Sully

Ima kdo kaj novega, še ne tako "zlajnanega" v obliki misali, sms... jaz imam nekaj... čeprav so mnogi že slišali verjetno! "A veš, da je bela milka navadna čokolada ampak je prebledela od zavisti, ker je zvedela, da si ti slajši od nje!"

Obožujem metulje, ki jih dobim v trebuhu vsakokrat, ko ga vidim... Obožujem njegove ustnice, ki se razlezejo v negotov nasmešek, ko se pretvarja, da mu je vseeno... Obožujem njegovo obotavljivost, ko se trudi, da me ne bi poljubil in se med tem nezavedno nagiba k meni... Obožujem njegove oči in njihovo živčno mežikanje , ki ga izda... Obožujem način na katerega me objame... Obožujem njegove tople roke, ki jih ovije okoli mojega pasu in s tem da drugim vedet, da me še vedno lahko očara... Obožujem njegove mehke poljube in nežnost ki jih spremlja... Obožujem stisk njegove dlani, ko svoje prste prepleta z mojimi in me odvede drugam... Obožujem tihe korake s katerimi se prikradeva v sobo in obožujem nestrpnost s katero z mene vlači oblačila... Obožujem rdečico, ki ga preplavi, ko pred njim ležim le še v spodnjem perilu... Obožujem potne kaplice, ki z njegovega telesa kapljajo na mojega in nato zdrsijo na rjuho... Obožujem poredni nasmešek, ki ga nameni prijateljem, ko se vrneva... Obožujem ljubosumje v njegovih očeh, ko me opazuje , kako se pogovarjam z drugim... Obožujem njegovo moč s katero se mi upira nasljednjih nekaj mesecev, ker misli, da ga bo to, kar delava pokopalo... Ne vem več kdo usmerja moje misli, sanje, življenje... Vem le to, da se je znova pojavil ON. Nisem se hotela zmeniti zanj, zavračala sem ga. Trudila sem se, hladno sem premikala noge , da bi se oddaljila od njega, da bi odšla in pozabila nanj. Če bi ga pogledala v oči bi šlo ogromno dni, v katerih sem se borila sama z sabo, da bi enkrat za vselej zaklučila z njim, da bi izginil iz mojih mislih, odšel iz mojega življenja... Bila sem spredaj, korak pred njim, bil je zamenoj , lahko bi lahkotno odšla proti novim trenutkom življenja, tistim brez njega. Toda v trenutko ko se mi je v mislih odvrtel film brez njega , sem popustila, se obrnila in izgovorila njegovo prekleto ime po katerem ga nisem poklicala skoraj leto dni. Nasmeh se mu je raztegnil čez obraz, njegove oči so zrle vame. Vedela sem, da ne bi smela, toda sem. Požirala sem vsako malenkost in nisem se mogla ločiti od njegovih magičnih oči. Potreboval je le minuto, morda dve, da je uničil moje celoletno delo, da je podrl temelje mojega življenja, ki sem jih skušala zgraditi brez njega. Premamil me je na trnovi poti ozdravljenja, ki sem jo z veliko muko premagovala. Vse kar je bilo v povezavi z njim, mi je do tega trenutka bolelo pol manj, počasi sem začela verjeti, da bom še do koga čutila to, kar sem do njega. Toda vse je izginilo, se uničilo takoj, ko sem se prepustila njegovim besedam, pogledom in dotikom. Gledala sem ga v oči, ter v sebi kričala, naj me že enkrat sliši, kričala, da ga še vedno ljubim , da želim biti z njim, le z njim! Objel me je okoli pasu in zaplesala sem. Moje noge še nikoli niso bile tako mehke , roka se je vdala v njegovo. Prepustila sem se njemu , zaupala sem mu, bila sem le lutka v njegovih rokah. Med množico ljudi zame ni obstajal nihče, le ON. In takrat sem naredila, česar ne bi smela... dovolila sem mu, da me poljubi. Za ves svet mi je bilo vseeno, obstajal sva le midva. S strahom sem strmela v njegove oči, premišljevala , kaj je v njih, da mi povzročajo takšno bolečino, spraševala sem se, če se zavedajo, koliko noči sem prejokala zaradi njih. Zopet so se mi v očeh nabirale solze in z vsako minuto sem jih težje zadrževala , da mi niso stekle po licu. Prekinil je zadrževanje solz, ter me nežno poljubil. Zabodel je še zadnji nož v moje srce , ki je vnovič odprl že skoraj zaceljeno rano. Pustila sem solze, da so zbežale in se mu prepustila, kot da jutri ne bo nikoli prišel. Želela sem, da bi ta trenutek trajal za vedno zavedajoč se, da bo za njim prišel naslednji - bolj osamljen, bolj žalosten. Bližalo se je jutro, stisnil se je k meni in se poslovil. Vedela sem, da se ponovno posljavlja, ne le za eno noč... za dalj časa... A v sebi čutila, da se bo nekega dne znova vrnil... Pogledal me je z globokim pogledom v katerem se je skrivala tisoč in ena stvar... ter odšel... Ostala sem sama, z še globljo rano, solzami in bolečino... toda SREČNA!

