MOJE MISLI Nič na tem svetu ni bolj dragoceno, kot je življenje samo. Imeli smo zavidanja vredno otroštvo. Travniki, polni živih igrač so segali do hišnega praga, drevesa, naš plezalni vrtec, so silila v okna. Pozimi smo si kar v veži nadeli smuči in potem smo, utrujeni in premočeni od celodnevnih dogodivščin, zaspali na peči, še preden so bile pravljice končane. In mama je bila vedno dosegljiva. Potujem k sebi. Ta pot je dolga, ta pot je najtežja. Je čas, ko spreminjamo svet in je čas, ko svet spreminja nas. Življenje je kot igra na srečo. Na eni strani dobivamo, na drugi izgubljamo. Na koncu, se tako ali tako, vse izravna. Razsežnost časa je v odnosu do človeškega življenja le kot preblisk, kajti tako krhki in minljivi smo, da nas še drevo preživi. Danes bomo slišali veliko besed. Namenjene bodo tudi nam, toda mi bomo slišali samo tiste, ki jih bomo sami hoteli slišati. Naša življenja so polna takih in drugačnih norm, ki si jih postavljamo sami. Jas pa sem tako srečen človek, ne glede na to, v katere kvadratke so me postavili. Najlažje učimo druge ljudi to, česar sami ne znamo. Nekateri ljudje se obnašajo in živijo tako, kot rastline ovijalke. Svojih ugodnosti se zavedo šele takrat, ko odmre njihovo matično drevo. Vitezi in princi so zamenjali konje, spremenili so nazive, le princeske ostajamo iste. by Olga Kolenc