lupus

V prvem postu še zdaleč nisem povedal vsega, kar bi moral, ker sem mislil, da se sicer nikomur ne bo dalo brati.. Ali smem zvedeti, kaj ta tvoj namen je, se pravi s čim se ukvarjaš? Če v to kar počneš verjameš, potem ne gre za napizdovanje. Jaz se samo sprašujem, koliko je takih ki prodajajo nekakšne storitve ali izdelke in vanje sami ne verjamejo - torej folk nategujejo. No, kot sem že omenil na začetku tega posta, sem v prvem napisal veliko premalo. Te zanima več? Izvoli: Moji ljubi starši so me skozi leta ljubečega psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja (seveda izključno dobronamernega – po njihovem mnenju) naredili v osebo z zelo nizko samozavestjo in s tem posledično seveda tudi nedružabnega. Vsi drugi problemi potem avtomatično izvirajo od tu. Aja, pozabil sem dodati še čustveno nerazvit, kot piše v moji kartoteki. Nekoliko sem se potem uspel sam spravit v red z veliko truda in med drugim tudi obiskom Avatar tečaja. Nakar sem spoznal punco in sva nekaj časa bila srečna. Imela sva celo svoje stanovanje in jaz sem se pripravljal registriral podjetje, potem pa se je njena mati spomnila da bi bilo zelo kul, če bi se začela drogirati. Tega seveda nihče ni vedel, ko si je prvič pričela sposojati denar od punce. Na koncu je nama zmanjkalo denarja, ker jasno njena mati ni vračala ampak si samo še več sposojala in sva izgubila stanovanje in se morala preseliti k njeni družini. No in tukaj postane zabavno. Mati od punce prične zapravljati ves svoj denar na travo in na svoje gonjenje naokoli – posledično ves moj denar gre v to, da lahko njena družina dalje obstaja. Vmes si s pomočjo trave pridela šizofrenijo in ene dvakrat pristane v Polju. Zgubi avto naredi dolgove v milionih, hmm, kaj še? Aja vse to v imenu boga, duhovnosti, Krišne.. Potem se agresivni alkoholični foter od punce odloči da mu več ni tega za gledat in se lepo odseli – cela usoda družine tako pade meni v roke. Da bi bilo še lepše se mati od punce na tem mestu okliče za mati vseh otrok (in za vsak slučaj še mati boga) in prične domov vlačit razne 16 letne otroke in razne dilerje nakar s skupnimi močmi zadimijo celo stanovanje z dimom od trave. Kakšen ima to vpliv na njene otroke je seveda ne zanima. Mene to psihično totalno uniči. Vmes večkrat popizdim in rečem da bom šel stran pa naj se jebejo, in me mlajši brat od punce prosi naj ne grem, ker mu je jasno, da samo jaz skrbim za vse. No potem vsi skupaj MatiVsehOtrok vržemo ven iz stanovanja, nakar gre prostovoljno v norišnico za mesec dni. Ko pa ta lep in čudovit miren mesec dni mine, pa se ona in za vsak slučaj še njen mož, ki je malo pred tem izgubil službo oba hkrati odločita, da se vrneta sem. Rezultat je to da se on pijan ona pa zadeta 24/7 dereta drug na drugega, ker pač nimata nič boljšega za početi. Seveda je meni čisto jasno, kaj moram storiti. Težava je samo v tem, da sem zaradi vseh teh pizdarij in neprestanega stresa izgubil ves pogum, energijo in vso veselje do življenja. In spotoma, sploh ne vem je in kdaj, sem izgubil še duhovnost, ki mi je včasih veliko pomagala. Ja pa kot zanimivost hkrati z izgubo vere sem izgubil tudi vse svoje sposobnosti. Zanimivo, a ne? Na dnu me zadržuje strah. Grozen strah pred tem, da mi ne bo uspelo. lp, aNt

Meni pa prostor krasi Salvia Divinorum. Je pa ne uporabljam, samo vzgajam, čeprav je ena najbolj magičnih rastlin. lp, lupus

Imam en "manjši" problemček... Deset let sem se ukvarjal z duhovnostjo. Lahko bi rekel, da sem imel uspehe na vseh možnih področjih - lucidne sanje, izventelesna doživetja, telepatija in še marsikaj. Problem se je pričel pojavljati, ko sem opazil, da duhovnost iz dneva v dan izgleda bolj poneumljena. S tem poneumljanjem mislim na raznorazna kanaliziranja aštar komande in njihovega čakanja na konec sveta, pardon, vnebovzetje, in vsa druga mentalna diareja, ki se preliva po naših revijah s tega področja. Da o informiranih kozarcih (kdaj pride tak proti naivnosti?), tahioniziranih spodnjih gatah in vseh drugih placebo pripomočkih sploh ne govorimo. Končni rezultat je to, da sem prišel do prepričanja, da vsi ti ljudje sploh ne verjamejo v to, kar prodajajo in ljudi okoli sebe preprosto nategujejo. Skoraj bi pri tem pozabil na mati od punce, ki zadeta bezlja naokoli in bluzi o bogu ter ljubezni, v resnici pa je najsebičnejša prasica na svetu. Tudi to je eden od razlogov za mojo izgubo "vere". No in potem je minilo še nekaj časa, v katerem sem postopoma postajal bolj in bolj depresiven, nakar sem nekega dne opazil, da ne verjamem več v čisto nič. Niti v vsa svoja lastna doživetja in uspehe, ki sem jih na tem področju imel. Tako praznega se nisem počutil še nikoli. Nič me več ne veseli in življenje se mi zdi popolnoma nesmiselno. Celotno moje dosedanje življenje se mi zdi zapravljeno in prvič v življenju sem začel resno razmišljati o samomoru. Na srečo za samomor nimam dovolj poguma.. Žal to mojega problema ne reši. Ne vem kam naj grem od sedaj naprej. Naj poskušam spet zatavati v vode duhovnosti? Tega me je strah, ker ne bi rad čez nadaljnih deset let ugotovil da sedaj pa sem jih zapravil že dvajset. Ali naj morda dokončno stopim na "the dark side" in duhovnsti ne pogledam nikoli več? Na enem drugem forumu, ki ga obiskujem, bi me po hitrem postopku poslali h psihiatru. Kaj pa pravite vi? lp, lupus