VAŠ NAJLEPŠI CITAT!

JAN!

Hmmhmh tudi jaz sem našla v svoji zbirki SEBE! HMHMHM PREVELIKA SLIKA... nič ne bo...

Usodo si ljudje ne izbiramo sami, ker če bi to bilo možno bi bili vsi srečni, zadovoljni in polni življenja. Zato se moremo zadovoljiti s tem, kar imamo in kar nam je ponujeno, ter vse izkoristiti v polni meri. Bodimo srečni v vsakem trenutku, ki nam je dan in ga jemljimo kakor da bi bil naš zadnji... Lp, Sullika

Pride, takrat ko more.... do takrat pa... ŽIVIMO!

Ne bojim se umreti, toda preden umrem, bi še rada marsikaj naredila v življenju... Ampak če mi ni usojeno, da to dokončam, bi samo rada prej vedela kdaj bo prišel ta dan... Ker bi nekomu še rada nekaj povedala... Lp, Su||y

ODPUSTILA BI NJEMU... Lp, Su||y

Iz majhne sramežljive punčke, polne otroškega smeha in veselja je odrasla… Postala je dekle… Bila je vedno nasmejana, zgovorna, vedno polna iskric v očeh… Lahko bi rekli, da je njeno življenje bilo popolno… Res je bilo in to je vedela tudi sama… Imela je čudovite starše saj jih ima še sedaj… Manjkalo ji ni prav nič… Imela je prijatelje, ki so ji pomenili vse in tudi ona je vse pomenila njim… Posebej njemu… Bil je nekdo, ki ji je odprl oči, pokazal kaj je življenje… Prvi kateremu je dovolila tako daleč v njeno zasebnost, prvi ki jo je poznal bolj kot je poznala sama sebe… Tudi ona je o njem vedela vse… Bila sta dva bitja v enem… Bila sta le prijatelja, čeprav so drugi mislili drugače… Toda tudi iskrice v njima so preskočile… Postala sta par… Popoln par… starši so na njiju gledali kot na dva majhna otroka, ki se vsakič ko se vidita ponovno zaljubita… Preživela sta lep čas, ki ga ne bosta pozabila nikoli… A nekega dne ji je on porušil svet… Odšel je… Odšel v največjem razcvetu ljubezni… Vso noč je prebedela ob stranišču z solzami in objemo mame, ki ji je bila edina prijateljica… Edina za katero je vedela, da jo ima rada in da ji bo pomagala… Niti slutila ni, da se bo to zgodilo, a se je… Njeno življenje se je spremenilo… stike sta obdržala a vseeno je bilo vse drugače… Še vedno ju je povezovala tista navezanost, a vendar ni bila dovolj, da bi ostala skupaj… Videl jo je le kot mlajšo sestrico na katero more pazit, da ne bi jokala in kateri more pokazat smisel življenja… Ona tega ni razumela… Hotela je zbežati, hotela oditi… Vse kar si je želela je, da umre… Ni ji uspelo… Rešili so jo… A odšla je… odšla vstran od njega, odšla v svoj svet… Spoznala druge prijatelje, ki so ji ponovno dali smisel… Dolgo je rabila, da je lahko spet zaupala, toda vedno je bila zadržana… Nihče o njej nikoli več ni vedel, toliko kot on… Tudi on jo je pogrešal, a ko je to spoznal je bilo prepozno… ni hotela nazaj, ni hotela še enkrat skozi vse to… Pogrešala ga je bolj kot vse na svetu, a vedela je da vrnitve ni… Začela je na začetku… začela je postavljati temelje svojega življenja na novo in najti nov smisel… A ni minil dan, da ne bi pomislila nanj… Vedno je bil nekje ob njej, z njo… Ljubila ga je, čeprav ni bil vreden tega… A njena ljubezen je ostala večna… Spoznala je nekoga, ki ji je polepšal dni, ob katerem se je ponovno počutila, da živi… a bil ji je le prijatelj… Zaljubil se je v njo, a ona mu ni dopustila blizu… Varovala je svoj svet… Bala se je ponovnega zloma, in nihče ji ni mogel dopovedati, da vsi niso enaki… Rabila je čas… Prišel je dan, ko mu je dovolila dotik… a to je ostal le dotik… objem… kratek a vseeno boleč… Začutila je, da ni ON, da objem ni njegov…! Dolgo v noč je jokala kajti čustva so ponovno privrela na dan… Ni odnehal, klical jo je pisal ji je… hotel je, da bi ponovno zaupala… In dočakal je to… Vseeno je bila zadržana a prepustila se je njegovo ljubezni… Razvajal jo je, kot on nekoč, ponovno se je počutila kot ženska… Bila je vesela, njen nasmeh ni bil več zlagan… Srečna je bila… A prišel je dan… soočenja z njim, z njim, ki jo je nekoč tako prizadel, zaradi katerega je nehala verjeti v sanje… Njun pogled jo je zabolel, udaril v srce… Oba sta čutila, a hkrati vedela, da je prepozno za vse… Prepozno za njun svet, za njuno pravljico… Ona je ostala z njim, ki ji je pomagal prebolet… Bila je srečna, vesela, ponovno nasmejana… Toda nikoli ni več zaupala kot takrat… Mnogokrat se je spomnila nanj, a nikoli več ga ni srečala… Morda je tako tudi bilo boljše za oba… Prebolela ga je, a pozabila nikoli… kajti on, on jo je zaznamoval za vse življenje… Še danes si brez sramu prizna, da je v njej, da ga ima še vedno rada… in dal del nje bo vedno ljubilo le njega… … ostal je le spomin na njuno pravljico, ki je samo njuna in katere jima ne more vzeti nihče, sta glavna junaka, ki nikoli nista našla skupne poti, pa čeprav sta bolj kot vse potrebovala le en drugega … Morda bo zgodba komu dala vedeti, da ti nikoli nihče ne more vzeti sanj in upanja... lp, Sully

