strelka

Seveda, spet imaš prav Marsa! Najlažje je zvaliti krivdo na nekaj ali nekoga drugega, kajne? In to je to! Vse imamo v sebi, mi smo tisti, ki lahko spreminjamo sebe, le da je včasih tako težko in pač paše, če je lahko 'kriv' nekdo drug

Marsa -hvala za tvoje besede, polepšala si mi dan. Prav zares! Nekaj tvojih ugotovitev tako zelo drži! Tisto, da se primerjam z drugimi, ne more biti bolj res. Banalen primer: rada opazujem ljudi, ni pomembno kje sem - in kaj gledam? Ženske riti le kako ima lahko tako majhno, ta je malo večja od moje prav gotovo, ojej, ta pa ima celulit... Včasih se ob tem zabavam, včasih sem pa prekleto žalostna. Mi je mož že rekel, naj rajši kakšnega tipa gledam, kot pa da se tako mučim Ali pa včasih, ko berem poste, tudi tvoje, si mislim, koliko modrosti že premorete, koliko ste že naredili na svoji duhovni poti. Se mi zdi, da sem sama še tako daleč... In tako me včasih prime 'ta žalostna' in takrat rabim tisto varnost, pozornost o kateri si pisala. In potrditev, da sem v redu... Res nisem zelo površna, kar naj bi bila lastnost dvojčkov, mislim, da mi pomaga Merkur v Škorpijonu, v šesti hiši. V službi znam biti včasih še kako natančna, tudi dosledna. Ja, oh šport. Ne vem, kje naj najdem voljo, motivacijo. Pred nekaj leti mi je kakšne dobre pol leta dobro uspevalo. Vsak dan sem si vzela čas zase, za 'svojo' meditacijo, telovadbo (še z jogo sem poskušala), takrat sem tudi jaz imela 52 kil in res je tisto, ko si napisala - občutek samozavesti, zavedanje telesa in takrat sem tudi na osebnostnem razvoju največ naredila. Zdaj, ko imam 12 kil več pa , no ne bom jokala, verjamem, da takšni časi še prihajajo. In Mars v peti hiši naj bi mi tudi pomagal, kajne? Škoda, ker je v Devici... Marsa, še enkrat hvala za tvoj odgovor, res sem ga bila vesela, tudi tvoj nasvet je na mestu. Morda je nakazan tudi v moji karti s severnim vozlom v 12 hiši?! Lep pozdrav in lep dan!

Morda povečana črnogledost, pesimizem. Če je natalni v sedmi hiši, se lahko obetajo spremembe v partnerstvu. Vsekakor ne obupat, bodi potpežljiva!

Bom poskusila še jaz - torej kaj čutim, zaznavam v svojem horoskopu. Mislim, da sta moje sončno znamenje strelec in ascendent dvojček kar združljiva, tako ne vem vednokaj pripisati kateremu. Vsekakor sem zelo prilagodljiva, zanima me tisoč stvari, a mi manjka globine, včasih imam premalo potrpljenja. Sem resnicoljubna, iskrena, (strelec) pa tudi zgovorna, hitro lahko navežem stike (dvojček). Mladostna? Jaz temu rečem otročja ja, to prav gotovo sem! Sonce imam v konjukciji z Venero v sedmi hiši. Veliko mi pomeni partnerski odnos, partner ima name kar velik vpliv. Sama pravim, da imam veliko potrebo po ljubezni, dokazovanju le-te, pa čeprav le v besedi. Sem včasih kar prezahtevna do moža. Nasploh sem kar odvisna od drugih. Še ko sem hodila v šolo, npr., da bi šla sama po cesti - se mi je zdelo, kot da vsi gledajo in si mislijo, a ona pa kar sama. Hecno!? Odziv okolice mi je pomemben. Ne maram ignorance. Da bi kuhala mulo? Moram takoj razčisti, takoj izvedeti. Še bolj ne prenesem, če se kdo drug zapira. Tu smo da se pogovorimo!! Ne morem mimo Jupitra, vladarja mojega sončnega znamenja. Skupaj z Luno je v konjukciji z IC, v četri hiši, v Levu. Ta položaj mi prav gotovo daje optimizem, pretiravanje, dobro voljo. Družina mi veliko pomeni (ne bi mogla reči za svoje otroštvo, ali moje starše). Do otrok sem po moje kar preveč pokroviteljska. To, da jim ni z mano dolgčas in da jih večkrat nasmejjim, tudi pripisujem tej konjukciji. Jupitru pa se verjetno tudi lahko zahvalim za malo širše boke in stegna Sem pa včasih tudi črnogleda, pesimistična s čustvenimi izbruhi. To povzroča verjetno opozicija Saturna s konjukcijo Plutona, Urana, Marsa (Med Plutonom in Marsom je že 10 stopinj) V tem aspektu verjetno lahko iščem tudi mojo lenobo. ALi pa v pomanjkanju kvadratov, kot ste že nekje omenili. Trigonov in sekstilov imam kar nekaj.Imam en kvadrat, morda še dva, a mislim, da je orbis že prevelik. Mi lahko poveste koliko naj bi bil orbis med Venero in Plutonom, Saturnom, Uranom?? Toliko. Bom vesela kakšnega komentarja

