju posameznikovega jaza in o štirih tipih osebnosti (impulzivna, čutna, razumska in duhovna osebnost). Na kratko se tudi dotaknem obravnave arhetipa numine, petih primarnih arhetipov (arhetip matere, arhetip očeta, arhetip otroka, arhetip heroja in arhetip preobrazbe), katere podrobneje obravnavam v nadaljnjih poglavjih, ter njihovih osnovnih medsebojnih razmerij, pomena in vpliva na razvoj posameznika. V nadaljevanju predstavim vpliv delovanja petih primarnih arhetipov na razvoj človeških civilizacij in družb ter podrobneje njihov vpliv na razvoj zahodne civilizacije. Nakar podrobneje obravnavam nevarnosti, ki prežijo na posameznika, v kolikor se odloči prakticirati enega izmed številnih sodobnih kvaziduhovnih gibanj, kakor tudi razvoja le teh v zahodni civilizaciji. V nadaljevanju podrobneje predstavim 52. temeljni princip Buda: Furyu (Veter in voda – Pot prednikov), na katerem temelji prenos slehernih znanj in učenj v sklopu Buda in Koryu Buda; v okviru katerega tudi predstavim 65. temeljni princip Buda: Myo (Izkustvo), ki predstavlja najpomembnejši temelj načina poučevanja, ki ga prakticirajo vse vzhodne tradicionalne vede. V nadaljevanju podrobneje predstavim tri najpogostejše oblike manifestacije verskega izkustva: videnje, uvid in spoznanje, kakor tudi v katerih življenjskih obdobjih posameznika prevladuje posamezna izmed njih ter njihov pomen za normalen psihični, psihološki in osebnostni razvoj posameznika. Nakar podrobneje predstavim tako zgradbo kot tudi namen in pomen treh oblik videnj (zaznavno-intuitivni občutki, slutnje in intuitivna védenja) za posameznika; kakor tudi na drugi strani posamezna razmerja med tremi oblikami videnj in kako le ta vodijo do posameznikovega uvida. V nadaljevanju se na kratko ustavim pri obravnavi meditacije in kontemplacije, razlik med njima ter njunega namena in uporabne vrednosti za posameznika. Nato se podrobneje ustavim pri obravnavi stvarnega destruktivnega ravnovesja na ravni verskega izkustva, kateri je dejanski nosilec sistema diametralnega nasprotja: misel – uvid/spoznanje, ki je nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija. V okviru katerega podrobneje predstavim zgradbo in namen uvida in spoznanja, razvoj posameznikovega zavednega dela jaza – ega in proces inflacije jaza. Omenjeno poglavje zaključim z obravnavo primarnega namena delovanja sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija. V devetem poglavju se prvo podrobneje osredotočim na definicijo in pomen duhovnosti in duhovnega izkustva (kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: intuicija – podzavest) za posameznika. V sklopu katerih se prav tako osredotočim na podrobno obravnavo pojmov: veda, doktrina in indoktrinacija ter njihovih pomenov in vplivov tako na posameznika samega kot tudi na posamezne družbe in civilizacije. V nadaljevanju podrobneje spregovorim o tako imenovani: ne-doktrini, na kateri temeljita tako Budo in Koryu Budo kot tudi vse vzhodne tradicionalne vede. V sklopu obravnave ne-doktrine tudi nadaljnje podrobneje predstavim sistem poučevanja na osnovi poučevanja ravnovesij in principov ter sistem poučevanja na osnovi aktivnega spodbujanja porajanja posameznikovega dvoma v vse, s čimer se seznanja in kar spoznava, o katerih sem že spregovoril v predhodnih poglavjih. Prav tako tudi podrobneje predstavim: 16 temeljnih ravni Buda, 100 temeljnih principov Buda, koncept: ne-metode in koncept: Poti. V sklopu obravnave konceptov: ne-doktrine in ne-metode tudi podrobneje spregovorim o tem, zakaj so ju razvile posamezne smeri Koryu Buda, o njuni aplikativni vrednosti za sodobnega zahodnega človeka, o 45. temeljnem principu Buda: Shu-Ha-Ri (Sprejeti-Razbiti-Zavreči) ter zakaj se Budo in Koryu Budo tako intenzivno ukvarjata s preučevanjem delovanja tako človekovega uma kot tudi njegove psihe. Nato se na kratko malo podrobneje dotaknem posameznikove samopodobe kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza – ega, katero podrobneje obravnavam v naslednjih dveh poglavjih. Nakar se osredotočim na krajšo podrobnejšo obravnavo problematike duhovnosti za sodobnega zahodnega človeka. V nadaljevanju se osredotočim na podrobno obravnavo sistema diametralnega nasprotja: uvid/spoznanje – arhetip/aspekt arhetipa, ki je primarni nosilec duhovnega izkustva, kateri predstavlja nosilca diametralnega nasprotja: intuicija – podzavest. V sklopu obravnave diametralnega nasprotja: uvid/spoznanje – arhetip/aspekt arhetipa podrobneje predstavim pet primarnih arhetipov (arhetip matere, arhetip očeta, arhetip otroka, arhetip heroja in arhetip preobrazbe) in njihovo povezavo s petimi elementi teorije petih elementov, na kateri temelji filozofija ravnovesij, katera predstavlja osnovni temelj vseh vzhodnih tradicionalnih ved. Nakar nadaljnje podrobneje predstavim arhetip numine, razsvetljenje ter posamezna osnovna razmerja med primarnimi orodji podzavesti (primarni arhetipi) in primarnimi orodji intuicije (zaznavno-intuitivni občutek, slutnja, intuitivno védenje, uvid, spoznanje in razsvetljenje). Nato podrobneje predstavim zgradbo razsvetljenja ter šest primarnih orodij podzavesti (arhetip, aspekt arhetipa, arhetipski simbol, arhetipsko obliko vedenja, nagon in pogojni refleks) ter na kratko predstavim osem izvornih psihičnih sil (izvorna moška sila, izvorna ženska sila, izvorna kozmična sila, praznina, izvorna ljubezen, izvorna vera, izvorni namen in izvorna volja). V nadaljevanju podrobneje predstavim temeljna orodja intuicije in primarne arhetipe kot nosilce posameznih izvornih psihičnih sil ter njihova medsebojna razmerja. Nakar podrobneje spregovorim o treh primarnih orodij sebstva (arhetip numine, neposredno izkustvo in dvom) ter o štirih izvornih psihičnih silah (praznina, izvorna ženska sila, izvorna moška sila in izvorna kozmična sila) in o njihovih vplivih na razvoj in delovanje posameznikove psihe. Nato se podrobneje dotaknem obravnave človekove nevednosti, trenutno obstoječe samopodobe in subjektivne realnosti ter njihovega pomena in vpliva na razvoj človekove psihe, osebnosti in načina razmišljanja. Nakar se podrobno osredotočim zakaj je tako za posameznika samega kot tudi za družbo/civilizacijo pomembno preučevanje duhovnosti in kaj dejansko pomeni preučevanje duhovnosti. V nadaljevanju se ustavim pri podrobnejši obravnavi naslednjih treh arhetipskih simbolov: kozmično drevo, Luna in kozmična spirala ter njihovega pomena za posameznika in družbo. V zaključku devetega poglavja se osredotočim še na nadaljnjo podrobnejšo obravnavo štirih izvornih psihičnih sil, njihovega pomena in vpliva na razvoj posameznikove psihe ter pomena posameznikovega preučevanja duhovnosti. Štirih primarnih krščanskih simbolov (Bog, Jezus, Sveti Duh in Sveta Marija) tako iz stališča katoliške doktrine kot tudi iz stališča sistema diametralnega nasprotja: intuicija – podzavest, na osnovi katerih aplikativno ponazorim konflikt na ravni doktrin ter aplikativno uporabo ne-doktrine in ne-metode pri razreševanju najrazličnejših konfliktov na ravni doktrin. V desetem poglavju se primarno osredotočim na razvoj primarnega nezavednega dela jaza, katerega vzpostavitev predstavlja izvorni namen delovanja sistema komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest – zaznava/intuicija, ter njegovega pomena za razvoj posameznikove psihe. V zaključku desetega poglavja se osredotočim na podrobnejšo obrazložitev devetih postulatov, s katerimi je Miyamoto Musashi zaključil prvi del njegovega dela: Knjiga petih prstanov. V enajstem poglavju se primarno osredotočim na razvoj in delovanje posameznikovega celotnega jaza. Pri čemer nadaljnje podrobneje predstavim 10 temeljnih sestavnih delov jaza (arhetipske vedenjske oblike, arhetipske oblike osebnosti – persone, anima/animus, osebno nezavedno, nezavedne oblike osebnosti - persone, samozavedanje, kognitivni procesi, razum, zavedne oblike osebnosti - persone in samopodoba). V nadaljevanju podrobneje obravnavam naslednjih pet sestavnih sklopov posameznikovega celotnega jaza: arhetipske oblike osebnosti – persone, nezavedni del jaza – senca (katerega v 90% predstavlja antropomorfni arhetip anima pri moških oziroma antropomorfni arhetip animus pri ženskah), nezavedne oblike osebnosti – persone, zavedni del jaza – ego in zavedne oblike osebnosti – persone. V sklopu česar tudi na kratko nadaljnje predstavim tako antropomorfna arhetipa: anima in animus kot tudi namen, medsebojne interakcije, pomen in vpliv predhodno omenjenih petih sestavnih sklopov jaza na posameznika ter na koncu tudi razvoj, namen in pomen samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije zavednega dela jaza – ega) za posameznika. V nadaljevanju podrobno predstavim razvoj posameznikovega jaza tekom njegovega celotnega življenjskega obdobja. Nakar se na kratko osredotočim na proces individuacije, proces vzpostavljanja osi jaz-sebstvo, proces deflacije jaza ter njihovega pomena za posameznika. V okviru obravnave predhodno omenjenih treh psihično-psiholoških procesov tudi nadaljnje predstavim namen in pomen 3., 4. in 5. primarne pozitivne oblike čustvovanja: vera vase, samouresničitev in samo-izkustvo za posameznika. Nakar se nadaljnje podrobneje osredotočim na obravnavo procesa transmutacije posameznikovega celotnega jaza, kar je primarni namen tako procesa individuacije kot tudi sistema komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz; pri čemer tudi transparentno predstavim aplikativno vrednost znanj in učenj Koryu Buda za sodobnega zahodnega človeka. V zaključku zadnjega poglavja se osredotočim na obravnavo dela Miyamota Musashija: Dokkodo ("Pot kako lahko hodiš sam" ali kot "Pot Samostojnosti", katerega tvori 21 aksiomov). V okviru podrobnejše obravnave posameznih aksiomov, ki tvorijo Dokkodo, na osnovni ravni predstavim njihovo razlago, ki je v skladu z učenji in tradicijami Koryu Buda ter katere se bistveno razlikujejo od razlag posameznih aksiomov, ki so poznane/dostopne na zahodu; saj sem do sedaj prvi, ki je objavil njihovo razlago v skladu z učenji in tradicijami Koryu Buda ter jih predstavil v bistveno drugačni luči kot jih zahod pozna do sedaj. Istočasno pa tekom obravnave razlag posameznih 21 aksiomov Dokkoda tudi nadaljnje podrobneje predstavim tako izvorni namen, pomen, vpliv samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije zavednega dela jaza – ega) ter subjektivne realnosti (katera je posledica delovanja samopodobe) kot tudi konkretne aplikativne načine, s katerimi lahko posameznik uspešno preseže omejitve njegove samopodobe in subjektivne realnosti, s čimer lahko uspešno zaključi s posameznimi fazami procesa transmutacije njegovega celotnega jaza. Lep pozdrav,KoryuBudo

Pozdravljena Zala_ Versko izkustvo, kot sem to v prvem delu svoje objave eksplicitno izpostavil, je vedno izrazito intimne narave in je kot takšno vedno lastno individuumu samemu. Drugače pa je versko izkustvo posledica delovanja sistema diametralnega nasprotja: misel - uvid/spoznanje, kateri je primarni nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest - intuicija. Iz česar posledično sledi, da v kolikor posameznik želi izkusiti pristno versko izkustvo mora preseči diametralna nasprotovanja med njegovo zavestjo in intuicijo, saj bo le na tovrsten način lahko uspešno izpeljal transmutacijo tako njegove trenutno obstoječe samopodobe, zavednega dela jaza - ega, celotnega jaza ter kasneje tudi celotne njegove psihe; s čimer bo uspešno na novo uravnovesil posamezna njegova psihična/notranja neravnovesja. Kar pa lahko doseže izključno na osnovi njegovega iskrenega in predanega preučevanja njegove psihe kot celote s pomočjo najrazličnejših verskih in duhovnih ved, pri čemer so mu lahko v veliko pomoč najrazličnejša znanja, učenja, spoznanja in dognanja analitične in globinske psihologije, ki se intenzivno ukvarjata s preučevanjem določenih verskih in duhovnih tematik. Kot sem v prvem delu svoje objave omenil je kontemplacija zgolj nadaljnjo orodje, s pomočjo katerega lahko posameznik začne spoznavati stvarno naravo njegove psihe, a nič več kot to. Na tem mestu bi želel tudi izpostaviti, da sta tako meditacija kot tudi kontemplacija zgolj začetni orodji na poti spoznavanja stvarnega delovanja naše psihe, medtem ko med dejanska naprednejša orodja sodijo: primarna orodja intuicije. Pri čemer gre prav tako tudi omeniti, da so prva tri primarna orodja intuicije (zaznavno-intuitivni občutek, slutnja in intuitivno vedenje) znova začetna orodja, medtem ko so naprednejša orodja nadaljnja tri primarna tri orodja intuicije (uvid - kensho, spoznanje - kensho in razsvetljenje - satori). Medtem ko eno izmed najpomembnejših temeljnih orodij posameznikovega spoznavanja celotne njegove psihe predstavlja kan-ken (intuitivna percepcija & videnje, intuitivna zaznava). A v kolikor posameznik želi dejansko spoznati stvarno naravo njegove psihe, se mora posvetiti iskrenemu preučevanju stvarne narave vseh šestih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), vseh posameznih njihovih primarnih temeljnih orodij ter najrazličnejših njihovih medsebojnih sistemov nasprotij, ravnovesij in neravnovesij; kar je tudi dejanski predmet obravnave vseh verskih in duhovnih ved, o čemer sem podrobneje spregovoril v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda. Lep pozdrav, KoryuBudo Pozdravljen none, V kolikor bi malo bolj pazljivo prebrali prvi del moje objave bi lahko opazili, da sem omenil, da je meditacija zgolj orodje in ne proces, kot ste to vi napačno razumeli. Lep pozdrav, KoryuBudo

"Občutek je primarno temeljno orodje naše zaznave in kot takšen predstavlja osnovo za vsa njena nadaljnja temeljna orodja, ki izvirajo iz njega. A preden se lotimo podrobnejše obravnave stvarne narave občutka predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo. Občutek je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki se pojavi pri interakciji določenega našega arhetipa, nagona, določene vsebine iz našega osebno nezavednega ali njihovih kombinacij z neposrednim izkustvom nečesa v nas samih ali nečesa v okolju, v katerem se trenutno nahajamo. Kot lahko vidimo v zgornji definiciji občutka je njegov primarni namen, da nam omogoči, da zaznamo določeno interakcijo med našo podzavestjo (arhetip, nagon, osebno nezavedno) in/ali jazom (osebno nezavedno) na eni strani ter na drugi strani z neposrednim izkustvom nečesa v naši psihi ali nečesa v okolju, v katerem se nahajamo. Pri čemer bi na tem mestu želel omeniti, da se osebno nezavedno razteza od naše semipodzavesti do nezavednega dela našega jaza. Na osnovi česar sledi, da je občutek naše primarno temeljno orodje zaznave kakor tudi, da preko njega primarno zaznavamo najrazličnejše procese in interakcije, ki se odvijajo tako znotraj kot zunaj nas. Naša zmožnost zaznavanja pa je tesno prepletena in povezana z našo zmožnostjo zavedanja. Iz česar sledi, da naša zaznava povezuje naše sebstvo, podzavest in jaz v enovito celoto. Na tem mestu se sedaj zastavlja povsem legitimno vprašanje. V kolikor se naša zaznava obnaša kot 'nekakšen' povezovalni člen med preostalimi temeljnimi deli naše psihe, v kakšnem razmerju je potem z zavestjo in intuicijo? Kot smo lahko videli na zgornjih dveh diagramih občutek povezuje izključno naše sebstvo, podzavest in jaz, medtem ko se v ničemer ne dotika naše zavesti ali intuicije. Kar nam sporoča, da se je naša zaznava rodila iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in zavestjo ter da je bila prvotno veliko bližje našemu sebstvu in podzavesti, kakor pa naši zavesti in intuiciji. A vse kar nastane v našem stvarstvu teži k temu, da se nadaljnje razvija in naša zaznava ni nikakršna izjema. Zaradi česar je tudi postopoma razvila še nadaljnje tri oblike njenih temeljnih orodij – občutenje, čustvo in čustvovanje, s katerimi dejansko povezuje vse preostale temeljne dele naše psihe (sebstvo, podzavest, zavest, intuicija in jaz) v enovito celoto. Kot lahko vidimo nam zaznava preko njenih temeljnih orodij omogoča, da začnemo povezovati vse preostale temeljne dele naše psihe v enovito celoto, kakor tudi da se veliko uspešneje povežemo z okoljem, v katerem bivamo, in z najrazličnejšimi živimi bitji in ljudmi, s katerimi se srečujemo. Zaradi česar je ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo naše zaznave in njenih štirih temeljnih orodij. Kajti naša stopnja zaznave je pogojena z našim poznavanjem in razumevanjem njene stvarne narave. Bolje kot poznamo in razumemo njeno stvarno naravno bolje zaznavamo najrazličnejše pojave, procese in interakcije tako znotraj kot izven nas ter obratno. Boljše zaznavanje najrazličnejših pojavov, procesov in interakcij bodisi v nas bodisi izven nas, pa nam omogoča boljše delovanje in razumevanje stvarne narave vsega, s čimer se srečujemo. Prav tako pa nam boljše zaznavanje tudi omogoča, da veliko bolje spoznamo in razumemo samega sebe. Brez ustreznega poznavanja naše zaznave bomo vedno omejeni pri vsem, kar počnemo ali s čimer se srečujemo na naši poti skozi življenje ter se bomo vedno znova vrteli znotraj istih krožnic, iz katerih preprosto ne bomo videli izhoda. Naše spoznavanje stvarne narave zaznave, pa se začne s spoznavanjem stvarne narave občutka, kot njenega primarnega temeljnega orodja. Na začetku smo lahko v definiciji samega občutka ugotovili, da sleherni občutek nastane iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in jazom. Kar je vsekakor dobro izhodišče za naše nadaljnje spoznavanje njegove stvarne narave, a nič več kot to, saj je omenjena definicija preveč splošna, da bi lahko opisala stvarno naravo občutka. Namreč iz nje bi bilo moč dejansko sklepati, da pri nastanku občutka zavest nima nikakršnega vpliva, kar pa ni čisto res. Vsekakor drži, da je vpliv zavesti pri nastanku slehernega občutka zelo majhen, a ne glede na to kako majhen je, še vedno obstaja. Medtem ko pa na drugi strani intuicija dejansko nima nikakršnega vpliva na nastanek kakršnega koli našega občutka. http://shrani.si/f/1a/BK/40eQKCwT/285.jpg Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherni občutek sestavljen v 52% iz našega sebstva, v 40% iz naše podzavesti, v 6% iz našega nezavednega dela jaza in v 2% iz naše zavesti. Prav tako je iz zgornjega grafikona tudi razvidno, da pri nastanku slehernega našega občutka sodelujejo izključno naši psihološki nezavedni procesi. Kar pomeni, da nimamo nikakršnega vpliva na nastanek katerega koli našega občutka. Zaradi česar tudi ima večina ljudi 'občutek', da se sleherni njihov občutek povsem spontano pojavi ter ker slednjih ne razumejo zelo hitro razvijejo nekakšno apatičnost do njihovih občutkov, katere zaznavajo kot negativne. Medtem ko istočasno na drugi strani težijo k ustvarjanju ali iskanju okoliščin, katere so na osnovi preteklih izkušenj povezali s spontanim pojavov občutkov, katere zaznavajo kot dobre. S čimer pa se nevede ujamejo v mrežo iluzornih ravnovesij, katerega sestavljajo naslednja iluzorna ravnovesja: Iluzorno komplementarno ravnovesje,Iluzorno destruktivno ravnovesje,Iluzorno statično ravnovesje,Iluzorno dinamično ravnovesje. http://shrani.si/f/3D/FA/4fHFLntm/286.jpg Posameznik, ki se enkrat ujame v zgoraj opisano mrežo iluzornih ravnovesij, se bo znotraj slednjih vrtel v krogu tako dolgo, dokler se ne bo zavedel, da ne obstajajo ne dobri ne slabi, ne pozitivni ne negativni občutki. Temveč da so zgolj njegove subjektivne percepcije posameznih občutkov tiste, ki slednje določajo bodisi kot pozitivne bodisi kot negativne, medtem ko so občutki sami po sebi nevtralne narave tako kot je to tudi vse ostalo, kar obstaja v našem stvarstvu. Prav tako pa mora tovrstni posameznik tudi doumeti, da njegove subjektivne percepcije določajo zgolj dva ekstremna aspekta istega pojava, katera on pozna kot posamezni par pozitivnega in negativnega občutka. Naslednje kar moramo omeniti pri občutkih je, da vsi brez izjem sodijo med tako imenovana: trenutna izkustva. Občutki so ena izmed najpomembnejših orodij trenutnih izkustev, ki so nam na voljo. Preko njih smo sposobni nekaj zaznati tukaj in zdaj v vsej celoti in brez parcialnih pogledov, ki jih s seboj prinašajo naše subjektivne percepcije. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, v kolikšni meri smo dejansko sposobni in zmožni ozavestiti celostno informacijo, ki jo nam sporoča neko trenutno izkustvo nečesa preko določenega občutka. Vsakdo od nas se je že vsaj enkrat srečal z osebo, za katero smo nemudoma dobili občutek, da nam je antipatična. To je nadvse pogosta življenjska izkušnja, na katero z leti postanemo vse bolj in bolj nepozorni, saj začnemo ravnati po določeni rutini, ki smo jo osnovali na osnovi naših preteklih podobnih izkušenj. A omenjena izkušnja postane nadvse zanimiva, v kolikor se znajdemo v okoliščinah, v katerih smo prisiljeni ostati v takšni ali drugačni obliki interakcij s tovrstno osebo. Še bolj pa postane zanimiva v primerih, ko sčasoma s tovrstno osebo razvijemo kvaliteten prijateljski ali celo partnerski odnos. Po vseh pravilih bi v takšnih primerih moral naš občutek antipatičnosti do druge osebe sčasoma izginiti, saj je bil očitno posledica neke naše napačne zaznave ali ocene. A dejansko občutek antipatičnosti ostane in sčasoma tudi, skoraj da ne izgubi njegove intenzitete. Vse kar omenjeni občutek dejansko sčasoma naredi je zgolj to, da se začne sporadično pojavljati, kar pa je izključno posledica našega zavednega prizadevanja, da omenjeni občutek potlačimo oziroma poizkušamo zatreti. Sedaj smo se soočili z vprašanjem zakaj občutek antipatičnosti do določene osebe v primerih, ko se izkaže, da je bil osnovan na določeni naši napačni zaznavi ali oceni sčasoma ne izgine? V tovrstnih primerih občutek antipatičnosti sčasoma ne izgine preprosto zaradi tega, ker z njim ni nič narobe, kakor tudi ni osnovan na kakršni koli naši napačni zaznavi ali oceni. Kajti vsi naši občutki temeljijo na izkustvu nečesa, pri izkustvih pa preprosto ne moremo govoriti o pravilnih ali napačnih, stvarnih ali iluzornih. Vsa naša izkustva so vedno pravilna in stvarna. Torej, kje leži napaka? Do napake je prišlo izključno pri našem razlaganju sporočila, ki nam ga je sporočil občutek antipatičnosti. Namreč občutek antipatičnosti sodi med tako imenovane: sekundarne oblike občutkov ter vedno temelji na naši zaznavi intenzivne prisotnosti enega ali večjega števila izmed osmih negativnih primarnih oblik občutkov pri neki drugi osebi. Iz česar sledi, da nam občutek antipatičnosti, ki je dejansko občutenje (sekundarne oblike občutkov so dejansko občutenja), sporoča intenzivno prisotnost enega ali več negativnih primarnih oblik občutkov pri določeni osebi. Kajti naše sebstvo je v nenehni komunikaciji z vsemi ostalimi svojimi manifestacijami, katera poteka preko izmenjave pretoka izkustev, katerega načeloma imenujemo kî (chi, prana, življenjska energija, psihična energija…). Na osnovi omenjene izmenjave pretoka izkustev se naše sebstvo v trenutku poveže s sebstvom druge osebe, s katerim izmenja informacij v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično smo ter od sebstva druge osebe prejme informacije v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično je ona. Pri čemer si obe manifestaciji sebstva izmenjata celostni informaciji tako o vsem kar smo, kaj se v nas dogaja kot tudi s kakšnimi težavami se soočamo. In v primerih, kadar naše sebstvo od sebstva druge osebe pridobi informacijo, da se slednja sooča z neravnovesjem na ravni njenih občutkov, kar pomeni, da je določen pozitiven občutek v celoti zamenjala z negativnim, naše sebstvo to nemudoma sporoči našemu jazu preko občutenja antipatičnosti. A v samem sporočilu, ki ga nosi občutenje antipatičnosti, se nahaja celostna informacija tako o tem kateri pozitivni občutek je druga oseba zamenjala z določenim negativnim kot tudi zakaj je do tega sprva prišlo in kako lahko tej osebi pomagamo. Na povsem enak način je naše sebstvo prav tako v nenehni kontinuirani komunikaciji s sebstvi vseh živih bitij, ne živih stvari, okoljem, rekami, gozdovi, morji … z vsem kar obstaja v našem vesolju. A najmočnejša oblika komunikacije med posameznimi manifestacijami sebstva poteka prav med živimi bitji, ki imajo podobno stopnjo notranje kompleksnosti. Iz česar sledi, da bo naše sebstvo najbolj intenzivno komuniciralo prav s sebstvi ljudi in živali, ki so nam po stopnji notranje kompleksnosti najbolj podobni. Pri čemer bo sebstvo sporočalo svoja sporočila našemu jazu vedno preko naših občutkov in ostalih temeljnih orodij naše zaznave. Naloga našega jaza pa je, da čim bolje razume sporočilo, ki ga nosi določen naš občutek, občutenje, čustvo ali čustvovanje. In prav v zmožnosti razumevanja našega jaza leži vzrok, zaradi katerega lahko prihaja do napačnih razlag, katere nam sporoča naše sebstvo preko posameznih temeljnih orodij zaznave ter primarno preko občutkov. Zaradi česar je tudi ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo vseh temeljnih orodij naše zaznave." http://shrani.si/f/O/Ux/1W8NLqMa/287.jpg "Občutenje je sekundarno temeljno orodje zaznave. A preden se lotimo obravnave stvarne narave občutenja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo. Občutenje je v osnovi občutek, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, občutek ali eno izmed njihovih možnih kombinacij. Kot lahko vidimo iz zgornje definicije občutenja je njegova primarna funkcija, da nam omogoči dodatno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Iz česar sledi, da imajo pri nastanku občutenja zavestni procesi bistveno večjo vlogo kot pri nastanku občutka ter da je občutenje dejansko proces. Vsem procesom pa je skupno, da imajo določeno obliko samozavedanja, ki izhaja iz zavesti, ki ureja, določa in vodi posamezni proces. http://shrani.si/f/1z/pT/tP8u1NM/288.jpg Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno občutenje sestavljeno v 35% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa ali nagona (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 20% iz nevolativne misli (zavest), 10% iz volativne misli (zavest) in v 5% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku občutenja dejansko že prisotna pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe občutenja pravilnejši. http://shrani.si/f/3m/KA/RHqLijV/289.jpg Pri sleherni obliki občutenja imamo tako dejansko opraviti s procesom postopnega zavedanja trenutnega izkustva. In prav zaradi tega, ker gre za zgodnjo obliko zavedanja nekega trenutnega izkustva, so nam občutenja še vedno precej tuja in na njih tekom naših vsakdanjih življenj niti nismo veliko pozorni. A v kolikor namenimo določeno mero naše pozornosti preučevanju stvarne narave občutenj bomo lahko ozavestili marsikatere procese, ki v naši psihi potekajo na nezavedni ravni, s čimer bomo posledično tudi ustvarili nekakšen obrambni mehanizem, ki nas bo varoval pred vplivi občutenj nekoga drugega na našo lastno psiho. Kajti preko temeljnih orodij zaznave ljudje véde ali nevéde nenehno posegamo in tudi vplivamo na psiho drug drugega ter s tem tudi sprožamo določene psihične procese drug pri drugem. Naša psiha je povezana z vsem kar obstaja, je obstajalo ter z vsem kar bo šele nastalo tako na individualni kot tudi kolektivni ravni. Prepričanje, da je naša psiha ločena od vsega ostalega je zgolj posledica iluzornega razmišljanja, ki temelji na naši nevednosti ter nepoznavanju nas samih. Naša psiha komunicira s preostalimi psihami na zelo raznolike načine, a najpomembnejši način njene komunikacije z ostalimi psihami predstavlja prav naša zaznava oziroma njena štiri temeljna orodja. Kajti sleherna oblika komunikacije vedno primarno temeljni na zaznavanju nečesa ali nekoga. V kolikor nečesa nismo zmožni zaznati tudi ne bomo zmožni zavedanja, da slednje dejansko obstaja. Iz česar sledi, da moramo nekaj prvo zaznati preden se lahko zavemo njegovega obstaja. Zavedanje pa nas nato preko spoznavanja, ki primarno temelji na dvomu, in raziskovanja, ki primarno temelji na volativnih mislih, postopoma vodi do razumevanja in sprejemanja nečesa." http://shrani.si/f/45/Zc/3f3FZqJH/290.jpg "Čustvo je terciarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot občutenje proces, ki nam omogoča poglobljeno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Čustvo okrepi naše zavedanje posameznega občutenja in s tem posledično tudi občutka. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustva predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo. Čustvo je v osnovi občutenje, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje ali eno izmed njihovih možnih kombinacij. Kot lahko vidimo iz zgornje definicije čustva se pri njem še dodatno okrepijo zavestni procesi, zaradi česar se tudi najbolje zavedamo prav čustev od vseh temeljnih orodij zaznave. Z boljšim zavedanjem, pa pridejo z roko v roki tudi boljša zaznava, prepoznavnost in osredotočenost; zaradi česar tudi doživljamo čustva kot najmočnejša temeljna orodja zaznave. http://shrani.si/f/2q/pt/VS7PrDf/291.jpg Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvo sestavljeno v 15% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest) in v 20% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustva prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutenje. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustva pravilnejši. http://shrani.si/f/2Y/kb/19lSHJua/292.jpg Pri sleherni obliki čustva imamo opravka s procesom, katerega primarni namen je ozaveščanje procesa pretvorbe neposrednega izkustva (sebstvo) v trenutno izkustvo (občutek), katerega nosilec je občutenje. Kot smo lahko videli iz predhodnih dveh grafikonov je 60% procesov, ki sodelujejo pri rojstvu določenega čustva v domeni zavesti in zavednega dela jaza (ego), medtem ko ostalih 40% predstavljata občutenje in občutek. Zavest predstavlja kreativne procese, medtem ko podzavest in sebstvo predstavljata prokreativne procese. In v kolikor pogledamo zgradbo čustva lahko vidimo, da pri njem prevladujejo kreativni procesi, medtem ko pri občutku in občutenju prevladujejo prokreativni procesi. Iz česar sledi, da so čustva primarno usmerjanja v ustvarjanje nečesa novega – novo obliko počutja, novo obliko razmišljanja… zaradi česar tudi čustva veliko bolje in hitreje opažamo pri sebi. Čustva nas vedno znova vodijo v vedno nove, še neodkrite svetove in ravni stvarnosti. Čustva nam lahko omogočijo, da presežemo sleherne lastne omejitve, lahko pa nas tudi zlomijo in ohromijo. Odvisno od tega kako jih uporabljamo. Način kako jih uporabljamo, pa je odvisen predvsem od našega razumevanja njih. Bolje kot jih razumemo lažje jih bomo uporabljali v skladu z našimi trenutnimi potrebami.Nekateri govorijo o nadzorovanju čustev ter zagovarjajo stališče, da moramo vedno kontrolirati svoja čustva, saj v nasprotnem primeru ta začnejo kontrolirati nas. A osebno se z omenjenim stališčem preprosto ne morem strinjati, saj je prav naša želja po nadzorovanju čustev najpogosteje tista, ki povzroči, da nas čustva bodisi zlomijo bodisi ohromijo. Sam vidim veliko boljšo pot v tem, da se uskladimo z njimi, se jih potrudimo razumeti, jih sprejmemo takšne kot resnično so, brez kakršnih koli predsodkov, ter jim dovolimo, da nas nežno vodijo proti spremembi, katere posledica tudi so. Vsakič, ko poizkušamo nadzorovati ali obvladovati svoja čustva, s tem dejansko nasprotujemo spremembi, ki je omogočila rojstvo določenemu čustvu, ki ga trenutno zaznavamo. Prav tako pa tudi na nezavedni ravni negiramo obstoj sporočila, ki ga določeno čustvo sporoča našemu zavednemu delu jaza – egu. Bolj kot poizkušamo nadzorovati določeno čustvo več psihične energije (kî) vložimo vanj, s čimer tudi okrepimo njegovo delovanje. Istočasno pa na drugi strani tudi okrepimo odpor našega zavednega dela jaza – ega pri sprejemanju sporočila, ki ga prinaša določeno naše čustvo. Zaradi česar se psihična energija posameznega čustva le še dodatno okrepi, kar vodi v nadaljnji konflikt med našo zaznavo in jazom. In posledično si nadvse pogostokrat v večji ali manjši meri napačno razlagamo sporočilo posameznega čustva. Naša napačna razlaga sporočila določenega čustva je vedno posledica konflikta med našo zaznavo in jazom. Na osnovi česar lahko zaključimo, da nas sleherni poizkus nadzorovanja ali obvladovanja naših čustev vodi v to, da nas začne obvladovati konflikt med našo zaznavo in jazom, ne pa čustva sama. Občutenje, da nas obvladujejo določena naša čustva, oziroma da slednjih nismo sposobni obvladovati, je zgolj posledica tega, ker smo večino časa osredotočeni izključno na naš zavedni del jaza – ego, katerega tudi zelo pogostokrat v večji ali manjši meri enačimo z eno ali več našimi osebnosti - personami, ki so prav tako del našega jaza, skupaj z nezavednim delom jaza – senco. Sestavni deli našega jaza (zavedni del jaza – ego, nezavedni del jaza – senca in osebnost(i) – persona(e)) reagirajo na vse kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) kot na nekaj tujega, drugačnega in nerazumljivega. Zaradi česar tudi nasprotujejo vsemu, kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe. Njihovo nasprotovanje vedno znova vodi v konflikt, kateri se lahko razreši na naslednje tri možne načine: Temeljna orodja jaza nadvladajo temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe in potlačijo njihovo sporočilo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;Temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe nadvladajo temeljna orodja jaza, ki nasprotujejo njihovemu sporočilu, in jih potlačijo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;Temeljna orodja jaza in temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe niso zmožna nadvladati drug drugega, zaradi česar dosežejo nekakšno pat pozicijo, pri kateri se določen del sporočila, ki ga nosijo določena temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe in določen del nasprotovanja temeljnih orodij jaza umaknejo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest. Kot lahko vidimo imamo pri omenjenemu konfliktu med našim jazom in zaznavo vedno opravka bodisi z dinamičnim bodisi s statičnim iluzornim ravnovesjem ali neravnovesjem. Sleherna oblika iluzornega ravnovesja – neravnovesja, pa je prvi korak na poti k tako imenovanem iluzornemu (negativnemu) kaosu, ki vedno znova vodi v samouničujoče procese. In prav slednji so dejanski vzrok našega občutenja, da nismo zmožni obvladovati določenega našega čustva; oziroma da nas določeno čustvo obvladuje. A v kolikor se pri soočenju z določenim našim čustvom osredotočimo na čustvo samo, bomo naredili prvi korak v smeri, da se ognemo konfliktu med našim jazom in zaznavo. Saj bomo s tem začeli iskati pot, s katero bomo omogočili našemu jazu, da brez kakršnega koli občutenja ogroženosti sprejme sporočilo, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo. Na tem mestu je potrebno omeniti, da naš jaz ne nasprotuje temeljnim orodjem ostalih temeljnih delov naše psihe zgolj zaradi nekakšne njegove potrebe, da se počuti kot gospodar naše celotne psihe, temveč zato da nas obvaruje pred nenadzorovanimi vplivi ostalih temeljnih delov naše psihe ter da poizkuša uravnovesiti njihovo medsebojno nasprotujoče si delovanje. Na drugi strani pa je tudi ena izmed njegovih primarnih nalog, da nas obvaruje pred tem, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe; katerega načeloma označujemo z raztapljanjem jaza, ki je primarni vzrok patološkega psihičnega procesa – shizofrenije. V kolikor upoštevamo primarne namene delovanja našega jaza ter da vsi temeljni deli naše psihe (sebstvo, jaz, podzavest, zavest, zaznava in intuicija) govorijo različne jezike, posedujejo različne izvorne namene ter opravljajo različne funkcije in naloge, bomo lažje razumeli pomen konstruktivnega dialoga med njimi. Prav tako pa nam bo zelo koristilo, če bomo upoštevali, da je eden izmed namenov našega jaza tudi razumevanje, ki izvira iz njegovega izvornega namena – zavedanje. Razumevanje je ena izmed najpomembnejših nalog našega jaza oziroma točneje zavednega dela jaza – ega, katero opravlja naš razum. Razum pa predstavlja enega izmed najpomembnejših sestavnih delov našega zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da je nadvse iluzorno pričakovati od našega jaza, da bo sprejel kakršno koli sporočilo, ki mu ga preko različnih temeljnih orodij