Najprej vsem lep pozdrav… Dolgo sem razmišljala ali bi pisala ali ne… A včasih je lažje svoje stvari, svoje težave zaupat nekomu, ki ga ne poznaš… Tako ti vsaj povedo resnico, ti ljudje, ki so ti skriti prijatelji povedo realno vse, kajti prijatelji te tako in tako ohranjajo le v višavah… in včasih realnosti ne znajo povedati, niti si ne upajo… Morda boste mnogi prebrali mojo zgodbo in že samo to,da jo boste prebrali mi bo pomenilo nekaj... Sem dekle, ki živi normalno življenje imam čudovite starše, ki me razumejo, tudi finančnih težav nimamo… skratka prav nič mi ne primanjkuje… a nekaj le… Ljubezen! Ne bom tarnala ampak samo povedala svoj pogled na vse moje težave… Pred časom neke meseca marca sem prišla skupaj z svojim najboljšim prijateljem… Že dve leti prej sva bila neločljiva ampak res samo prijatelja, ki sva si povedala vse, si pomagala… a nekega večera naju je vse premamilo in pristala sva skupaj… To vse med nama se je vleklo dobra 2 meseca, kar sva prišla do sklepa, da tako več ne gre… Boljše da sva prijatelja, boljše da sva to kar sva bila nekoč… Vsi so mislili, da nama nikoli več ne bo uspelo biti to, kar vsa bila nekoč… A nama je… Postala sva spet tista stara prijatelja, med katerima ni bilo nobene skrivnosti… Pomagala sva v ljubezenskih težavah en drugemu… A v meni osebno je bila še vedno želja po njem… Kasneje mi je tudi on to priznal… Prišla sem skupaj z fantom, ki me je imel zelo rad, pred leti sem bila noro zaljubljena vanj ampak nikakor takrat nisva prišla skupaj, sedaj pa se mi je to nekako uresničilo… Postala sva par… V avgustu sem odšla na morje s prijatelji… Fant je ostal doma… Zraven je pa bil seveda, ON. Ki je buril mojo domišljijo, ki bi naj bil le moj prijatelj… In seveda že drug dan sva prišla skupaj… Vedno sme bila proti prevaram, vedno sem mislila, da tega nisem sposobna… a ko enkrat pride do tega… se ne moreš upret… Bilo je NORO morje, nepozabno resnično… Ko sem se vrnila tega nikoli nisem mogla povedati svojemu fantu… Z tem »prijateljem« sva se videla vsak dan… tudi doma pri njemu so mislili, da sva par ni skrival pred starši, toda vseeno se v javnosti nikoli nisva razkazovala… Zame bi naredil vse, saj tudi naredi vse… Z fantom, ki sem ga imela sem šla narazen… S tem »prijateljem« pa sem še vedno skupaj… Ampak kako skupaj… Sej priznam prav nič mi ne manjka… Lepo je ko ob njem Vse… A vseeno nikoli nisva razpravljala o tem ali sva par sli sva samo tako… Priznam da sem se noro zaljubila vanj in vem, da me ima rad…A nekako nimam moči, da bi prva spregovorila… Mnogo punc je zaljubljenih vanj, kajti je luštkan, simpatičen… res… vredu tip… ni kaj za reči… Včasih sme tako dvomljiva vanj… čeprav je enostavno moj… Ne dobiva se z drugimi le sporočila si piše sem pa tja s kom… ampak to je »kao« zajebancija, vedno tudi prej je bil tak… star je 24 let jaz 18… Starostna razlika ne moti ne mene ne njega… niti mojih staršev… A moji dvomi so včasih tako zelo veliko… prijatelji mi pravijo naj se ne sekiram, ker naj že vidim da sme v njegovih očeh samo jaz… a vseeno saj vete kakšna smo dekleta, vedno pomislimo na najslabše… Res morda mi bo kakšna vaša beseda prišla prav… Hvala vsaj za prebrano mojo izpoved… Želim srečo vsem, kajti vsak si jo zasluži v polni meri… in nikoli vam ne želim dvomom v nekaj, kaj je morda res samo v vaši glavi… Lep pozdrav Anja