driada

Vojko, si že preizkusil ta program? http://www.fourpillars.net/fpfs.html

V bistvu ne gre toliko za izbiro težjih poti kot za izbiro težjih ciljev, do katerih po pravilu ne vodijo lahke poti. Zato pa je zadovoljstvo na cilju toliko večje, če ti uspe. Če ti ne uspe, pa si tudi ne moreš očitati, da si se ustrašil, ne da bi poizkusil... Izkušnje in znanje imajo pač svojo ceno. Na težjih poteh je res manj gneče, zato pa je družba boljša in zanimivejša. Na poti do najtežjih ciljev pa se moraš tako ali tako odpraviti sam. Težke poti tudi izvlečejo iz človeka vse, kar se skriva v njem. Tako dobro kot slabo. Prav presenečen si, kaj vse se skriva v tebi. Če se želiš spoznati, vzemi torej težko pot pod noge. Kolega na podobnih poteh mi je že pred leti priznal neko čudno resnico, ki sem jo opazil tudi pri sebi, pa se nisem upal govoriti o njej, dokler je ni na osnovi lastnih izkušenj omenil tudi on. In kasneje še nekaj drugih. Težke poti te nemalokdaj privedejo v navidez brezizhodno situacijo. Vendar se v primeru, da so cilj in nameni za njegovo dosego dobri, prav v trenutku, ko že misliš, da si tam, kjer ni muh, nekako vedno odprejo vrata rešitve, ki te popeljejo naprej. Seveda se ne smeš zanašati na to... Ko si na takšni poti, se torej ne splača spraševati o težavnosti poti, marveč ali sem si izbral pravi in dovolj dober cilj ter kakšni so moji motivi zanj. Še bolje si je to razčistiti že čisto na začetku, da se ne ukvarjaš s tem ravno takrat, ko ti gre za nohte.

Hvala za odgovor. Zgoraj omenjena prijateljica je iz njega izbrala glavno misel "Si človek, ki si skoraj vedno izbira težjo pot v življenju." Se strinjam, na teh poteh je ponavadi manj gneče...

Nič več, ona se je že odločila preostanek življenja posvetiti delu, po upokojitvi pa za vedno izginiti v tople kraje daleč od Slovenije, jaz pa tudi nisem daleč od takšne odločitve in si iščem delo v tujini. Kasnejše avanture so bile le bežanje pred resnico. Sorry, Sasha3. Pa tako sem se včasih norčeval iz pocukranih everlasting love. Grem delat v drugo okno... Vesele praznike želim in srečno novo leto.

O, pa ne ta rakica. Ta nikoli ne čepi doma, je kot živo srebro (fotografiranje iz dvosedežnega letala ni ravno tipična dejavnost rakic, kajne?). Tudi z 'dohitevanjem' ni imela nobenih problemov, prej obratno. Po drugi strani pa vse lastnosti rakice, da se človek kar stopi ob njej. Skupaj sva bila nepremagljiva, vsaj zdelo se je tako. Seveda vem njej datum rojstva, po vašem on-line izračunu pokaže asc:oven (odtod me verjetno boli hrbet ;-) ), luna:tehtnica. (op.: bom končal, danes mi je prijateljica napisala, da spremlja vaš forum, pa sem se opogumil in oglasil)

12.11.1967 ob 15.50 v Ljubljani. Dovolj podatkov?

Hvala za odgovor, Marsa! Ja, rakice so očitno moja slabost. Pred leti sem se zapletel z eno, ki je imela 'zadaj' nekaj zelo močnega (rak, njenega ascendenta ne vem, po kitajskem je zmaj, sam sem sicer koza), pa sva se tako 'usekala', da si še danes oba liževa rane, pa je od takrat preteklo že precej vode.

Pod kozo nimate še nikogar... koza/asc. opica

Lep pozdrav vsem. Ker ste tu zbrani sami strokovnjaki, me zanima, kaj je narobe z menoj in mojo kombinacijo, sam sem namreč že obupal nad seboj (preveč nasprotij). Sicer imam opravka le rakicami, pa nekako nobena ne zdrži mojega tempa... sonce v škorpijonu ascendent v biku luna v ribah