sporočajo ostali temeljni deli naše psihe, katerega ne razume. S pomočjo čustev naša zaznava pristopi k našemu jazu na pol poti ter mu hkrati sporoča, da se je pripravljena z njim uskladiti. Pri čemer je izključno na nas, da omogočimo našemu jazu, da opravi svoj del poti in pristopi nasproti naši zaznavi. Torej, da mu omogočimo, da razume sporočilo, ki mu ga sporoča naša zaznava preko določenega čustva. Od našega jaza ne smemo nikoli zahtevati, da naj brez kakršnega koli nasprotovanja sprejme sporočilo, ki ga nosi določeno naše čustvo, saj tovrstni pristop vedno znova vodi v konflikt med njim in našo zaznavo. Preprosto zato, ker ne upoštevamo stvarne narave našega razuma in čustev. S tovrstnim pristopom sporočamo našemu jazu, da smo postavili določeno naše čustvo in s tem posledično tudi našo zaznavo pred njega, kar bo naš zavedni del jaza – ego razumel kot neposredno nevarnost za nas, da se začnemo izgubljati v nezavednem svetu naše psihe, pred katerim nas je on dolžen zavarovati. In posledično se bo osredotočil predvsem na to, da nam prepreči, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe, istočasno pa se bo tudi osredotočil na vprašanje zakaj smo ocenili, da je določeno naše čustvo tako zelo pomembno. S čimer se bo posledično znašel v notranjem konfliktu, ki bo zgolj še dodatno okrepil konflikt med njim in zaznavo, kateri se lahko razreši edino z enim od predhodno omenjenih treh načinov. V kolikor želimo omogočiti našemu jazu, da se izogne omenjenemu konfliktu, ga moramo postopoma in nežno voditi proti njegovemu razumevanju sporočila določenega čustva. Kar bomo najlažje dosegli, če bomo pri raziskovanju sporočila določenega našega čustva uporabljali njemu poznana orodja - da se bomo spraševali zakaj smo sploh zaznali določeno čustvo, kaj nam slednje sporoča… Pri čemer pa nam bo zelo pomagalo, če bomo poznali teorijo, ki obravnava stvarno naravo čustev, občutenj in občutkov ter njihove medsebojne povezave in soodvisnosti. Vzemimo za primer, da se počutimo tesnobno vsakič, kadar smo v stiku z večjim številom nepoznanih ljudi, na primer v trgovini ali na javni prireditvi. Prvo vprašanje na katerega si moramo v tem primeru odgovoriti je zakaj se počutimo tesnobno v tovrstnih okoliščinah. V kolikor bomo le malo globlje pogledali vase bomo hitro ugotovili, da je prvi vzrok naše tesnobe strah, ki se v našem primeru manifestira, kot strah pred večjim številom neznanih ljudi. Naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je zakaj občutimo strah pred večjim številom neznanih ljudi. Pri sleherni obliki strahu gre vedno za pomanjkanje samozaupanja, katero se izraža skozi najrazličnejše oblike strahu. Pomanjkanje samozaupanje vodi v pomanjkanje samozavesti, katero se izraža kot brezvoljnost. Pomanjkanje samozaupanja in samozavesti, pa nadaljnje vodi v pomanjkanje samo-izpolnitve, ki se izraža kot razočaranje. S čimer smo ugotovili, da vzrok za tesnobo v našem primeru izvira iz prvih treh primarnih negativnih oblik čustev: strah, brezvoljnost in razočaranje, s katerimi smo na nezavedni ravni zamenjali prve tri primarne pozitivne oblike čustev: samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev. Samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev predstavljajo temelje pozitivne samopodobe; iz česar sledi, da imamo v našem primeru dejansko opravka z negativno samopodobo, katere temelje predstavljajo: strah, brezvoljnost in razočaranje. Naslednje vprašanje, ki si ga moramo v našem primeru zastaviti je zakaj se soočamo s pomanjkanjem samozaupanja, samozavesti in samo-izpolnitve, katere smo nadomestili z njihovimi negativnimi poli: strah, brezvoljnost in razočaranje. V skladu s svojim osebnim razumevanjem omenjenih zadev sem prišel do ugotovitve, da strah izvira iz občutenja ujetosti, brezvoljnost iz občutenja ne sprejemanja in razočaranje iz občutenja nenaklonjenosti. Katera predstavljajo prve tri primarne negativne oblike občutenj, in ki vodijo druga v drugo. Občutenje ujetosti vodi v občutenje ne sprejemanja in skupaj vodita v občutenje nenaklonjenosti. V našem primeru je tako nadaljnji vzrok občutenja tesnobe kadar se nahajamo v okolju, kjer se srečujemo z večjim številom neznancev občutenje naše ujetosti, ki ga primarno doživljamo kot občutenje ujetosti v naši tesnobi. Omenjeno občutenje v nas prebuja občutenje ne sprejemanja, saj preprosto ne želimo sprejeti, da smo se ujeli v naši tesnobi. Katero nadaljnje prebuja občutenje nenaklonjenosti, katerega doživljamo bodisi kot našo nenaklonjenost do neznancev bodisi kot njihovo nenaklonjenost do nas. A vse to so zgolj zunanje manifestacije naših občutenj, katere projiciramo na naše zunanje okolje, medtem ko nam omenjene negativne oblike primarnih občutenj dejansko sporočajo, da so v nas samih prisotna določena neravnovesja. Kajti kot smo lahko predhodno videli vsa občutenja vedno hodijo v parih, po sistemu pozitivni – negativni pol. Iz česar sledi, da smo v našem primeru občutenje odprtosti na nezavedni ravni zamenjali z občutenjem ujetosti, občutenje sprejemanja z ne sprejemanjem in občutenje naklonjenosti z nenaklonjenostjo. V kolikor upoštevamo, da vsa občutenja izvirajo iz določenih naših občutkov, bomo lahko prišli do naslednjega našega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti. Zakaj se soočamo z občutenji ujetosti, ne sprejemanja in nenaklonjenosti? Občutenje ujetosti izvira iz občutka odmaknjenosti, občutenje ne sprejemanja izvira iz občutka odtujenosti in občutenje nenaklonjenosti izvira iz občutka ločenosti. V našem primeru občutek odmaknjenosti zaznavamo kot našo odmaknjenost od zunanjega sveta, občutek odtujenosti kot našo odtujenost od zunanjega sveta in naš občutek ločenosti kot našo ločenost od zunanjega sveta; oziroma točneje kot odmaknjenost ostalih ljudi do nas, njihovo odtujenost in ločenost od nas. Dejansko pa so tovrstni naši občutki zgolj naše zunanje projekcije slednjih, ki jih zaznavamo v povezavi z nami. Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti, in sicer zakaj se soočamo z občutki odmaknjenosti, odtujenosti in ločenosti. Na to vprašanje bomo najlažje našli odgovor, če bomo upoštevali, da je nasprotni pol občutku odmaknjenosti občutek prisotnosti, občutku odtujenosti občutek navzočnosti in občutku ločenosti občutek povezanosti. In v kolikor bomo upoštevali, da nam omenjeni trije negativni občutki zgolj sporočajo na določena naša notranja neravnovesja, bomo lahko hitro prišli do spoznanja, da se dejansko soočamo s pomanjkanjem prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z nami samimi. Kar pomeni, da se ne počutimo prisotne, navzoče in povezane s tem Kdo in Kaj resnično smo oziroma z določenimi deli naše psihe. Zaradi česar smo posledično tudi nezmožni občutka prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z našim zunanjim okoljem in z ljudmi, s katerimi se srečujemo; kar primarno zaznavamo kot občutenje tesnobe, kadar se nahajamo v okolju, kjer je prisotno večje število neznancev. V kolikor želimo v našem primeru odpraviti naše občutenje tesnobe moramo začeti aktivno delati na tem, da se ponovno začnemo počutiti prisotne, navzoče in povezane z vsem Kdo in Kaj resnično smo – s celotno našo psiho; oziroma z našim telesom, umom in psiho. Kar nam tudi sporočajo naša čustva strahu, brezvoljnosti in razočaranja, ki skupaj ustvarjajo naše občutenje tesnobe. Torej bomo morali aktivno delati na obnovi našega samozaupanja, ki je tudi prvo pozitivno primarno čustvo ter nasprotje strahu. V kolikor se bomo odločili aktivno delati na področju našega samozaupanja, bomo prvo morali začeti delati na področju naslednjih treh primarnih pozitivnih vrlin: iskrenost, odkritost in poštenost, katere skupaj z občutenji: odprtost, sprejemanje in naklonjenost predstavljajo osnovne temelje našega samozaupanja. Kar pomeni predvsem, da bomo morali začeti aktivno spoznavati in raziskovati kaj dejansko pomeni biti iskren, odkrit in pošten sam s seboj. Pri našem spoznavanju in raziskovanju omenjenih treh vrlin v odnosu do nas osebno, bomo dejansko delali na področju prvih treh pozitivnih primarnih oblik občutenj: odprtost, sprejemanje in naklonjenost v odnosu do nas samih. Ali drugače povedano morali bomo začeti odkrivati in spoznavati kaj resnično pomeni, da smo odprti sami s seboj, da se sprejemamo v celoti - vseh pogledih kdo in kaj smo, z našimi prednostmi in pomanjkljivostmi, z dobrimi in slabimi osebnostnimi lastnostmi... - kot tudi da začnemo izkazovati našo naklonjenost do vsega kdo in kaj smo - našega telesa, načina razmišljanja, osebnostnih lastnosti, prednosti, pomanjkljivosti... do najrazličnejših delov naše psihe. Kar pa bomo lahko dosegli le preko prvih štirih pozitivnih oblik občutkov: prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost v odnosu do nas samih. Preko tega, da bomo občutili prisotnost v vsem kar trenutno počnemo. Da bomo celostno navzoči v vsem kar trenutno počnemo in da bomo aktivno delali na tem, da bomo občutili povezanost in pripadnost z vsem kar trenutno počnemo. Predvsem pa, da bomo aktivno delali na tem, da bomo ves čas občutili prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost z vsem kdo in kaj smo; torej tako z našim telesom, umom kot tudi z našim duhom (psiho). Na našem primeru sem poizkusil karseda na kratko prikazati koliko informacij nam dejansko sporočajo naša čustva in na kakšen način lahko našemu razumu pomagamo, da slednje razume, sprejme ter posledično tudi omogoči preostalim delom našega jaza, da delujejo v skladu s sporočilom, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo." http://shrani.si/f/b/h4/1IdfkbGS/293.jpg "Čustvovanje je kvartarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot čustvo proces, ki nam omogoča celostno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustvovanja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo. Čustvovanje je v osnovi čustvo, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje, čustvo, vrlino, dvom ali eno izmed njihovih možnih kombinacij. http://shrani.si/f/f/DX/1Ykxxkf9/294.jpg Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvovanje zgrajeno v 5% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 20% iz posameznega ali več različnih arhetipov (podzavest), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest), 12.5% iz samozavedanja (zavedni del jaza –ego), 12.5% iz razuma (zavedni del jaza – ego), 10% iz določene vrline in v 5% iz ene izmed oblik dvoma. Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustvovanja prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilca sta občutenje in čustvo. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustvovanja pravilnejši. http://shrani.si/f/35/Dv/3yd7jay5/295.jpg Zaradi same kompleksne zgradbe so čustvovanja vedno zelo tuja našemu zavednemu delu jaza – egu, od katerih sta našim egom še najbolje razumljivi vera in ljubezen. In sicer moškemu egu je najbolj razumljiva vera, medtem ko je ženskemu egu najbolj razumljiva ljubezen. Osnovni namen čustvovanja je dokončati in preseči procesa pretvorbe neposrednega izkustva v trenutno izkustvo ter ozaveščanja trenutnega izkustva. Dokončanje obeh procesov primarno sloni na vrlini, medtem ko preseganje primarno sloni na dvomu – pri moških na objektivnem dvomu in pri ženskah na subjektivnem dvomu. Poleg tega pa je zelo pomemben namen čustvovanja tudi, da poveže zaznavo, podzavest, zavest in jaz pri razumevanju sporočila, ki ga zavednemu delu jaza – egu sporoča sebstvo, s pomočjo njegovega primarnega temeljnega orodja – neposrednega izkustva. S čimer nam stvarna čustvovanja omogočajo določen uvid tako v način kako lahko uravnovesimo posamezne temeljne dele naše psihe kot tudi kaj bi sledilo temu, če bi nam uspelo urediti slednje v harmonijo; oziroma drugače povedano stvarna čustvovanja nam omogočajo uvid v stvarno naravo harmonije ter kako lahko slednjo tudi dosežemo. Na drugi strani pa nam iluzorna čustvovanja omogočajo uvid v stvarno naravo iluzornega kaosa ter kako slednji lahko nastane. Poleg tega pa nam čustvovanja tudi nakazujejo povezavo med harmonijo in iluzornim kaosom, saj destruktivno razmerje stvarnih čustvovanj vodi v progresivno razmerje iluzornih čustvovanj ter obratno." http://shrani.si/f/43/Y3/2CZcvr4P/296.jpg Grega Vodopivc, Temeljni principi Buda V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava zaznave si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Temeljni principi Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnove teorije ravnovesij - šest primarnih tipov ravnovesij (statično, dinamično, komplementarno, destruktivno, sinergistično in harmonično ravnovesje), tri razrede ravnovesij (izvorna, prehodna in končna ravnovesja), dva dopolnilna razreda ravnovesij (stvarna in iluzorna ravnovesja), sinergijo, harmonijo in kaos; vero kot izvorno počelo in ljubezen kot izvorno vodilo; osnove teorije petih elementov, sintezo učenj in znanj Koryu Buda ter teorije petih elementov s spoznanji, dognanji in znanji analitične in globinske psihologije; ter stvarno naravo zaznave in njenih štirih primarnih temeljnih orodij, vključno s stvarno naravo vrline in dvoma, kateri moramo poznati, v kolikor želimo razumeti stvarno naravo četrtega primarnega temeljnega orodja zaznave - čustvovanje. V zaključku svoje objave bi vam želel le še na kratko odgovoriti na vprašanje o vzroku nemira, ki ga občutite, kadar izvajate meditacijo. Njegov primarni vzrok se nahaja v tem, da se preko vašega izvajanja meditacije v vas poraja versko izkustvo, ki s seboj nosi informacijo o obstoju določenega neravnovesja znotraj vaše psihe, katerega se do sedaj niste zavedali, ter kaj morate storiti, da na novo uravnovesite omenjeno neravnovesje. Povečano intenziteto čustva: nemira, pa občutite primarno kot posledico tega, da se vaša trenutno obstoječa samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija vašega zavednega dela jaza - ega) upira spremembi, katero bo od vas zahtevalo vaše versko izkustvo, ko se bo manifestiralo v obliki določenega vašega uvida. S čimer vam posledično vaša trenutno obstoječa samopodoba poizkuša, s pomočjo povečanja intenzivnosti čustva: nemira, preprečiti da bi uspešno zaključili trenutni proces transmutacije vašega zavednega dela jaza - ega ter preko slednje tudi celotnega vašega jaza. Namreč posameznikova trenutno obstoječa samopodoba vedno zaznava sleherno obliko transmutacije njegove trenutno obstoječe samopodobe, zavednega dela jaza - ega in jaza kot neposredno grožnjo njenemu obstoju ter se posledično temu primerno tudi brani pred njimi z vsemi njenimi razpoložljivimi sredstvi, kar posameznik kot celota primarno zaznava v obliki najrazličnejših intenzivnih negativnih čustev. V kolikor posameznik želi v celoti izpeljati posamezni proces transmutacije njegove trenutne obstoječe samopodobe, katera je osnovni predpogoj za transmutacijo njegovega zavednega dela jaza - ega, katera vodi v transmutacijo njegovega celotnega jaza ter nato v vnovično uravnovešenje posameznega neravnovesja njegove psihe, mora po meditaciji prvenstveno uporabljati kontemplacijo. S pomočjo kontemplacije posameznik začne postopno spoznavati stvarno naravo tako posameznih primarnih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), njihovih primarnih temeljnih orodij, kakor tudi najrazličnejše sisteme nasprotij, ravnovesja in neravnovesja, ki tvorijo njegovo psiho. V kolikor imate še kakršno koli nadaljnje vprašanje sem vam na voljo. Lep pozdrav,KoryuBudo

