Caprisata

Zvestoba v partnerstvu je zame OSNOVA! In ta zvestoba pač obsega tudi fizično (seksualno) področje. Vem, da nismo po naravi monogamna bitja in bla bla bla...Ampak če bi se zgledovali po naravnih zapovedih, bi še vedno nagi okol lovili divjad...Da je človeštvo prišlo na določen kulturni nivo (pa prosim ne mi zdej vseh napak človeške rase naprej zmetat), se je bilo potrebno zdisciplinirat in življenje nekako uredit. In del te konsenzualne ureditve oz. njena posledica je tudi ta, da smo se odločili za monogamijo. Ko se torej zavestno odločiš za partnerja, nimaš več kej okrog ga srat ampak edino s tem partnerjem izživljat svoje potrebe in fantazije. Čim pa ta zadeva ne špila obojestransko, je res brezveze, sploh še vztrajat. Se opravičujem vsem, ki imajo odnos na "višjem nivoju" in se jim zdi pogoj monogamnosti omejevalen in prav nič "ljubezenski". Ampak dejstvo je, da ko stopiš v nek resen odnos, to za seboj potegne, da se pač določenemu delu svoje svobode moraš odpovedat, kar pa naj ti ne bi blo težko, ker imaš osebo rad in se zavedaš, da se tem veliko več pridobiš kot izgubiš. Partnerstvo je itak konstantno delo in varanje je, po mojem prepričanju, ena izmed gotovih poti v razpad odnosa. x!x

Uf, slučajno odprla poste s to temo. Hja, sem v resni vezi, že leto in pol in nikakor nimam namena končati, ravno obratno, stopnjevati do poroke, otrok, skupne starosti... V kolikor se slučajno ne izteče tako - nikoli ne veš, ampak skoraj ne verjamem da je možno! - pa se mi niti sanja ne kolk časa bi potrebovala, da prebolim. Mislim pa, da OGROMNO enga časa in notranje preobrazbe. Sem kozoroginja z luno v kozoogu in asc. v raku.