Docko

Hrano imam poštimano že od nekdaj. Je bolj bolezensko stanje. Če je verjeti zdravnikom je pri meni bolezen stara, le da se ni nikoli ugotovila. Saj pa ni nihče pomislil. Razen kot sem napisal. Pred operacijo kolka je osebnemu zdravniku padlo na misel, da bi opravil še meritev kostne mase. In tako se je ugotovilo. Sem pa imel srečo, da se še nikoli nisem nič polomil

Osteoporoza Kolikokrat se srečujem s tem? Žal vsak dan, saj je moja spremljevalka. Mislil sem da je bolezen bolj ženske narave, pa sem se zmotil. Zadnje čase zadene tudi moške in ne vpraša po starosti. Ozdravljivost Da bi se popolnoma odpravila bolezen tega ta trenutek še ni. Da pa se izboljšati in vsaj normalno živeti. Seveda, če redno jemlješ zdravila in dodatke za obnovo kostne mase. Pri meni je bila slučajno odkrita, ko sem se pripravljal na operacijo. Torej je ozdravljivo in ni ozdravljivo. Da pa se s tem živeti in se prilagoditi. Samo telebniti ne smeš na tla, da se ne razsuješ kot sestavljanka iz kock

Nisem pričakoval, da je debata o poroki tako obširna. Joj koliko vlakov sem že zamudil. Pa ne za poroko . Ta je bila dovolj enkrat z pravo in s srcem. In ne zato, ker so starši zahtevali in ne zato, da bi bila partnerica v drugem stanju Morda čisto spontano. Ali pa morda iz čiste tradicije. Verjetno pa bo kmalu za mene veljal en verz: "Ker moj oče noče razumeti, da se je svet postaral za 40 let"

Kako in kdaj Življenje je sama uganka. Ko mislimo, da o življenju vemo veliko, se na koncu izkaže, da ne vemo nič. Skoraj vsak človek ima svoja pričakovanja. Tudi menihi, ki živijo v strogem celibatu. Življenje brez cilja in pričakovanja nima pravega pomena. Če odnehaš pričakovati, si se sprijaznil s svojo usodo. Drugače pa je z nekaterimi bolniki, ki jim bolezen dobesedno vzame celotno voljo. Celo voljo do življenja. In tukaj že lahko rečemo, da ničesar več ne pričakuje. Nepričakovanje je lahko tudi sovraštvo do sebe. Do nekaj, kar ti je nedosegljivo. Takrat samo zamahneš z roko in se sprijazniš z mislijo, da to ne bom imel/a nikoli. Smisel življenja je sprejemati in dajati. Živeti in pričakovati. Truditi se za dosego cilja.

Kar nekaj časa smo bili prepričani v njegovo smrt. Pred leti je odšel v tujino. Po petih letih pa se je izgubila sled. Vse kar smo dobili, je bila informacija, da je umrl v nesreči, ko se je jadrnica prevrnila. Njegova mlada vdova pa je dobila veliko vsoto denarja. Letos pa kot bi ustrelil se pojavi in sproži veliko paniko, ker smo bili prepričani, da vidimo njegovo pojavo-duha. Nato pa smo izvedeli, da je bilo vse odigrano zaradi denarja. Kakšen šok :xx!: Kaj menite vi?

Vse bolj pogosto se srečujemo z to nadlogo. Bodisi zavestno ali pa ne. Nekako sem tudi sam v tej fazi, ker sem se dolgo časa zdravil za levkemijo. In sedaj organizem nori, da je veselje. Aja! Pa lep pozdrav vsem.

Spopadel S čim

Nobene finte ni. Je tako kot si sama napiala. Vsak ima svoje mnenje in poglede kar je pošetno. Res je da sem jaz odprl temo in sem presenečn na takšnim odzivom. Vsak ima pravico, da se odloči po svoji vesti. Za sebe lahko mirno rečem, da sem poročen 19 let in ni nama žal. Imela sva skromno poroko. Takšno kot sva si želela. Poroka pa ni bila po godu staršem moje soproge in se je izvajal velik pritisk. Danes pa je drugače. Žal prepozno. Zato še enkrat. Nobene finte ni tukaj.

Vsak ima svoj pogled na skupno življenje. Vsak ima svoje mnenje in izkušnje. Nima potrebe, da bi dotano razpravljal o tem. Iz mene govori grenka izkušnja. Ne od mene osebno. Pač pa od moje matere. Kako je danes živeti kot par z otrokom se tudi ne mislim spuščati v debato, ker je veliko pogledov in veliko mnenj. Vse pa bi peljalo do ostrih besednih sporov.

