Ful mi je všeč tvoj psot, čeprav imam glede tega zadnjega svoje mišljenje... jst s lahko od nekoga poslovim tud na drugačen način in mu izkažem spoštovanje še ko živi. Na pogreb grem zaradi spoštovanja do njegovih bližnjih, ker grem samo na tiste pri katerih čutim, da naj grem. jaz se od pokojnega poslovim na svoj način in v mislih. Se spomnim ko je umrla mama, se mi je kr ironično zdelo, ko so vsi tko jokali, ko je bila še živa, so jo pa tko ubirali, da res ni bilo, no in vsi so stali tam okorg vežice poleg nas, mamo sem pa videla tam pod drevesom stat... in nikjer ni bilo mojih solz... ma danes se sam po preteklosti v mislih šetam... sem Tami zdejle pomagala pisat eno zadevico, jutri se predstavi za oceno pred razredom, naj bi jo učiteljica štopala 2 minuti naj govori... aha ... no in je po minuti zmanjkalo idej, sej napisala je prav simpatično, recimo da je edinka, rakica, kolk je bila težka ob rojstvu kdaj je shodila itd... potem pa ostane še minuta - karkoli sem ji predlagala, to je moja stvar, to nikogar ne zanimajo, to naj sami spoznajo o meni, ne mami ni moja barva modra barva (10 let je bila), ne noben letni čas ni takšen, da ga ne bi marala, ne bom rokometnega kluba naštevala.... joj naporno. Ampak mami je ugotovila, da je hčera nekje vmes spremenila svojo barvo, svojo skupino, .... hm mora res naloga mi to pokazat? Pa imam skoz občutek,da se dovolj pogovarjava, da ji znam prisluhnit pa brat včasih med vrsticami... ok, sej tole samo razmišljam...