vem kako je, če izgubljaš streho nad glavo, če moraš na sestanku polnem visokih egov obdržat dom za otroka, vem kako je, če čaraš da ima otrok za jest, vem kako je, če preprosto ni denarja za mesečno vozovnico in moj otrok zna cenit to kar ji nudiva. Denar si že eno leto služi tudi sama-trenira dekleta pri mini rokometu - naslednji vikend jo čaka finale v Velenju, pomaga pri kakšni inventuri, ni ji težko pomivat kozarcev za šankom... kar je bilo vsem trem težko, je bilo težko prodat motor. vendar država zahteva svoje, ne vpraša za razloge... niti jih ne bom naštevala... vem, da sem za sklepe kriva sama, vendar jih z dvignjeno glavo odplačujem - mala ne bo mojega dolga imela za mojo popotnico... vendar se pa še vedno najde in se bo našel kakšen eurček da pomagam komu... danes sem v klubu kihajočih, smrkajočih kašljajočih... očitno rabim time-out... še vedno tečem, pričela sem z učenjem sedenja na konju, spet mal pišem, malo čaka operacija kolena (ja spet, po operaciji kolena, slepiča, ponovne operacije zaradi slepiča), jaz čakam izvide mamografije... lahko bi jokala, lahko bi preprosto odpovedala, vendar pa uživam v trenutkih. Slabim stvarem posvetim samo en trenutek - toliko da najdem rešitev... nato prepustim, delujem v tej smeri in vmes ne pozabim uživat lajf ... dan mi je ta trenutek, ne jutrišnji... Lia, drži se!!! Mateja, jaz verjamem v tvoj posel mejte se