tana

zivjo, ker sem ena od tistih, ki jim je prevelika ljubezen do hrane 'zivljenski problem' in ker sem nasla nacin, da ga resim, vam pisem, mogoce bo pa se komu pomagalo. sem se tako fino 'zaciklala' kot mnoge punce. po koncu pubertete, ko sem imela kaksno kilco 'prevec', sem zacela hujsati, postala zares lacna in tako je slo gor in dol in mi res ni bilo lahko. saj v glavi mi je bilo vse jasno, ampak kaj, ko tako rada jem - sploh, kadar se moram malo pomiriti in pocrkljati. in potem sem imela slabo vest, pa saj poznate ta sistem. stvar se je resila, ko sem ze res nesrecna naletela na knjigo 'Jem, torej hujsam', M. Montignac. in deluje. ker ti ne omejuje kolicin in ker pridno poudarja, da jesti je treba in to raznoliko in veliko in v tem uzivati. in sem koncno pomirjena, imam tocno toliko kil, kot jih moram imeti, pa se slabe vesti sem se znebila. ok, pri meni je bilo v najhujsi fazi 15 kg prevec, ampak je s to knjigo shujsala tudi moja teta, ki je imala pa precej bolj resen problem, zdaj je videti 20 let mlajsa. tudi z vzdrzevanjem teze ni vecjih problemov, ker se mi je s to metodo pospravila psiha in tudi ce imam obdobje, ko delam neumnosti in se zapackam, ne padem v paniko, ker tocno vem, da ne bo tiste grozne lakote v glavi in da bom brez muk spet shujsala. upam, da tale moj prispevek ni izpadel kot navadna reklama za knjigo. in zelim vsem dober tek ali dober post ali karkoli si nameravate privosciti, tana