Kolikokrat sem že padel v takšno debato. Ne samo v forumih. Ampak na splošno. Resnica je res boleča, da se mora prenekatera žena dokazovati, da je lahko enakovredni partner. In to v moderni civilizaciji. Prepričati moški svet, da naj ne delajo razlike in da naj ne gledajo na žensko kot na tretjo osebo. Žal drži dejstvo, da v moškem svetu še vedno velja prepričanje, da je žena ustvarjena zato, da poteši moške potrebe in da je za štedilnikom. Takšno prepričanje je zelo globoko zakorenjineno v podzavest. In zelo počasi se takšno mišlenje in prepričanje spreminja. Po drugi strani pa moramo pomisliti na vzgojo naših mater, ki so svoje poglede prenesle na nas otroke. In tako se krog nadaljuje. Moški svet je drugačen tudi v več pogledih. Lahko bi jih postavili v različne skupine. Od čustvenih do grobih. Težko je danes točno napisati, koliko je takšnih. Upam pa si trditi, da je moških še vedno veliko, ki bodo dali na svoj ponos in bodo ženo porinili na stranski tir. Malo moških bo priznalo, da so v veliki meri odvisni tudi od žene. Malo jih bo priznalo, da z velikim veseljem poprimejo gospodinjska dela. Malo jih bo reklo, da si delo porazdelita in da se za šalo med sabo tekmujeta in se dopolnujeta. Še vedno pa drži pregovor, da žena podpira tri vogale hiše. Doklej bo tako, pa nihče ne more napovedati.

Če se poročiš iz ljubezni in če ljubezen znaš gojiti, ti ni treba misliti na ločitev. Je pa res, da je v današnjem času takšne sreče malo. Kot je že Mick napisal, se danes večina mladih zelo hitro poproči. Kar je omenil za hrvaško, bo žal držalo tudi za našo domovinico. Komaj se par spoznata, sta že poročena. Ker sta se telesno privlačila, sta bila prepričana, da je tudi ljubezen močna. A trenutna zaljubljenost je hitro minljiva. Saj pa v današnjem času poroka ni vse. Da se skupno živeti brez podpisa na papir. Je pa res, da takšno skupno življenje prinese kup nevšečnosti. Težko se je odločiti, kaj je danes prav.

Se strinjam s tabo. V tem sem pač mislil na čisto začetek življenja. Ko si komaj začel dihati zrak. Ali bi se v tem primeru pustil ukazovati? Da ti bodo rekli, da ne smeš imeti to dekle, ampak tisto ki ti jo bodo izbrali? V tem je smisel vprašanja, ko dekle ni imelo možnost, da se upre gospodovalni materi. Drugače pa še enkrat se strinjam s tabo. Že kar precej časa sem poročen in lahko v miru trdim, da najina barka še vedno plava. So kompromisi. So razna odrekanja. Nihče pa od naju ni podjarmen drug drugemu. Mislim, da mi ni potrebno nadaljevati.

Tale komentar naj bi bil namenjen vsem. Še posebej če so prepričani da si lahko privoščijo vse, ker imajo dovolj pod palcem. Bodisi po svoji zalugi in iznadljivosti. V takem primeru kapo dol. Ali pa so jim polepšali življenje starši. Zakaj je takšen moj pogled. Tudi jaz bi se lahko na vse strani bahal in se hvalil, da mi ni probelm kaj kupiti in zapraviti. Lahko bi se hvalil, da si lahko privoščim vse. Pa kljub vzvišenosti si nikoli ne moreš kupiti zdravje. Ne moreš kupiti sreče v srcu. Ne moreš kupiti iskrene ljubezni. Kaj ti bo prestiž, ko na koncu vse postane odveč. In kakšen smisel ima to z poroko? Zopet je stvar okusa. Nekateri si želijo pravo razkošje, ki bo nepozabno. Drugi si želijo skromno in toplo poroko v krogu družine če je. Vedno pa je treba vedeti, da je trenutna sreča vedno minljiva. Srečo je treba negovati enako kot ljubezen. Marsikdo trdi, če imaš denar imaš vse. K sreči je takšnih ljudi malo in se ni potrebno ozirati po njih. Imajo svoje življenje, ki ga kažejo navzven. Notranjost pa kriči od nezadovoljstva. Dal sem marsikaj skozi živlenje in marsikatero pot ne bi privoščil niti sovražniku. Pa pustimo to. To je druga zgodba. Vem da ima "Znova" svoj pogled na vse to. Naj pa ne pozabi, da večino ljudi gleda drugače in so zadovolnji z malim. Še vedno je razmišljanje o poroki. O trenutni odločitvi. O tem, da svojo pot kroji nekdo drug. Ali se pustiti podjarmiti ali si izbrati svojo usodo? Pa brez zamere.

Vsak je samo svoj gospodar telesa. Vsak sam odloča o meji dovoljenega dotika. Takšno je ravnanje v popolnem realnem času. Kaj pa takrat, ko govorijo globoka čustva? Ko se telo preda užitkom? In potem z grozo ugotoviš....

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje tukaj Ko sem začel z to tematiko, si nisem mislil, da se bo tako raztegnila. Mnenja se krešejo. Takšna ali drugačna. Pa vseeno sem zasledil, da se tu in tam pojavi osebni besedni dvoboj, kar precej odrine smisel naslova. Ni pomembno koliko imaš in kaj imaš, če v zakonu nisi srečen. Če ni zaupanja. Če svoje ideje in poglede ne moreš deliti in da ne bi bil preglasovan. Kaj ti pomaga imeti ves blišč, ko pa ti je srce nesrečno. Zato se v takšnih primerih pojavi vprašanje. Poroka. Ja ali ne? Zato, da bodo ostali zadovolnji? Da ne umažeš družinsko ime? Ali zato ker tako hoče srce? Sama ljubeze je lepa in topla. Zna pa biti zelo boleča. A včasih sama ljubeze ni dovolj.

Kdaj pa je padla pravilna odločitev? Kakor koli se je kdo odločil, ga je v notranjosti žrlo. Čeprav se včasih na zunaj kažemo mačote, smo v bistvu čustveno zrahljani. Bolečina in rana ostane v vsakem primeru. Saj pa je bilo napisano, da ima vsak svoj prav.

Pozdrav vsem! Ma kdaj sem bil tu? Kar nekaj časa je od tega. Kar zanimivo je prebirati, kako smo različni in kako imamo različne poglede. Posebej pa me veseli, da ni sprožene vojne.

A za mene je ravno sonce odrešitev. Pa ne pasja vročina

Moč-nemoč Razum-nespamet Volja-slabizem Ali se vam ne zdi, da danes nas ravno to spremlja in da mi mladi trpimo zaradi tega. Kdo pa nas mlajše posluša, ko pa smo eni veliki nevedneži, ko nam očitajo, da sploh ne vemo kaj je življenje. Na koncu pa slišimo. Na vas mladih svet stoji.

vojna..jok..pok..vrisk..bolečina..politika..denar..diktatura..čistka..genocid.. Kaj vse lahko človek našteje. A mir? Prijateljstvo? Ljubezen? Strpnost?

Pozdrav vsem. Kdaj je bilo že to, ko sem objavil, da imam težave in da to čutim ob vremenskih spremembah? Evo. Vrnil sem se iz objema štirih sten, kjer vidiš ljudi v beli, modri ali zeleni obleki. Dobil sem totalno kolčno protezo. Z upanjem da bo bolje. Saj je. Ampak ko se vreme začne spreminjati. Takrat postaja šele veselo in trdno prepričanje, da vreme le vpliva na ljudi.

Napišem naj še, da se danes tudi drugače uporablja umetna koma ali globoko spanje. Vse je odvisno od naravi bolezni. Življenje je dragoceno in sveto.

Kar vidi se, da smo se že vsega naveličali in da smo pustili, da je vse skupaj postalo nekako samoumnevno. Kot otrok se spomnim, da smo se v času meseca decembra kar veliko pripravljali na vesele dogodke. Od Miklavža, pa do Božička.

Nazaj me je gnala ljubezen in želja po življenju. Vsak pa se znajde sam v razscepu, ko si mora najdi odgovor, ali želi živeti ali ne.

Na začetku so me pri življenju držali umetno. Pozneje pa naj bi dihal sam. Nikakor pa se nisem mogel prebuditi. Kako je prišlo do kome? Zgodba zase. Vse se je odvijalo v delovni brigadi v Sarajevu. Bil je čas miniranja skal. Pred samo eksplozijo pa se dve dekleti niso skrile. Pognal sem se proti njima. Slišal sem eksplozijo in močan udarec. Tema in tema. Pozneje so mi povedali, da so me dobesedno izkopali iz kupa kamenja v upanju, da sem živ. Bil sem živ in brez upni primer. Poškodba glave, zlom ključnice, nalomljena rebra, zlomljen nos in še druge poškodbe in podpludbe. Nastanek kome je različen pojav. Zelo pogosto pa pride do kome zaradi pomanjkanja kisika, razlitje krvi in resne poškodbe možgan. Še posebno tistega dela, ki nadzira naše funkcije. Preživetje pa je spet odvisno od teže poškodbe. Čim bolj je težka poškodba, manj je upanja. Oziroma je bolje, da se v takšnem primeru posloviš od življenja, ker postaneš rastlina, ki se ne zaveda ničesar več. Je pa koma tudi oblika, ko nekdo zelo globoko zaspi, pa nima moči in volje, da bi se prebudil iz tega spanja. V takem primeru pomaga pogovor in spodbuda. Včasih je dovolj ena sama iskrica upanja v sebi. Včasih niti tega ni več. Prebujanje iz kome je želja po življenju. In spet odvisno od poškodbe možgan. Napisal sem , da sem se zavedal prisotnost drugih ob meni. Nisem pa mogel ničesar narediti. Morda je bil prijateljičen treslaj tista vzpodbuda, da sem odprl oči. Ali pa mi res ni bilo še usojeno, da sem odšel. Dolgotrajno umetno držanje nekoga pri življenju nima velikega upanja po preživetju. Kratek čas ja, če je možno, da se poškodovane celice toliko obnovijo, da lahko sam dihaš in da ti bije srce. Potem je upanje. Napisal sem o sebi. Svoje občutke in izkušnje. Pot do ozdravitve je bila zelo dolga.