Pozdravljena Zala_, Za začetek bi vam želel sporočiti, da s čimer se trenutno soočate pri vašem izvajanju meditacije je del povsem normalnega procesa in ne glede na to kako neprijetno občutite njegove posledice, so te povsem običajne in normalne; kar je nadvse pomembno, da upoštevate pri branju nadaljevanja moje objave. Preden pa začnem dejansko odgovarjati na vaše vprašanje bi se na kratko želel ustaviti pri sami definiciji pojma: meditacija. Meditacija je navidezno neurejeno sledenje posameznikovih misli, občutkov, občutenj, čustev ali asociacij. Podrobneje pa sem o meditaciji spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda. "Meditacija predstavlja zgodnjo obliko orodja za raziskovanje in razlaganje posameznih oblik verskega izkustva, katerega naj bi posameznik primarno uporabljal vedno znova, kadar se prvič srečuje s povsem novimi oblikami verskega izkustva. Medtem ko naj bi za nadaljnje raziskovanje in razlago verskih izkustev, ki jih je predhodno že raziskoval s pomočjo meditacije, uporabljal kontemplacijo. Kontemplacijo na zahodu opredeljujemo kot poglobljeno obliko razmišljanja in razglabljanja o kaki stvari, zlasti duhovni; kar je v osnovi zelo poenostavljena definicija kontemplacije. V sklopu Koryu Buda in ostalih vzhodnih tradicionalnih vedah se uporablja kontemplacija v veliko širšem kontekstu; in sicer primarno kot temeljno orodje, s pomočjo katerega lahko posameznik postopoma na novo uravnovesi njegova notranja neravnovesja, ki so posledica določenih spremenjenih notranjih ali zunanjih dejavnikov oziroma procesov. V kolikor se za trenutek znova navežem na spoznanja in učenja analitične psihologije, bi kontemplacija ustrezala osnovnemu orodju na katerem temelji proces deflacije jaza. Vzhodne tradicionalne vede, vključno s Koryu Budom, poznajo ogromno različnih oblik kontemplacije, ki so namenjene za razreševanje različnih posameznikovih notranjih neravnovesij. A vsem najrazličnejšim oblikam kontemplacij, ki jih prakticirajo vzhodne tradicionalne vede, je skupno, da temeljijo na nenehni souporabi meditacije in kontemplacije ter da kontemplacijo ne omejujejo zgolj na delovanje uma (zavednih psihičnih procesov), temveč jo uporabljajo na tridelni ravni, ki jo predstavlja trojstvo: telo – um – duh. V omenjenem trojstvu telo predstavlja: podzavest, zaznavo, nezavedni del jaza - senco in nezavedne oblike osebnosti - person, um: zavest, zavedni del jaza – ego in zavedne oblike osebnosti – person, medtem ko duh predstavlja: sebstvo, intuicijo in jaz, v kolikor uporabim terminologijo analitične psihologije. Na omenjenem trojstvu temelji vzhodno razumevanje kontemplacije preprosto zaradi tega, ker kakršno koli omejevanje kontemplacije zgolj na posamezni del omenjenega trojstva vodi nazaj v različne iluzorne oblike meditacije. In prav v tovrstno past so se ujela sodobna zahodna kvaziduhovna gibanja ter v katero se tudi slej kot prej ujamejo njihovi praktikanti. Omenjena gibanja se v to past ujamejo preprosto zato, ker se na eni strani odrežejo od tradicij in učenj, iz katerih so nastala, ter na drugi strani, ker poizkušajo prenašati najrazličnejše metode in tehnike vzhodnih tradicionalnih ved tako brez ustreznega poznavanja in razumevanja slednjih kot tudi brez ustreznega preoblikovanja slednjih specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov sodobnih zahodnih družb. Na tem mestu gre opomniti, da je zahodna civilizacija tekom svojega razvoja uspela razviti povsem enakovredne sisteme vzhodnim tradicionalnim vedam, ki temeljijo na povsem enakovrednih in zelo podobnih metodah in tehnikah, katere so bile prilagojene specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov zahodnih družb. A pri slednjih se srečamo s težavo, da so v veliki večini utonile v pozabo in kolektivno nezavedno zahodne psihe ter katere je zahodna družba začela ponovno resno odkrivati šele tekom 20. stoletja; čemur gredo poglavitne zasluge C. G. Jungu, ki je omogočil rojstvo vnovičnega odkrivanja in preučevanja tovrstnih zahodnih tradicij, katere označujemo s skupnima terminoma: zahodna alkimija in zahodne hermetično-ezoterične tradicije. A v kolikor se znova navežem na učenja in znanja Koryu Buda in filozofije ravnovesij, na kateri tudi temelji Koryu Budo, kontemplacija v osnovi predstavlja stvarno destruktivno razmerje posameznih nosilcev videnja, ki vodi v stvarno destruktivno ravnovesje na ravni verskega izkustva, katero je dejanski nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija oziroma misel – uvid/spoznanje." "Preden si pogledamo kaj dejansko je versko izkustvo bi predlagal, da se za trenutek prvo ustavimo pri pomenu besede: vera. Beseda vera izvira iz latinske besede 'veritas', ki pomeni 'resnica'. Iz česar sledi, da naj bi vera preučevala resnico. A kakšno resnico? Naša osebna vera je v bistvu sredstvo, s katerim smo v nenehnem stiku z Resnico stvarstva – tako imenovana: objektivna resnica. A slednja ne izvira od nekod izven nas, temveč vedno izvira izključno iz nas samih. Iz naše nadzavesti ter našega sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija. Torej govorimo o Resnici, ki izvira iz nas samih ter katero lahko spoznamo le preko našega preučevanja nas samih. Omenjeno Resnico je C. G. Jung poimenoval kot sebstvo ter ga opredelil, kot absolutno celoto naše psihe, iz katerega se postopoma na eni strani razvijejo naša podzavest, zaznava, zavest in intuicija ter na drugi strani preko procesov: inflacije in deflacije jaza, ki predstavljata najpomembnejša dela procesa individuacije, postopoma naš nezavedni del jaza - Senca, zavedni del jaza – Ego in osebnosti – Persone, ki skupaj tvorijo naš jaz. Iz česar sledi, da psihologija, še posebno analitična in globinska psihologija, ter njima sorodne sodobne in moderne zahodne znanstvene vede dejansko v marsikaterem pogledu preučujejo tudi vero, o kateri trenutno govorimo. Vsakič, ko na kakršen koli način preučujemo našo psiho, se dejansko vedno znova tudi bolj ali manj dotaknemo preučevanja naše vere; odvisno od tega kako globoko posežemo v našo lastno psiho. Na zahodu vse bolj spoznavamo, da religije nimajo edinega primata nad preučevanjem vere, kar najavlja velik premik v našem načinu razmišljanja, kateremu smo priča na slehernem koraku v naših družbah. Na nek način bi lahko dejali, da se vse bolj približujemo načinu razmišljanja, ki je značilen za vzhodno miselnost ter za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo. Kar potrjuje tudi vse večji porast zanimanja tako za vzhodne sisteme kot tudi za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo, ki smo mu danes priča. Sedaj bi se želel dotakniti samega koncepta vere, kot ga to osebno razumem, na osnovi svojega poznavanja učenj vzhodnih sistemov. Sleherna oblika vere je zgolj manifestacija tako imenovane: izvorne vere, ki sodi med osmero osnovnih sil, ki so se rodile skupaj z rojstvom našega stvarstva. Izvorna vera bi še najbolje ustrezala našemu razumevanju izvornega počela. Pri čemer je potrebno poudariti, da je izvorno počelo potrebno razumeti kot silo ali naravni princip, ki omogoča, da lahko nekaj sploh nastane v našem stvarstvu. Ali še bolje rečeno kot naravni princip, ki na nek način določa kaj se bo dejansko manifestiralo v našem stvarstvu; oziroma v kolikor ponovim definicijo počela, s katero smo se že predhodno srečali. Počelo je moč najlažje definirati kot naravni princip, ki določa in ureja projekcije Praznine/Sebstva/Uma. Izvorna vera, katero je C. G. Jung opredelil kot naše sebstvo, se v slehernem izmed nas manifestira kot naša osebna vera. Iz česar sledi, da gre sleherni posameznik tekom njegovega življenja skozi proces ponovnega vzpostavljanja stika z njegovo vero oziroma sebstvom (celotno psiho), kar je primarni namen procesa deflacije jaza. Naša osebna vera tako dejansko predstavlja našo drugo povezavo z našim sebstvom (prvo povezavo z našim sebstvom predstavlja naša zaznava) in kot takšna predstavlja tretji temelj naše nadzavesti. Versko izkustvo bi lahko opredelili kot sleherno obliko našega vzpostavljanja stika z našim sebstvom – celotno psiho." "Verska izkustva sodijo med najpomembnejša in tudi najkompleksnejša človekova izkustva, saj poleg tega, da obsegajo celotni posameznikov jaz in večino oziroma celotno njegovo psiho, istočasno tudi povzročijo korenito transformacijo posameznika samega. Sleherno versko izkustvo razkrije posamezniku določeno resnico bodisi o njem samem kot celoti bodisi o njegovem mestu znotraj kozmosa. Zaradi česar so vsa verska izkustva vedno kozmične narave, saj obravnavajo teme in vprašanja, ki so tako ali drugače povezana bodisi z mikrokozmosom (človekovo notranjostjo) bodisi z makrokozmosom (stvarstvom) ter na drugi strani tudi najrazličnejše povezave med mikrokozmosom in makrokozmosom. Pri čemer pa so vedno primarno usmerjena v mikrokozmos; torej v človeka samega. Na osnovi česar tudi predstavljajo temelj človekove duhovnosti, vendar pa verskega izkustva ne gre na kakršen koli način enačiti z duhovnim izkustvom. Verska izkustva se lahko manifestirajo na zelo različne načine in v zelo različnih posameznikovih življenjskih obdobjih. Od življenjskih obdobjih prevladujejo: pozno mladostništvo (od 12. do 24. leta starosti), zgodnje zrelo obdobje (od 24. do 30. leta), zrelo obdobje (od 30. do 45. leta) ter pozno zrelo obdobje (od 45. do 60. leta starosti). Od načinov manifestacije pa prevladujejo: videnje, uvid in spoznanje. Videnje je spontana oblika proto-uvida in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja, od 12. do 30. leta starosti, in se od uvida razlikuje predvsem po tem, da se vsebina, ki jo prejmemo s pomočjo videnja, manifestira na bistveno bolj nediferenciran način. Zaradi česar sta tako njena narava kot sporočilo bistveno slabše razumljiva in transparentna, kot pa sta to pri vsebini, ki jo prejmemo s pomočjo uvida. Kar je povsem logična posledica tega, da v tem obdobju še vedno nadvse aktivno poteka diferenciacija posameznih delov posameznikovega jaza in celotne psihe. Kakor tudi tega, da v tem obdobju posameznik šele začne aktivno vzpostavljati nova ravnovesja in sisteme nasprotij ter na novo prestrukturirati že obstoječa ravnovesja in sisteme nasprotij v njem samem – v njegovi psihi; omenjeni proces analitična in globinska psihologija imenujeta: deflacija jaza. Uvid/Kensho je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki izvira iz nas samih in nam omogoča globlji vpogled v nekaj ali v nek določen proces in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega zrelega obdobja, od 30. do 45. leta. Spoznanje/Kensho je moč najlažje definirati kot proces, s pomočjo katerega očistimo določeno vsebino, ki smo jo prejeli s pomočjo uvida vsega, kar se je v nas vezalo nanjo. Kajti v trenutku, ko izkusimo uvid nanj nemudoma vežemo bodisi eno ali več naših misli, hotenj, hrepenenj, pojmov, idej, konceptov, arhetipov, nagonov, občutkov, občutenj, čustev, čustvovanj ali kombinacije posameznih izmed njih. V kolikor je uvid sam po sebi trenutne narave, saj se v celoti odvije tukaj in zdaj, to vsekakor ne velja za spoznanje. Določeno naše spoznanje se sicer lahko odvije v zelo kratkem času, skoraj trenutno, zaradi česar imamo pri tovrstnih spoznanjih občutek, kakor da so se pojavila sama od sebe ter da pred njimi nismo doživeli kakršnega koli uvida. A ne glede na to kako hitro se odvije določeno naše spoznanje, še vedno poteka nek določen čas, četudi zelo kratek. Večina naših spoznanj pa načeloma zahteva kar precejšen čas, da se odvijejo. Zaradi česar je tudi sleherno naše spoznanje proces in ne trenutno izkustvo za razliko od naših uvidov. Spoznanje bi lahko tudi definirali kot proces, s pomočjo katerega dejansko ponotranjimo in ozavestimo določen naš uvid in kateri predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega zrelega obdobja, od 45. do 60. leta. Najrazličnejše oblike videnja predstavljajo prevladujočo obliko nosilca posameznikovega verskega izkustva tekom druge polovice njegovega poznega mladostništva ter prvo polovico zrelega obdobja, od 18. do 27. leta starosti. Tekom katerega posamezna verska izkustva predstavljajo temelje posameznikovega izoblikovanja nadzavesti in intuitivne inteligence, saj prav slednja pogojujejo delovanje posameznih oblik vrlin in čustvovanj ter določajo kako si bo le te posameznik razlagal, doživljal in uporabljal v njegovem življenju. Na drugi strani verska izkustva tudi pogojujejo in določajo tako naravo posameznikovega ravnovesja med jazom in sebstvom kot tudi na kakšen način si bo razlagal, doživljal in uporabljal primarni temeljni orodji sebstva – neposredno izkustvo nečesa in dvom. Narava in delovanje posameznih verskih izkustev, vrlin, čustvovanj, neposrednega izkustva nečesa in dvoma ter posameznikova razlaga, uporaba in doživljanje slednjih, pa pogojujejo in določajo nadaljnji razvoj posameznikovega samozavedanja, samopodobe in jaza. Kot lahko vidimo na predhodno predstavljenem diagramu imajo videnja, kot osnovni nosilci verskega izkustva, tekom druge polovice posameznikovega poznega mladostništva ter prve polovice zrelega obdobja, nadvse pomembno vlogo pri izoblikovanju in preoblikovanju njegovih notranjih procesov tako v okviru jaza kot tudi celotne psihe. Kar je zgolj posledica dejstva, da sleherna oblika videnja v sebi obsega elemente vseh petih temeljnih sestavnih delov psihe, iz katerih se postopoma razvije jaz. V kolikor upoštevamo omenjeno dejstvo lahko vidimo, da so videnja dejansko zgolj orodja, preko katerih posameznikovo sebstvo in intuicija, s pomočjo zaznave, podzavesti in zavesti, želita odpraviti določene oblike neravnovesij znotraj posameznikovega jaza ter ga na takšen način uravnovesiti s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli njegove psihe. A v večini primerov so posamezne oblike videnj veliko prešibka orodja, da bi lahko uspešno odpravila notranja neravnovesja posameznikovega jaza. Preprosto zato, ker so po svoji naravi še vedno zelo nediferencirana in nejasna, saj je njihovo sporočilo še vedno v preveliki meri vezano na posamezne še neozaveščene arhetipske simbole, ki izvirajo iz kolektivno nezavednega zaznave, intuicije in/ali podzavesti, kateri so nadvse tuji posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu ter kognitivnim procesom in razumu, na katerih posameznikov zavedni del jaza – ego tudi primarno temelji. Posamezne oblike videnj so dejansko zgolj orodja, ki bodisi potencirajo notranja neravnovesja posameznikovega jaza in psihe do te mere, da sprožijo določene samoregulacijske notranje procese, ki posameznika postopoma vodijo v preseganje njegovih notranjih neravnovesij, bodisi zgolj orodja, ki pomagajo posamezniku ozavestiti določena njegova notranja neravnovesja. Vse oblike videnj pa so neposredno vezane na določene procese v okviru posameznikove zaznave, intuicije ter podzavesti, medtem ko zavest in sebstvo zgolj posredno vplivata na nastanek le teh. Kajti sporočilo, ki ga nosi določeno neposredno izkustvo nečesa (sebstvo), ki je omogočilo nastanek določenega trenutnega izkustva nečesa - občutka (zaznava), ki je skupaj z intuitivnim razumevanjem omenjenega sporočila (intuicija) in z določenim arhetipom ali aspektom arhetipa (podzavest) neposredno ustvarilo določeno obliko videnja, primarno temelji prav na zaznavi in intuitivni percepciji (zaznava in intuicija), v kolikor želi posredovati svojo vsebino zavednemu delu jaza – egu. Medtem ko zavest znova zgolj posredno sodeluje pri omenjenemu procesu, in sicer njena naloga je zgolj ta, da do določene mere približa sporočilo verskega izkustva kognitivnim procesom in razumu, ki so del zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da zgolj zaznava, intuicija in podzavest neposredno sodelujejo pri izoblikovanju posamezne oblike videnja. Videnja dejansko delimo prav na osnovi tega ali ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo posameznikova zaznava, podzavest ali intuicija. V kolikor ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo zaznava govorimo o najrazličnejših oblikah zaznavno-intuitivnih občutkov, medtem ko v kolikor ima pomembnejšo vlogo podzavest govorimo o najrazličnejših oblikah slutenj. V primerih kadar pa ima pri nastanku posamezne oblike videnja pomembnejšo vlogo intuicija, pa govorimo o najrazličnejših oblikah intuitivnega védenja. V vsakdanjem življenju večina ljudi zelo slabo razlikuje med najrazličnejšimi oblikami zaznavno-intuitivnih občutkov, slutenj ali intuitivnih védenj, ki so zgolj posledica določenih tipov oblik videnj – primarnih oblik verskega izkustva, in jih najpogosteje bolj kot ne enači med seboj ter označi s skupnim terminom: šesti čut, intuicija, zaznava, ekstrasomatska percepcija, ideja, vizija, navdih… A v kolikor upoštevamo, da imajo pri njih različne vloge naša zaznava, podzavest in intuicija lahko hitro pridemo do ugotovitve, da med njimi obstajajo določene razlike, da imajo različne namene delovanja ter da predstavljajo diametralna nasprotja drug drugemu. Zaradi česar bi predlagal, da si na kratko pogledamo njihove razlike in namene delovanja. Zaznavno-intuitivni občutki sodijo med najpogostejšo in prvo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med posameznikovim jazom in zaznavo bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in zaznavo. Zaznavno-intuitivne občutke posameznik doživlja izključno v času budnosti, kadar je njegov jaz pod močnim vplivom zaznave; torej kadar je soočen z ekstremnimi okoliščinami, ki ga prisilijo, da se osredotoči izključno na lastne občutke in občutenja. Zaznavno-intuitivni občutki vodijo bodisi v nadaljnje zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje slutenj. Slutnje sodijo med naslednjo najpogostejšo in drugo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi posredno preko anime ali animusa izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in podzavestjo bodisi posredno preko anime ali animusa omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže omenjena neravnovesja med jazom in podzavestjo. Slutnje človek najpogosteje doživlja bodisi s pomočjo sanj, v času budnosti, kadar je pod vplivom različnih arhetipskih oblik vedenja (osebni obredi, religijski obredi, okultni obredi, masovni dogodki in prireditve z močnim čustvenim nabojem…), bodisi kadar je pod vplivom psihotropnih snovi. Slutnje vodijo bodisi v nadaljnje oblike slutenj, nazaj v zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje intuitivnih védenj. Intuivna védenja sodijo med najredkejšo in tretjo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Za razliko od predhodnih dveh oblik videnj ima tovrstna oblika videnja tri različne osnovne namene. Njen prvi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe. Njen drugi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena notranja neravnovesja posameznih temeljnih sestavnih delov psihe samih bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da aktivno sodeluje s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe pri preseganju določenih njihovih notranjih neravnovesij. Njen tretji osnovni namen pa je omogočiti rojstvo uvida, ki posamezniku omogoči globlji vpogled v nekaj ali nek določen proces bodisi v njem samem bodisi izven njega. Intuitivna védenja človek doživlja izključno v času budnosti, kadar prakticira takšno ali drugačno obliko meditacije; oziroma kadar navidezno neurejeno sledi njegovim mislim, občutkom, občutenjem, čustvom ali asociacijam. Intuitivna védenja vodijo bodisi v nadaljnje oblike intuitivnih védenj, nazaj v slutnje bodisi naprej v porajanje uvidov." Grega Vodopivc, Um Buda V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava verskega izkustva si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Um Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnovno predstavitev celotne človekove psihe, vseh njenih primarnih šestih temeljnih sestavnih delov: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz, skozi prizmo obravnave naslednjih osmih sistemov nasprotij, ki predstavljajo osnovne temelje človekove psihe:Sistem komplementarnega nasprotja: podzavest - zavest, Sistem komplementarnega nasprotja: zaznava - intuicija; Sistem diametralnega nasprotja: podzavest - zaznava; Sistem diametralnega nasprotja: zaznava - zavest; Sistem diametralnega nasprotja: zavest - intuicija; Sistem diametralnega nasprotja: intuicija - podzavest; Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest - zaznava/intuicija; Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz. Pri sleherni obliki meditacije in kontemplacije pa je ključnega pomena, da se vsaj na osnovni ravni seznanimo z osnovami stvarne narave naše zaznave, katera temelji na uporabi naslednjih štirih primarnih orodij: občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje, o katerih bom na kratko spregovoril v drugem delu svoje objave.

