Piko in Marsa, hvala saj ne vem če je otopelost ravno pravi izraz, prvi mi je padel na misel... mah ne vem... toliko stvari se dogaja, da ... kaj občutim - občutim bolečino mamice in očeta, nemoč sorodnikov, nas prijateljev, ponudila sem jim pomoč, da pazim na mlajšega bratca - star je malce čez leto dni. Občudujem ju, ko gresta k njemu z nasmeškom na licu, spomnim se njegovega navihanega nasmeha in pozdrava. Je dober fant. Ampak ni pa solz. In spomnim se moje prijateljice in njene borbe. Ne vem, če je to otopelost... Sem pa jezna, jezna ker spremljam onesnaženost v naših krajih in se gredo sedaj politične mučke - moj otrok leži doma z bronhitisom in začetkom astme, poleg vsega ostalega, mali pa se bori z rakom na pljučah... to me boli...in pri nas se pogovarjajo o sežigalnicah, koliko zgodb podobni tej bo še potrebno :xx!: