Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Danes mi je prišlo na misel in še zdaj ne vem zakaj, da bi v googlovem brskalniku iskal glede govorne napake - jecljanje. Kot prvi rezultat iskanja, mi je našlo vaš forum s temo ''jecljanje''. Takoj sem prebral vse vaše objave in nisem mogel verjeti, da imate nekateri popolnoma enake probleme kot jaz. Besede v mislih mi prehitevajo vnaprej in nato tisto besedo, katero želim izgovoriti, nikakor ne gre iz ust, popolnoma mi zablokira usta. Besede katere ne mislim v naprej pa lahko bolj ko ne vedno povem. Enako je z branjem. Če ne mislim zraven da te besede ne bom mogel izgovoriti, je ne bom mogel, v nasprotnem primeru tekoče berem. Enako je če sem sam. Tekoče govorim, brez napake. Nekaj malega kako bi bilo lažje izgovarjati besede v družbi, sem se v tem dolgem obdobju naučil sam, vendar včasih gre vredu, včasih ne. Če hočem, da gre kolkrtolk gladko, se moram orng psihično pripravit (šola, služba, druge obveznosti...). Zelo me pa moti v vsakdanjem življenju nasploh, pa tudi če sem sproščen. Družina, punca, kolegi, družba... Imam obdobja ko je bolje in imam obdobje ko je spet slabo. Evo en primer v ''šali'', ampak resničen: ko imam par pirov v riti, lahko skoraj tekoče govorim Iz izkušenj mislim, da je to zaradi tega ker možgani ne tolk delajo, mislijo. Prepričan pa sem, da imam vse to v glavi. Psihično seveda. Pa lahko reče katerikoli logoped nasprotno, ker se z njim nikoli ne bom strinjal. Lahko rečem, da imam z njimi zelo slabe izkušnje. Bom jih vam zaupal. V poznejših letih sem obiskal, oziroma moral sem obiskati tudi center za sluh in govor. Teh ljudi ne maram, prav mrzim jih in bom vam povedal zakaj. Nikoli si niso izkusili kako je živeti s tem in potem ti neki pametujejo in bi ti kao neki pomagali, povedo ti v obraz tudi zelo grde, neprijetne besede. Ne gre to tako. Drugačno mnenje bi pa seveda imel, če bi bil za te reči usposobljen takšen kader, kateri bi v svojem življenju vse to podoživel na lastni koži. To je moje mnenje. Preidimo torej k moji življenjski zgodbi, če se lahko tako izrazim. Pripravljen sem z vami delit mojo življenjsko zgodbo, čeprav jo bom opisal s težkimi besedami, ampak se zavedam, da mi bo mogoče le znal kdo s podobnimi problemi pomagati. Predvsem pa tudi to, da bom mogoče pripomogel k temu, da bi dal to marsikateremu staršu v nauk pri svojih otrocih. Bil sem otrok, star kakšne 2-3 leta, ko smo šli družina v naravo, v hribe. Pobirali smo tudi slastne gozdne jagode. V neposredni bližini jagod je bil ''kravji pastir'' in sem se jaz, tedaj triletni otrok le tega nevede dotaknil, da me je zelo streslo. Jaz seveda kot majhen otrok nisem vedel kaj je bilo. Prepričan sem bil, da me je pičila kača. Verjetno so mi starši povedali, poučili, da se moram v tem podrastju paziti kač. Po besedah matere, sem baje po udaru električnega toka popolnoma ponorel. Slekel vsa oblačila, iskal kačo, njen pik... To je bil za mene zelo močan šok, več tednov nisem mogel izgovoriti niti besede. Potem počasi sem že izgovoril tu pa tam kakšno, vendar redko. Mami me je vozila k logopedom in vam bom povedal kaj se je vse tam dogajalo. Naročila mi je vajo da moram zapreti očke in hoditi naravnost. Kot sem že napisal, sem bil star komaj tri leta (vprašanje če sem že bil, ne vem točno) in očk nisem zaprl. Verjetno zaradi straha ali kakšnih drugih dejavnikov. Logopedinja je prišla do zaključka, da sem mentalno zaostal in da nikoli ne bom naredil osnovno šolo in da bom moral po njenem mnenju obiskovati posebno šolo in tudi da bom moral imeti posebno nego/vzgojo. Predpisala mi je zelo močna zdravila, verjetno pomirjevala, ne vem. Na srečo je mama toliko razmislila o tem in mi vseh teh ''zdravil'' ni dajala in jih je zmetala proč. Vprašam(o) se lahko samo to kaj bi bilo danes z mano, če bi bil kot otrok več let pod temi analgetiki al kaj so že, ne vem in niti me ne zanima... Verjetno bi bil res takšen, kot mi je predpostavila logopedinja. V glavnem jaz mislim, da je bilo tisto dejanje te ženske nesprejemljivo, pa magari se je po parih letih, oziroma če sem bolj natančen, ko sem končal osnovno šolo (z prav dobrim uspehom), moji mami iskreno opravičila za svoja dejanja. Zelo uspešno sem končal srednjo šolo, peto stopnjo. Zdaj sem star 26 let in sem študent absolvent tehniške fakultete in počasi končujem študij. Govor me pri tem še vedno močno ovira, predvsem pri ustnih izpitih, kjer je prisotnega veliko straha, predvsem pa misli, kako se bo vse skupaj izšlo zaradi te moje napake, bom lahko govoril ali ne. Tisti kateri ima ta problem, ve kako zelo zelo hudo je in kaj vse je moral v življenju dati skozi. Vsako norčevanje iz tega zelo boli. Nekateri ste si to dovolili celo v tej temi. Le kje ste moderatorji in admin. Tisti, kateri ste perfect in nimate nobenega problema, ste lahko veseli in bodite veseli še naprej, da vam nič ne manjka in da vam nikoli ne bo. Kaj takega se lahko vsakemu zgodi in ni si sam kriv, če se mu. Nobenemu tega ne privoščim. Iz takšnih ljudi se ni treba delati norca. Tudi svoje otroke bi lahko o tem poučili, ker je v šolah veliko zbadanja glede tega, kar sem tudi sam občasno podoživljal (smeh itd), in še vedno ga. Več let sem obiskoval bioenergetike, t.i. zdravilce. Morda so mi malo pomagali, ampak vedno je prišel šok, tist ''ruker'', da se mi je stanje spet poslabšalo. Slišal sem, da je uspešna hipnoza. Da te pošlje nazaj v tisti čas, ko se je tisti šok zgodil (v mojem primeru ko sem bil star tri leta) in me zanima, če kdo karkoli ve. Bi mi to pomagalo? In na koga se naj obrnem. Imam pa vprašanje za uporabnika pod nickom TANTRA. Nočem nič slabonamernega, ampak me po vaših besedah resnično nekaj zelo zanima. Imate govorno napako, oziroma a ste jo sploh kdaj imeli? Ste mogoče logoped? Ker tisto o rekreaciji, fitnesu je res za moje pojme too much. Pa še kaj bi se našlo in bom raj tiho. Hvala za odgovor. Vsak koristen napotek kateri bi pomagal, bi bil zelo dobrodošel. Hvala in lep pozdrav!