Lenček želja je na pravem mestu, prav gotovo bo prišel pravi čas za vse kar si želiš.

Če bi bilo vedno tako enostavno! Ob tvojem vzkliku, Marsa, koliko zmore človek, sem pomislila na družino, v kateri sta oba otroka umrla v prometni nesreči. Poznam družino, otroka sem poznala še bolj. Ko sem takrat doživljala njihovo žalost, trpljenje, sem se spraševala, kdo ti da moč, da vse to lahko zdržiš, da lahko živiš dalje. Pa vendar se takšne stvari dogajajo, ljudje se 'poberejo', vendar mislim, da so to preizkušnje, ki ti zaznamujejo življenje. Verjetno so bile potrebne ?! in res, ob takem razmišljanju lahko rečemo le, KOLIKO ZMORE ČLOVEK!

Hvala Marsa, mi je že lažje. Torej imam vso pravico, da sem žalosta in jezna icon_smile_clown.gif

Naročena sem bila na Otrok in družina, pa me ni več prepričala, tako sem jo odpovedala. Prebiram pa Auro, Cosmopolitan, Atelje, Unikat - v zadnjih dveh iščem ideje za v službo. Te revije kupim ali si jih izposodim v knjižnici. Kupila sem tudi nekaj izvodov Karme. Pri moji mami pa prelistam Jano in Lady, za kar porabim nekaj minut in se vsakič prepričam, da je škoda denarja, da bi jih kupila. Ja, pa Pil tudi prelistam, je hči naročena. In seveda Ciciban ter Cicido, to pa redno

Moj (samo moj) prvi avto, je bil hrošč, ki je bil skoraj starejši kot jaz. Bila sem ponosna nanj, verjetno predvsem, ker je bil moj, sicer pa mi je najbolj pomembno, da me je pripeljal tja, kamor sem želela. Imela sem ga rada, pa vendar ne toliko, da bi ga vsak teden prala, še vsak mesec ne. Ja, tudi ostala sem z njim na cesti, ker mu je zmanjkalo bencina. Pozabila - števec pa itak ni delal! Toliko o tem, koliko sem skrbela zanj Pogrešala nisem nič, tudi sprednjega levega ogledalca ne. Da bi si želela boljše avto? Saj ga nisem rabila, ta mi je za moje kratke relacije čisto dobro služil. In revež odslužil. Zdaj imam Peugeot 206, čisto novega - opa, novega!!! Sem si rekla, da bom bolj skrbela zanj, ga redno prala - oh kako so me motili ptičji dreki (pred našimi bloki je vse posrano od ptičkov), to mi je uspevalo nekaj mesecev, zdaj pa ne več. Je včasih tak, da me je kar sram. Je pa tudi res, da mu zaupam, niti ne pomislim, da bi me pustil na cedilu, da bi se kaj pokvarilo, ali kaj. Zaupala sem tudi hrošču. Bom enkrat povedala zgodbico, če ne zaupaš svojemu avtu... Torej, imam avto, ki si ga želim, ne rabim nič drugega - no, morda klimo, ja to pa pogrešam?! Da bi imela boljši, močnejši avto si pa ne želim - saj veste, potem so pa problemi s parkiranjem...

Še en nasvet, ki ga verjetno poznate: na potovanju, počitnicah gotovino spravite na različne konce, malo tu, malo tam - in ne pozabite kam.

Mene nakupi spravijo največkrat v slabo voljo, danes na primer sem kupovala kopalke. Groza!icon_smile_sad.gif Z mojo venero je pa tako (to verjetno spada že v astro forum)- v sedmi hiši, v konjukciji s soncem, v kvadratu s plutonom, na nekaterih kartah, kjer upoštevajo večji orbis (7 -10)pa še kvadrat uran, saturn, kiron. No, saj ne vem, če je to to, sem pa pomislila. Pa hvala Lunca, ker si se 'ukvarjala' še z mojimi težavami.

Bravo Marsa, tole zasluži čestitke! icon_smile.gif

Sem malo žalostna, ko sem pisala o cunjah , pa sem prišla še sem se malo razvedrit No, hotela sem povedat, da sem se včeraj nasmejala na račun Marsinega posta o ribiških škornjih in 'taščine' prijateljice. Sestri sem po telefonu pripovedovala o tem, pa sem se tako režala, da sploh nisem mogla do konca povedat, tisto o riti mi je pa še posebej všeč, sem se kar malo poistovetila x:Dx No, potem sva se pa še skupaj smejali! Ko sem omenila telefon, sem se pa še nekaj spomnila. Enkrat sem bila pri sestri, ko je zvonil njen mobitel, klical jo je mož. Sestra je ravno nekaj počela, pa je rekla, naj se oglasim. In sem se. In midva kar malo klepetava: živjo, živjo, me vpraša si šla po gume, pravim seveda, kako si pa ti... Skratka, sploh me ni prepoznal po glasu, je mislil, da govori s sestro. Tako mi je šlo na smeh, kaj na smeh, tako sem se smejala, da me je še vprašal, zakaj se smejim. Pol sem pa crkavala, tako da nisem mogla nič povedat, je sestra vzela telefon, da sta se zmenila. Oh, sem že boljše volje

Meni je najbolj pomembno, da se dobro počutim. Sem pa zelo samokritična, tako rada zakrijem svoje pomanjkljivosti. Imam kompleks velike riti icon_smile.gif, tako da mora moja obleka to upoštevati. Sicer pa nisem obremenjena z lepimi oblekami, sploh ne maram nakupovanja in prav nesrečna sem, ko je treba kaj kupiti. Moda? To ni zame. Sem včasih kar nesrečna, ko mislim, da se jaz pa ne morem zrihtat, tako nobel. Saj, včasih, za posebne priložnosti se, ampak se ne počutim najbolje. Čevlji, dodatki... ne vem, ne najdem se tu. Je pa res, da imam službo nekaj minut stran, v službi sem oblečena udobno, športno, tako da ni niti priložnosti, da bi se OBLEKLA. Saj, ko pa pride priložnost, je pa cel križ. Se spomnim, ko se je sestra poročila, sem ji bila priča in sva po celi Ljubljani hodili, da bi me oblekli. Kar jokala bi takrat! Kaj pa vem, je moja Venera kriva ali kaj??

Meni je veliko lažje NIČ jesti, kot MALO jesti. Mislim, da je vsa umetnost zdravega prehranjevanja malo jesti. Vsaj meni je to težko. Ko se spravim manj jesti, pojem 3x po pol:))). En dan posta, to že gre, za hujšanje je pa omejevanje hrane potrebno. Najbrž je Irma hotela povedati to.

quote: Za sebe vem, da bi najbrž povsem spremenil mnenje o tem, ko bi serijski morilec, ropar,ali karkoli, ubil mojega bližnjega sorodnika. Volk K.L Je smrtna kazen dovolj velika kazen za takšnega človeka? Jaz sem proti smrtni kazni, ker mislim, da je preblaga. Če bi mi nekdo npr. posilil mladoletnega otroka (to se mi zdi GROZEN zločin), je smrt za njega vsekakor preblaga kazen. Kakšna kazen? Ne vem, nekaj smo govorili že nekje drugje na forumu, pa mi je bilo tisto razmišljanje kar blizu.