Pozdravljen FixMinze, Ob podrobnejšemu pregledu vsebin na spletni povezavi, ki ste jo objavili v vaši prvi objavi v trenutni temi, sem lahko opazil, da gre pri tako imenovani metodi: ponovne povezave za še en nadvse populističen pristop k preučevanju človekove vere in duhovnosti, kateri temelji na populistično osnovani sintezi določenih znanj posameznih smeri psihologije in psihoterapije. Pri čemer se njen avtor primarno opira na relacijsko psihologijo in terapijo razmerij jaza, ter slednje poizkuša bolj ali manj uspešno kombinirati z njegovim laičnim razumevanjem znanj in učenj najrazličnejših verskih, duhovnih, religijskih in ezoteričnih ved. Na tem mestu bi želel eksplicitno izpostaviti, da sem se o omenjeni metodi prvič seznanil prav pri prebiranju vsebin, ki so objavljene na spletni povezavi, katero ste vi posredovali. Iz česar sledi, da so moji dosedanji zaključki osnovani izključno na informacijah, ki so objavljene na omenjeni spletni strani, zaradi česar so tudi pomanjkljive in nepopolne narave. Pri opisu in predstavitvi omenjene metode izrazito bode v oči njen populistični pristop, kakor tudi nedodelanost same metode ter njene metodologije dela. Na drugi strani pa je prav tako izrazito močno izražen pridobitni namen avtorja omenjene metode. Saj je na osnovi samega koncepta izvajanja njegove metode moč dokaj hitro opaziti/zaznati, da je eden izmed njegovih glavnih namenov doseči hitro tržno uspešnost njegove metode. Na kar nakazuje med drugim tudi njegova naklonjenost k izvajanju tako imenovanih: intenzivnih enodnevnih delavnic, v okviru katerih obljublja doseganje nerealno osnovanih ciljev. Eden izmed nadvse očitnih tovrstnih znakov je na primer tudi njegova intenzivna enodnevna delavnica: Intenziv Gnoze, v sklopu katere obljublja udeleženkam in udeležencem delavnice določeno obliko razsvetljenja v zvezi z osnovnimi človekovimi eksistencialnimi vprašanji, kot so na primer: "Kdo sem jaz?", "Kaj sem jaz?", "Kaj je življenje?"... S čimer daje a priori vedeti, da ima zelo omejeno znanje iz področja katere koli verske ali duhovne vede, bodisi zahodne bodisi vzhodne, ter da slednje pozna in razume izključno na izrazito površinski in laični ravni. Kajti v kolikor bi dejansko poglobljeno preučeval in prakticiral katero koli izmed številnih verskih ali duhovnih ved ne bi nikoli obljubljal komur koli, da bo z udeležitvijo na njegovi enodnevni ali večdnevni delavnici doživel kakršno koli obliko razsvetljenja. Namreč razsvetljenje ne nastane samo iz sebe ali zgolj na osnovi tega, ker bi se udeležili takšne ali drugačne intenzivne delavnice, temveč je plod iskrenega in predanega večletnega (pogostokrat več desetletnega) posameznikovega dela. Pri čemer je potrebno na tem mestu omeniti, da se posameznik prvo sreča z določenim zaznavno-intuitivnim občutkom (ali sklopom večjega števila njih), ki se postopoma razvije v slutnjo, slednja pa v intuitivno vedenje, katero posameznika postopoma vodi k uvidu v nekaj ali v nek določen proces. Zaznavno-intuitivni občutek, slutnja in intuitivno vedenje tako predstavljajo tri oblike videnja, ki imajo specifične in jasno določene funkcije in izvorne namene delovanja ter postopoma vodijo posameznika v izoblikovanje uvida v nekaj ali nek določen proces. Uvid nato posameznika postopoma vodi v izoblikovanje spoznanja o nečem ali nekem določenem procesu, katero ga postopoma pripelje do razsvetljenja o nečem ali o nekem določenem procesu. Zaznavno-intuitivni občutek, slutnja, intuitivno vedenje, uvid, spoznanje in razsvetljenje tako predstavljajo šest primarnih temeljnih orodij človekove intuicije in kot takšni vstopajo v najrazličnejše oblike interakcij, razmerij, ravnovesij in neravnovesij s primarnimi temeljnimi orodji preostalih petih primarnih temeljnih delov človekove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in jaz); o čemer sem podrobneje spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda. Iz česar posledično sledi, da je razsvetljenje zgolj posledica najrazličnejših interakcij in razmerij med posameznimi primarnimi šestimi temeljnimi orodji intuicije na eni strani ter na drugi strani njihovih najrazličnejših interakcij, razmerij in ravnovesij s primarnimi temeljnimi orodji preostalih petih primarnih temeljnih delov človekove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in jaz); o čemer sem prav tako podrobneje spregovoril v omenjenem svojem strokovnem delu. Na osnovi česar je več kot le razvidno, da posameznik ne more priti do kakršnega koli uvida kaj šele razsvetljenja na način, na katerem temelji metoda ponovne povezave. S pomočjo metodologije, ki jo uporablja omenjena metoda lahko posameznik v najboljšem primeru pride do intuitivnega vedenja kot tretje in najvišje oblike človekovega videnja; kar je vseeno ogromno, v kolikor je to dejansko doseženo. A pri podrobnejšemu pregledu objavljenih vsebin na omenjeni spletni strani nadvse dvomim, da je tovrsten cilj lahko dejansko dosežen s metodologijo dela, na kateri temelji omenjena metoda. V kolikor upoštevamo zgoraj omenjeno ter da avtor nadvse laično in pogostokrat tudi nadvse napačno razlaga najrazličnejše verske in duhovne koncepte iz najrazličnejših verskih in duhovnih ved, kar poizkuša bolj ali manj uspešno zakriti z njegovim precej boljšim poznavanjem in razumevanjem znanj in učenj terapije razmerij jaza in relacijske psihologije, lahko hitro spregledamo, da imamo opraviti z nekom, ki dejansko ve zelo malo o kateri koli verski ali duhovni vedi ter več kot le transparentno posega izven intervala njegovih dejanskih znanj, z namenom, da bi njegovim učenjem dodal neko dodano vrednost, ki pa je izključno iluzorne narave. A na drugi strani je pri podrobnejšemu prebiranju objavljenih vsebin na omenjeni spletni strani tudi moč zaznati avtorjev iskren namen, da bi poizkusil pomagati drugim, ki se soočajo z najrazličnejšimi verskimi, duhovnimi, psihološkimi in eksistencialnimi problemi in vprašanji. Pri čemer sta njegovi edini napaki, kot prvo da ne upošteva dejstva, da v kolikor posameznik želi dejansko poučevati znanja in učenja katere koli verske ali duhovne vede mora prvo bistveno dlje časa preučevati posamezne verske in duhovne vede ter jih mora tudi aktivno prakticirati v njegovem vsakdanjem življenju. Druga njegova napaka pa je njegovo stremenje k hitri tržni uspešnosti njegove metode, zaradi česar je posledično tudi razvijal metodologijo njegove metode na izrazito populističnih pristopih, ki so vedno nadvse vabljivi za vse, ki se soočajo s takšno ali drugačno obliko 'potrošniške miselnosti', katera vedno znova pričakuje/zahteva hitre in učinkovite rešitve najrazličnejših problematik. A 'na žalost' ustrezne verske in duhovne izobrazbe pri posamezniku ni moč doseči z najrazličnejšimi pristopi, katere zagovarja 'potrošniška miselnost' v obliki takšnih ali drugačnih eno/večdnevnih delavnic in kratkih seminarjev, saj tovrstne zadeve zahtevajo ogromno posameznikovega časa, truda in dela. Vsi, ki poučujemo verske in duhovne vede na strokoven način le teh nikoli ne poučujemo na tovrsten način, temveč na osnovi veliko daljših izobraževanj, v katerih posameznika postopoma vodimo k temu, da se jim maksimalno posveti, seveda v okviru njegovih trenutnih sposobnosti in zmožnosti. Iz objavljenih vsebin na spletni strani, ki ste jo vi objavili v vaši prvi objavi v trenutni temi, tako lahko zaključim, da avtor obravnavane metode ponuja določena uporabna znanja iz naslova relacijske psihologije in terapije razmerij jaza, katerih dejanska aplikativna vrednost je predmet posameznikovega lastnega ovrednotenja. A na žalost se avtor tudi več kot le očitno spušča na strokovna področja, katerim ni dorasel, s čimer tudi istočasno razvrednoti njegova znanja iz relacijske psihologije in terapije razmerij jaza, saj na tovrsten način pri udeleženkah in udeležencih njegovih delavnic in seminarjev zgolj vnaša nepotrebne nejasnosti, ki jih vodijo bodisi v porajanje najrazličnejših negativnih občutkov in občutenj bodisi v porajanje tako imenovanih: iluzornih uvidov, ki vodijo posameznika v iluzorna spoznanja, katera ga nadaljnje vodijo v iluzorna razsvetljenja. Na tem mestu bi se želel na kratko dotakniti narave tako imenovanega: iluzornega uvida. S konceptom: iluzorni uvid v večini primerov označujemo najrazličnejše oblike psihičnih pojavov in procesov, ki izvirajo iz kolektivno ali univerzalno nezavednega bodisi zavesti bodisi podzavesti. ki poizkušajo imitirati naravo uvida, kot četrtega primarnega temeljnega orodja intuicije. V primeru, da iluzorni uvid temelji na določenem pojavu ali procesu, ki izvira iz kolektivno ali univerzalno nezavednega zavesti le ta temelji na določeni arhetipski ideji. Medtem ko, v kolikor temelji na določenem pojavu ali procesu, ki izvira iz kolektivno ali univerzalno nezavednega podzavesti le ta temelji na določenem arhetipu oziroma aspektu arhetipa. V manjšem številu primerov pa iluzorni uvid lahko temelji na prvem primarnem orodju sebstva - arhetipu: numine. Iluzorni uvidi, ki temeljijo na arhetipskih idejah, ki predstavljajo primarna orodja kolektivno nezavednega zavesti, pri posamezniku okrepijo vpliv njegove trenutno obstoječe samopodobe (kot četrte in najvišje psihološke funkcije zavednega dela jaza - ega) in njegove subjektivne realnosti, ki izvira iz slednje, nad njegovim zavednim delom jaza - egom ter kasneje nad celotnim jazom in v najhujših oblikah nad njegovo celotno psiho (katero poleg jaza tvorijo še: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in intuicija). Iluzorni uvidi, ki temeljijo na posameznih arhetipih ali aspektih posameznega arhetipa, ki predstavljajo primarna orodja podzavesti, pri posamezniku okrepijo vpliv nezavednega dela jaza - sence (katerega pri ženskah v večini predstavlja antropomorfni arhetip: animus, medtem ko ga pri moških v večini predstavlja antropomorfni arhetip: anima) nad njegovim zavednim delom jaza - ega, s čimer postopoma spremenijo naravo njegove trenutno obstoječe samopodobe in z njo vred posledično tudi posameznikove subjektivne realnosti, preko katerih si določeni arhetip ali aspekt(i) posameznega arhetipa začne podrejati prvo posameznikov zavedni del jaza - ego, kasneje celotni jaz ter na koncu celotno psiho. V kolikor pa iluzorni uvid temelji na arhetipu numine, ki predstavlja prvo in najpomembnejše primarno temeljno orodje sebstva, si posameznikovo sebstvo začne podrejati prvo njegov celotni jaz ter na koncu celotno njegovo psiho. V prvem primeru posameznik začne razvijati regresivne in patološke kognitivne in razumske procese. V drugem primeru, zaradi nenadzorovanega vdora primarnih temeljnih orodij podzavesti v posameznikov jaz, pride do pojava raztapljanja posameznikovega jaza v njegovi podzavesti, s čimer se močno oslabijo posameznikovi kognitivni in razumski procesi. Medtem ko v tretjem primeru pride do razkroja celotne posameznikove psihe. Na osnovi česar je več kot le razvidna izrazita regresivna in patološka narava pojavov in procesov, ki privedejo do pojava: iluzornega uvida. Analitična in globinska psihologija, kot predstavnici zahodnih znanstvenih ved, vse bolj spoznavata in razumeta nevarnosti, ki na človeka prežijo iz naslova iluzornih uvidov, na katere tudi vse bolj opozarjata v svojih strokovnih delih. S čimer se vse bolj približujeta spoznanjem, znanjem in učenjem najrazličnejšim verskim in duhovnim vedam, ki problematiko iluzornih uvidov nadvse podrobno preučujejo. Pri čemer bi na tem mestu želel izpostaviti, da v kolikor želimo nadgraditi obstoječa spoznanja, znanja in učenja v odnosu do problematike iluzornih uvidov ter njim sorodnim psihološkim in psihičnim pojavom ter procesom, moramo nadaljevati v smeri multidisciplinarnega preučevanja tovrstnih problematik, ki bo v sebi združeval tako znanstvene kot verske in duhovne vede. Kot lahko vidite moramo biti pri ustreznem poučevanju verskih in duhovnih znanj in učenj nadvse previdni in preudarni, predvsem pa moramo posedovati zelo širok obseg najrazličnejših znanj in učenj tako verskih in duhovnih kot tudi ostalih ved, katere moramo tudi zelo dobro razumeti na osebni ravni. Česar pa pri avtorju obravnave metode žal ni moč zaslediti, navkljub določenim njegovim iskrenim namenom, da bi poučeval verska in duhovna znanja in učenja v skladu z najboljšimi interesi udeleženk in udeležencev njegovih delavnic in seminarjev. V zaključku bi se želel zgolj še na kratko dotakniti vaših pomislekov v zvezi z opravičenostjo pridobivanja finančnih sredstev iz naslova poučevanja znanj in učenj verskih in duhovnih ved. V kolikor upoštevamo, da iskreno in poglobljeno strokovno preučevanje katere koli verske in duhovne vede od posameznika zahteva več desetletij njegovega preučevanja njihovih znanj in učenj ter nato njegovo neprekinjeno poglabljanje osvojenih znanj in učenj le teh, lahko hitro vidimo, da gre pri poučevanju znanj in učenj verskih in duhovnih ved tako za poklic kot tudi za posameznikovo osebnostno samouresničitev in samo-izkustvo ter nadaljnji osebnostni in psihološki razvoj. Kar seveda zahteva od tistega, ki preučuje in poučuje znanja in učenja posamezne verske in duhovne vede, da se jim polno posveti, zaradi česar preprosto ne more opravljati kakšnega drugega poklica, s katerim bi si zagotovil potrebna finančna sredstva, ki jih potrebuje za njegovo življenje, preučevanje, delovanje in udejstvovanje. Na osnovi česar je povsem razumljivo, da je tovrstni posameznik opravičen do pridobivanja finančnih sredstev iz naslova njegovega poučevanja znanj in učenj verskih in duhovnih ved. Medtem ko vprašanje o njegovi dejanski usposobljenosti na področju posameznih verskih in duhovnih ved ali o kvaliteti metodologije njegovega dela ter njima sorodna vprašanja zahtevajo ločeno obravnavo. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni domoljubka in Ceres, Vsekakor se strinjam z vama, da je moč v zadnjem obdobju opaziti resno (ne)namerno zanemarjanje tako imenovane: domovinske vzgoje, kar predstavlja eno izmed aktualnih širših družbenih problematik, s katerimi se sooča naš narod. Vendar preden začnemo s kakršnim koli obtoževanjem kogar/česar koli kot morebitnega krivca za omenjeno problematiko, si bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo vsaj delno upoštevali najrazličnejše ramifikacije in ekstrapolacije iz njenega naslova. Kot prvo bi morali pri njeni obravnavi upoštevati, da ni zgolj nekaj, s čimer se sooča le naš narod, temveč da gre za globalni civilizacijski pojav, kateri temelji na najresnejši krizi, s katero se je do sedaj soočila zahodna civilizacija kot celota. S tako imenovano: krizo identitete, s katero je tesno prepletena tudi kriza vrednot ter številne druge krize, s katerimi se zahodna civilizacija sooča že več kot 300 let, in ki so svojo kulminacijo dosegle preko 20. stoletja v sodobnem 21. stoletju. V kolikor pa upoštevamo širše zgodovinsko-sociološko-psihološke dejavnike, lahko razvoj omenjene krize brez večjih težav sledimo vse do začetka razsvetljenstva ter preko slednjega vse do visoke renesanse. Kolikšen dejanski obseg krize vidimo je tako bolj kot ne odvisno zgolj od tega koliko dobro poznamo zgodovino zahodne civilizacije. Dandanes smo nadvse naklonjeni razmišljanju, da je kriza, s katero se trenutno sooča zahodna civilizacija, nekaj ekskluzivnega za naš čas. A v kolikor pogledamo vsaj malo širše lahko vidimo, da je zametke sodobne skrajne individualistične, potrošniške in neoliberalistične miselnosti moč brez večjih težav odkriti v zgodnji protestantski miselnosti, katera je močno zaznamovala velik del zahodne znanstvene miselnosti. Na drugi strani pa je moč njene nadvse konkretne zametke odkriti tekom celotnega obdobja razsvetljenstva ter kasnejših zgodovinskih obdobij zahodne civilizacije, katera so omogočila, da se je razvila v takšno kot jo danes poznamo - v dobrem in slabem pomenu. Pri čemer gre na tem mestu eksplicitno izpostaviti, da omenjena pretekla zgodovinska obdobja zahodne civilizacije ter najrazličnejša njena gibanja niso s seboj prinesle zgolj negativnih/regresivnih posledic, temveč so v marsikaterem pogledu bistveno izboljšala celotno zahodno civilizacijo ter jo na marsikaterih področjih njenega razvoja usmerila na smer progresivnega razvoja. Zaradi česar moramo biti pri obravnavi tovrstnih problematik nadvse dosledni in preudarni ter se moramo za vsako možno ceno izogibati najrazličnejšim pastem iz naslova takšnega ali drugačnega parcialnega načina razmišljanja. Posledice visoke renesanse, protestantizma, razsvetljenstva, kapitalizma, postopnega razvoja demokratične miselnosti ... tako ne smemo obravnavati zgolj kot vzroke trenutne krize - kot na pomanjkljivosti zahodne civilizacije, kar se dandanes tako rado počne, temveč jih moramo hkrati obravnavati tudi kot na izvor vsega, kar je v zadnjih 500 letih uspela doseči zahodna civilizacija, torej kot na prednosti zahodne civilizacije. V končni fazi tudi na ravni civilizacij velja aksiom Buda: "Posameznikove pomanjkljivosti so njegove največje prednosti in obratno," saj je sleherna civilizacija sestavljena iz posameznih družb, katere pa so sestavljene iz najrazličnejših posameznic in posameznikov ter njihovih najrazličnejših medsebojnih interakcij. Osebno vidim trenutno krizo, s katero se sooča zahodna civilizacija, zgolj kot posledico njene pretirane navezanosti na njen podzavestno-zavestni način razmišljanja, kateri se na ravni posameznika primarno manifestira v obliki njegovega absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalnega načina razmišljanja, ki predstavlja primarni vzrok njegove ujetosti v sponah, ki mu jih nalaga njegova samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija zavednega dela jaza - ega) ter iz nje izvirajoča subjektivna realnost. Na osnovi predhodno omenjene oblike načina razmišljanja se je naša, zahodna, civilizacija postopoma podala na razvoj pretiranega parcialnega lastnega razvoja, s katerim je in še vedno nadvse uspešno razvija najrazličnejše njene prednosti, na osnovi katerih si je postopoma zagotovila svetovno prevlado - v dobrem in slabem pomenu. Pri čemer bi želel na tem mestu tudi omeniti, da ne smemo pozabiti, da pojav globalizacije ni nekaj novega, saj se je prvič izoblikoval že tekom 19. stoletja z vrhuncem zahodnega kolonializma. V kolikor pa obravnavamo omenjeni pojav iz malo širšega izhodišča, pa lahko hitro opazimo, da se v takšnih ali drugačnih oblikah pojavlja v vseh zgodovinskih obdobjih človeške zgodovine in pri vseh preteklih in trenutnih človeških civilizacijah. Iz česar je več kot le razvidna njegova arhetipska narava, oziroma da imamo pri njem opraviti s tako imenovano: arhetipsko idejo, ki tako določa kot tudi pogojuje razvoj celotne človeške vrste. A v kolikor se znova vrnem nazaj na obravnavo naše civilizacije vidim primarni razlog za pojav krize, s katero se trenutno sooča, prav v njeni pretirani navezanosti na svoj parcialni razvoj, s katerim teži k razvijanju zgolj svojih prednosti, s čimer ne vede ruši ravnovesje, ki jo določa in pogojuje, ter posledično na nezavedni ravni pretvarja svoje največje prednosti v največje pomanjkljivosti. Omenjena njena navezanost dejansko izvira iz njene pretirane navezanosti na njeno absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalno obliko načina razmišljanja, zaradi katere se je tudi znašla v neravnovesju, ki se na makroskopski ravni manifestira kot tako imenovana: kriza identitete. Trenutno krizo lahko preseže edino, v kolikor bo začela intenzivno razvijati komplementarno-diametralni način razmišljanja tako imenovanemu: podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja, katerega primarna nosilka je absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalna oblika načina razmišljanja. Pri čemer se na tem mestu odpira vprašanja kakšen način razmišljanja naj bi bil komplementarno-diametralni podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja? Odgovor na omenjeno vprašanje lahko najdemo v tako imenovanem: zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja, kateri predstavlja komplementarno-diametralno nasprotje podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja. Glede na to, da sem o zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja ter o njegovih najrazličnejših interakcijah podrobneje spregovoril v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda, se v tokratni objavi ne nameravam kakor koli podrobneje spuščati v njegovo obravnavo. Na tem mestu bi želel le še omeniti, da sem v svojem strokovnem delu: Um Buda nadvse podrobno predstavil naslednjih osem sistemov nasprotij - sistem komplementarnega nasprotja: podzavest-zavest, sistem komplementarnega nasprotja: zaznava-intuicija, sistem diametralnega nasprotja: podzavest-zaznava, sistem diametralnega nasprotja: zaznava-zavest, sistem diametralnega nasprotja: zavest-intuicija, sistem diametralnega nasprotja: intuicija-podzavest, sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest-zaznava/intuicija in sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz, kateri tvorijo človekovo psiho ter posledično določajo in pogojujejo sleherne oblike človekovega preučevanja, delovanja in udejstvovanja. Kar se zadeva problematike pomanjkanja domovinske vzgoje, katera je zgolj ena izmed številnih manifestacij krize identitete, s katero se soočata tako naš narod kot tudi naša civilizacija, nadvse radi z njeno obravnavo poizkušamo prenašati svojo odgovornost na širšo družbo - državo. Pri čemer je pogostokrat naš temeljni argument, da je država dolžna v sklopu javnega šolstva urediti problematiko pomanjkanja domovinske vzgoje. Na osnovi česar istočasno tako upamo, da se bo s tem razrešila omenjena problematika, kot tudi poizkušamo samoupravičiti naše nedelovanje iz naslova izpolnjevanja naše obče človeške odgovornosti in obveznosti. Iz česar so več kot le razvidni vplivi krize identitete, s katero se sooča celotna naša civilizacija ter vse njene predstavnice in predstavniki, saj je iz tovrstnega početja jasno razvidno posameznikova nezmožnost razločevanja njegovih odgovornosti in obveznosti do družbe od družbenih odgovornosti in obveznosti do posameznika. Kar je vsekakor eden izmed najpomembnejših aspektov krize, s katero se sooča naša civilizacija in z njo vred posledično tudi naš narod. Osebno vsekakor sodim med zagovornike, da se v okviru javnega šolstva uvede domovinska vzgoja, katera mora temeljiti na etiki in morali, ki bo izpolnjevala potrebe našega naroda. Vendar pa se pri tem ne slepim, da bi se z uvedbo obveznega predmeta domovinske vzgoje, v okviru vseh treh temeljnih stopenj javnega šolstva, omenjena problematika razrešila sama od sebe. Kajti slednjo lahko razreši edino aktivno delovanje civilne družbe kot celote, katera predstavlja naš narod. Na drugi strani pa smo pri razreševanju tovrstne problematike dolžni upoštevati tudi specifike našega naroda, v kolikor jo resnično želimo uspešno razrešiti. Pri čemer si bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo upoštevali, da javno šolstvo pri njenem razreševanju lahko opravi zgolj dopolnilno vlogo, nikakor pa ne glavne ali celo edine. Temelj domovinske vzgoje predstavlja družinska vzgoja. Nadvse pomembno vlogo pa pri njej opravlja tudi širša družbena vzgoja, kateri je posameznik podvržen tako tekom njegovega otroštva, mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja. Torej, vse nekje do 24. in 30. leta njegove starosti, ko dokončno izoblikuje prvo trenutno obstoječo obliko njegove samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega). A v kolikor upoštevamo eksponentni porast splošnega nezadovoljstva, apatičnosti ... ter najrazličnejših oblik iskanja takšnih ali drugačnih oblik bežanja pred soočenjem s problematikami, s katerimi se sooča naša družba, iz strani njenih odraslih predstavnic in predstavnikov. Niti ni presenetljivo, da se v naši družbi krepijo najrazličnejši regresivni procesi, ki poizkušajo držati naš narod v okviru spon splošnega nezadovoljstva, apatičnosti, bežanja ... občutkov: odmaknjenosti, odtujenosti, ločenosti, zavrnitve, nezadovoljstva, zmedenosti, omejenosti in potrtosti ... občutenj: ujetosti, ne sprejemanja, nenaklonjenosti, zadrege, zavajanja, manipulacije, napetosti in neugodja ... čustev: strahu, brezvoljnosti, razočaranja, žalosti, jeze, obupa, nemira in sovraštva ... vrlin: neiskrenosti, neodkritosti, nepoštenosti, nezvestobe, nespoštovanja, sle, pohlepa in zavisti ... regresivnih oblik primarnih dveh oblik dvoma (subjektivni in objektivni) ... ter čustvovanj: ne-vere, ne-ljubezni, ne-vere vase, ne-samouresničitve in ne-samo-izkustva. In v kolikor upoštevamo, da partnerska zveza dveh odraslih posameznikov predstavlja primarni temelj bodoče/nastajajoče družine, lahko hitro uvidimo, da preko njiju v družino vdirajo zgoraj na kratko opisani regresivni procesi. Ob upoštevanju, da družinska vzgoja predstavlja tudi najpomembnejši temelj domovinske vzgoje posledično brez večjih težav uvidimo najrazličnejše številne poti razreševanja problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje. Starši s(m)o primarno odgovorni za domovinsko vzgojo svojih otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb in tovrstne svoje odgovornosti ne smejo/smemo prenašati na državo, javno šolstvo ali občo družbo. Pri čemer pa seveda ne smemo pozabiti, da s(m)o starši še vedno hkrati tudi predstavniki družbe, zaradi česar ima preko njih/nas na njihovo/našo vzgojo otrok velik vpliv tako država, javno šolstvo kot tudi obča družba in razmere, ki vladajo v njej. S čimer sem na kratko poizkusil orisati kompleksnost problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje. Pri čemer pa se na tem mestu povsem opravičeno zastavlja vprašanje kako lahko posameznik uspešno razreši tovrstno nadvse kompleksno in zahtevno eksistencialno problematiko? Kot pri vseh družbenih procesih in problematikah se tudi trenutno obravnavana problematika začne in konča s posameznikom samim, in v kolikor jo resnično želimo uspešno razrešiti se moramo vrniti k posamezniku samemu, pri čemer pa nemudoma trčimo na specifike našega naroda. Naš narod podobno kot vsi ostali narodi, ki so se uspešno osvobodili izpod spon socializma in doktrine komunistične države, ki je poizkušala s pomočjo najrazličnejših posrednih in neposrednih sredstev indoktrinacije uničiti človekovo arhetipsko idejo o družini in jo zamenjati z umetno ustvarjeno idejo o državi kot nekakšni naddružini, ki skrbi za vse njene državljanke in državljane, ter zanikati človekove eksistencialne potrebe: vere v družino, ljubezni do družine, vere v narod, ljubezni do življenja, vere v Boga/božanstvo(a)/višjo silo in ljubezni do Boga/božanstva(ev)/višje sile, katere je poizkušala zamenjati z vero in ljubeznijo do države kot nekakšne abstraktne umetne tvorbe, ki izpolnjuje vseh šest predhodno omenjenih človekovih eksistencialnih potreb, je šele postopoma začel spoznavati kaj pomenita demokracija in pluralno-demokratično urejena družba ter kaj prineseta s seboj. Namreč naš narod se na eni strani še vedno nadvse oklepa določenih prednosti iz njegovega preteklega družbeno-zgodovinskega socialističnega obdobja (vztrajanja pri izredno visoki stopnji socialne države, ki je dolžna poskrbeti za vse njene državljanke in državljane), medtem ko na drugi strani bolj ali manj uspešno išče samega sebe v okvirih pluralno-demokratične in kapitalistične družbe, s katerimi se je soočil s polno težo krize identitete zahodne civilizacije, pred katero ga je v času obstoja SFRJ skoraj 50 let varovala socialistično-komunistična ideologija in doktrina. Na osnovi česar se je tudi znašel v najrazličnejših oblikah začaranih krogov, ki izvirajo tako iz pretekle kot tudi trenutno porajajoče se družbene ureditve, iz katerih po svojih najboljših močeh išče najbolj primerne oblike možnih izhodov; pri čemer pa je nekako spregledal na čem dejansko temeljijo pluralno-demokratične družbe. Sleherna oblika pluralno-demokratičnih družb primarno temelji na odgovornih posameznicah in posameznikih, ki svojo odgovornost razvijajo na osnovi njihove lastne samostojnosti, suverenosti, svobode in samozadostnosti. Demokracija kot ideologija še vedno temelji na starogrškem družbeno-političnem konceptu: "enakopravni med enakovrednimi," katera dejansko sodi med arhetipske ideje. Pri čemer se je potrebno zavedati, da se enakovrednost primarno nanaša na stopnjo odgovornosti, ki jo določene posameznice in posamezniki uspejo razviti na osnovi njihove samostojnosti, suverenosti, svobode in samozadostnosti. In prav v razlagi omenjenega koncepta se ideologija demokracije razlikuje od ideologije socializma in komunizma, ki je omenjeno arhetipsko idejo ("enakopravni med enakovrednimi") precej drugače oziroma bolje rečeno nadvse utopično razlagala. Posledično bi lahko na tem mestu zaključili, da je demokracija na nek način socializem, ki deluje, a tovrsten morebitni zaključek bi bil izrazito parcialne narave ter bi nas usmeril na pot napačnega razlaganja in apliciranja demokratičnih načel, saj bi z njim posredno neupravičeno poveličevali socializem oziroma socialno usmerjeno družbo/državo. Kadar poteka razprava o družbenih sistemih se moramo zavedati, da ima demokracija ravno toliko skupnega s socializmom kot ima skupnega s kapitalizmom - z obema pa ima dejansko zelo malo skupnega. Socializem in kapitalizem se primarno ukvarjata s posameznikovo ekonomsko svobodo (vsak od njiju na svoj način, zaradi česar tudi tvorita sistem komplementarno-diametralnega nasprotja), medtem ko se demokracija primarno ukvarja s svobodo posameznikovega uma. A kot velja za vse človeške arhetipske ideje, katere predstavljajo najrazličnejše sklope človeških verovanj in prepričanj, velja tudi za arhetipsko idejo: demokracije, da v sebi združuje tako pomanjkljivosti kot tudi prednosti - tako regresivne kot tudi progresivne psihične, psihološke, mentalne in družbene procese. V kolikor svojo pozornost osredotočimo zgolj na njene prednosti, kot so to na primer: svoboda, enakopravnost in enakovrednost, bomo s tem posledično na nezavedni ravni odprli Pandorino skrinjico ter na plan spustili najrazličnejše oblike: skrajnega individualizma, razvrednotenja človeka, razkroj kolektivno-arhetipskih vrlin in vrednot, odmaknjenost in odtujenost od objektivne realnosti, ujetost znotraj spon skrajnega individualistično-racionalnega načina razmišljanja, ujetosti znotraj patoloških oblik posameznikove samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega) in subjektivne realnosti, izgubo sočutja, simpatije, empatije in razumevanja sočloveka, izgubo posameznikovih štirih primarnih oblik vere in ljubezni, izgubo posameznikovega smisla ter z