romantika

dragi moji...tale post je že skoraj umrl....vsak od nas doživel podoben trenutek. ok. So what? Life goes on. Minevajo dnevi, pa meseci, potem pogledaš eno dramo, malo si melanholičen, obenem spiješ kakšen deci dobrega sladkega vina zraven, sprostijo se neki feelingi, ki jih skrivaš zase, v tistih slabih trenutkih, ko te nihče ne vidi....ne da ti je žal za trenutke, ki so minili, žal ti je za vse tiste, ki bodo prišli in jih boš spustil mimo, ker vsi mi malo igramo...ali pa veliko....vsako druženje je igra, prilagajanje drugim, normam, zahtevam....družbi. Samo ne sebi. In če narediš nekaj zase, tisto kar ti hočeš...te vsi obsojajo, ker si prevaral. Ne osebo...pač pa pričakovanja. Ma si nikoli ne zaželite, da bi vse skupaj poslali nekam ( se opravičujem) in zaživeli samo zase? Uresničili sanje? Naredili neumnost in se ob tem dobro počutili? Pa sej samo 1x živimo! No, sej ne, da sem naredila kaj takega...a si želim. Pa kaj. Nič ne bo iz tega. Vsaj ne nocoj ali jutri. LP

cipcipilonika - te popolnoma razumem. Včeraj sem slučajno ujela en film, kjer dva debetirata o tem, kaj je zaljubljenot in kaj ljubezen. Zaljubljenost je začetek, ljubezen je tisto, kar pride potem...mir v duši, spoštovanje, priznavanje napak in sprejemanje kompromisov. To, kar sva občutili midve po tolikih letih je hrepenenje, kot je eden od mojih dopisovalcev nekje napisal - nekaj neizživetega, nedokončanega. Morda nekaj, kar ne poznava in ne veva, kako bi bilo, če bi z njim živela in imela otroke, prala perilo in ga opozarjala, da nese smeti. Morda bi takrat čarobnost izginila. Morda je prav v tem čar, da imaš ( imava) nekaj lepega, kar bo verjetno večno. In vskič, ko ga boš ( bova) srečala, bo ista čarobnost in isto hrepenenje, ne glede na leta. Tudi meni se je zadeva polegla, ne zdi se mi tako noro in uničujoče kot takrat, ko sem napisala ta post, ko se mi je zdelo, da se mi ruši cel svet...zdaj mi je lepo, da sva se našla. Imam skrivnost, on tudi. In oba veva...vedno ga bom imela rada kot takrat. Naprej bomo videli , kako bo. Čuvaj ta občutek zase in vsake toliko mu pošlji misel.

ojla...da vam povem kaj je bilo potem. Nič. Situacija se je umirila, strasti polegle, lep občutek ostal, to je pa tudi vse....life goes on. Ne vem, ali je to dobro ali ne, da se utirimo nazaj na poti, ki so varne in vodijo po točno določenem urniku. Življenje že poskrbi, da začutimo, kje nam je mesto, morda velja pregovor - izjema potrjuje pravilo. No, o tej temi definitivno ne bom več pisala, dokler ne bo nič novega lepo se imejte!

...ker sem mislila, da me bo minilo čez par dni...pa me ne potem "butl" tako lepo diskretno navija zame, da ko berem me spet malo podržge...ne vem več. Verjetno bi bilo bolj pametno, da ne bi sploh nič pisala in si sama ustvarjala mnenje, kot da iščem v vseh odgovorih kaj mi najbolj paše in implemetiram v svoj prid

zmešalo se mi bo :(

Po parih dneh so se stvari umirile. Navidezno. Dan mine bolj mirno dokler ne zazvoni telefon ( seveda dopoldan) ali prileti lep sms. Stara sem že toliko, da vem, da se tudi to ohladi s časom, ker je razdalja, ker so življenja drugih prepletena. Zdaj me moški del foruma lahko ladno napade...češ vznemirjenje, prevara ipd....ma ni tako. So topla čustva naklonjenosti. Verjamem, da se ne bova nikoli več izgubila. Se sliši kot film...mogoče...Formule ljubezni sem brala, hvala za nasvet. Nisem ne rak, ne riba Stara tudi nisem toliko, da bi se pognala za vsakim še upanjem vznemirjenja...Če bi želela vznemirjenje bi ga lahko našla tudi v okolici, službi, .... prve ljubezni pa nikoli ne pozabiš. In ko te...tukaj se strinjam s "butlom" ( čeprav mu ta nadimek ne paše, ker je fejst pameten) pobledijo vsakodnevne aktivnosti, te ta naval čustev mladosti prevzame in si za tiste trenutke v tistem svetu. Romantika mi je v krvi, ne morem pomagat, Tristan in Izolda, večna ljubezenska zgodba in teorija o tem, ali ljubezen izbereš sam. Nekdo je rekel - izberi svojo ljubezen in ljubi svoj izbor. Kaj pa je izbor? Srce ali razum?

