JANKA

Še to me zanima: Koliko časa traja, da postanemo zadovoljnejši (da izgine bolečina in pekoči občutek v želodcu)? Da presenečeno ugotovimo, da smo na nek dogodek odreagirali popolnoma drugače, ostali mirni in dosegli namen. To se mi zdi kot obljubljena dežela.

Ko nekomu potarnamo, kako nam je hudo in kakšne krivice se nam godijo, storimo to z namenom, da nam ob izpovedi nekoliko odleže, da nas nekdo razume in da dobimo kakšen nasvet za rešitev. Če tarnamo nenehno, je to namenjeno le temu, da sami sebi (in okolici) mečemo pesek v oči, da ne vidimo kako ničesar ne storimo in ničesar nočemo storiti. Nenehno tarnanje privabi nova negativna izkustva, ob katerih spet lahko tarnamo in ... krog se počasi zaključi. Ko pa se človek enkrat prepriča, da je rojen pod nesrečno zvezdo in da se mu lepe stvari ne morejo dogajati, tudi prisotnih lepih stvari ne vidi.

Se strinjam, doseči izvirnost, zadovoljnost in pri tem ne pretirano obremenjevati drugih.

Res mislim, da sem na pravi poti. O mojih problemih ve zelo malo ljudi, ker so to stvari, ki jih moram sama rešiti. Zato tega, kar se mi dogaja nikakor ni povezano s sočutjem. Zgodilo se mi je že kar nekaj neverjetnih stvari. Mogoče malenkosti, ampak mi v tem trenutku zelo veliko pomenijo. Ena je, da mi je kar nekaj ljudi povedalo in pokazalo, da me imajo radi, da me cenijo, me podpirajo, mi želijo pomagati (ena mamica mi je ponudila varstvo otrok). To so ljudje, ki jih poznam od prej, pa so bili do mene ravnodušni in ljudje, ki sem jih poznala le navidez, pa so zdaj (oni) navezali stik z mano. Zanimivo, kajne? To razumem kot napredek, hvalim se za to in ko me spet zajamejo negativizmi, mi to pomaga naprej.

Teoretično stvari kardobro obvladam. Ko poskušam vse skupaj preizkusiti - realizirati, pa se zatakne. Misli se zaletavajo druga v drugo, v pleksusu boli, zelo boli, spanca ni... Pri udejanjanju vseh teh idej sem začetnik, zato si moram priskrbeti dovolj potrpljenja, da se kaj premakne. Pa smo spet pri nečem, česar nimam. Stvari bi rada spreminjala TAKOJ! Ne znam počakati na pravi, ugodni trenutek, ko bi željeno desegla z lahkoto, ampak rinem in rinem, čeprav vem, da so pred mano gore preprek, ki jih morda jutri ne bo. Tako početje seveda izčrpava.

Je res, neurejeni partnerski odnosi sesevajo samozavest, sesuvajo pa tudi zdravje. Meni za razliko se pajac ne gunca, ampak hodi okrog samo njegovo ogrodje, vse upadlo in izsušeno. In on tega še opazi ne, razmišlja o tem, kako bi odšel z drugo... Če se hitro ne poberem, me bo pobralo kaj drugega. Težko je verjeti, da naša višja bitja "skrbijo" za nas, ko pa se nam godijo razjedajoče stvari. Vse kar se nam dogaja, smo si menda sami izbrali ko smo bili še breztelesni - samo stanje zavesti, da bi se česa naučili. In ljudje, ki nas najbolj "uničujejo" naj bi bili naši najboljši učitelji. Pri meni nekaj ne klapa: ali sem si izbirala poti v življenju, sem se očitno precej precenjevala, da sem zdaj takšna cunja. Ta forum je zdravilen že zato, ker vsi ki smo globoko v težavah, ugotavljamo, da nismo sami in da so tu bili tudi drugi in se potem uspešno pobrali. Zmogli bomo!

Daisy, česa ti manjka na kakšnem drugem področju, da se zatekaš k hrani? In se ukvarjaš z mislimi o bolezni... Če izhajam iz svojih problemov, mislim, da je tudi pri tebi pomanjkljivo predvsem zaupanje vase, prepričanje, da si sama sebi dovolj in najboljša družba. Jaz se trudim vsak dan odkriti kaj lepega na sebi, se razveseliti pogleda v ogledalo in ko mi vsaj malo uspe, se ostale (moreče) misli kar umaknejo. Čimveč lepih trenutkov!