njo vred posledično tudi izgubo družbeno-civilizacijskega smisla, eksponentno porast najrazličnejših patoloških oblik razmišljanja, nervoz in psihoz ... kar nas bo postopoma pripeljalo do patološkega družbenega pojava: disfunkcionalne družbe, katero tvorijo disfunkcionalne posameznice in posamezniki, ki predstavlja primarni temelj krize identitete, s katero se soočata tako naš narod kot tudi celotna zahodna civilizacija. V kolikor se želimo izogniti zgoraj na kratko opisanim pomanjkljivostim oziroma regresivnim procesom, ki izvirajo iz arhetipske ideje demokracije, se moramo primarno osredotočiti prav na njih, s čimer bomo našli filozofski kamen, s katerim bomo lahko presegli regresivne procese, katere v sebi 'skriva' arhetipska ideja demokracije ter jih uspešno transmutirali v progresivne procese oziroma njene prednosti. Pri demokraciji se moramo ves čas zavedati, da hodi z roko v roki z anarhijo in kaosom, kar nam potrjujejo najrazličnejši družbeni pojavi in procesi na slehernem našem koraku. A istočasno demokracija tudi hodi z roko v roki s svobodo človekovega uma in prav v slednji se nahaja njena največja prednost, zaradi katere tudi vse človeške družbe in civilizacije skozi prostor in čas stremijo k doseganju demokratične družbe. Vendar pa ne smemo pozabiti, da svoboda človekovega uma izvira izključno iz njega samega in se lahko zgolj kot posledica manifestira na širši ravni v obliki demokratične družbe, medtem ko pa nikakor ne more izvirati iz človekove družbe, na kar se na žalost vse prepogosto pozablja. V kolikor želimo za naš narod resnično doseči pluralno-demokratično družbo se moramo tako osredotočiti na to, da sleherni predstavnici in predstavniku našega naroda kot celotna družba omogočimo določene predpogoje, na osnovi katerih bo lahko uspešno razvijal samega sebe kot samostojnega, suverenega, svobodnega in samozadostnega individuuma. Na osnovi česar bo lahko razvijal svobodo njegovega uma in posledično njegovo lastno odgovornost (kateri predstavljata najpomembnejša temelja demokracije), s pomočjo njegove samodiscipline, štirih temeljnih oblik vere (vera v družino, vera v narod, vera v Boga/božanstev/višjo silo in vero v partnerko/ja) in štirih temeljnih oblik ljubezni (ljubezen do družine, ljubezen do življenja, ljubezen do Boga/božanstev/višje sile in ljubezen do partnerke/ja). Na drugi strani pa mu moramo tudi omogočiti določene predpogoje, da bo lahko razvijal občutke: prisotnosti, navzočnosti, povezanosti, pripadnosti, zadovoljstva, jasnosti, svobode in veselja, kateri ga bodo vodili k razvijanju občutenj: odprtosti, sprejemanja, naklonjenosti, iskrene odkritosti, iskrenega usmerjanja, iskrenega vodenja, sproščenosti in ugodja, katera ga bodo vodila k razvijanju čustev: samozaupanja, samozavesti, samo-izpolnitve, vzhičenosti, zanosa, spokoja in sočutja, katera bodo v njem intenzivirala delovanje vrlin: iskrenosti, odkritosti, poštenosti, zvestobe, spoštovanja, samonadzora, skromnosti in dobronamernosti, katera bodo v njem porajala progresivni primarni obliki dvoma (subjektivni in objektivni dvom), ki ga bosta nadaljnje vodili k razvijanju čustvovanj: vere, ljubezni, vere vase, samouresničitve in samo-izkustva. Medtem ko se mora sleherni posameznik zavedati, da je edino njegova dolžnost in obveznost, da razvije in si tudi nenehno prizadeva vzdrževati predhodno omenjene oblike občutkov, občutenj, čustev, vrlin, dvoma in čustvovanj, na osnovi katerih bo lahko razvil progresivno obliko trenutno obstoječe samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega) ter z njeno pomočjo dosegel svobodo njegovega uma, katera se bo primarno manifestirala v obliki njegove odgovornosti. Ali kot je zapisal Frank Herbert: "Seek freedom and become captive of your desires. Seek discipline and find your liberty.” V kolikor se nameravamo lotiti razreševanja problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje, se moramo prvo zavedati, da smo vsi odrasli posamezniki in posameznice dolžni prispevati svoj delež tako z našim razmišljanjem, delovanjem kot tudi udejstvovanjem k vzgajanju otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb na področju njihove domovinske vzgoje, ne pa da omenjeno dolžnost prelagamo na eni strani izključno na njihove starše ter na drugi strani na državo. Predvsem pa smo kot celotna civilna družba dolžni dajati otrokom, mladostnikom in mladim zrelim osebam našega naroda jasno vedeti zakaj naj verjamejo, ljubijo in spoštujejo naš narod in državo ter zakaj naj bodo nanju tudi ponosni. Vse dokler ne bomo kot celotna civilna družba verjeli, ljubili in spoštovali naš narod in državo ter bili nanju tudi ponosni tega tudi ne moremo pričakovati, še manj pa kakor koli zahtevati od otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb našega naroda. In na tem primeru se tudi nadvse nazorno izrisuje na kakšni obliki odgovornosti temelji demokracija. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Vsekakor se strinjam, da stopnja odgovornosti, o kateri sem na kratko spregovoril v svoji objavi pod zaporedno številko: 58, na 3. strani trenutne teme, zahteva določeno opravljeno delo ter določeno mero vloženega napora, truda in energije primarno v odnosu do spoznavanja nas samih. Kar lahko posameznik najlažje opravi tekom njegovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja, v obdobju od 8 do 30 leta starosti. V katerem se postopoma izoblikuje njegov jaz ter se dokončno izoblikuje njegova prva trenutno obstoječa samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija zavednega dela jaza - ega), ki opredeljuje njegovo subjektivno realnost in na takšen način določi smer nadaljnjega posameznikovega razvoja. V omenjenih življenjskih obdobjih posameznik najlažje najde potreben čas, ki ga zahteva njegovo spoznavanje samega sebe kot celote oziroma kdo in kaj je kot človeško bitje. Pri čemer pa gre na tem mestu tudi omeniti, da v kolikor se posameznik odloči oziroma je primoran, da v omenjenih obdobjih, opraviti potrebno delo, ki ga zahteva njegovo spoznavanje samega sebe, se mora v precejšnji meri odreči konceptoma otroštva in mladostništva kot ju to razumemo na zahodu. To je namreč cena, ki jo mora posameznik plačati, v kolikor želi razviti omenjeno stopnjo odgovornosti, ki jo najlažje plača tekom njegovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja. Tovrstna cena je daleč od tega, da bi bila majhna, a je vseeno bistveno manjša od cene, ki jo mora plačati posameznik, kateri se odloči razviti omenjeno stopnjo odgovornosti v njegovih kasnejših življenjskih obdobjih. Eden izmed največjih problemov vseh preteklih in trenutnih človeških družb predstavlja prav dejstvo, da se premalo število njihovih posameznic in posameznikov odloči razvijati omenjeno stopnjo odgovornosti tekom njihovega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja ter poizkušajo slednjo postopoma razvijati v njihovih kasnejših življenjskih obdobjih - načeloma nekje po 50. letu njihove starosti. S čimer večina predstavnic in predstavnikov posameznih družb ostane ujetih na stopnji nezrele mladostniške odgovornosti tekom večine njihovih najbolj aktivnih let, katero postopoma v večji ali manjši meri presežejo šele proti koncu njihovega najbolj aktivnega življenjskega obdobja. Na tovrsten način se v posameznih družbah samogenerirajo in samoreplicirajo najrazličnejših regresivni mentalni, psihološki, psihični in družbeni procesi, ki vedno znova vodijo v pojav najrazličnejših oblik tako imenovanih: disfunkcionalnih družb. Katerih nosilci so prav disfunkcionalne posameznice in posamezniki, ki se utapljajo v najrazličnejših začaranih krogih odmaknjenosti, odtujenosti, ločenosti, zavrnitve, nezadovoljstva, zmedenosti, omejenosti in potrtosti. Kateri jih nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge ujetosti, ne sprejemanja, nenaklonjenosti, zadrege, zavajanja, manipulacije, napetosti in neugodja. Kateri jih vodijo v najrazličnejše začarane kroge strahu, brezvoljnosti, razočaranja, žalosti, jeze, obupa, nemira in sovraštva. Kateri nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge neiskrenosti, neodkritosti, nepoštenosti, nezvestobe, nespoštovanja, sle, pohlepa in zavisti. Kateri jih vodijo v najrazličnejše začarane kroge patoloških oblik objektivnega in subjektivnega dvoma, kateri jih nadaljnje vodijo v najrazličnejše začarane kroge ne-vere, ne-ljubezni, ne-vere vase, ne-samouresničitve in ne-samo-izkustva. Omenjeni začarani krogi vedno znova privedejo do najrazličnejših oblik negativne/regresivne samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije zavednega dela jaza - ega), katere posamezniki projicirajo bodisi sami vase bodisi v družbo/okolje, kateremu pripadajo. Negativna/regresivna samopodoba ustvarja v posamezniku negativno/regresivno subjektivno realnost, s pomočjo katere krepi njen vpliv nanj ter širi najrazličnejše regresivne mentalne, psihološke in psihične procese tako v preostale dele posameznikove psihe kot tudi v okolje in družbo, katerima posameznik pripada. Posledično tovrstni posameznik tako v njem samem kot tudi v okolju in družbi, katerima pripada, primarno zaznava predvsem najrazličnejše regresivne procese, katere hkrati tudi na takšen ali drugačen način aktivno soustvarja. Zaradi česar je njegova zmožnost (so)ustvarjanja najrazličnejših progresivnih procesov močno zmanjšana oziroma omejena, na osnovi česar tudi tovrsten posameznik postopoma postane disfunkcionalni posameznik, ki tvori disfunkcionalno družbo. Odgovor na zgoraj na kratko opisano problematiko, ki pesti vse človeške družbe od začetka časa, je v izoblikovanju/vzgajanju svobodnih, suverenih in samozadostnih posameznic in posameznikov, katere lahko opravičeno označimo za funkcionalne posameznice in posameznike, ki bodo tvorili funkcionalne družbe. Kajti v kolikor posameznik želi doseči predhodno omenjeno stopnjo odgovornosti mora prvo razviti njegovo lastno svobodo, suverenost in samozadostnost, iz katerih slednja dejansko tudi izvira. Pri čemer pa ne smemo zanemariti, da večina civilizacij temelji na takšni ali drugačni obliki kolektivne strahopetnosti, katera onemogoča razvoj svobodnih, suverenih in samozadostnih individuumov, saj jim le ti predstavljajo največjo grožnjo; ali kot je nekoč zapisal Frank Herbert: “Most civilisation is based on cowardice. It's so easy to civilize by teaching cowardice. You water down the standards which would lead to bravery. You restrain the will. You regulate the appetites. You fence in the horizons. You make a law for every movement. You deny the existence of chaos. You teach even the children to breathe slowly. You tame.” Frank Herbert, God Emperor of Dune Vendar nikar ne pozabimo, da je tudi ideja civiliziranja na osnovi najrazličnejših oblik civilizacijskega 'conditioninga', z namenom da ukrotimo najrazličnejše regresivne lastnosti človekove narave zgolj primarni aspekt veliko kompleksnejše tridelne arhetipske ideje, ki je zelo podobno zgrajena kot je to na primer: arhetipska ideja o človekovi naravi, o kateri sem na kratko spregovoril v svoji predhodni objavi, v trenutni temi. Ljudje smo nadvse kompleksna bitja, ki smo polna najrazličnejših nasprotij. Eno izmed najpomembnejših nasprotij, ki nas pogojuje in določa kot človeška bitja, je tudi na eni strani naša neizmerno hotenje po napredku, ki izvira iz našega dvoma (pri čemer je dvom mišljen kot tretje temeljno orodje našega sebstva), ki nas usmerja k spoznavanju, raziskovanju, preučevanju ... ter na drugi strani naše neizmerno hotenje po ne delovanju, ki izvira iz našega prvega primarnega nagona - nagona psihične inercije, ki nas usmerja bodisi v mirovanje, ne delovanje bodisi v lenobo ali nemirnost. Dvom in nagon psihične inercije predstavljata nosilca večnega konflikta med dvema sestavnima deloma naše psihe - med našim sebstvom in našo podzavestjo. Omenjeni psihični konflikt tako kot številni drugi se manifestira v takšni ali drugačni obliki v slehernem človeku in v kolikor ga človek želi uspešno preseči se mora razviti v svobodnega, suverenega in samozadostnega individuuma, kateri je sposoben aktivno (so)ustvarjati najrazličnejše progresivne procese. Osebno menim, da dandanes ni nobena skrivnost več, da se zapraševanje neba resnično dogaja, saj le to intenzivno poteka vse od 70-ih let 20. stoletja dalje in je na to temo ogromno napisanega. Vsekakor se strinjam z vami, da je veliko bolj enostavno zgolj opazovati tovrstne procese in izraziti svoja opažanja, kakor pa nasloviti vprašanja pristojnim službam ter vladam posameznih držav. A na tem mestu se odpira vprašanja kateri od omenjenih pristopov je bolj učinkovit oziroma dejansko doprinese h kakršnemu koli razreševanju tovrstne problematike? Namreč predstavnicam in predstavnikom civilnih družb je najbolj enostavno počakati na takšnega ali drugačnega 'žvižgača' iz posameznih pristojnih služb ali neodvisnega raziskovalca, ki jih seznani z določeno problematiko ter nato bolj ali manj veselo razpravljati o njej na laični osnovi in upati, da se bo posamezna problematika sama od sebe razrešila, zgolj zaradi tega, ker bo malo potrkala na vrata vesti in odgovornosti odgovornih posameznic in posameznikov. Vendar pa je žal tovrsten pristop v naprej obsojen na neuspeh. Kajti najrazličnejši 'žvižgači' in neodvisni raziskovalci preprosto ne posedujejo dovolj moči, da bi na kakršen koli način uspešno pritisnili na posameznice in posameznike, ki so odgovorni za razreševanje posamezne družbene problematike. Moč, ki jo tovrstni 'žvižgači' in neodvisni raziskovalci potrebujejo, se nahaja v njihovi podpori širše civilne družbe ter prvenstveno in izključno v širši civilni iniciativi. Brez širše civilne iniciative ne bo nikoli prišlo do kakršne koli razrešitve katere koli družbene problematike. V kolikor civilna iniciativa želi resnično doseči kakršno koli razrešitev posamezne družbene problematike, pa se mora prvo poglobiti v širše aspekte posamezne problematike ter razumeti kaj je dejansko privedlo do njenega pojava. Kot drugo mora razumeti tako najrazličnejše ramifikacije posamezne problematike kot tudi najrazličnejše ekstrapolacije možnih posledic iz njenega naslova. Prav tako pa mora tudi ponuditi konkretne in jasne predloge alternativnih pristopov, ki bodo tako dosegli cilje, katerih trenutno doseganje je privedlo do posamezne družbene problematike, kot tudi, kateri bodo v sebi že vključevali vsaj delne razrešitve najrazličnejših problemov iz naslova samih alternativnih pristopov. Kajti tako kot nihče ne želi in posledično tudi ne upošteva najrazličnejših nasvetov kaj naj spremeni pri sebi ne da bi mu nasvetodajalec tudi vsaj delno pojasnil zakaj in kako naj jih tudi uresniči, tudi civilna družba ne more naivno pričakovati, da bodo predstavnice in predstavniki, ki so tako ali drugače odgovorni za razreševanje posamezne družbene problematike, nemudoma začeli razreševati najrazličnejše družbene problematike čim jih bodo o slednjih seznanili posamezni 'žvižgači', neodvisni raziskovalci ter neodločna in šibka civilna iniciativa. Civilna iniciativa se zelo rada poslužuje metode: 'vemo česar ne želimo, a ne vemo kaj želimo', ki je nadvse enostavna za aplikacijo in od njenih zagovornic in zagovornikov zahteva zelo malo opravljenega potrebnega dela ter vloženega truda, časa in energije. A s tovrstno metodo žal ni