romantika

dragi moji...tale post je že skoraj umrl....vsak od nas doživel podoben trenutek. ok. So what? Life goes on. Minevajo dnevi, pa meseci, potem pogledaš eno dramo, malo si melanholičen, obenem spiješ kakšen deci dobrega sladkega vina zraven, sprostijo se neki feelingi, ki jih skrivaš zase, v tistih slabih trenutkih, ko te nihče ne vidi....ne da ti je žal za trenutke, ki so minili, žal ti je za vse tiste, ki bodo prišli in jih boš spustil mimo, ker vsi mi malo igramo...ali pa veliko....vsako druženje je igra, prilagajanje drugim, normam, zahtevam....družbi. Samo ne sebi. In če narediš nekaj zase, tisto kar ti hočeš...te vsi obsojajo, ker si prevaral. Ne osebo...pač pa pričakovanja. Ma si nikoli ne zaželite, da bi vse skupaj poslali nekam ( se opravičujem) in zaživeli samo zase? Uresničili sanje? Naredili neumnost in se ob tem dobro počutili? Pa sej samo 1x živimo! No, sej ne, da sem naredila kaj takega...a si želim. Pa kaj. Nič ne bo iz tega. Vsaj ne nocoj ali jutri. LP

cipcipilonika - te popolnoma razumem. Včeraj sem slučajno ujela en film, kjer dva debetirata o tem, kaj je zaljubljenot in kaj ljubezen. Zaljubljenost je začetek, ljubezen je tisto, kar pride potem...mir v duši, spoštovanje, priznavanje napak in sprejemanje kompromisov. To, kar sva občutili midve po tolikih letih je hrepenenje, kot je eden od mojih dopisovalcev nekje napisal - nekaj neizživetega, nedokončanega. Morda nekaj, kar ne poznava in ne veva, kako bi bilo, če bi z njim živela in imela otroke, prala perilo in ga opozarjala, da nese smeti. Morda bi takrat čarobnost izginila. Morda je prav v tem čar, da imaš ( imava) nekaj lepega, kar bo verjetno večno. In vskič, ko ga boš ( bova) srečala, bo ista čarobnost in isto hrepenenje, ne glede na leta. Tudi meni se je zadeva polegla, ne zdi se mi tako noro in uničujoče kot takrat, ko sem napisala ta post, ko se mi je zdelo, da se mi ruši cel svet...zdaj mi je lepo, da sva se našla. Imam skrivnost, on tudi. In oba veva...vedno ga bom imela rada kot takrat. Naprej bomo videli , kako bo. Čuvaj ta občutek zase in vsake toliko mu pošlji misel.

ojla...da vam povem kaj je bilo potem. Nič. Situacija se je umirila, strasti polegle, lep občutek ostal, to je pa tudi vse....life goes on. Ne vem, ali je to dobro ali ne, da se utirimo nazaj na poti, ki so varne in vodijo po točno določenem urniku. Življenje že poskrbi, da začutimo, kje nam je mesto, morda velja pregovor - izjema potrjuje pravilo. No, o tej temi definitivno ne bom več pisala, dokler ne bo nič novega lepo se imejte!

...ker sem mislila, da me bo minilo čez par dni...pa me ne potem "butl" tako lepo diskretno navija zame, da ko berem me spet malo podržge...ne vem več. Verjetno bi bilo bolj pametno, da ne bi sploh nič pisala in si sama ustvarjala mnenje, kot da iščem v vseh odgovorih kaj mi najbolj paše in implemetiram v svoj prid

zmešalo se mi bo :(

Po parih dneh so se stvari umirile. Navidezno. Dan mine bolj mirno dokler ne zazvoni telefon ( seveda dopoldan) ali prileti lep sms. Stara sem že toliko, da vem, da se tudi to ohladi s časom, ker je razdalja, ker so življenja drugih prepletena. Zdaj me moški del foruma lahko ladno napade...češ vznemirjenje, prevara ipd....ma ni tako. So topla čustva naklonjenosti. Verjamem, da se ne bova nikoli več izgubila. Se sliši kot film...mogoče...Formule ljubezni sem brala, hvala za nasvet. Nisem ne rak, ne riba Stara tudi nisem toliko, da bi se pognala za vsakim še upanjem vznemirjenja...Če bi želela vznemirjenje bi ga lahko našla tudi v okolici, službi, .... prve ljubezni pa nikoli ne pozabiš. In ko te...tukaj se strinjam s "butlom" ( čeprav mu ta nadimek ne paše, ker je fejst pameten) pobledijo vsakodnevne aktivnosti, te ta naval čustev mladosti prevzame in si za tiste trenutke v tistem svetu. Romantika mi je v krvi, ne morem pomagat, Tristan in Izolda, večna ljubezenska zgodba in teorija o tem, ali ljubezen izbereš sam. Nekdo je rekel - izberi svojo ljubezen in ljubi svoj izbor. Kaj pa je izbor? Srce ali razum?

