Almira

Ali je že kdo prebral kakšno knjigo od Ericha Fromma? Komentar??? Jaz še nisem, sem le radovedna...

Za vse se da najti cas...le moramo si ga vzeti....

Ali pa za vedno ostane, ce je clovek v svoji notranjosti cisto zameglen... Zato pa naj vsakemu zasije SONCEK!

hm...ja, ženske smo pač malo nepotrpežljive... (včasih, a ne vedno)...

Sfinga ma prav. To bi lahko opazil/-a, samo če si sam sebi priznaš... Če pa lebdiš v "rozani megli", pol pa itak ne opaziš...ampak prej ko slej padeš na nos, pa te bo fejst zabolelo....

Draga Vila! Vse, kar si napisala mi je v nekem smislu fejst znano. Pisala sem ti že, da čutim, da sva si v nekem smislu fejst enaki. Kako? Ne vem... A je čudovito, ko spoznaš človeka, ki ti je od začetka pa do konca zelo podoben... hm... Napisala si, kaj te teži...in si spoznala, da se znaš sama sebe ozdravit in si odpravit telesne in fizične bolečine. Lepo. In to je prava resnica, da si lahko človek sam sebi odpravi težave (fizične/psihične). Zadnje čase sem redkokdaj bila žalostna, a ko sem mi je zgodilo nekaj "nepravičnega" (kar je prihajalo iz mene-moje ogledalo), sem bila za nekaj časa hudo žalostna, a sem se spomnila, da napaka ne izhaja iz tistega človeka, ki me je užalil, ampak je moja nagnjenost k negativnimi misli...

Ne se jim prepustit! "Zlobneži" nimajo nobene nadvlade nad "dobrimi" ljudmi!!!

Hvala za vaše spodbude. Vem, da maš prav, Pokowc.. Hvala.

Zdaj me že včasih pustijo...a tud ne do jutranjih ur... Srčno upam, da bo mama enkrat razumela, da me ne more "obdržati" za vedno...

Doma pa me itak niso pustili ven na tiste taprave žurke, ko trajajo do jutranjih ur... :o|o: In tak se je začela kriza, da sem se nonstop upirala.

Ja..:ko sem bila v najstniških letih, sem mela enega fanta, o katerme niso moji starši dosti vedeli, le to da hodiva...In ker sem gimnazijo obiskovala v eni drugi pokrajini, in sem stanovala v dijaškem, sem nekajkrat "izpustila" prenočevanje v dijaškem, ker smo hodile na razne party-je...in to tud niso vedeli..in pol sem še v 4.-em letniku eno noč prespala pri fantu (in o tem tud niso vedeli doma)..Pol se je pa vse izvedelo...in sta bla na začetku full jezna, jaz pa prestrašena..in pol sta mi rekla, da bi jima lahko povedala za te žurke itd., ne bi bila jezna, le mogoče me ne bi pustila ven...

Ker si jezen...in se "ubijaš" (v tvoji notranjosti)... Not good! Pojdi v naravo...v gozd..

Ravno zdaj je prebrala začetni stavek v mojem komentarju ("da me družina ne razume") in je spet začela komplicirati, da zakaj se ne moreve normalno pogovoriti...in kaj mi je zadnje čase..in podobno...In pol sem ji vse povedala, kar me moti pri njej...: povem po resnici, da sem 21 let stara in me še zdaj kontrolira in me drži za vajeti. Nonstop mora vedeti, kam idem, ob kolkih pridem, zakaj idem, s kom se bom dobila..kdo me je ravno zdaj zval, zakaj me je zval, zakaj, kdaj , kako itd.... NE MOREM VEČ!!!!! In zdaj se joče, ker se ne razumeve...

Zakaj je to, da me družina ne razume? Začela sem z Louis. L. Hay-evo knjigo (Življenje je tvoje), pol sem prebrala Shakti Gawain: Živeti v svetlobi in zdaj nadaljujem s prebiranjem podobnih knjig (in poleg tega sem spoznala mojega notranjega jaz-a) in me čudno gledajo doma, kot bi prišla z Lune. Vedno me nekaj sprašujejo in ko jim odgovorim tak, kakor jaz znam in vem (npr.zakaj se nekateri kregajo ali zakaj jih boli to pa ono) in pol rečejo, da sem malo :xx!: ... Pol sem mami pripovedovala o knjigi (Življenje je tvoje), ker me je ona prosila, naj ji malo razložim vsebino knjige..in polje ona tud začela z branjem te knjige. In ne sprejme "dejstva" te knjige. (s prebiranjem je šele na začetku)->pri temi: da si starše sami izberemo. In včeraj se je hecala s tem, da "ja, starše si sami izberemo" in bila sem vesela, ker sem mislila, da je res "skužila smisel življenja" in je na pravi poti do spoznanja sebe in sveta okoli sebe...a sem se zmotila, kajti danes, ko sem se z njo v miru pogovarjala, mi je naenkrat in na lepo povedala, da ne verjame v to in da je vse le bedarija, kar je zapisano v tej knjigi in da bomo tisti, ki toberemo, "kratkovidni" in obsedeni... Pol sem ji rekla, da naj ne bere, če že zdaj tak premišljuje..in da še ni na tisti duhovni ravni, da bi razumela te zadeve...in pol mi je rekla, da bo vseeno prebrala, ker jo "zanima".

Kaj ma to veze s potrpežljivostjo?