Vsem HVALA, res se prijazno trudite, da bi pomagali zlati ribici... Trenutno še nisem v stanju ravnati prav prijazno in nositi rožce... Največ, kar mi uspeva, je to, da nekako krmarim iz dneva v dan v dokaj vljudni komunikaciji, za kaj več pa se mi zdi, da bi bilo v tej fazi precej prisiljeno in nenaravno in bi se sama sebi zdela hinavka. V srcu vem, da ne gojim niti sovraštva niti česa drugega negativnega do sodelavke, pravzaprav sem tako ravnodušna do nje, da to kar težko opišem (in meni se že to zdi dosti hudo, ker sem navajena, da imam ljudi RADA - in tudi njo sem imela, dokler me ni z vso silo pohodila). Želim si, da bi se vzdušje med nama spremenilo, vendar pa ne želim nobenega pregovarjanja več... Ne zdi se mi vredno, da bi merila moči z njo, ker sem uvidela, kako neverjetno je v duši pokvarjena, da je kot iz drugega sveta in nočem imeti kaj več opravka z njo kot je najnujnejše za delo... Pa nimam sebe za angela, ne mislit, daleč od tega, ampak takih podlosti kot sem jih deležna od nje, so sposobni le redki ljudje. :xx!: Včeraj sem ji ob enem njenih izpadov lepo rekla, naj kar izvoli in me še malo bolj pohodi in lomi polena na meni, če ji je toliko do tega... ker da mi je to figo mar... in rekla sem, da vem, da je vsaka moja pritožba nadrejenim vnaprej obsojena na neuspeh, zato ji vnaprej predajam vladarsko žezlo... Moje mirne izjave so ji malo vzele sapo, je bil nato mir (in je še, tako da vsaj delam lahko nemoteno)... Bomo videli, kaj bo naprej. Vsekakor se mi zdi, da če ji na nek način ne dovolim, da me prizadene s svojim odnosom, ji bom vzela veselje, sebi pa prihranila kak živček ali dva. Hvala vsem in mirno noč vam želim Melian