Andrej, hvala! Najprej bom poskusila s pozitivnimi afirmacijami za dviganje samozavesti in cenjenja same sebe in predvsem ne bom več brskala po preteklosti in iskala dokaze, ki bolijo, bolijo... Poročala bom o napredku. Janka

Andrej! Vesela sem, da vama z ženo uspeva vzdrževati, reševati in razvijati vajin odnos. Tvoje navedbe so kot neka obljuba za vse nas, ki tega še nismo storili. Zelo domače in znano mi zveni ta tvoj opis "Sedaj pa konkretno k mojemu primeru. Z ženo sva imela iz otroštva zelo zanimive vzorce. Jaz sem imel težave z odgovornostjo nenehno sem imel občutek da se nekdo obeša name in jaz tega ne zmorem. Zato sem se nenehno umikal. Žena pa je imela vzorec da jo nekdo nenehno zapušča in se mora boriti za naklonjenost. Verjetno si predstavljate najine nenehne borbe." Tudi pri naju dveh je tako. Zdi pa se mi, da moje besede letijo v prazno, da namesto razumevanja izzovem agresijo, nesprejemanje, vpadanje v besedo... Včasih imam občutek, da je moj partner do mene sovražno razpoložen in da mu grem krepko na živce. Po drugi strani se mi zdi, da me ima neskončno rad, prav tako otroke. Velikokrat se zgodi, da ko se nam odpre in začuti, da nas ima rad, zakrkne, se zapre in se odziva z negodovanjem, kritiziranjem.... Takrat ne sprejema nobene odgovornosti, tudi do otrok ne. Jaz pa se bojim ostati zapuščena in ko si hočem priboriti naklonjenost, silim vanj, on me zavrača, bojazen se pri meni veča, silim še bolj - začarani krog! Lahko bi sklepala, da se ne mara preveč vezati, pa ni tako, pred leti ni bil tak in mi je svojo naklonjenost znal pokazati... Ah! Jamram! Resnično ne vidim rešitve, mogoče se res imam premalo rada, da dopuščam, da se mi to dogaja?!? Zanima me, kaj storiti v teh razmerah, je bilo tudi pri vas stanje podobno temu? Kako presekati ta ustaljeni krog? Čeprav je to oglašanje na začetku naslovljeno samo na Andreja, ni namenjeno samo njemu. Iz vsakega odgovora se da izluščiti tisto nekaj, kar potrebujemo sami, le da mi je bila ta opis dejansko najbolj blizu. Pozdrav in lep popoldan!

Elena! Kako lepo si to povedala. Z nekim mirom, spokojnostjo, pomirjenostjo s sabo in življenjem. Strinjam se, da oči, ki so jokale, potem jasneje in bolje vidijo. Mislim, da vidijo več, veliko več od drugih! Ko kaj takega preberem, dobim nov energijo in nov zagon v boju za lepše, srečnejše, boljše, polnejše življenje. Srečno!

Hvala Bučka! Od Louise L. Hay imam že kar nekaj knjig in niso še vse "realizirane". Se trudim, napredujem, stagniram, včasih padem... Se trudim in upam na uspeh. Slabo je le, da sem neučakana in bi rada rezultate kar takoj. Oborožila sem se tudi z drugimi knjigami s podobno tematiko in res upam, da ne bom kot potujoči leksikon, ki pozna odgovore na vse težave, sam pa živi se vedno nesrečno življenje. Hvala tudi za telefonsko številko! Se bom oglasila!

V črno luknjo odlagam vso bolečino in ves strah; vse kar je pri meni ostalo po partnerjevem ravnanju. Prav tako odlagam vse razloge, ki so na moji strani "omogočali" njegovo početje. Nekje sem prebrala, da si vse kar se nam zgodi, "prikličemo" sami s svojim mišljenjem. In če je to res, potem odlagam v to črno luknjo tudi vse potrebe, ki jih nosim v sebi in s katerimi ustvarjam to neosrečujoče partnersko razmerje. Želim, da ta črna luknja za vse večne čase pogoltne vse, kar me v tem trenutku najbolj omejuje in mi onemogoča leteti!