Še nekaj sem se spomnila. Vsaka je morala povedati neko svojo lastnost, ki nas moti (kasneje tudi, ki nam je všeč) in jo obrniti, oziroma povedati v hecu, na humoren način. Meni je bila najbolj všeč od moje frendice, zato jo moram povedat. Je rekla: Imam tako velike joške, da se ljubljanske in celjske mlekarne kregata, katera jih bo odkupila

JA, poznam seminar, mi smo ga lani imeli v službi v dveh dneh. Sem se nasmejala v teh dneh, kot že dolgo ne. Je pa tudi predavatelj (Gregor Hartman) hecen, vic pripoveduje tako, da sploh ne veš ali je vic ali kaj, ker ga govori v prvi osebi. Najbolj sem se smejala, ko smo se šli igro Kako nastane čenča. Deset kolegic je šlo ven iz sobe, ostalim pa je povedal eno zgodbo, kar dolgo - o Petru in Mojci, kako sta se spoznala, kakšne starše sta imela, da sta se poročila, koliko otrok, kje sta bila zaposlena, zakaj sta se začeala kregati in tako naprej. To zgodbo je nato ena izmed kolegic, ki smo ostale v sobi, povedala prvi, ki je prišla iz hodnika - tako kot si jo je zapomnila. In nato ta drugi in tako naprej do desete. Mislim... kaj vse niso dodale oziroma pozabile. Me, ki smo poznale originalno zgodbo, smo crkavale od smeha. Pa še smejat se naj ne bi smele, ker smo s smehom opozarjale pripovedovalko, da ga je polomila. Na primer, v originalu Peter 'celo enkrat udari Mojco'. Ampak ena je rekla, da jo je celo pretepel, na koncu pa je izpadlo, da jo je kar vsak dan pretepal. Me smo se zvijale od smeha, solze so mi v potokih lile. Ko smo se že malo umirile, je pa predavatelj še enkrat povedal originalno zgodbo, zdaj vsem. In, ko smo opazovale in poslušale 'pripovedovalke', smo se spet režale. Prav butasto so gledale in mrmrale, aja to sem pa pozabila, tega mi pa ona ni povedala... Skratka, smešno. Prvi dan seminarja smo se dogovorili, da bo naslednji kao SMEŠNI dan. Vsak izmed nas je na sebi nekaj spremenil, dodal - skratka, da je bilo smešno, a hkrati ne preveč vpadljivo. Jasno, drugi dan smo se samo pogledale - pa v smeh. Ena je prišla z navijalko v laseh, ena je imela prav luštno strgane nogavice, ena je bila v dveh različnih nogavicah, ena je imela na eni nogi zimski čevelj, na drugi pa salonar z visoko peto (kako smo se ji smejale pri pantomimi)ipd. Sprva smo mislile, da se naš predavatelj ni nič omislil, ko pa se je čez nekaj časa slekel, odložil reklc, smo opazile, da ima kravato na hrbtu. Po dveh dneh so me bolele trebušne mišice od smeha!!

Prvič sem igrala Loto lani, ko je bila tista lotomanija - sem zadela štirico. Letos sem pa mislim, da štirikrat. Enkrat sem zadela trojko, enkrat petico. Vsi mi pravijo, da imam srečo, vendar se mi ne zdi. Tistih nekaj tolarjev me le zdraži! Sicer pa ne igram in mi niti ne pomeni nič, no skoraj nič

icon_smile_clown.gif icon_smile_clown.gif icon_smile_clown.gif icon_smile.gif

Pavčkova pesmica je. Je tudi meni všeč )

Joj, DR.G - pa ne Marsi tako podrobno razlagat, ona je še največji master v astrologiji Rajši o meni kaj povej!

Ja, ta mali ga tud pihnejo. Mi je sin, mislim, da je bil star pet let rekel, ko sem mu zategovala pas pri hlačah: Sej me boš še v trebuh zadavla! Ali pa v vrtcu, ko sem dveletnika vprašala, če mu zamenjam plenico. Pa reče Bom kar usrano mela (govoril je za deklico). Pa rečem, kdaj boš pa začel na kahlico hodit in odvrne Jutr zvečer.

Prav, pa povej kdaj icon_smile.gif

Jaz pa še, da sem se na 'stara leta' naučila igrati kitaro.