OK Cookie... nič ne manjka mojemu zakonu. Ne iščem avantur in ne adrenalina, da bi me zato potegnilo.... Verjetno je res to kar pravijo, da v življenju doživiš samo eno pravo ljubezen...odvisno kdaj in koliko si zrel, da jo zaznaš...

adrenalin sanjarjenje ali soočanje?

malo ste zašli s svojimi razmišljanji...jaz ne nameravam nikogar nikomur pustiti...samo tesno mi je, ker nisem pričakovala po tolikih letih, da me lahko srečanje tako iz tira spravi...ničesar ne bom spreminjala....je pa bil trenutek, ki te postavi pred vprašanje - kaj bi bilo, če bi bilo drugače in zakaj te pameti, ki jo imam sedaj nisem imela takrat. Ker ponavadi poslušam razum in poskušam narediti tisto kar je prav me je ta zadeva srca pribila ob tla z enim samim knockoutom. to je to.

bacardi jež ali dihur?

Larisa - govorila sva o tem, da se bova vsekakor srečala ali srečevala, planirano ali neplanirano. Da tokrat ne bova dovolila, da mine toliko časa. Bistvo vsega je, da me je ta situacija predramila, ne nameravam pa delati drastičnih sprememb in velike drame, uničevati življenja ipd... v tem trenutku sem nekakšen mix sreče in trpljenja....hm.

Vilinčica, hvala za lepe besede...se popolnoma strinjam. Ne bi zapustila otroka, nikoli. Tako pač je, ko si 1x mama. Nisi več sama sebi prioriteta. Morda ko odrastejo...ko si spet v situaciji, da razmišljaš bolj o sebi... In ja, res je...ta situacija mi je primazala korajžno klofuto - sama sem svoje sreče krojač...

nič "wognja" mi ne manjka...mi je čisto ok življenje kot ga imam....se je pa pojavila ta vzporednica, ki je bila zmeraj prisotna...včasih manj včasih bolj izrazito....z vami delim, ker v tem trenutku ne morem o tem nikomur drugemu povedati...razen nekomu ( vam) ki me ne poznate... ne želim obsojanj, ne pričakujem rešitev, samo lažje mi je...ko se najdem v kakšni izmed vaših misli.... ne pričakujem čudežev ( čeprav bi bilo fajn, če bi se mi kdaj zgodil vsaj eden

jah, Janko in Marsa...20 let, ja. Tudi o tem sva se pogovarjala. Pred 20 leti sem jaz naredila hiter konec, pobegnila domov in se poročila z drugim. Odselila sem se od staršev, zamenjala priimek in konec. Našel me je šele, ko je po čisti slučajnosti izvedel od sodelavca, da je iz mojega domačega kraja in mu je ta povedal, kako se zdaj pišem in kje sem,....tako me je našel na facebooku. Pa saj se nisva iskala...tudi jaz njega ne.... morda ni bil čas. Kaj pa vem, pozabila sem vmes vsa čutenja, zdaj so privrela na plan...kot nedokončani posli. Kaj naj zdaj???!!!

Že cel dan, vsakih nekaj minut preverjam, kaj mi kdo od vas napiše. Kot bi bila v vaših besedah rešitev, ki bi kot s čarobno palčko izbrisala hrepenenje. Deljeni občutki med tem ali naj ostanem ali grem, sem vesela, ker sem kaj takšnega doživela, ali naj bom žalostna, ker sem to zavrgla v mladostni neumnosti? Njegove besede me lovijo po vogalih in tile prazniki minevajo obupno počasi. Ne vem, kam se naj dam, komu naj pogledam v oči ali pred kom naj se skrijem. Kot bi bežala pred seboj. Težko mi je, ko pri 42-ih ugotoviš, da je tvoje življenje en sam blef, da ni druge priložnosti, da je pol življenja minilo v iskanju "svetega grala"...da so se rodili novi ljudje, da so bile vojne, da je vmes veliko življenj in izkušenj, da ni več... da je samo preblisk in...opomin.