OK Cookie... nič ne manjka mojemu zakonu. Ne iščem avantur in ne adrenalina, da bi me zato potegnilo.... Verjetno je res to kar pravijo, da v življenju doživiš samo eno pravo ljubezen...odvisno kdaj in koliko si zrel, da jo zaznaš...

adrenalin sanjarjenje ali soočanje?

malo ste zašli s svojimi razmišljanji...jaz ne nameravam nikogar nikomur pustiti...samo tesno mi je, ker nisem pričakovala po tolikih letih, da me lahko srečanje tako iz tira spravi...ničesar ne bom spreminjala....je pa bil trenutek, ki te postavi pred vprašanje - kaj bi bilo, če bi bilo drugače in zakaj te pameti, ki jo imam sedaj nisem imela takrat. Ker ponavadi poslušam razum in poskušam narediti tisto kar je prav me je ta zadeva srca pribila ob tla z enim samim knockoutom. to je to.

bacardi jež ali dihur?

Larisa - govorila sva o tem, da se bova vsekakor srečala ali srečevala, planirano ali neplanirano. Da tokrat ne bova dovolila, da mine toliko časa. Bistvo vsega je, da me je ta situacija predramila, ne nameravam pa delati drastičnih sprememb in velike drame, uničevati življenja ipd... v tem trenutku sem nekakšen mix sreče in trpljenja....hm.

Vilinčica, hvala za lepe besede...se popolnoma strinjam. Ne bi zapustila otroka, nikoli. Tako pač je, ko si 1x mama. Nisi več sama sebi prioriteta. Morda ko odrastejo...ko si spet v situaciji, da razmišljaš bolj o sebi... In ja, res je...ta situacija mi je primazala korajžno klofuto - sama sem svoje sreče krojač...

nič "wognja" mi ne manjka...mi je čisto ok življenje kot ga imam....se je pa pojavila ta vzporednica, ki je bila zmeraj prisotna...včasih manj včasih bolj izrazito....z vami delim, ker v tem trenutku ne morem o tem nikomur drugemu povedati...razen nekomu ( vam) ki me ne poznate... ne želim obsojanj, ne pričakujem rešitev, samo lažje mi je...ko se najdem v kakšni izmed vaših misli.... ne pričakujem čudežev ( čeprav bi bilo fajn, če bi se mi kdaj zgodil vsaj eden

jah, Janko in Marsa...20 let, ja. Tudi o tem sva se pogovarjala. Pred 20 leti sem jaz naredila hiter konec, pobegnila domov in se poročila z drugim. Odselila sem se od staršev, zamenjala priimek in konec. Našel me je šele, ko je po čisti slučajnosti izvedel od sodelavca, da je iz mojega domačega kraja in mu je ta povedal, kako se zdaj pišem in kje sem,....tako me je našel na facebooku. Pa saj se nisva iskala...tudi jaz njega ne.... morda ni bil čas. Kaj pa vem, pozabila sem vmes vsa čutenja, zdaj so privrela na plan...kot nedokončani posli. Kaj naj zdaj???!!!

Že cel dan, vsakih nekaj minut preverjam, kaj mi kdo od vas napiše. Kot bi bila v vaših besedah rešitev, ki bi kot s čarobno palčko izbrisala hrepenenje. Deljeni občutki med tem ali naj ostanem ali grem, sem vesela, ker sem kaj takšnega doživela, ali naj bom žalostna, ker sem to zavrgla v mladostni neumnosti? Njegove besede me lovijo po vogalih in tile prazniki minevajo obupno počasi. Ne vem, kam se naj dam, komu naj pogledam v oči ali pred kom naj se skrijem. Kot bi bežala pred seboj. Težko mi je, ko pri 42-ih ugotoviš, da je tvoje življenje en sam blef, da ni druge priložnosti, da je pol življenja minilo v iskanju "svetega grala"...da so se rodili novi ljudje, da so bile vojne, da je vmes veliko življenj in izkušenj, da ni več... da je samo preblisk in...opomin.

vse kar ste mi napisali je res. Nekako ne pričakujem, da se bo kaj drastičnega zgodilo. Verjetno je res preveč časa minilo in spremenili smo se. Neizživeta pričakovanja tistega časa so naju zalila oba ob ponovnem srečanju. In res je kar je zgoraj napisano - včasih za kej mislimo, da je srce, pa je le nostalgija po eni predstavi...tudi v predstavi je srce. Najino srečanje me je prebudilo iz zimskega spanja pretvarjanja in življenja po tirnicah, ki sem si jih po zgledu družbenih norm zastavila sama. Vem, da nima smisla pogrevati ohlajeno jed, pa vendar me tišči v grlu in srcu. Za malo stvari sem lahko rekla v življenju, da mi je žal, da nisem naredila drugače...razen tega. Zanimivo je, da mi je prijateljica rekla - mislim, da ni dobra ideja, da se bosta srečala. Lahko se vama znova zgodi ljubezen. Verjetno mora miniti par dni, kakšen teden, mesec, da se ohladi vtis....morda je lepo že to, da sva po tolikih letih zopet v stiku. Iskreno upam, da me bo "minilo" in bom lahko zadihala....ko bi lahko kot mačka imela 9 življenj bi tega prvega zapravila takoj.....