moč nikoli doseči kakršnih koli vidnejših in pomembnejših sprememb. V končni fazi vendarle ne smemo pozabiti, da je rezultat posameznega dela premosorazmeren z našim vloženim trudom, časom in energijo. V kolikor želimo doprinesti h kakršni koli razrešitvi katerega koli družbenega problema se bomo morali bistveno bolj potruditi ter prvo storiti kar sem v predhodnem odstavku na kratko opisal. Preden se lotimo razprave o problematiki zapraševanja neba se moramo prvo podrobno pozanimati kaj je dejanski namen tovrstnega početja, čemu služi, kaj je z njim moč doseči, zakaj se ga uporablja, kdaj in kje se je prvič pojavilo... Na osnovi odgovorov na tovrstna vprašanja bomo dobili začetni vpogled v najrazličnejše ramifikacije omenjene problematike, na osnovi katerih bomo lahko na eni strani začeli predvidevati najrazličnejše ekstrapolacije njenih nezaželenih in negativnih vplivov, kakor bomo tudi lahko začeli iskati najrazličnejše alternativne pristope, s katerimi bi lahko na bolj trajnostni način dosegli cilje, katere nameravamo doseči z zapraševanjem neba. Prav tako pa bomo lahko v svoje predloge alternativnih pristopov že vključili nujno potrebna predvidevanja problematik iz naslova le teh, kakor tudi vsaj začetne predloge za njihovo razrešitev. S tovrstnimi ukrepi se bomo primerno pripravili na argumente zagovornikov zapraševanja neba ter jim hkrati tudi ponudili vsaj začetne predloge alternativnih pristopov, s katerimi bodo lahko dosegli njihove trenutno zastavljene cilje. Na osnovi česar jih bomo lahko veliko učinkovitejše prepričali tako v nevarnosti iz naslova problematike zapraševanja neba kot tudi v smotrnost naših predlogov alternativnih pristopov. Predvsem pa bomo s tovrstnimi pristopi dosegli, da se zagovorniki zapraševanja neba ne bodo počutili ogroženi od nas ter kar je še pomembnejše jim bomo z njimi ponudili možnost izbire, katere trenutno iz takšnih ali drugačnih razlogov ne vidijo. Poleg tega pa jim bomo s tovrstnimi pristopi tudi jasno sporočili, da jih nimamo namena na kakršen koli način javno linčati, temveč da smo vstopili v razpravo odprti, neobremenjeni najrazličnejših predsodkov in mentalnih blokad ter pripravljeni sprejemati stališča in argumente drugače mislečih, z namenom iskanja trajnostnih in kvalitetnih rešitev, ki bodo v najboljšem interesu vseh udeleženih v posamezni razpravi/konfliktu. Torej, da ne težimo k uporabi najrazličnejših metod, katerih se poslužujejo zagovorniki zapraševanja neba, temveč k uporabi metod, ki povezujejo, združujejo in sprejemajo vse, ne glede na razlike v posameznikovih izhodiščih. Za kar pa je seveda potrebno predhodno opraviti določeno potrebno delo ter razviti stopnjo odgovornosti, o kateri sem predhodno spregovoril. Nadvse zaželeno pa je tudi, da smo seznanjeni s tridelno zgradbo arhetipske ideje o človekovi naravi, saj bomo tako veliko bolje znali sprožiti/okrepiti progresivne mentalne, psihološke in psihične procese tako v nas samih kot tudi pri našem sogovorniku, kateri nas bodo vodili k iskanju progresivnih trajnostno usmerjenih rešitev posameznih problematik, katere bodo lahko sprejeli in se z njimi tudi poistovetili vsi, ki so tako ali drugače vpleteni v razreševanje posamezne problematike. V kolikor si prizadevamo h kakršnim koli spremembam moramo vedno prvo začeti pri sebi ter si preprosto ne smemo dovoliti, da bi pri našem stremenju k spremembam težili h kakršni koli uporabi najrazličnejših metod, katerih se poslužujejo tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nasprotujejo posameznim nujno potrebnim spremembam. Kakor si tudi ne smemo dovoliti, da bi na kakršen koli način potencirali najrazličnejše negativne občutke, občutenja in čustva pri nasprotnikih sprememb, temveč moramo delovati primarno na osnovi naše odgovornosti, sočutja, razumevanja in sprejemanja. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Na drugi strani trenutne teme ste se na kratko dotaknili nadvse zanimive teme, ki se zadeva enega izmed najpomembnejših eksistencialnih vprašanj. Vprašanje v odnosu do človekove narave ali je dobra, slaba ali nevtralna je dandanes ravno toliko aktualno kot je to bilo kadar koli v preteklosti. Sleherna človeška civilizacija, družba ter prav tako tudi sleherna posameznica in posameznik se vedno znova sooča z omenjenim vprašanjem ter poizkuša najti takšen ali drugačen odgovor nanj. Kot pri vseh oblikah eksistencialnih vprašanj se tudi v odgovoru na izpostavljeno vprašanje zrcali globlja podoba posameznika, ki poizkuša odkriti bolj ali manj zadovoljiv odgovor nanj. Prav tako pa se v njem zrcalijo osebna prepričanja in verovanja, pogledi, nazori, način razmišljanja, najrazličnejši civilizacijsko-družbeno-kulturno pogojeni opredeljujoči dejavniki ... kakor tudi najrazličnejše izkušnje in izkustva izprašujoče se osebe. V kolikor upoštevamo izpostavljena dejstva lahko hitro ugotovimo, da moramo pri odgovorih na tovrstna vprašanja nameniti ogromno pozornosti našemu sočutju za sočloveka, saj nam sogovornik v njih razkriva najintimnejše dele njega samega. Ali kot je zapisal W. B. Yeats: "I have spread my dreams under your feet;Tread softly because you tread on my dreams." Kadar razpravljamo o posameznih eksistencialnih vprašanjih se moramo oddaljiti od slehernih naših najrazličnejših nezavedno-zavednih notranjih vzgibov, da bi poizkušali prepričati svojega sogovornika bodisi v naš prav bodisi v določeno naše prepričanje ali verovanje. Kakor se tudi moramo na drugi strani oddaljiti od tega, da je določeno naše prepričanje, verovanje, nazor, pogled ... ali način razmišljanja edini pravilni. V kolikor smo pripravljeni in sposobni sprejeti, da so naša prepričanja in verovanja, nazori, pogledi, stališča ... in načini razmišljanja zgolj nam lastni, ki so lahko bolj ali manj podobni/skupni s slednjimi našega sogovornika, lahko sprejmemo, da le ti odsevajo zgolj en (naš) parcialni pogled in razumevanje objektivne realnosti, katero preučujejo sleherna eksistencialna vprašanja. Na osnovi česar lahko sprejmemo, da se objektivna realnost razkriva človeku skozi mnogovrstnost, mnogoterost, raznovrstnost in raznolikost posameznih subjektivnih realnosti. Kar nam omogoča, da lahko odprto in neobremenjeno vstopimo v sleherno razpravo, ki se zadeva najrazličnejših eksistencialnih vprašanj, ter nam omogoča, da to vodimo na načelih: konstruktivnosti, odprtosti in sprejemanja. Ali je človek po svoji naravi slab, dober ali nevtralen? Od prvih civilizacij dalje si ljudje vedno znova zastavljamo omenjeno vprašanje ter poizkušamo odkriti dokončen odgovor nanj. Skozi celotno človeško zgodovino lahko zasledimo, da v odnosu do izpostavljenega vprašanja prevladujejo zgolj naslednje tri tako imenovane: arhetipske ideje:Človek je po svoji naravi slab in potrebuje odrešitev; Človek je po svoji naravi dober in potrebuje spoznanje; Človek je po svoji naravi nevtralen in potrebuje razsvetljenje.V kolikor se malo bolj poglobimo v zgodovino razvoja religijske in filozofske miselnosti ter na drugi strani v zgodovino razvoja človekove psihe, ki se primarno odraža prav v njegovih religijskih in filozofskih miselnostih, lahko opazimo, da vse tri zgoraj izpostavljene arhetipske ideje predstavljajo zgolj tri različne aspekte enovite arhetipske ideje. Enovita arhetipska ideja se na primarni ravni manifestira v obliki ideje, da je človek po svoji naravi slab, katera se z njegovim nadaljnjim iskanjem odgovora na vprašanje o njegovi naravi postopoma razvije v dualni par arhetipskih idej, katerega tvorita nasprotujoči se ideji, da je človek po svoji naravi slab, in da je človek po svoji naravi dober. Iz česar se postopoma izoblikujejo najrazličnejše religijske in filozofske šole, ki zagovarjajo enega izmed polov omenjenega dualnega para arhetipskih idej. Tekom človekovega nadaljnjega iskanja odgovora na vprašanje v odnosu do njegove narave, pa obe omenjeni arhetipski ideji doživita svojo kulminacijo v arhetipski ideji, da je človek po svoji naravi nevtralen, katera istočasno tako združuje kot tudi presega obe predhodni. Na prvi pogled bi lahko dejali, da imamo opraviti s tremi povsem različnimi arhetipskimi idejami, a v kolikor se vsaj malo bolj poglobimo v njih, lahko hitro ugotovimo, da imamo opraviti zgolj s tremi različnimi aspekti ene in iste arhetipske ideje. A tovrstno spoznanje hodi z roko v roki, da smo se predhodno imeli priložnost soočiti tako z najtemnejšimi, najplemenitejšimi kot tudi nevtralnimi aspekti naše lastne psihe, načina razmišljanja, samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije zavednega dela jaza - ega) in subjektivne realnosti, katero ustvarja naša samopodoba. V kolikor zgolj površinsko/parcialno razmišljamo o tem, kar sem v predhodnih odstavkih na kratko opisal, bi lahko zaključili, da vsi, ki zagovarjajo, da je človek po svoji naravi bodisi slab bodisi dober verjamejo v napačna prepričanja in gojijo napačne predstave, nazore in poglede v odnosu do človekove narave, saj je pravilno prepričanje edino, da je človek po svoji naravi nevtralen. V kolikor bi se ujeli v omenjeno past ne bi bili v ničemer boljši od tistih, ki zagovarjajo enega izmed prvih dveh aspektov enovite arhetipske ideje ter bi nadvse pomanjkljivo in izrazito parcialno razumeli tretji aspekt omenjene arhetipske ideje. Na osnovi česar bi prav tako kot tisti, ki zagovarjajo enega izmed prvih dveh aspektov omenjene arhetipske ideje, zagovarjali zgolj en sam parcialni aspekt le te ter se posledično ne bi mogli bolj odtujiti od stvarnega sporočila, ki ga v sebi nosi tretji aspekt izpostavljene arhetipske ideje. Namreč ena izmed prvih zadev, ki jo nam sporoča tretji aspekt trenutno obravnave arhetipske ideje je, da je nesmiselna sleherna razprava o tem kateri izmed njenih posameznih aspektov je pravilen in kateri napačen. Kajti vsi so napačni in pravilni. Vsi so napačni vse dokler zagovarjamo zgolj enega ali dva izmed njih, medtem ko so vsi pravilni, v kolikor najdemo pot kako jih lahko združimo v enovito celoto. Njen prvi aspekt, ki nas uči, da je človek po svoji naravi slab, nas usmerja k našemu aktivnemu spoznavanju pomanjkljivosti ter najtemnejših lastnosti naše narave. Drugi aspekt, ki nas uči, da je človek po svoji naravi dober, nas usmerja k našemu aktivnemu spoznavanju prednosti in najplemenitejših lastnosti naše narave. Medtem ko nas tretji aspekt, ki nas uči, da je človek po svoji naravi nevtralen, na eni strani usmerja k našemu aktivnemu preseganju pomanjkljivosti in najtemnejših lastnosti naše narave ter nas na drugi strani varuje pred tem, da bi naše prednosti in najplemenitejše lastnosti postale naše pomanjkljivosti in najtemnejše lastnosti naše narave. Kajti posameznikove pomanjkljivosti predstavljajo istočasno tudi njegove prednosti ter obratno. Ali bodo njegove pomanjkljivosti zgolj pomanjkljivosti ali pa jih bo preoblikoval v njegove prednosti, pa je odvisno izključno od njegove osebne vere, osebne volje in osebne izbire, ki tvorijo njegovo nadzavest. Povsem enako pa velja tudi za posameznikove najtemnejše in najplemenitejše lastnosti njegove narave. Prvi aspekt obravnavane arhetipske ideje nam tako omogoča, da aktivno spoznavamo in preučujemo regresivne mentalne, psihološke in psihične aspekte človekove narave. Drugi aspekt nam omogoča, da aktivno spoznavamo in preučujemo progresivne mentalne, psihološke in psihične aspekte človekove narave. Medtem ko nam tretji aspekt omogoča, da aktivno spoznavamo in preučujemo nevtralne mentalne, psihološke in psihične aspekte človekove narave. Sleherni njen posamezni aspekt nam omogoča spoznavanje in preučevanje posameznih sklopov človekove narave; pri čemer pa ne smemo pozabiti, da človek ni ne le slab, ne le dober, ne le nevtralen, temveč je vse hkrati. Na drugi strani pa nas prvi aspekt usmerja k iskanju naše odrešitve, katero nas vodi v drugi aspekt, ki nas usmerja k spoznanju, katero nas vodi v tretji aspekt, ki nas usmerja k razsvetljenju, katero s seboj prinese odrešitev, s čimer se večno vrteči se krog tudi sklene. Iz česar je razvidno, da človek pri iskanju svojega odgovora na vprašanje v odnosu do njegove narave potrebuje vse tri posamezne aspekte enovite arhetipske ideje. Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovana Aeval, Opomniti bi vas želel, da je individualna pogodba (ali kot ji še vedno pogovorno rečemo: avtorska pogodba), kar se zadeva splošnih določil povsem enaka pogodbi za sklenitev delovnega razmerja bodisi za določen bodisi za nedoločen čas. Zaradi česar morajo biti tudi v individualni pogodbi določena: višina plače ali način izračuna plače (če je osnova mnogokratnik povprečnih plač),višina nadomestil stroškov (prehrana, prevoz na delo, službena potovanja, ....)dolžina letnega dopusta in mogoče tudi višina regresa,delovni čas, odsotnosti,razni drugi dodatki po individualni pogodbi - razne bonitete za zavarovanja, uporaba telefona-službenega vozila, lahko tudi plačila članarin,odpovedni roki,konkurenčne klavzule (odškodnine),odpravnine,... Poleg zgoraj navedenega ima posameznik, ki dela po individualni pogodbi tudi urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, saj mora iz naslova njegova bruto zneska plačati 25% prispevek za odmero dohodnine, 6.36% prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje in 15.5% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poglavitni prednosti individualne pogodbe sta, da je le ta najmanj obdavčena ter da zanjo ne velja progresivna davčna lestvica za odmero dohodnine, saj se zgoraj omenjeni prispevek za odmero dohodnine ne spreminja na višino bruto zneska, ki ga posameznik zasluži preko individualne pogodbe. Kar je vsekakor nadvse zanimiva opcija za vse, ki imamo višje honorarje. Po drugi strani je zelo pomembna prednost individualne pogodbe, da jo lahko uporabljamo za zelo različne intelektualne storitve: najrazličnejše oblike izobraževanj, svetovalne usluge, ipd. Najpomembnejša omejitev individualne pogodbe pa je, da je lahko sklenjena izključno, kadar je nosilec individualne pogodbe lastnik avtorskih pravic določenega njegovega intelektualnega dela. Individualna pogodba ne more biti sklenjena za kar koli kot le za zakonsko določene oblike intelektualnega dela. A navkljub temu je individualna pogodba zelo daleč od tega, da bi sodila med najrazličnejše oblike izkoriščanja zaposlenih. Kajti pri večini individualnih pogodb gre bolj kot ne za takšna ali drugačna partnerska razmerja med nosilcem avtorskih pravic določenega intelektualnega dela in določeno delovno organizacijo, ki potrebuje njegove storitve. Lep pozdrav,KoryuBudo

http://shrani.si/f/q/hQ/1dQtqIBP/15.jpg http://shrani.si/f/2s/dy/3D8oFCBz/16.jpg http://shrani.si/f/V/ut/2PqvUhal/17.jpg http://shrani.si/f/1D/CW/Xb9ji7G/18.jpg http://shrani.si/f/2k/11H/46y8Ps0z/19.jpg http://shrani.si/f/Y/SX/2E2UEeAW/20.jpg http://shrani.si/f/1P/Pu/X9XVIbl/21.jpg http://shrani.si/f/j/5Z/zhw1pjK/22.jpg http://shrani.si/f/3C/B6/3sxXx7bh/23.jpg http://shrani.si/f/d/dA/4pAQIAhk/24.jpg http://shrani.si/f/2F/yF/2gg9oPy4/25.jpg http://shrani.si/f/2D/eu/4PlzEISb/26.jpg http://shrani.si/f/3D/8U/4vRzignI/27.jpg http://shrani.si/f/D/4H/2MFKpO8z/28.jpg http://shrani.si/f/1W/gT/SEUg9jo/29.jpg http://shrani.si/f/1Q/MB/XV4oLEU/30.jpg http://shrani.si/f/1e/zH/fOUB7WV/31.jpg http://shrani.si/f/3O/9J/1UTWhQrF/32.jpg http://shrani.si/f/1P/ek/3QU8gAP0/33.jpg