ja, res je....takrat bi morala reči: dragi starši, ostala bom tukaj in si poiskala službo. Moje srce je tukaj in tu je moje mesto. Pa nisem. Kaj mi to pomaga po teh letih, ko sem naredila že toliko napak in ko ima življenje že zarisano mojo pot drugam? Toliko izgubljenih dni, sanj in upanj....najbolj boli to spoznanje...da si izgubil. Po lastni volji.

Lep pozdrav vsem, ki me berete. Rada bi z vami delila svoje misli in brala vaše odgovore, nasvete, razmišljanja. Nimam problema, imam samo cmok v grlu, stisko v srcu in solzne oči. In staro ljubezen. Pred 20 leti sem živela v tujini. Študirala in kasneje delala. V času študija sem spoznala fanta, s katerim sva bila skupaj ves čas študija in magisterija. Bila sem mlada in ljubezen je bila ogromna, neskončna. Sanjala sva o skupnem življenju in vsem, kar bova skupaj počela. Potem se je študij končal in v tisti mladosti in pod vplivom staršev in okolice sem se vrnila domov. Zdelo se mi je edino prav v tistem trenutku, da sledim razumu in ne srcu. Izmislila sem si razlog in enostransko končala vezo, ki mi je še danes najlepša. Ne razumite me narobe. Sedaj imam že 10 let moža in otroka, urejeno življenje brez prevelikega hrepenenja in nihanj. A duša je ostala ujeta v nekem drugem času. Od najinega razhoda so minevala leta in slike so bledele. Ko sem pomislila nanj me je stisnilo, obenem so me spreleteli občutki topline in mi privabili nasmeh na ustnice. Bilo je lepo. In življenje je šlo naprej. Nikoli nisem popolnoma pozabila nanj in na najina leta vedno gledala kot na nekaj prekrasnega. Kot je mineval čas, je minevala ljubezen. Vsaj zdelo se mi je tako, dokler... Dokler me ni poiskal na Facebooku. Dokler si nisva izmenjala slik. Dokler si nisva poslala prvega sms-ja. Dokler se nisva dogovorila, da se srečava, ko se bo peljal mimo Ljubljane. In sva se. Po 20 letih. Kot bi bilo včeraj. Planila sva si v objem, se dolgo zagledala v oči in obsedela. Ni bilo čudno, bilo je, kot, da sva se včeraj razšla. Isti občuteki pripadnosti in naklonjenosti. Izgledal je starejši in nekaj sivih las, ki sem jih v tistem trenutku želela pobožati in ki so nastali v letih, ko me ni bilo poleg. Nekaj gubic na čelu, bolj udrt pogled in par kg več. A vseeno vse enako. Izmenjala sva dogodke v teh letih in povedal mi je, da se nikoli ni oženil, da ima shranjene vse najine stvari, besede, igrice, spominke. Povedala sem mu, da tudi jaz hranim vse te majhne velike stvari v nekaj škatlah, zalepljene, v kleti. Nisva si tujca, spomini so kar vreli in naklonjenost med nama je trepetala v zraku. Želela sem si, da ne bi nič rekla, da bi me samo objel in bil tiho. Zaslutila sem njegov dolg pogled v mojo dušo. In sva sedela, pila kavo in se smejala. Po dveh urah sva se poslovila. Dolga pot je bila pred njim. Razumem. V drugo državo. Hiter objem pred mojim avtom in videla sem samo še njegov hrbet. Ni se oziral. In ni ga bilo nazaj. Čez eno uro me je poklical. Kar zabučalo je iz njega, vse prikrito, potisnjeno nazaj in vse, kar je zamolčal, ker se je bal povedati na glas. Vsa čutenja. In bolelo je. Obupno. Nisem želela pokazati v glasu, ki se je tresel, ne po sporočilu, ki sem mu ga poslala za tem. A čutila sva oba enako. Od srečanja sta minila dva dneva. Cmok, ki se je naselil v mojem grlu in me vsakič stine ko pogledam telefon je neznosen. Najino srečanje je v meni zbudilo revolucijo. Ne samo zaradi "nedekončane zgodbe", tudi zato, ker sem nenadoma spoznala, da živim nepošeno do sebe, da si nisem dovolila slediti srcu, da sem izgubila morda največjo stvar v življenju. Kaj bi bilo drugače, če bi ostala skupaj? Kaj sem naredila....Dogovorila sva se, da se srečava naslednjič, ko bo prišel mimo....je to pametno, bom preživela? Kako naj se vrnem zopet v normalno življenje in pretentam sebe, da je vse tako kot je treba? Kako naj grem naprej? Ali morda nazaj?